VSL Sodba I Cp 505/2018

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 8.123,28 EUR s pripadki. Zavrnilo je obrestni del zahtevka za čas od 4. 4. 2012 do 5. 9. 2012, v tem delu sklepa o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov 1.722,57 EUR s pripadki.

2Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, prvi odstavek. Na prvi narok za glavno obravnavo 31. 3. 2016 za tožečo stranko ni pristopil nihče, pred tem je bil opravljen narok in izvajali so se dokazi, tožena stranka je predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja izpisa po drugem odstavku 282. člena ZPP. Sodišče pa temu predlogu ni ugodilo, kar je v nasprotju ZPP. Pred tem je pravilno vabilo tožečo stranko na narok, saj se je tožeča stranka vabilu odpovedala na naroku 19. 1. 2016. Vsi kasneje izvedeni dokazi so izvedeni nezakonito. Vozilo, v katerega se je zaletela oškodovanka, ni bilo v uporabi v cestnem prometu, saj je bilo parkirano na zasebnem parkirišču za parkiranje motornih vozil. Motor je bil ugasnjen, vozilo prazno. Zato tožeča stranka ne bi smela izplačati odškodnine. Toženec pa je bil v Piceriji ... Zato je regresni zahtevek neutemeljen. Toženec ni vozil, zato je nesmiselno, da se mu očita alkoholiziranost v trenutku povzročitve prometne nesreče. Toženec vozila ni upravljal. Tožena stranka je imela na kesonu nepravilno naložen drog in je bila zato oglobljena s strani policijske uprave. To so napačno montirali monterji, zato ni kriv toženec. Sodišče se opre na 154. člen OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči pri manjkajoči se motornih vozil. Tu niso bila udeležena premikajoča se motorna vozila. Motorno vozilo je bilo parkirano, oškodovanka pa se je peljala s kolesom in gre za motorno vozilo. Zato ni pravilna uporaba 154. člena OZ. Tožena stranka je predložila obilico sodne prakse. Tako v zadevi II Ips 319/2017 Vrhovno sodišče zapiše, ker vozilo ni bilo uporabljeno v prometu, neodvisno od vprašanja, ali je mirovalo ali se je premikalo, obravnavanega dogodka ni mogoče šteti za prometno nesrečo. Podobno II Ips 1159/2008. Sodišče pa citira sodbo Sodišča EU C-162/13, ki ni podobna. Tam je šlo za traktor, ki je pri vzvratni vožnji zadel na lestev. Tu se vozilo ni premikalo in motor ni delal. Oškodovanka je bila oglobljena zaradi neprilagojene vožnje s kolesom. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni pobegnila s kraja prometne nesreče. Zmotno pa šteje, da je bila pod vplivom alkohola. Po prvem odstavku 3. člena Pogojev izhaja, da voznik ima lahko do 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka v času prometne nesreče. Izvedenka je zaključila, da je tožena stranka pod pogoji in okoliščinami spisa lahko imela v času, ko je pripeljala na kraj dogodka 0,24 miligrama v litru izdihanega zraka. S tem je tožena stranka prepričana, da je izkazala neutemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče je ves čas prejudiciralo odločitev. Tako je med zaslišanjem oškodovanke A. A. dopustilo vprašanje možu, ki je kot javnost sedel na klopi. Sodišče ni izdalo sodbe na podlagi stanja spisa. Sodišče nekritično presodi za prispevek oškodovanke. Izvedenec cestnoprometne stroke potrjuje navedbe tožene stranke, da je oškodovanka nepravilno peljala svoje kolo, saj je dejansko vozilo po pločniku in ne po cestišču. Izvedenec povzame, da če bi bilo vozilo parkirano do cvetličnih kotličkov, je palica na cestišče gledala največ 50 cm. Če je peljala po cestišču od 50 do 100 cm od roba cestišča, bi se lahko drogu izognila. Zato je morala peljati po pločniku. Če nič drugega, je 50 % sokrivde. Sodišče zavrne toženca, da se ne more sklicevati na verjetnost, da v trenutku nezgode ni imel dovoljene vrednosti alkohola v krvi, saj bi se vsi zavarovanci lahko tako sklicevali. Takšna obrazložitev je contra legem. Vsi se lahko sklicujejo na odstopanja, ko gre za interpretacijo izvedenke medicinske stroke in gre zgolj za 0,03 mg alkohola v izdihanem litru zraka. Odstopanje je tako majhno, da je dejansko potrebno upoštevati, da je izvedenka pritrdila toženi stranki, da ko je pripeljala do picerije, je dejansko imela dovoljeno vrednost alkohola v krvi.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev. Opozarja na zadevo II Ips 66/2011, ko je vozilo v obratovanju, čeprav miruje. Toženec skuša prikazati odgovore izvedenke tako, kot njemu ustreza. Stroškov ne zaznamuje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je v pravdi najprej ugovarjala, da je zavarovalnica izplačala oškodovanki odškodnino v nasprotju s 15. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP, saj škoda, ki jo je uveljavljala oškodovanka, ni krita iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma po zavarovalni pogodbi med tožencem in tožečo stranko. Pritožba pri tem navaja odločbe Vrhovnega sodišča¹. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zatrjevana in ugotovljena dejstva o nastanku škodnega dogodka ne izključujejo uporabe pojma "uporaba motornega vozila" po 15. členu ZOZP oziroma zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na sodbo Sodišča EU opr. št. C-162/13 oziroma zadeva, ki jo je sprožilo kot predhodno vprašanje Vrhovno sodišče RS na Sodišče EU v zadevi Vnuk proti Zavarovalnici Triglav. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je pojem "uporaba motornega vozila" po določbi 3 (1) Prve direktive 72/166/EGS, bila predmet nadaljnje sodbe Sodišča EU in sicer v zadevi C-514/16. V obeh sodbah je bilo dokončno izkristalizirano stališče, da po 3. členu Prve direktive mora država članica ob upoštevanju 4. člena te direktive sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajna na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Pri tem v 34. točki obrazložitve v sodbi C-514/16 Sodišče EU še pojasni, da je treba 3. člen Prve direktive razlagati tako, da v njem navedeni pojem "uporaba vozil" ni omejen na prometno situacijo, torej na uporabo na javni površini, ampak ta pojem zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Gre torej za uporabo vozila kot prevoznega sredstva, vendar tudi v trenutku, ko je le to v nepremičnem stanju. Samo po sebi to ne izključuje, da je uporaba tega vozila v navedenem trenutku lahko zajeta z njegovo funkcijo prevoznega sredstva in da posledično spada pod pojem "uporaba vozila" v smislu člena 3 Prve direktive. Poleg tega ni pomembno, ali je v trenutku, ko se je nesreča zgodila, motor vžgan ali ne². Temu stališču je tudi sledila in je sedaj enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS³. Res je, kot navaja pritožba, da so nekatere odločbe pred sprožitvijo predhodnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča razlagale 15. člen ZOZP tudi drugače. Vendar to stališče ni obveljalo in je pravilna razlaga direktive in 15. člena ZOZP tako, kot gre razumeti iz obeh citiranih odločb Sodišča EU. Treba pa je tudi pojasniti, da je tekst 15. člena ZOZP in enako so prirejeni tudi zavarovalni pogoji, jasno opredeljeval pojem uporabe motornega vozila. Tekst 15. člena ZOZP je bil ves čas isti. Tudi pogoji opredeljujejo zavarovalni primer kot dogodek, ki utegne imeti za posledico uveljavljanje odškodninskih zahtevkov oškodovanca na podlagi civilnega prava in ZOZP, če je pri uporabi in posesti v polici navedenega vozila prišlo do škode (primerjaj pogoje člen 1, A4). Ne v ZOZP ne v zavarovalnih pogojih ni omejitve, ki jo razlaga toženec, in sicer, da bi bil pojem zavarovalnega kritja vezan na to, da vozilo vozi, motor obratuje in da se zgodi na javni cesti. Ostale razlage so bile v posamičnih odločbah, ki niso pravilno razlagale pojma uporaba motornega vozila⁴. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka imela podlago za izplačilo odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe za obvezno zavarovane avtomobilske odgovornosti.

6Tožena stranka nadalje trdi, da niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo krivdo; podredno pa trdi, da je bila oškodovanka vsaj sokriva za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je voznik vozila, ki je parkiral na parkirišču, parkiral tako, da je bil tovor oziroma drog ovira za vožnjo kolesarke. Pomembno je, da je toženec nepravilno namestil drog na vozilo in sicer tako, da je segel vsaj 50 cm na vozišče in se je zato kolesarka v drog zaletela in padla. Pravilno bi moral biti drog nameščen po določbi 65. člen Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP-1 tako, da ne predstavlja nevarnosti ali ovire za druge udeležence cestnega prometa. 67. člen določa, da če tovor sega za več kot 1 meter preko zadnjega dela vozila, mora imeti tablo veliko 50 x 50 cm, pobarvano izmenično s poševnimi trakovi oranžne in bele barve, ki predstavlja svetlobo, nameščeno prečno na smer vožnje. Izvedenec je tudi ugotovil, da kolesarka ni vozila več kot 15 km/h, saj se cesta tam vzpenja. Ugotovil je tudi, da je drog segel na vozišče in ne na pločnik, kot zmotno trdi pritožnik. Izvedenec je tudi ugotovil, da kolesarka droga ni opazila, saj imajo kolesarji specifično držo, ovira pa je bila vizualno majhna in je ni pričakovala. Ugotovil je tudi, da če bi na drogu bila pritrjena tabla 50 x 50 cm z ustrezno barvo, bi kolesarka to lahko opazila. Izvedenec ni mogel slediti tožencu, da je kolesarka pripeljala po pločniku. Sicer je izvedenec imel na voljo le stanje po prometni nesreči, ko je bilo vozilo še pred prihodom policije na željo toženca umaknjen (točka 13 obrazložitve). Tako se izkaže, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbami ZVCP-1 in da so kršitve določbe 63., 65. in 113. člena ZVCP-1 o vzročni zvezi s poškodovanjem oškodovanke.

7Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 154. člena OZ. Pritožbeno sodišče opozarja, da je že določba 131. člena OZ dovolj, da je izpolnjen element odgovornosti za nastanek odškodninske obveznosti toženca. Vendar je mogoče uporabiti tudi določbo 154. člena - prvi odstavek OZ kot lex specialis. Toženec je narobe namestil drog na vozilo in to je povzročilo prometno nesrečo. Dejstvo, da je bilo vozilo parkirano, oškodovanka pa kolesarka, ne izključuje uporabe prvega odstavka 154. člena OZ. Pojem "premikajoče se motorno vozilo" ne pomeni, da se mora motorno vozilo v trenutku prometne nesreče premikati. Gre za določbo, ki govori o krivdni odgovornosti imetnika motornega vozila v konkurenci s krivdno odgovornostjo drugega udeleženca prometne nesreče. Dejstvo, da je bila oškodovanka kolesarka, še ne izključuje uporabe 154. člena OZ. Gre za dogajanje v prometu, kolesarka je vozila, motorno vozilo pa je imelo tako postavljen drog, da je to povzročilo, da se je kolesarka zaletela; zato je uporaba 154. člena, prvi odstavek, materialno pravno pravilna. Ker kolesarki ni mogoče očitati sokrivde, je sodišče prve stopnje pravilno določilo odgovornost toženca. Dejstvo, da je bila najprej kaznovana za prekršek, na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z izvedeniškim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, ne vpliva. Vendar je treba tudi pritožbi odgovoriti, da je ta odločba bila pozneje razveljavljena. Ker je bil toženec kriv za škodni dogodek, je tudi pasivno legitimiran za regresni zahtevek po 7. členu ZOZP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je podan pogoj za nastanek regresnega zahtevka zavarovalnice, ker je toženec bil vinjen.

8Za pritožnika je sporno, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 7. člena ZOZP, ki govori, da če je voznik vozilo opravljal pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo, nastopi regresna obveznost. Meni, da je odločilno, da v trenutku škodnega dogodka ni upravljal vozila, ampak je bil v piceriji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, da je odločilni trenutek, ko je parkiral vozilo tako, da je spregledal, da je vozilo oziroma drog vsaj 50 cm v zračnem prostoru na vozišču. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotavljalo vzročno zvezo med vinjenostjo in ravnanjem pri parkiranju. Zato je oba izvedenca vprašalo o vzročni zvezi. Oba izvedenca sta ugotovila, da je zaradi alkoholiziranosti oseba bolj brezbrižna in lahkomiselna pri parkiranju oziroma je ravnanje manj preudarno. Tako toženec ni videl, da sega leseni drog na vozišče, bil je tudi premalo pozoren in ni ustrezno označil droga (točka 24 sodbe). Tako si toženec zmotno predstavlja, da lahko pride do regresnega zahtevka zavarovalnice le, če vozi vinjen in tako nastane prometna nesreča. Pritožba še obširno navaja dejstva v zvezi s sicer zavrnjeno drugo tožbeno podlago tožeče stranke, to je pobeg. Ker sodišče ni štelo tega razloga za ugotovljenega, ki ga sicer tudi določa 7. člen ZOZP, na te pritožbene navedbe ni treba odgovarjati.

9Vendar je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je naročilo izvedenki, da ugotovi stopnjo alkohola v organizmu toženca v času prometne nesreče ob 19. 50 ter pred tem po urah, vse od 19. 35 dalje. Pri tem je izvedenka izračunala stopnjo alkoholiziranosti pri tožencu glede na tisti dan zaužiti alkohol in toženčeve osebne lastnosti glede teže in višine. Tako je ugotovila, da je bila koncentracija alkohola v izdihanem zraku v času prihoda toženca na parkirišče višja od dovoljene, ki znaša 0,24 mg na liter (izdelala je ustrezno tabelo). Upoštevala pa je tudi čas, ko so policisti naredili meritve alkohola v njegovem izdihanem zraku, da je koncentracija padla za nekaj minimalnih delov. Na vsa vprašanja je tudi odgovorila, bila je dodatno zaslišana. Pritožnik nadalje navaja, da naj bi izvedenka v dodatnem zaslišanju na naroku 5. 5. 2017 izpovedala, da je možno, da je imel v trenutku prihoda na parkirišče pod dovoljeno mejo alkohola v krvi in pri tem navaja, da to piše na strani 5 zaslišanja. Pritožbeno sodišče je primerjalo navedbe izvedenke na list. št. 45 (str. 5 zaslišanja) in ugotovilo, da tam ni tega zapisa. Zato je navajanje pritožbe protispisno. Pač pa je izvedenka pojasnjevala, da sklepa na podlagi preizkusa policistov in navedb toženca o zaužitem alkoholu. Pri tem je jasno povedala, da nima natančnega podatka o tem, koliko je zaužil. Za pritožbeno sodišče pa je odločilno, da bi toženec moral dokazati, da v trenutku, ko je parkiral vozilo, ni bil vinjen. Z iztrganjem posameznih stavkov iz zaslišanja izvedenke ni mogoče izpolniti dokaznega bremena, ki je na strani tožene stranke. Če je toženec užival alkohol po škodnem dogodku oziroma pred preiskavo policistov, pa tudi mora dokazati, da je še zmeraj bil pod mejo dovoljene količine alkohola v krvi.

10O zatrjevanih kršitvah določb ZPP:

Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitev, kar se vidi iz dejstva, da je med zaslišanjem oškodovanke dopustilo postavljanje vprašanj njenemu možu, ki je kot javnost sedel na klopi. Pritožbeno sodišče opozarja, da je na strani 6 zapisnika glavne obravnave 19. 1. 2016 (list. št. 53) zapisano, da je pooblaščenec tožeče stranke vprašal moža oškodovanke, ali je tudi sam bil navzoč na kraju nesreče. Ker je ta potrdil, da je bil, ga je sodišče napotilo iz razpravne dvorane. To pomeni, da trditve iz pritožbe ne držijo. Sicer pa je tudi treba ugotoviti, da o dokaznem sklepu sodišča prve stopnje ni dopustilo in zaslišalo te priče. Nadalje pritožba trdi, da je sodišče pri dodatnih vprašanjih za izvedenko pokazalo, da se ne more sprijazniti z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, kar bi pokazalo, da ima lahko tožena stranka možnost dokazati, da je imela nižjo stopnjo alkohola kot to določa zakon. Sodišču očita tudi nekritično presojanje soprispevka oškodovanki. Vse to so lahko navedbe, ki bi lahko pomenile poskus izločevanja sodnice na prvi stopnji. Vendar je ta smiselno podani predlog prepozen in ga ni mogoče upoštevati (drugi odstavek 72. člena ZPP). Pritožba še graja ugotovitev sodišča prve stopnje iz 23. točke sodbe, ko je sodišče presojalo ugovor tožene stranke o količini alkohola z obrazložitvijo, da se tožena stranka ne more sklicevati na verjetnost, da je v trenutku nezgode imela dovoljeno vrednost alkohola v krvi, saj bi se vsi zavarovanci sklicevali na to možnost. Ta argumentacija je sicer pravno nerelevantna, vendar ne pomeni kakšne relativne ali absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 339. člena ZPP. Ni namreč vplivala na pravilnost in zahtevnost sodbe.

11Pritožba še graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje na drugem naroku, to je 31. 3. 2016, zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo sodbe na podlagi spisa po drugem odstavku 282. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je res na prvem naroku sprejelo sklep, da se drugi narok opravi 31. 3. 2016 in stranke so vzele vabilo na znanje in se odpovedale posebnemu pisnemu vabilu. Nato na narok 31. 3. 2016 ni pristopila tožeča stranka in tožena stranka je res predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo in zapisalo, da zoper ta sklep ni pritožbe. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati naslednjih dokazov oziroma opravljati narokov, ampak tožbeni zahtevek zavrniti. Za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa morajo biti izpolnjeni vsebinski in eden od formalnih pogojev. Formalna pogoja sta dva: izostanek obeh strank s kakšnega od poznejših narokov, ali izostanek samo ene od strank in da druga predlaga, da sodišče odloči glede stanja spisa. V obeh primerih pa mora biti izpolnjen še vsebinski pogoj, in sicer, da je bil že poprej opravljen narok in so bili izvajani dokazi ter da je dejansko stanje zaradi izvedbe teh dokazov dovolj pojasnjeno⁵. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog in opozorilo, da proti temu sklepu ni pritožbe. Izključitev pritožbe tako skozi stranska vrata omogoča vstop diskrecije v presojo, ali naj sodišče odloči na podlagi stanja spisa⁶. V konkretnem primeru je očitno sodišče prve stopnje ocenilo, da zadeva ni dovolj razjasnjena za odločitev o tožbenem zahtevku. Tudi nadaljevanje dokaznega postopka, kjer so bile zaslišane še priče in zlasti postavljena dva izvedenca in bila oba dodatno zaslišana, kaže, da se je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo tega sklepa, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Če bi bila dopustna pritožba ali vsaj pritožba proti sodbi, tedaj bi sodišče moralo dodatno obrazložiti svoj sklep. Ker pa ZPP izrecno določa, da ni pritožbe, sodišču ni bilo treba še utemeljevati svoje odločitve posebej (282. člen ZPP). Pritožniku pa je treba tudi pojasniti, da iz stanja spisa, ki je bil ob pričetku glavne obravnave 31. 3. 2016, izhaja, da še ni bilo mogoče zavrniti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V spisu so poleg opravljenih zaslišanj še listinski dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje na prvem naroku, to je 19. 1. 2016, dopustilo (listine od A2 do A86, B1 do B2). Iz teh listin pa ravno izhaja, kakšen je bil rezultat opravljanja alkotesta pri policiji. Če bi se sodišče prve stopnje odločilo, da odloči po stanju spisa, ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi bila izdana zavrnilna sodba. Tako se izkaže, da v konkretnem primeru ni bila podana smiselno uveljavljena kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 282. členom ZPP.

12Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ II Ips 319/2007 in II Ips 1159/2008.
² Primerjaj točke 38 in 39 obrazložitve sodbe C-514/16.
³ II Ips 66/2011, II Cp 1752/2015, II Ips 415/2011 in odločbe citirane v teh odločbah.
⁴ Primerjaj prispevek G. Ristin, Uporaba motornega vozila po noveli ZOZP, Pravna praksa 2011, št. 6-7, str. 34.
⁵ J. Zobec, Komentar 282. člena ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, 4. knjiga, str. 215 in naslednje.
⁶ J. Zobec, Ibidem.