VSK Sodba II Kp 42071/2012

I. Pritožbi zagovornice obtoženega T. D. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

1. iz opisa ravnanja obtoženca pod točko I izreka sodbe izpusti dejanje pod prvo alinejo;

2. v odločbi o kazenski sankciji pod točko II izreka določena kazen zniža na 1 (eno) leto zapora, pod točko IV izreka izrečena enotna kazen pa zniža na 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora;

3. zoper obtoženega T. D. se iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba

da je drugega lahko telesno poškodoval, da je bila zaradi tega začasno prizadeta njegova zunanjost, začasno oslabljen del njegovega telesa in oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana s tem, da je dne 31. 1. 2012 v P. v stanovanju na V. št. 4, M. L. pretepel tako, da jo je večkrat udaril s pestjo po glavi in je zaradi udarcev padla na tla, pri tem pa je utrpela obtolčenine z odrgnino obraza in levega uhlja ter pretres možganov, vsled česar je bila zaradi tega začasno, od tri do štiri tedne, prizadeta njena zunanjost, začasno, do štirih tednov, začasno oslabljena njena glava in je bila začasno zmanjšana njena zmožnost za delo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti, v zavrnilnem delu bremenijo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega T. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter mu določilo kazen eno leto in dva meseca zapora. Na podlagi prvega odstavka 60. člena KZ-1 je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 69829/2010 z dne 3. 11. 2014, s katero mu je bila določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let, nakar mu je na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kazen določeno po preklicani pogojni obsodbi in kazen določeno z izpodbijano sodbo, izreklo enotno kazen tri leta zapora. V izrečeno kazen je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora po preklicani pogojni obsodbi ter čas pripora odrejenega v predmetnem postopku. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obtoženca oprosti glede očitkov po točki II obtožbe, glede očitkov po točki I obtožbe pa zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3Pritožba je deloma utemeljena.

4Zagovornica obtoženca najprej uveljavlja kršitev določb kazenska postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo dne 7. 9. 2017 opravilo v obtoženčevi nenavzočnosti, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji (tretji odstavek 307. člena ZKP). Pritožba navaja, da je obtoženec želel biti prisoten na naroku, vendar je avtobusno podjetje, ki opravlja prevoze iz P. v K., tistega dne stavkalo. Šlo naj bi torej za višjo silo oziroma dogodek neodvisen od volje obtoženega. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe v točki 25 obrazložitve, da je bil obtoženec na narok pravilno vabljen, svojega izostanka pa ni opravičil. Ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bila javnost s stavko vnaprej seznanjena, pri čemer prevozi niso bili odpovedani, ampak samo manj pogosti in bi torej obtoženec lahko pravočasno pristopil na narok, pritožba niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se oseba, ki je seznanjena z narokom pred sodiščem in ki je hkrati očitno v veliki meri vezana na koriščenje javnih prevozov, ne more uspešno sklicevati na vnaprej napovedano stavko prevoznikov, v okviru katere so bili prevozi zgolj okrnjeni. Ni šlo torej za dogodek, ki bi bil za obtoženca nepredvidljiv in zaradi katerega je bil do te mere otežen njegov prihod na sodišče, da bi slednje predstavljalo dogodek višje sile ali sicer kakorkoli opravičevalo odsotnost z naroka. Očitno je, da bi moral svoj odhod zgolj ustrezno prilagoditi spremenjenemu voznemu redu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da je moral obtoženec tistega jutra najprej po metadon in šele potem v K.. Z vidika pomembnosti odzivanja na vabila sodišča in udeležbe na narokih v kazenskem postopku, se za nezadostno in neupoštevno izkaže okoliščina glede prejemanja metadonske terapije ravno ob določeni uri. Slednje še toliko bolj velja, če obtoženec prejema relativno nizke in neredne odmerke metadona, kakor to ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi dopisa Zdravstvenega doma P.. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da obtoženčeva navzočnost na naroku dne 7. 9. 2017 ni bila nujna. Slednji je bil pred tem že večkrat zaslišan in je tudi v zvezi s pisnim izvidom in mnenjem sodnega izvedenca psihiatrične stroke, kateri je bil zaslišan na naroku, pred tem podal dodaten zagovor oziroma pripombe. Na naroku je bilo to s strani sodišča in obtoženčevega zagovornika tudi predočeno izvedencu, kateri se je do vsega tega podrobno opredelil in dal potrebna pojasnila. Zgolj pritožbene navedbe, kako naj bi tudi obtoženec postavljal vprašanja izvedencu in podal pojasnila glede morebitno opravljenih toksikoloških preiskavah, v ničemer ne izkazujejo obtoženčeve nujne navzočnosti na naroku.

5Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev dodatne medicinske dokumentacije o obtoženčevih preteklih zdravljenih. Izvedenec psihiater naj bi namreč podal natančnejše in bolj objektivno mnenje glede obtoženčeve prištevnosti, če bi razpolagal s toksikološkimi preiskavami pri obtožencu. Glede na pojasnila izvedenca na naroku, katerim sledi tudi izpodbijana sodba v 17. in 18. točki obrazložitve, gre tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključiti, da predlagani dokazi nedvomno niso bili takšni, da bi vplivali na presojo sodišča. Iz izpovedbe izvedenca izhaja, da bi bile uporabne samo tiste toksikološke preiskave obtoženca, ki bi bile opravljene neposredno po obtožencu očitanih ravnanjih. Izvedenec tudi pojasni, da je obstoj prav takšnih preiskav malo verjeten, kar je logično in razumljivo. Obtožencu se namreč očita izvrševanje kaznivega dejanja nasilja v družini v daljšem časovnem obdobju, pri čemer njegovo vsakokratno kontinuirano nasilje nad oškodovanko, kakor ga ugotavlja sodišče prve stopnje, gotovo ni moglo sovpadati z morebitnimi toksikološkimi preiskavami pri njemu. Iz izvajanja obrambe tudi jasno ne izhaja, da naj bi bile takšne preiskave sploh opravljene. Tudi sicer se izpodbijana sodba pravilno in argumentirano opira na pojasnila izvedenca psihiatra, da je bila pri obtožencu v času očitanih ravnanj prisotna blaga intoksikacija, saj bi bila huda intoksikacija nasprotno povezana z motnjami gibov, upočasnjenim miselnim procesom, motnjami zavesti oziroma hujšimi posledicami. Z višanjem odmerkov prepovedanih drog in njihovo zlorabo v tako velikem obsegu, kakor ga tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem neprepričljivo navaja obramba, bi glede na strokovna pojasnila izvedenca pri obdolžencu prišlo do zaspanosti in ne obratno. Prepričljiv je tudi argument sodišča, da obtoženec v stanju hude intoksikacije ne bi mogel nesti nezavestne oškodovanke do zdravstvenega doma. Takšno stanje tudi gotovo ne bi moglo biti podano v daljšem časovnem obdobju. Izpodbijana sodba na podlagi izvedenih dokazov in zlasti izvedenskega mnenja pravilno zaključi, da je obtoženec ravnal impulzivno, vendar ne tako, da se svojega početja ne bi zavedal ali ga ne bi imel v oblasti. Sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo, posamezne dokazne predloge obrambe pa kot nepotrebne utemeljeno zavrnilo.

6V zvezi z ugotavljanjem relevantnega dejanskega stanja se za neutemeljeno izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na domnevna agresivna ravnanja oškodovanke zoper obtoženca, zaradi katerih naj bi bil slednji izzvan in razdražen. Iz obtožencu očitanih ravnanj in še podrobneje tudi iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je do njegovih nasilnih ravnanj nad obtoženko prihajalo skozi daljše časovno obdobje in ob različnih življenjskih prilikah. Ob ugotovljeni dolgotrajnosti obtoženčevih ravnanj in izraziti intenzivnosti njegovega verbalnega in fizičnega nasilja, ki je ob zadnjem dogodku vključevalo tudi grožnjo zoper telo mladoletne hčerke, pritožba ne more uspeti s posplošenim sklicevanjem na konfliktnost odnosa in morebitne agresivne reakcije oškodovanke. Obtoženi sam je povedal, da ima slabe živce in da se zaveda, da je oškodovanko velikokrat udaril. Nenazadnje je sodišče ugotovilo, da je bil obtoženec agresiven tudi ob oškodovankinem zdravljenju v bolnišnici in po njenem odpustu iz bolnišnice dne 2. 2. 2012. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju oškodovankine podrejenosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini. Pritožba razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja predvsem v zvezi dogodkom dne 31. 1. 2012, glede katerega pa je bilo potrebno izdati zavrnilno sodbo iz drugih razlogov (obrazloženo v nadaljevanju). Glede preostalih obtožencu očitanih ravnanj v sklopu kaznivega dejanja nasilja v družini, pa izpodbijana sodba pravilno in utemeljeno verjame oškodovanki, ki je izpovedala ne le o obtoženčevem nasilju pred inkriminiranim obdobjem, ampak tudi o nadaljevanju nasilja v času med 1. 11. 2010 in 2. 2. 2012, ki je predmet inkriminacije po obtožbi. Tudi v tem času je obtoženec oškodovanko udarjal po glavi, jo brcal v rebra in noge oziroma jo zbrcal tudi, ko sta bila na križarjenju (točki 3 in 4 obrazložitve). V zvezi s tako ugotovljenim nasiljem, ki sta ga do neke mere potrdila tudi sam obtoženec in njegova babica, je sodišče v točki 19 obrazložitve zavzelo tudi popolnoma pravilne zaključke o oškodovankinem podrejenem položaju. Pritožba ne more uspeti s posplošenim zatrjevanjem, da je sodišče dokaze presojalo subjektivno.

7Za utemeljena pa se izkažejo pritožbena izvajanja v zvezi z očitkom obtožencu o njegovem nasilnem ravnanju zoper obtoženko dne 31. 1. 2012. Pritožba pravilno opozarja, da se po obtožbi obtožencu očita storitev dveh kaznivih dejanj, in sicer pod točko I opisa kaznivo dejanje nasilja v družini, ki naj bi ga obtoženec storil v času med 1. 11. 2010 in 2. 2. 2012, pod točko II pa kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Slednje naj bi obtoženec zoper isto oškodovanko storil dne 31. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je očitek kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz II. točke opisa obtožbe vneslo v opis kaznivega dejanja nasilja v družini (dodana alineja opisa pred opisom obtoženčeve grožnje dne 2. 2. 2012 in pred opisom zakonskega znaka oškodovankine podrejenosti). Sodišče je nato tako opisana ravnanja kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Pritožnik zatrjuje, da očitek po obtožbi ni bil oblikovan na takšen način. Sodišče naj bi tako ravnalo, ker je grozilo zastaranje pregona kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Pritožnik, čeprav tega izrecno ne pove, v tem delu dejansko uveljavlja pritožbeni razlog, da je sodišče nedopustno prekoračilo obtožbo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Gre za kršitev, katero pritožbeno sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

8Skladno s prvim odstavkom 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma spremenjeni in razširjeni obtožbi. Navedeno pomeni, da sodišče sicer sme spremeniti opis dejanja po obtožbi, vendar pri tem ne sme prekoračiti ali spremeniti meje opisa tega dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Spremenjeni opis mora ostati znotraj dejstev in okoliščin, kakor so opisani v obtožbi in iz katerih izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče ni vezano na pravno opredelitev nekega dejanja, vendar mora opis konkretnega dejanskega stanu po obtožbi že vsebovati vse bistvene elemente abstraktnega dejanskega stanu po tej drugi opredelitvi. Sodišče tudi ne sme v opis vnesti zakonskih znakov drugega kaznivega dejanja. Ob navedenih izhodiščih je za presojo v obravnavanem primeru ključna ugotovitev, da opis kaznivega dejanja po obtožbi obtožencu ločeno očita in opiše najprej zakonske znake in prepovedano posledico kaznivega dejanja nasilja v družini, nato pa še zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Čas storitve slednjega je sicer v okviru časovne opredelitve prvega kaznivega dejanja. Ravno tako iz opisa pod II. točko izhaja konkretni opis pretepanja kot enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Vendar pa iz tako oblikovanega opisa obtoženčevih ravnanj po obtožbi ne izhaja zatrjevanje, da naj bi bilo obtoženčevo ravnanje dne 31. 1. 2012 povezano oziroma vzrok za oškodovankino podrejenost, kakor je opisana v I. točki obtožbe, in ki pomeni konkretizacijo zakonskega znaka oziroma prepovedne posledice kaznivega dejanja nasilja v družini. Čeprav bi po dejanski plati lahko šlo za takšno ravnanje storilca, ki bi ga bilo mogoče opisati in pravno opredeliti kot storitev dveh kaznivih dejanj (kaznivega dejanja nasilja v družini in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe), ki bi bila izvršena v idealnem steku, pa obtožbeni očitek v konkretnem primeru ni takšen. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz ločene II. točke po obtožbi preneslo in vneslo v opis kaznivega dejanja nasilja v družini, temu obtoženčevemu ravnanju pripisalo tudi povzročitev podrejenosti pri oškodovanki ter mu s tem dodalo posledico oziroma zakonski znak, ki ga opis po obtožbi ni vseboval. Pri spremembi opisa tako ni šlo zgolj za dopustne redakcijske, jezikovne ali stilistične izboljšave, in tudi ne za zgolj drugačno opredelitev v obtožbi opisanih ravnanj, ampak za spremembo, ki je povzročila, da pri obtoženčevem ravnanju z dne 31. 1. 2012 ne gre le za drugačno, ampak drugo dejanje. S spremembo, ki je ravnanju obtoženca dodala zakonski znak drugega kaznivega dejanja in povečala kriminalno količino njegovega ravnanja, je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP deloma ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo na način, da je iz opisa kaznivega dejanja nasilja v družini izpustilo opis obtoženčevih ravnanj dne 31. 1. 2012 (prva alineja opisa). Sprememba sodbe ni vplivala na opredelitev kaznivega dejanja po izpodbijani sodbi, saj iz opisa še vedno izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, vključno z oškodovankino podrejenostjo. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena. Ker pa se je s spremembo znižala kriminalna količina kaznivega dejanja in je bilo potrebno to šteti v prid obtožencu, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu deloma ugodilo pritožbi in za obravnavano kaznivo dejanje nasilja v družini določeno kazen znižalo na eno leto zapora, izrečeno enotno kazen pa na dve leti in deset mesecev zapora. Ob tem pritožbeno sodišče ni imelo nobenih pomislekov in je sledilo okoliščinam, ki jih je v zvezi z izbiro in odmero kazenske sankcije izpostavilo že sodišče prve stopnje. Slednje je navedlo tudi utemeljene razloge, ki so narekovali preklic obtožencu prehodno izrečene pogojne obsodbe. Zgolj pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki jih je obramba navajala v zaključni besedi, oziroma da bi sodišče predhodno pogojno obsodbo lahko pustilo nepreklicano, so povsem nekonkretizirane in pavšalne.

9Sicer pa je sprememba krivdoreka zahtevala odločanje pritožbenega sodišča o očitku obtožencu, kakor je bil opisan pod točko II izreka obtožbe. V tem delu se torej obtožencu očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe dne 31. 1. 2012. Za kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali kazen do enega leta zapora (prvi odstavek 122. člena KZ-1). Kazenski pregon tovrstnega kaznivega dejanja ni več dovoljen, če je od njegove storitve poteklo šest let (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Pritožba tako utemeljeno uveljavlja zastaranje kazenskega pregona. Pritožbeno sodišče je zato iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP v tem delu izdalo zavrnilno sodbo. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.

10V ostalem pritožba obtoženčeve zagovornice ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do drugih kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP pazilo po uradni dolžnosti. Glede na to, da je obtoženec v pritožbenem postopku deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.