VSL Sklep III Ip 1763/2018

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo in predlog za izvršbo zavrglo.

2Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnik po pooblaščencu in navaja, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi za takšno odločitev pa so nejasni. Sodišče se sklicuje izključno na naslova upnika in dolžnika izven Republike Slovenije in zaključuje, da pristojnost Republike Slovenije za odločanje ni podana. Pojasnjuje, da je predlog za izvršbo vložil na podlagi 58. in 63. člena ZMZPP. Predlagal je izvršbo z rubežem in cenitvijo premičnin, ki se nahajajo na območju Republike Slovenije ter opredelil naslov, na katerem se premičnine nahajajo, zato je podana izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije za dovolitev in opravo izvršbe. V konkretnem primeru se bo izvršba zoper osebo s prebivališčem v tuji državi opravljala na območju Republike Slovenije, saj se predmet izvršbe nahaja na območju Republike Slovenije in je pristojnost podana tako za naložitveni kot tudi za dovolitveni del. Tudi ZIZ v 77. členu določa, da je za izvršbo na premičnine krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari, šele če upnik v predlogu za izvršbo ne navede, kje so stvari, je za odločitev o predlogu krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Pristojnost sodišča Republike Slovenije tako izvira tudi iz zakonskih določb o krajevni pristojnosti. Sodišče ni upoštevalo vseh navedb v predlogu za izvršbo, saj je o nepristojnosti sklepalo le iz navedenih bivališč dolžnika in upnika, pri čemer se do dejstva, da je bila predlagana izvršba na premično premoženje dolžnika, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, sploh ni opredelilo. Opozarja, da je zoper dolžnika v identični zadevi drugega upnika sodišče dovolilo izvršbo in dolžniku naložilo terjatev v plačilo, gre za izvršilno zadevo VL 126684/2017 in glede katere predlaga vpogled v spis ter prilaga sklep o izvršbi z dne 27. 12. 2017. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi, dovoli predlagano izvršbo in dolžniku naloži, da upniku poravna terjatev ter stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ ni podana, saj ima sklep navedene razloge o odločilnih dejstvih, ki so povsem jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo tako, da jo je bilo mogoče preizkusiti, pri tem pa je pravilno pojasnilo in utemeljilo tudi pravno podlago za njen sprejem.

6V predmetni zadevi je upnik s prebivališčem v Republiki Italiji vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika, ki ima prijavljeno prebivališče v Republiki Makedoniji, kot izvršilno sredstvo pa je predlagal izvršbo na dolžnikove premičnine, ki se nahajajo na naslovu Ulica 1. Kakršnihkoli (drugih) podatkov, ki bi bili pravno pomembni za odločitev o mednarodni pristojnosti, upnik ni podal.

7Na podlagi 29. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. V konkretnem primeru iz upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne izhaja, da bi obravnavani primer vseboval mednarodne elemente, ki bi utemeljevali pristojnost sodišča Republike Slovenije.

8Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžniku naloži, da v osmih oziroma treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine gre za kombiniran sodni postopek, sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka za dovolitev izvršbe. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne dovoli le oprave izvršbe (sklep o izvršbi v ožjem smislu), temveč s t. i. kondemnatornim ali naložitvenim delom sklepa izda tudi plačilni nalog, obe odločitvi pa sprejme istočasno in v istem pravnem aktu (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenija št. Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008). Smisel in cilj postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine je vedno dvojen, in sicer izdaja plačilnega naloga za zahtevano terjatev kot izvršilnega naslova in dovolitev izvršbe.

9Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na izdajo plačilnega naloga, je treba upoštevati, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega in ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno bivališče v Republiki Makedoniji, prav tako pa ima tudi upnik bivališče v Republiki Italiji. Drugi odstavek 58. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje upnik v pritožbi, sicer določa pristojnost sodišča Republike Slovenije, če je na njenem območju kakšno toženčevo premoženje, vendar pa mora imeti tožnik stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji in izkazati za verjetno, da bo iz tega premoženja mogoče izvršiti sodbo. Ker ima upnik prebivališče v Republiki Italiji, te določbe ni mogoče uporabiti. Glede na vse pojasnjeno pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj ne obstoji nobena navezna okoliščina iz 29. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki bi takšno pristojnost utemeljevala.

10Sodišče Republike Slovenije torej ni pristojno za odločanje o izdaji plačilnega naloga, zato so pravno nepomembne pritožbene navedbe o tem, da se premoženje dolžnika nahaja v Sloveniji, v posledici česar se bo izvršba opravljala na območju Slovenije in da je zato pristojnost našega sodišča podana na podlagi 63. člena ZMZPP. Navedena določba se nanaša zgolj na pristojnost za postopek dovolitve in oprave izvršbe, ne pa tudi za odločanje o plačilnem nalogu. Zato tudi v primeru, če bi bilo slovensko sodišče pristojno za odločanje o dovolitvi izvršbe, to ne bi zadostovalo za pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot celote, saj morajo biti kumulativno podani pogoji za slovensko jurisdikcijo tako za dajatveni kot za dovolilni del.

11V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na odločitev, ki je bila sprejeta v drugem izvršilnem postopku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je po določbi 3. člena Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Drugačna odločitev v zadevi VL 126684/2017 sodišča pri odločanju v konkretni zadevi torej ne zavezuje.

12Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (18. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo in predlog za izvršbo zavrglo. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo.

13Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).