157.a člen ZASP

Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZASP se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo SAP. Če namreč po štirih mesecih od začetka pogajanj kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne skleneta skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da SAP določi primerno tarifo. Z odločbo SAP z dne 18. 6. 2008, je bila tarifa za uporabo glasbe oziroma višina avtorskega nadomestila v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije določena v deležu od izkazanega prihodka uporabnika (za lokale tipa bife, bar, višina avtorskega nadomestila znaša 0,80 % od prihodka uporabnika). Takšna tarifa pa ne velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja SAZAS. Odločba SAP namreč s pravnomočnostjo ni postala pravna podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del v vseh gostinskih lokalih (ni nadomestila tarife Pravilnika 1998 kot skupnega sporazuma za vse istovrstne uporabnike - za vse uporabnike, ki se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo), temveč zgolj v go

Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatev ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Toženec nima zakonske obveznosti tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev.

Sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe (22. 3. 2017), odločil na podlagi določb ZASP, ki v času odločanja niso več veljale, kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Toženec v predmetnem postopku ni upošteval v času odločanja veljavne določbe šestega odstavka 53. člena ZKUASP, po kateri mora obvezno razpisati ustno obravnavo. Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral, opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Toženec je s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe, odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijane odločbe ne več veljavnih določb ZASP, kršil načelo zakonitosti, tako materialno kot tudi formalno (6. člen ZUP). V skladu s tem načelom bi namreč moral odločiti na podlagi zakona, veljavnega v času izdaje odločbe (ZKUASP), po postopku, kot je (na novo) urejen v 53. in 54. členu ZKUASP, ter pri določanju primerne tarife upoštevati v tem zakonu opredeljena merila (tretji odstavek 45. člena ZKUASP). Že iz same zakonske dikcije tretjega odstavka 45. člena ZKUASP izhaja, da kriteriji v navedenem členu niso določeni taksativno, temveč primeroma, pri čemer pa mora toženec izbiro kriterijev oziroma meril temeljito obrazložiti in v primeru, da morebiti kateri izmed kriterijev v konkretni zadevi ne pride v poštev, tudi konkretizirano pojasniti, zakaj ne (214. člen ZUP). Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral glede na določbo šestega odstavka 53. člena ZKUASP (izrecno pa jo je zahteval tudi sam tožnik), opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. dopuščena revizija - kolektivno upravljanje avtorske pravice - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - P

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. Zato je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.

Stranka lahko kadarkoli umakne dokazni predlog, saj glede tega ZPP nima nobenih omejitev. Enak dokazni predlog lahko poda nasprotna stranka, vendar mora upoštevati pravila 286. člena ZPP o pravočasnem in pravilnem (substanciranem) predlaganju dokazov, vključno s pogojem nekrivde. ZPP instituta "povzemanja" dokaznih predlogov, ko ena stranka umakne dokazni predlog, druga stranka pa nato sama predlaga izvedbo istega dokaza, ne pozna. Zato je takšno procesno postopanje podvrženo presoji po merilih nekrivde.

Posnetek glasbe, ki je bil na podlagi individualnega naročila izdelan le za potrebe obratovanja toženčevih gostinskih obratov, ni fonogram, izdan za komercialne namene. Okoliščina, da sta pogodbeni stranki v pogodbi z dne 31. 12. 2014 uporabljali zgolj izraze, ki se navezujejo na avtorsko pravico (npr. "avtorska", "avtorsko delo", itd.), ne omenjata pa posebej sorodnih pravic, na odločitev nima vpliva.

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj.

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj.

Gre za pravno praznino tudi glede kabelske retransmisije, saj tarifa Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del.

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.

V konkretnem primeru ne bi bil izpolnjen osnovni namen civilne kazni, kateremu daje bistveni poudarek dosedanja sodna praksa, ki je v tem, da bi kazen preventivno vplivala na plačilno disciplino oziroma na spoštovanje pravic (toženka do zapolnitve ugotovljene pravne praznine s strani Vrhovnega sodišča v zgoraj obravnavanih primerih sploh ni bila, niti ni mogla biti, seznanjena z vsebino svojih dolžnosti - za kakšen obseg pravic more plačevati tožniku in koliko). Ta okoliščina, glede na njeno izrazitost, v konkretnem primeru prevlada nad drugim namenom civilne kazni, tj. odškodninskim namenom.

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.

Po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji iz leta 1999 in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb, je glede višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina, ki jo je z odločitvijo o višini tarife oziroma nadomestila za konkreten primer dolžno zapolniti sodišče. Uporaba minimalne tarife iz Pravilnika iz leta 1998 v obravnavani zadevi ni utemeljena in je za sporno obdobje potrebno določiti plačilo, ki je običajno v smislu 81. člen ZASP.

Toženka je imela v spornem obdobju z Zavodom AIPA sklenjeno licenčno pogodbo in je z njo uredila razmerja do vseh soavtorjev avdiovizualnih del, tudi do skladatelja filmske glasbe. Zato za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni dolžna še enkrat plačati nadomestila tožniku kot organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice. Nikjer v ZASP ni določeno, da bi skladateljem predobstoječe glasbe z vključitvijo njihove glasbe v avdiovizualno delo prenehale pravice javnega predvajanja te glasbe. Četudi se glasba predvaja v avdiovizualnem delu, gre še vedno za priobčitev glasbe v smislu njene slišne zaznave, ki se od siceršnjega predvajanja glasbe ne razlikuje toliko, da bi bi bilo zato treba zmanjšati pravice njenih avtorjev. Še vedno se za priobčitev te glasbe javnosti zahteva dovoljenje avtorja. Zavod AIPA zato ne upravlja s pravicami avtorjev predobstoječe glasbe. S tem, ko je toženka v spornem obdobju plačala nadomestilo Zavodu AIPA, razmerja do njih še ni uredila. Utemeljeno toženka opozarja, da sta nižji sodišči napačno razlagali Pravilnik 1998. V 2. členu točke f) Pravilnika 1998 je bilo izrecno določeno, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba

Izbira merila za določitev primerne tarife je prepuščena Svetu za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet), ki mu je torej podeljena diskrecija pri njegovi izbiri. V tem delu gre torej za pravila stroke, kar pomeni, da ima Svet, kot strokovni organ, odločilno vlogo pri njihovi razlagi. Sodni nadzor nad tem, uporaba katerih od več možnih možnih meril je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila. Dejstvo, da bi lahko Svet uporabil tudi drugo merilo (konkretno tarife v preostalih državah EU) ne more predstavljati kršitve materialnega prava.

Upoštevajoč določbe 162. in 162. a člena ZASP, ne drži, da nadzor organa nad delovanjem kolektivnih organizacij ni omejen. Nadzor je namreč omejen na preverjanje, ali kolektivna organizacija opravlja vse dejavnosti, ki jih mora, in ali posluje v skladu z zakonom. Organ s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni določil ''redne'' tarife, ni odločil, ali je Začasna tarifa, sprejeta s strani tožnika, primerna oziroma v skladu s 156. členom ZASP, temveč je ugotovil kršitev četrtega odstavka 156. člena ZASP, ker je bila Tarifa za konkretna avtorska dela že določena (s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998), zaradi česar tožnik za določitev Začasne tarife ni imel podlage v zakonu. Organ torej s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni odločil o stvari, za katero je po prej citiranih določbah pristojen Svet za avtorsko pravo, temveč je opravljal funkcijo nadzora. Tak nadzor organa pa je nedvomno podan (tudi) pri ugotavljanju, ali je kolektivna organizacija ravnala v skladu s 156. členom v povezavi z nadaljnjim določbami ZASP, ko je določila Začasno tarifo, saj gre za nadzor skladnosti opravljanja nalog kolektivnih organizacij (določenih v 146. členu ZASP) v skladu z zakonom, torej ZA