157.f člen ZASP

Stranka lahko kadarkoli umakne dokazni predlog, saj glede tega ZPP nima nobenih omejitev. Enak dokazni predlog lahko poda nasprotna stranka, vendar mora upoštevati pravila 286. člena ZPP o pravočasnem in pravilnem (substanciranem) predlaganju dokazov, vključno s pogojem nekrivde. ZPP instituta "povzemanja" dokaznih predlogov, ko ena stranka umakne dokazni predlog, druga stranka pa nato sama predlaga izvedbo istega dokaza, ne pozna. Zato je takšno procesno postopanje podvrženo presoji po merilih nekrivde.

Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve sodbe v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015) je tudi SEU zapisalo: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne". Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi s sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage. Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice. dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen nadomestilo za uporabo fonograma v TV programu dopuščena revizija - avtors

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o podlagi za določitev nadomestila za pravico radiodifuznega oddajanja in njegovi višini.

Sodišče je tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Prav tako izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izpodbijani sklep tožene stranke o imenovanju članov Sveta za avtorsko pravo nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep namreč ne vsebuje nobene vsebinske odločitve o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Izpodbijani sklep je kot akt o razrešitvi in imenovanju članov sveta odločitev ministra za gospodarstvo, ki temelji na politični diskreciji. Pooblastilo za odločanje o imenovanju (in razrešitvi) predsednika in članov sveta je kot politična diskrecija po določbi tretjega odstavka 157. f člena ZASP dano izrecno ministru za gospodarstvo kot nosilcu izvršilne veje oblasti.

Svet lahko odloča le med strankami, ki so stranke postopka, začetega pred Svetom, in ne more širiti kroga udeležencev, ki naj v postopku sodelujejo. Predlagatelj (SAZAS) je v zahtevi izrecno zahteval določitev tarife oziroma avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov OZS in v tem okviru je Svet tudi odločal. Zato se je Svet v izpodbijani odločbi pravilno omejil le na razmerje med predlagateljem (SAZAS) in nasprotno stranko (OZS) in skladno s četrtim odstavkom 157.a člena ZASP tudi poslal predlagateljevo zahtevo nasprotni stranki ter jo pozvala, da se o njej izreče. Zato ugovori tožeče stranke, da bi morala biti v postopek pritegnjena tudi Gostinsko-turistična zbornica Slovenije in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede na določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 primernost osnove in višine tarife ni stvar presoje v upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost izpodbijane dokončne odločbe.