VSL Sodba II Cpg 357/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55620/2017 z dne 20. 6. 2017 v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka ter toženi stranki naložilo v plačilo 124,24 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v 8 dneh z obrestno posledico.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da samo zavrne tožbo kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži v povračilo stroške pravdnega postopka tožene stranke.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ker je tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi priznala vtoževano terjatev tožeče stranke iz naslova neplačanih premij po zavarovalni pogodbi. Predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke je plačilo 297,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2016 dalje do plačila, povračilo nastalih izvršilnih stroškov v višini 130,00 EUR in nadaljnjih pravdnih stroškov.

7Po tretjem odstavka 338. člena ZPP se sme sodba na podlagi pripoznave izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače.

8Tožena stranka v pritožbi trdi, da je tekom postopka res podala izjavo, da pripoznava dolg, a je tožeča stranka v naslednji vlogi prerekala vse navedbe tožene stranke, saj se ni strinjala s pobudo tožene stranke za obročno plačilo dolga in je zato tožena stranka z naknadno vlogo preklicala svojo izjavo o pripoznavi dolga. Trdi, da vse njene navedbe v zadnji pripravljalni vlogi kažejo, da se je ponovno in izrecno spustila v temelj tožbe in ga prerekala, kar je sodišče enostavno spregledalo. Meni, da je bila sodba na podlagi pripoznave izdana v nasprotju s četrtim odstavkom 316. člena ZPP, ki določa, da lahko tožena stranka pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi prekliče tudi brez privolitve tožeče stranke do izdaje sodbe.

9Pripoznava zahtevka pomeni toženčevo izjavo, da je tožnikov zahtevek utemeljen. Predmet pripoznave je neposredno tožbeni zahtevek, ne pa njegova dejanska podlaga ali pravna kvalifikacija. Pripoznava zahtevka mora biti izrecna, nedvoumna in brezpogojna.

10Višje sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da: „odgovarja na tožbo tožeče stranke in priznava dolg v višini glavnice 297,33 EUR.“

11Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi gradi svoj zahtevek. Pri zgornji izjavi tožene stranke gre torej za priznanje dejstva (oziroma trditve nasprotne stranke o pravno pomembnem dejstvu). Tako dejanje ima po prvem odstavku 214. člena ZPP za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati.

12Ker torej tožena stranka zahtevka ni pripoznala, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sodbo na podlagi pripoznave izdalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 316. člena ZPP. Višje sodišče ugotavlja, da je tako prišlo do kršitve 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Višje sodišče razveljavi sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V tej zadevi je višje sodišče zgoraj ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka odpravilo samo. Posledično je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je po zavarovalni pogodbi za osebno vozilo z dne 9. 2. 2016 tožena stranka zavezala plačati zavarovalno premijo v višini 774,62 EUR obročno, vendar obrokov ni redno plačevala, zato je tožeča stranka 27. 7. 2016 enostransko odstopila od pogodbe. Za poplačilo je preostalo še 297,33 EUR dolga, zakonske zamudne obresti pa tožeča stranka zahteva od 2. 12. 2016 dalje.

15Ker je, kot izhaja že iz 10. točke te obrazložitve, tožena stranka obstoj dolga in njegovo višino priznala, tožeči stranki dejstev, ki jih je navedla v dopolnitvi tožbe, ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), temveč mora sodišče uporabiti še materialno pravo. Po določbi 921. člena OZ se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. Plačilo zavarovalne premije je dolžnost zavarovalca. Če premija ni plačana, obveznost zavarovalnice glede plačila zavarovalnine ali odškodnine zaradi neplačila premije preneha (prim. tretji odstavek 937. člena OZ), zavarovalnica pa lahko (po izteku 30 dnevnega roka od opomina) razdre zavarovalno pogodbo brez odpovednega roka (četrti odstavek 937. člena OZ). Iz dopolnitve tožbe izhaja, da je tudi po opominu ostalo neplačanih pet obrokov zavarovalne premije (v skupnem znesku 297,33 EUR), tožeča stranka pa je od pogodbe odstopila. Ker tožena stranka svoje obveznosti plačila premije oziroma obrokov premije ni izpolnila, je tožbeni zahtevek utemeljen.

16Višje sodišče na pritožbene trditve tožene stranke o tem, da se je po preklicu izjave o pripoznavi dolga izrecno spustila v temelj tožbe in ga prerekala, odgovarja naslednje: po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi pa odgovarja na doslej podane navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). V konkretnem primeru je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) podala vse trditve, ki njen zahtevek utemeljujejo. Trditve o škodi, ki jo je tožena stranka utrpela v času veljavnosti police avtomobilskega zavarovanja, zaradi česar naj bi bila tožeča stranka dolžna toženi stranki 1.506,00 EUR, bi zato morala tožena stranka podati že v odgovoru na dopolnitev tožbe, ne pa šele v drugi pripravljalni vlogi. Zgornjih trditev namreč ni mogoče šteti kot odgovor tožene stranke na trditve tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi, da je tožena stranka priznala glavnico dolga, s poravnalno ponudbo tožene stranke pa tožeča stranka ne soglaša. Ker se torej dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah od navedenih, ne upoštevajo (453. člen ZPP), jih ni upoštevalo niti višje sodišče.

17Po obrazloženem se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sklep o izvršbi ohranilo v celoti v veljavi, pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena. Glede na to jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožeča stranka zato sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.