VSL Sodba in sklep I Cp 439/2018

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1S sklepom z dne 13. 6. 2017 je sodišče prve stopnje sodni izvedenki finančne stroke mag. G. G. za dopolnitev izvedenskega mnenja priznalo nagrado in stroške v bruto znesku 379,50 EUR, 8,85% prispevek za PIZ v znesku 33,59 EUR in 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZV v znesku 2,01 EUR, kar skupaj znaša 415,10 EUR. Po plačilu prispevkov se nagrada in stroški v bruto znesku 379,50 EUR nakažejo na transakcijski račun izvedenke, ki ni zavezanka za plačilo DDV (I. do III. točka izreka). Sodišče je tožeči stranki naložilo še plačilo manjkajočega predujma v znesku 15,10 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni (IV. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 102.000,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila, posamezni zneski in datumi so razvidni iz I. točke izreka. Razsodilo je, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati tudi posamezne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu do plačila, kot to izhaja iz II. točke izreka. V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati mesečno rento v skupni višini 38.929,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente, kot izhaja iz III. točke izreka, v IV. točki izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v bodoče plačevati mesečno rento v višini 832,04 EUR od 1. 8. 2017 dalje do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 20.077,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sklep in zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka). V pritožbi zoper sklep navaja, da izvedenki ne pripada dodatna nagrada za zadnjo dopolnitev mnenja. Ne pripada ji nagrada za ponoven študij spisa, saj je spis že večkrat pregledala in se z njim seznanila, dodatni ogled spisa ni bil potreben. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. Iz spisa ni razvidno, katero dodatno dokumentacijo je izvedenka pridobila, zato ji ne pripada nagrada v višini 46,00 EUR za dodatno zbiranje. Tudi za dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenki ne pripada nagrada. V predmetni zadevi je opravila nešteto dopolnitev in je bila večkrat zaslišana, mnenje pa še vedno ni takšno, da bi bilo sposobno kritične presoje. Izvedenka je za svoje delo prejela že celotno plačilo, riziko nestrokovnega in nepopolnega mnenja mora nositi izvedenka. Spis ni zelo zahteven, je pa zahteven. Sklep nima razlogov o tem, zakaj sodišče ocenjuje, da je spis zelo zahteven. Predlaga, da sodišče sklep razveljavi in predlog za priznanje nagrade zavrne, podredno zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4V pritožbi zoper sodbo, ki jo toženka vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede ugovora zastaranja navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je kot predhodno vprašanje ocenilo, da so bili z nezgodo izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 325. členu Kazenskega zakonika (KZ), zmotna. Sodišče bi moralo izpeljati ustrezen dokazni postopek, česar ni storilo. O poteku nezgode in razlogih zanjo ni razpravljalo. Dejanskega stanja v smislu odgovornosti za nezgodo ni ugotavljalo niti v civilnem niti v kazenskem smislu. Sodišče se sklicuje na podatke ODT Maribor, ne pojasni pa, katere konkretne podatke ima v mislih. Obrazložitev je tako nejasna, da se je ne da preizkusiti. Ne da se preizkusiti ugotovitve sodišča, da je povzročitelj nezgode izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. 325. člen KZ je blanketna norma. Sodišče je le pavšalno ugotovilo obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ni obrazložilo konkretnih znakov kaznivega dejanja in odločitve ni mogoče preveriti. Ni obrazložen objektivni znak kaznivega dejanja, torej kateri predpis naj bi bil kršen s strani povzročitelja in kakšna je posledica dejanja v kazenskopravnem smislu, še manj pa subjektivni znak, torej odnos storilca do domnevnega kaznivega dejanja. Pavšalna ugotovitev sodišča, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ne zadošča. Odločitev sodišča v tem delu ni obrazložena in je pavšalna. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo glede zastaranja. Sodba sicer ne obrazloži, zakaj se je sodišče odločilo za desetletni zastaralni rok. Glede premoženjske škode toženka navaja, da je določba 212. člena ZPP jasna. Pogoj za uspeh tožeče stranke (tožnika) je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da te trditve tudi dokaže. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo, trditvena podlaga je okvir spora. Na tožniku je bilo breme, da pojasni, kako je določil višino vtoževanih zneskov. Ker tega ni storil, ni mogoče pričakovati, da bi izvedenec lahko nadomestil takšen manjko. Poudarja, da tožnik ni podal pravočasnih trditev. Glede izgube na zaslužku je tožnik na prvem naroku 13. 5. 2003 podal trditve, ki po mnenju toženke ne predstavljajo zadosti substanciranih navedb. Tožnik ni pojasnil, koliko je znašala njegova plača, koliko je znašala kilometrina ter koliko so znašale dnevnice. Tožnik bi moral razmejiti posamezne sestavne dele plače in navesti vsaj število mesečnih dnevnic ter dnevni strošek, ki mu je nastal na poti. Ker postavk ni razmejil, ni mogoče ugotoviti morebitne razlike med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški prehrane. Kasneje je tožnik v zaslišanju dodal še dodatek na uspešnost in tudi glede tega ni podal zneskov ali razmejitev. Toženka je tožnika tekom postopka večkrat opozarjala, da je izračun izgubljenega dobička, kot ga postavlja tožnik, poenostavljen in nepregleden in ga ni mogoče preizkusiti. Zahtevek bi moral temeljiti na trdnih predpostavkah in toženka ne nasprotuje plačilu odškodnine, če ta temelji na pravičnih predpostavkah. Brez konkretnih trditev pa toženka ne more utemeljeno in argumentirano nasprotovati zahtevku. Kršeno je načelo kontradiktornosti, gre za sodbo presenečenja in arbitratno odločanje. Podana je bistvena kršitev določb postopka zaradi kršitve 212. člena ZPP v zvezi z 286. in 286.a členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navedeno predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic toženke, ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS toženki nista zagotovljeni. Poleg pomanjkljive trditvene podlage toženka nasprotuje zahtevku tudi vsebinsko. Razloge, da prejete dnevnice niso osebni prejemki, utemeljuje z več argumenti, povzetimi po mnenju izvedenke M. M., ki je ugotovila, da v spisu ni nobenih dejanskih dokazov o številu službenih poti in je predpostavka, da jih je bilo 16, arbitrarna in zmotna ter fizično nemogoča. Strošek prehrane v Franciji je bistveno višji kot v Sloveniji. Morebitne dejanske stroške ali prihranke posameznika bi se lahko dokazovalo le na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin. Vse to izhaja iz mnenja M. M., ki ga je toženka vložila v spis. Sodišče se do teh navedb in mnenja vsebinsko ni niti z besedo opredelilo. Gre za bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče dnevnic sploh ne bi smelo šteti kot izgube na dobičku. Res je takšno stališče enkrat zavzelo Vrhovno sodišče RS v letu 2007, vendar gre za enkratno sodno odločbo. Sodišče je v tej zadevi o istem vprašanju odločalo večkrat. Odločba z dne 22. 10. 2015 zavzame diametralno nasprotno stališče od odločbe z dne 3. 9. 2014. Sodišče je upoštevalo, da tožniku pripada 16 dnevnic mesečno. Taka odločitev je protispisna, neutemeljena, neobrazložena in zmotna. Tožnik namreč ni trdil, da bi prejemal oziroma je prejemal povprečno 16 dnevnic mesečno, takšna ugotovitev nima podlage v trditvah. Izvedenka je v konkretnem primeru informativni dokaz, ki ni dopusten. Tožnik je zatrjeval, da se je vračal praviloma ob petkih, in ne vedno, kot to šteje sodišče. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izvedenka je pojasnila, da bi tožnik v primeru 16 dnevnic mesečno delal 10 % več od rednega delovnega časa, česar tožnik ni trdil. Sodišče se pavšalno sklicuje na izvedenko. Toženka je zatrjevala, da že iz opisanega razloga 16 dnevnic mesečno ni možno, sodišče se do tega ni opredelilo. Sodišče se je pri določitvi števila dnevnic oprlo na izračun izvedenke, ki naj bi število poti izračunala tudi na podlagi višine dnevnic, ki naj bi jih prejemali drugi delavci. Sodišče ne pojasni, kateri drugi delavci naj bi to bili in iz katerih listin naj bi višina in predvsem količina njihovih mesečnih dnevnic izhajala. Toženka domneva, da takšen zaključek temelji na plačah primerljivih delavcev iz edine plačilne liste, ki jo je upoštevala izvedenka. Iz te plačilne liste ne izhaja število dnevnic ali število poti. Kljub temu je izvedenka štela, da je stimulacija, ki je prikazana na plačilni listi, enaka dnevnicam. Ugotovitev je napačna. Te ugotovitve izvedenka ni popravila in je pri njej vztrajala. Tudi izračun se ne sklada, saj bi bilo v primeru, če bi bila stimulacija enaka dnevnici, to jasno prikazano. Dnevnica bi morala biti v neto znesku in ta bi moral biti okrogel. Dnevnice se ne obračunavajo v odstotku od plače, kot je to storila izvedenka, temveč v številu dejanskih dnevnic. Navedeno kaže, da stimulacija ne more biti enaka dnevnicam. Gre za špekulacijo v škodo toženke. Posledično je sporen izračun izgube na dobičku iz tega naslova. Ni mogoče sklepati, da je sploh šlo za plačo primerljivega delavca, saj ni jasno, koliko dnevnic, če sploh, je prejel domnevno primerljivi delavec. Toženka je izpostavila bistveno pomanjkljivost izvedenskega mnenja izvedenke G. G., sodišče se do navedb ni opredelilo. Nerazumljivo je stališče sodišča, ki pojasnjuje, da je mnenje izvedenke popolno, konsistentno in brez odstopanj. Toženka ponavlja trditve glede števila dnevnic in glede nezadostne in pavšalne trditvene podlage ter navaja, da je izvedenka govorila najprej o šestih nato pa o osmih vožnjah mesečno in ni pojasnila, zakaj je svojo oceno spremenila. Gre za špekulacijo, izvedenka ni podala primerljivega izračuna. Sodišče je pri izvedenki K. K. ugotovilo, da je njeno mnenje ocena, ne pa izračun, tudi izvedenka G. G. je podala zgolj oceno in ne izračuna. Izvedenka je jasno odgovorila, da če se upošteva vojaški rok tožnika, je dnevnic 12, sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo in ni pojasnilo, ali je vojaški rok upoštevalo oziroma zakaj ga ni upoštevalo pri določitvi dnevnic. Sodišče govori, da je izvedenka upoštevala tudi vojaški rok, v obrazložitvi pa sodišče ne pojasni, zakaj potem ni upoštevalo le 12 dnevnic, kot je izpovedala izvedenka. Izvedenka ni znala odgovoriti na vprašanje, koliko dnevnic je prejel primerljivi delavec, vztrajala je pri 16-ih dnevnicah. Iz plačilnih list primerljivih delavcev število dnevnic ne izhaja, zato stimulacija ne more biti dnevnica. Kljub temu, da je izvedenka potrdila, da pri plačah primerljivih delavcev iz plačilne liste ne izhaja število dnevnic ali število poti, je štela, da je stimulacija enaka dnevnicam. Sodišče je takšne ugotovitve nekritično povzelo in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Zgolj opredelitev neto zneskov, katerim so prištete dnevnice v neugotovljeni višini in količini, kot je to storila izvedenka, ni pravilno. Iz mnenja ni razvidno, kako je izvedenka izračunala višino mesečnih dnevnic. Toženka je na to večkrat opozorila. Sodišče se do tega ni opredelilo, temveč je samo obrazložilo, da je tožniku prisodilo celotne dnevnice. Pri tem ni ugotovilo, v kakšni višini in koliko je teh dnevnic mesečno. Takšnih pomanjkljivosti je v izvedeniškem mnenju še veliko. To velja tudi npr. glede zadnjega vprašanja na strani 3 in prvega vprašanja na strani 4 zapisnika z dne 15. 9. 2016. Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke, da se stroški prehrane ne morejo upoštevati po cenah v Sloveniji, temveč v Franciji, ki so neprerekano višji kot pri nas. Sodišče je zmotno uporabilo 216. člen ZPP. Tudi če se ti stroški presodijo po prostem preudarku, mora sodišče imeti trditveno podlago in preudarek pojasniti. Toženka je podala svoje videnje zadeve in oceno stroškov, sodišče se do tega ni opredelilo. Sodišče ne bi smelo šteti, da je mnenje izvedenke G. G. popolno in konsistentno, saj je mnenje polno razhajanj in ocen. Sodišče se do posameznih vprašanj sploh ni konkretno opredelilo. S tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca, je toženki onemogočilo enakopraven položaj v postopku. Storjena je bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Podana je tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 1. odstavka 339. člena ZPP. Navedeno je sporno še posebej zato, ker je sodišče tožniku ugodilo z dokaznim predlogom po postavitvi drugega izvedenca, čeprav je bil predlog neobrazložen. Nerazčiščeno je ostalo tudi vprašanje, ali je treba zneske, ki jih je tožnik prejemal tekom postopka, to je nadomestila in pokojnine, revalorizirati. Toženka je zatrjevala, da je te zneske treba upoštevati po cenah na dan odmere, torej v revalorizirani vrednosti po posameznih mesecih. Sodišče se do tega ni opredelilo. Obrazložitev sodišča v točki 13 je nejasna in brez razlogov. Sodišče pavšalno sledi izvedenki in se ne opredeli do spornih postavk in ugovorov. Za zahtevek pod točko III sodba nima obrazložitve, saj sodišče pojasnjuje zgolj točki I in II. Sodišče se tako ni opredelilo do navedb toženke in ni dokazno ocenilo ugotovitev izvedenke. Glede rente veljajo enaki pomisleki toženke kot pri preostali premoženjski škodi. Tožnik svojega izračuna ni pojasnil na način, da bi opredelil količino in višino dnevnic, ki bi jih prejel mesečno. Ni pojasnil, koliko od dnevnic mu je ostalo. Ne drži, da ni porabil nič. Izvedenka ni imela pravilnega izhodišča za izdelavo mnenja, sodišče pa ne za odločanje o zahtevku. Dokazno breme je na strani tožnika, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Sodišče ni odločilo o ugovoru toženke, da je tožnik do rente upravičen zgolj do nastopa pogojev za starostno upokojitev in sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba nima prepričljivih razlogov o obrestih zahtevka. Toženka pred pribavo listin in izvedeniških mnenj ni razpolagala z zadostnimi podatki in ni mogla biti v zamudi. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh ugovorov toženke v zvezi s tem vprašanjem. Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker bi se v primeru uspeha s pritožbo odstotek uspeha spremenil. Dodatno meni, da stroškov ni mogoče preizkusiti, ker jih sodišče ni zadosti obrazložilo. Sklicevanje na listine v spisu in pavšalna navedba vlog tega ne more spremeniti.

5Izvedenka v odgovoru na pritožbo zoper sklep tej nasprotuje.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep:

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da izvedenki ne pripada (dodatna) nagrada za zadnjo dopolnitev mnenja glede na to, da je opravila več dopolnitev in je bila večkrat zaslišana ter navedba, da mnenje ni takšno, da bi bilo sposobno kritične presoje. Sodišče prve stopnje je izvedenki s sklepom z dne 6. 4. 2017 naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja in ji v navodilu zastavilo dodatno nalogo. Izvedenka je izdelala temu ustrezno mnenje oziroma dopolnitev in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Več o ustreznosti mnenja bo sodišče druge stopnje navedlo pri razlogih glede sodbe sodišča prve stopnje.

8Neutemeljena je navedba, da izvedenki ne pripada nagrada za študij spisa v višini 92,00 EUR. V skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik) pripada izvedencu znesek 92,00 EUR v skladu z 2. točko prvega odstavka 48. člena Pravilnika za študij spisa pri obsegu nad 50 do 200 strani. Sodišče torej izvedenki ni priznalo nagrade za študij celotnega spisa, temveč le za del spisa od predhodne izdelave izvedeniškega mnenja, torej je nagrado priznalo utemeljeno. Tudi ne drži, da iz spisa ni razvidno, katero dodatno dokumentacijo je izvedenka pridobila, saj jo je navedla v računu (med drugim podatki SURS in Banke Slovenije), zato je sodišče izvedenki pravilno priznalo tudi 42,00 EUR za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije.

9Neutemeljena je tudi navedba, da spis po vsebini ni zelo zahteven, temveč je (le) zahteven. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za zelo zahtevno dopolnitev. Zahtevnost izvida in mnenja se presoja objektivno, z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera in meril, ki so primeroma našteta v 4. odstavku 47. člena Pravilnika. Upoštevaje obsežnost dokumentacije, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja, je tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče pravilno ocenilo zahtevnost izvedeniškega mnenja. Mnenje je pravilno ovrednoteno in odmerjene nagrade ni mogoče zniževati.

10Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo:

11Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja. Toženka neutemeljeno navaja, da sodišče sodbe v tem delu ni obrazložilo in da je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je razloge navedlo v 7. točki obrazložitve. Ni res, da je obrazložitev nejasna in se je ne da preizkusiti. Toženka navaja, da sodišče ne pojasni, katere konkretne podatke Okrožnega državnega tožilstva Maribor ima v mislih. Navedeno ne drži, saj je sodišče navedlo, da podatki izhajajo iz Poročila o prometni nesreči Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru (priloga A2 spisa) in je te podatke tudi pravilno povzelo. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (375. člen takrat veljavnega KZ) in ne drži, da niso ugotovljeni konkretni znaki kaznivega dejanja. Ni res, da ni obrazloženo, kateri predpis naj bi bil kršen s strani povzročitelja, saj je sodišče navedlo, da je povzročitelj kršil določilo 2. odstavka 21. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu (ZVCP). Nadalje je sodišče ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel hude telesne poškodbe.¹ Sodišče je navedlo tudi, da je povzročitelju nesreče mogoče očitati vsaj nezavestno malomarnost in ne drži, da sodišče ni obrazložilo subjektivnega znaka, torej odnosa domnevnega storilca do domnevnega kaznivega dejanja, saj so razlogi o tem v sodbi navedeni (glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Za neutemeljeno se tako pokaže pritožbena navedba, da je odločitev v tem delu neobrazložena in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče je pravilno obrazložilo tudi, zakaj znaša zastaralni rok pet let (in ne deset, kot navaja pritožnik), tudi v tem delu so razlogi podani. Ugovor zastaranja je sodišče pravilno zavrnilo in se sodišče druge stopnje v ostalem sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje.

12Materialnopravno podlago za odločitev o izgubljenem zaslužku tožnika predstavlja prvi odstavek 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so v zvezi s tem, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, ali so njegove potrebe trajno povečane, ali so zmožnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (prvi in drugi odstavek 195. člena ZOR). Citirana pravila so izraz načela, da mora oškodovanec za svojo škodo dobiti popolno odškodnino (190. člen ZOR), zato je treba pri odmeri odškodnine poleg izgube plače iz delovnega razmerja upoštevati tudi izpad vseh drugih dohodkov oziroma zaslužkov, če je mogoče z določeno stopnjo verjetnosti pričakovati, da bi jih imel oškodovanec tudi v prihodnje, če ne bi bilo škodnega dogodka. Izgubljeni zaslužek je torej razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Vrednost oškodovančevega premoženja bi v določenem obdobju povečalo vse premoženje, ki bi ga v tem obdobju (dodatno) pridobil, če škodnega dogodka ne bi bilo in bi lahko opravljal delo (dejavnost), ki ga zaradi škodnega dogodka ne bi mogel. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pri izračunu izgubljenega zaslužka pravilno poleg plače upoštevalo tudi dnevnice, ki jih je od delodajalca prejemal tožnik. V primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice, namreč tudi dnevnice predstavljajo prihodek v smislu prej navedenega člena ZOR. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.²

13Toženka podaja obširne navedbe, tako glede izgubljenega zaslužka med zdravljenjem kot tudi izgube zaslužka po končanem zdravljenju, ter zatrjuje, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in da ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, vendar so pritožbene navedbe neutemeljene. Kot je pojasnilo to sodišče že v predhodni odločbi z dne 22. 10. 2015, je namreč tožnik (pravočasno) trdil, da bi mu bivši delodajalec (do februarja 2011) izplačeval znesek, ki bi vključeval plačo in dnevnice. Trdil je, da je treba v njegovem primeru pri oceni izgubljenega zaslužka upoštevati celoten znesek, ki bi mu ga izplačeval (na roke in na račun) bivši delodajalec, saj stroškov na poti ni (in jih tudi v bodoče ne bi) imel, ker je spal v kabini tovornjaka, kuhal in jedel pa je hrano, ki jo je prinesel od doma. Izplačana dnevnica je dejansko predstavljala plačilo za delo. Glede na takšno trditveno podlago tožnika, iz katere izhaja, da je mesečni prihodek (zaslužek) tožnika predstavljal celoten izplačani znesek s strani njegovega bivšega delodajalca (tudi celotna izplačana dnevnica), za kar je predlagal tudi dokaze ter upoštevaje prej predstavljena materialnopravna izhodišča, je torej tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil in je sodišče prve stopnje pri oceni izgubljenega zaslužka pravilno upoštevalo tudi dnevnice. Obširne, drugačne pritožbene navedbe s sklicevanjem na 212. člen ZPP, ponavljanjem trditvenih podlag tožnika glede izgube na zaslužku in zatrjevanjem, da so te nezadostne, so tako neutemeljene. Glede na prej povzete trditve tožnika, ne drži, da bi moral tožnik razmejiti posamezne sestavne dele plače. Res pa je, da tožnik trditev, da naj bi dejansko celotna dnevnica predstavljala izgubljeni zaslužek, ni dokazal, o tem več v nadaljevanju. Dodatka na uspešnost sodišče ni upoštevalo, zato na te navedbe ni treba odgovarjati. Izračun tožnika je bil zadosten, da ga je bilo ob podanih trditvah mogoče preizkusiti. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka zato niso podane, enako velja tudi glede kršitev ustavnih pravic toženke.

14Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno in neobrazloženo upoštevalo 16 dnevnic mesečno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je upoštevalo, da je tožnik navedel, toženka pa tega ni zanikala, da je od doma odšel ob ponedeljkih in se vračal ob petkih. Tožnik je res navedel "praviloma" ob petkih, zato toženka sodišču očita kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Zatrjevana protispisnost ni podana, saj je sodišče dejansko (kljub temu, da ni povzelo tudi besede "praviloma") upoštevalo dejstvo, da je tožnik odhajal ob ponedeljkih in se vračal praviloma ob petkih. Upoštevaje trditveno podlago³ je tako sodišče upoštevalo, da tožniku pripada povprečno 16 dnevnic mesečno. Če bi se (vedno) vračal ob petkih, bi šlo namreč za 20 dnevnic mesečno. Ni namreč sporno, da je od doma odhajal ob ponedeljkih. Ne drži, da sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je izvedenka upoštevala tudi povprečno odsotnost delavcev z delovnega mesta v trajanju 1,5 meseca.

15Tudi ne drži, da naj bi bila odločitev arbitrarna in da ni šlo za 16 dnevnic mesečno zato, ker je izvedenka pojasnila, da bi tožnik v primeru 16 dnevnic mesečno delal 10 % več od rednega časa, kar ni dopustno. Zaključek, da naj bi tožniku pripadalo 16 dnevnic mesečno, naj bi bil zmoten, ker tožnik ni zatrdil, da je delal več, kot je njegova redna mesečna obveznost. Za odločitev je relevantno samo število dnevnic, ne pa tudi dejstvo, ali je bila zakonska delovna obveznost prekoračena, zato so tudi te navedbe neutemeljene, prav tako pa očitek sodišču, da bi se o takšnih argumentih moralo posebej opredeljevati. Absolutno bistvena kršitev določb postopka iz tega razloga ni podana.

16Toženka zahtevku iz naslova prejetih dnevnic nasprotuje tudi vsebinsko in pri tem podaja trditve ter očitek sodišču, da se o trditvah, ki so bile navedene v mnenju izvedenke M. M., ni opredelilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Tudi te navedbe so neutemeljene. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka strokovno mnenje izvedenke M. M. z dne 9. 8. 2017 predložila (šele) na zadnjem naroku. Sodišče je to mnenje pravilno upoštevalo le kot del toženkinih navedb. Te so bile podane prepozno, saj toženka ni pojasnila, zakaj jih ni mogla podati že prej. Sodišču prve stopnje se zato o teh navedbah ni bilo treba opredeljevati. Sicer pa gre pretežno za stališča, s katerimi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2007. Gre za materialnopravno stališče. Le to je tudi v sodbi sodišča prve stopnje pravilno zavzeto.

17Sodišče druge stopnje je v predhodni odločbi z dne 22. 10. 2015 podalo napotek, da je treba do februarja 2011, ko bi tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, delal pri istem delodajalcu, pri oceni izgubljenega zaslužka upoštevati osnovno plačo, ki bi jo oškodovanec prejemal pri določenem delodajalcu (ter dnevnice). Za obdobje po prenehanju delovanja tožnikovega bivšega delodajalca pa je treba upoštevati plačo primerljivih delavcev. Sodišče prve stopnje je temu ustrezno nalogo izvedenki tudi naložilo, pri čemer je izvedenka glede plače primerljivih delavcev, ki jo je upoštevala (upoštevala pa je poleg te plače tudi izpovedi prič - glej list. št. 826 in list. št. 879), navedla, da je stimulacija, ki je prikazana na plačilni listi, enaka dnevnicam. Toženka podaja obširne pritožbene navedbe, kako je takšen zaključek, da naj bi bila stimulacija enaka dnevnicam, zmoten. Pri tem spregleda, da je za obdobje po februarju 2011 odločilno, kakšna je plača primerljivega delavca in neutemeljeno obširno izpostavlja, da ni jasno koliko dnevnic, če sploh, je prejel domnevno primerljivi delavec, saj je odločilno, kaj je primerljivi delavec prejel. Izvedenka je sicer pravilno primerjala stimulacijo in dnevnice in ugotovila, da je šlo za primerljivega delavca. Izhajala je iz ugotovitve, da se stimulacija nanaša na plačilo za dnevnice, kot je zatrdila priča (l. št. 226 spisa). Toženka je v postopku temu nasprotovala, saj bi ob primerjavi zneskov primerljivi delavec prejel več kot 16 dnevnic. Zatrjevala je, da primerljivi delavec dnevnic sploh ni prejel. Ker je bila odločilna primerljiva plača, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo po 16 dnevnic mesečno (kar je manj kot je znesek stimulacije primerljivega delavca) tudi za obdobje po februarju 2011 toženki v korist, zato v tem delu s pritožbo ne more biti uspešna.

18Toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da je izvedensko mnenje izvedenke G. G. popolno, konsistentno in brez odstopanj. V njem so bile podane vse ugotovitve, ki so bile potrebne za odločitev sodišča prve stopnje in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Število voženj ni ugotovitev, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje izvedenke, sodišče pa se je pravilno opredelilo glede števila dnevnic, zato toženka neutemeljeno obširno pojasnjuje, kako je izvedenka spremenila odgovor o številu voženj. Nadalje je neutemeljena navedba glede vprašanja vojaškega roka oziroma njegovega upoštevanja. Ne drži, da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Navedlo je, da je izvedenka pri izračunu izgube na dohodku pravilno upoštevala tudi delovno dobo tožnika in služenje vojaškega roka, upoštevajoč starost tožnika, njegovo poklicno izobrazbo in dejstvo, da se je zaposlil leta 1980, po končanem šolanju. Toženka očitno spregleda, da je izvedenka v zadnji dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 4. 5. 2017 upoštevala, da je iz priloge v spisu A120 razvidno, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 43 let starosti in je imel do prenehanja zavarovanja 21 let, 10 mesecev in 4 dni pokojninske dobe in je iz tega izhajala. Neutemeljena in napačna je tudi toženkina interpretacija pojasnil izvedenke iz zaslišanja dne 27. 10. 2016, ko je ta navedla, da je pri izračunu, ki je v korist toženke, upoštevala, da je dnevnic 12. Navedeno je namreč upoštevala v izračunu, ki ga je predložila na tem naroku, ki pa v nadaljevanju ni bil upoštevan. Ne drži, da bi tožniku v primeru upoštevanja vojaškega roka pripadalo le 12 dnevnic in to iz mnenja ne izhaja.⁴ Glede vprašanja, koliko dnevnic je prejel primerljivi delavec in trditev, da stimulacija ne more biti enaka dnevnicam, je bilo odgovorjeno že predhodno. Ne drži, da iz mnenja ni razvidno, kako je izvedenka izračunala višino mesečnih dnevnic, saj je v zadnji dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 4. 5. 2017 pri vsakem mesecu navedena vrednost dnevnice, število dnevnic in izračun. Gre za matematični izračun, ki mu je sodišče sledilo in ne potrebuje posebnih razlogov. Neutemeljena pa je tudi navedba, da je sodišče tožniku prisodilo celotne dnevnice, saj jih je zmanjšalo za povprečne stroške prehrane. Neutemeljeni (in drobnjakarski) so tudi očitki izvedenki glede odgovorov na zadnje vprašanje na strani 3 in prvo vprašanje na strani 4 zapisnika z dne 15. 9. 2016, iz katerih ne izhaja, da naj bi bilo zaradi teh odgovorov njeno mnenje napačno.

19Sodišče res ni izrecno navedlo, zakaj pri izračunu ni upoštevalo cene hrane v Franciji, temveč je upoštevalo cene v Sloveniji, je pa na to posredno odgovorilo. V 11. točki obrazložitve je namreč sodišče, potem ko je povzelo izpoved tožnika in prič, ki so izpovedali, da so hrano prinašali od doma oziroma so v pretežni meri jedli hrano, ki so jo prinesli s seboj, spali pa so vedno v tovornjaku, navedlo, da je treba pri izgubi zaslužka tožnika poleg plače upoštevati dnevnice, zmanjšane za običajne stroške za hrano, ki jo voznik tovornega vozila vzame na službeno pot, upoštevajoč dejstvo, da se hrana kupi v marketu ali pridela doma. Sodišče je izvedenki naložilo, ta pa je to tudi upoštevala, da od dnevnic odšteje običajne stroške za hrano. Izvedenka je upoštevala podatke Statističnega urada RS in sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je to po oceni sodišča primerno, ker je tožnik hrano in pijačo prinesel od doma oziroma jo je kupil v marketih. Tudi v tem delu so zato očitki sodišču prve stopnje neutemeljeni. Sodišče je prosti preudarek tudi ustrezno pojasnilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so tudi v tem delu sodbe podani. Ker je bilo torej mnenje izvedenke G. G. izdelano v skladu s pravili stroke, konsistentno in prepričljivo, je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljen zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca, pri čemer tudi ne drži, da je tožniku ugodilo z dokaznim predlogom po postavitvi drugega izvedenca brez obrazložitve, saj je novo izvedenko (G. G.) po prejšnji izvedenki (K. K.) sodišče postavilo po navodilu višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Tudi zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana.

20Neutemeljen je očitek glede revalorizacije nadomestil in pokojnin, ki jih je tožnik prejemal tekom postopka. Revalorizacijo je toženka predlagala v zvezi z odškodnino za nematerialno škodo (list. št. 162), o kateri je že pravnomočno odločeno. Posebna opredelitev sodišča glede tega zato ni bila potrebna. Je pa toženka večkrat pojasnjevala način obračunavanja izgubljenega dobička (z indeksacijo), vendar tudi posebno opredeljevanje glede tega ni bilo potrebno. Izvedenka je namreč izračunala izgubo (tudi dnevnice) po posameznih mesecih, za iste mesece pa je sodišče upoštevalo tudi prejeta nadomestila oziroma pokojnino.

21Izgubljen zaslužek v času zdravljenja je sodišče prve stopnje računalo za čas od leta 2002 dalje, denarno rento pa od oktobra 2013. Gre za zelo dolgo obdobje, zato je nerazumno pričakovati, da bi sodišče v obrazložitvi sodbe podalo razloge za vsak mesec posebej. Sodišče je podalo ustrezne razloge obračuna z upoštevanjem izvedeniškega mnenja, zlasti zadnje dopolnitve z dne 4. 5. 2017, ki sta ga prejeli tudi pravdni stranki, in iz katere izhajajo v sodbi navedeni in priznani zneski. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je pri izračunu izgubljenega zaslužka iz I. in II. točke izreka do vključno z januarjem 2011 upoštevalo dohodek, sestavljen iz neto plače in sorazmernega dela dnevnice, v višini, kot ga je tožnik prejemal pred nastankom škodnega dogodka, od februarja 2011 pa neto plačo in sorazmerni del dnevnice primerljivih delavcev. Kot izgubljen zaslužek za posamezni mesec je tožniku priznalo vsoto razlike med neto invalidsko pokojnino in predvidenim neto prejemkom tožnika ter pripadajočo razliko med dnevnicami in stroški prehrane. Za februar 2011 pa je seštelo razliko med neto invalidsko pokojnino tožnika in predvidenim neto prejemkom tožnika v znesku 119,99 EUR in dnevnice, zmanjšane za povprečne stroške prehrane, ter vsoto tožniku priznalo kot izgubljen zaslužek. Na enak način je izračunalo izgubljen zaslužek za vse ostale mesece, pri čemer je zaradi vezanosti na zahtevek za tiste mesece, za katere je tožnik zahteval manjši znesek izgubljenega zaslužka, kot ga je izračunala izvedenka, priznalo toliko, kolikor je zahteval tožnik. V mesecih, ko razlike v neto prejemkih tožnika ni bilo, je sodišče tožniku kot izgubljen zaslužek priznalo le pripadajočo razliko med dnevnicami in stroški prehrane (glej 13. točko obrazložitve). Na enak način pa je sodišče izračunalo tudi denarno rento zaradi izgube zaslužka po končanem zdravljenju (neto izgubljeni dohodek, sestavljen iz razlike med neto invalidsko pokojnino in predvidenim neto prejemkom ter dnevnic, zmanjšanih za povprečne stroške prehrane). Očitek sodišču, da se ni opredelilo do postavk in da sodba za zahtevek pod točko III sploh nima obrazložitve, je neutemeljen. V sodbi kot celoti je namreč sodišče pojasnilo način izračuna (glej 11. do 15. točko obrazložitve). Tudi ne drži, da ugotovitev izvedenke ni ocenilo, saj je dokazno vrednost izvedeniškega mnenja obrazložilo.

22Toženka podaja delno še dodatne pritožbene navedbe glede rente, v katerih le ponavlja neutemeljene očitke, podane predhodno v zvezi z izgubljenim zaslužkom med zdravljenjem, na katere je bilo že odgovorjeno.

23Glede ugovora toženke, da je tožnik do rente upravičen zgolj do nastopa pogojev za starostno upokojitev in bi sodišče moralo rento omejiti z dnem 1. 1. 2020, je ugotoviti, da tudi ta navedba ni utemeljena. V skladu z ustaljeno sodno prakso se lahko namreč ob izpolnitvi zakonskih pogojev za upokojitev uveljavljajo spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta odpravi.⁵

24Tudi očitki glede zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo oziroma o razlogih glede obrestnega dela zahtevka, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je zamudne obresti od posameznih mesečnih terjatev v I. in II. točki izreka, ki so zapadle v plačilo pred vložitvijo tožbe, pravilno priznalo od vložitve tožbe dalje, od terjatev, ki so zapadle v plačilo po vložitvi tožbe, pa od njihove zapadlosti. Enako velja tudi glede denarne rente - III. točka izreka, glede katere je sodišče kot datum zapadlosti upoštevalo predlog tožnika in sicer vsak 15. dan v mesecu za pretekli mesec, glede že zapadle rente. Za bodočo rento sodišče tožniku ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti, ker jih ni zahteval. Toženka navaja, da ni mogla biti v zamudi, če je tudi sodišče za odločitev potrebovalo dodatne listine, ki so bile pridobljene po vložitvi tožbe. Sodišče naj bi storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do teh ugovorov toženke ni opredelilo, vendar tudi ta navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je obrestni del zahtevka pravilno obrazložilo s sklicevanjem na 324. člen ZOR. Toženka je bila v zamudi, Glede na naravo tožbenega zahtevka gre za terjatve, ki zapadajo mesečno, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

25Končno so neutemeljene tudi navedbe glede odločitve o stroških postopka. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je uspeh nespremenjen. Neutemeljena pa je tudi navedba, da odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, ker jih sodišče ni zadosti obrazložilo. Sodišče se ni le sklicevalo na listine, pač pa je natančno pojasnilo tudi stroškovno odločitev in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene (glej 16. in 17. točko obrazložitve).

26Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

27Toženka s pritožbama ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP.

¹ Glede na to, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik zaradi posledic prometne nezgode razvrščen v I. kategorijo invalidnosti (odločba ZPIZ-a z dne 5. 11. 2004 - A119) in mu je bila z odločbo ZPIZ-a z dne 8. 12. 2004 (A120) priznana pravica do invalidske pokojnine, ni dvoma, da je utrpel hudo telesno poškodbo, saj je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana (primerjaj 134. člen KZ).
² Primerjaj sklep VS RS II Ips 259/2007 z dne 14. 1. 2010.
³ Zato izvedenka ne predstavlja nedopustnega informativnega dokaza, kot zatrjuje toženka.
⁴ Primerjaj izpoved na list. št. 874 spisa - upoštevaje vojaškega roka predstavlja 0,5 % (minulo delo).
⁵ Glej npr. sodbo VS RS VIII Ips 191/2012.