VSRS Sodba III Ips 90/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi strank naložilo plačilo 931.560,74 EUR. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sta sklenili več prodajnih pogodb za 33 stanovanj v naselju N.

- Ara je bila poravnana 28. 12. 2010 s kompenzacijo. Terjatev za plačilo are je bila pobotana z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz posojilne pogodbe. Tudi ta terjatev tožeče stranke je bila denarna terjatev (terjatev za vrnitev posojila).

- 4. 4. 2011 je bil začet stečajni postopek nad tožečo stranko, 8. 4. 2011 pa še stečajni postopek nad toženo stranko.

- Do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko so bile poravnane le are, ki se na podlagi prodajnih pogodb vštevajo v kupnine. Rok za plačilo preostanka kupnin še ni nastopil. Tožena stranka tožeči stranki ni izročila nobenega stanovanja.

- Tožeča stranka je 31. 1. 2014 od prodajnih pogodb odstopila, sklicujoč se na 106. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

- Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila vtoževano terjatev pod pogojem, da ne bo plačana skladno s pravili o plačilu stroškov stečajnega postopka.

8Tožeča stranka od tožene stranke zahteva vrnitev danih ar.

9Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da so imele prodajne pogodbe naravo vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb v smislu 24. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Prodajne pogodbe so tako ostale veljavne kljub stečajnim postopkom nad obema pravdnima strankama. Presodili sta, da je tožeča stranka na podlagi 106. člena OZ imela pravico odstopiti od prodajnih pogodb brez naknadnega roka ter da so nastopile posledice iz drugega odstavka 111. člena OZ, po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Pojasnili sta, da je do plačila upravičena po pravilih, ki veljajo za stroške stečajnega postopka.

10V obravnavani zadevi se uporabljajo določbe ZFPPIPP pred novelo ZFPPIPP-E. Ta v drugem odstavku 24. člena določa, kdaj gre za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je tista dvostranska pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. Za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice iz pododdelka 5.3.2. Stečajni dolžnik mora svojo obveznost do upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe izpolniti v skladu s to pogodbo in po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka, razen če uresniči odstopno pravico v skladu z 267. členom zakona. Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne prijavi v stečajnem postopku in ima pravico do plačila te terjatve po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka (prvi, drugi in tretji odstavek 265. člena ZFPPIPP).

11Ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko je imela tožeča stranka na podlagi prodajnih pogodb za stanovanja do tožene stranke terjatev na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila, tožena stranka pa do tožeče stranke terjatev za plačilo kupnine. Prodajne pogodbe so tako predstavljale vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v smislu 24. člena ZFPPIPP.

12Tožeča stranka je od prodajnih pogodb odstopila na podlagi določbe 106. člena OZ, ki določa, da upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Ni sporno, da nobena izmed strank od pogodb ni odstopila na podlagi določbe 267. člena ZFPPIPP, ki ureja odstopno pravico stečajnega dolžnika od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, čeprav sta bili obe stranki v stečajnem postopku.

13V reviziji tožena stranka ponavlja svoje stališče, da se prepoved pobotanja nanaša le na medsebojne terjatve stečajnih upnikov in dolžnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, medtem ko naj bi bilo posamezne terjatve, ki izhajajo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, mogoče pobotati z nasprotnimi terjatvami, ki izhajajo iz drugih pravnih razmerij. Revidentka navaja, da je imela na dan začetka stečajnega postopka tožeča stranka do tožene stranke še terjatev za vračilo posojila, ki naj bi se pobotala z nasprotno terjatvijo za plačilo kupnin. Posledično naj bi ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko obstajala le še tožničina terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prodana stanovanja. Ta terjatev naj bi se z začetkom stečajnega postopka pretvorila v denarno terjatev. Ker tožeča stranka te terjatve ni prijavila v stečajni postopek, ki je tekel nad toženo stranko, naj bi njena terjatev prenehala.

14To stališče ni utemeljeno. V zadevi III Ips 81/2016 z dne 20. 9. 2016, v kateri sta bili pravdni stranki identični kot v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče odločalo o ugotovitvi obstoja prerekane terjatve tožeče stranke do tožene stranke za vračilo posojila. Tudi v navedeni zadevi je tožena stranka podala enak materialnopravni ugovor glede izjeme od prepovedi pobotanja po prvem odstavku 265. člena v zvezi z 261. členom ZFPPIPP. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da ni utemeljeno stališče tožene stranke, da naj ne bi bilo ovir za pobotanje terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz druge pogodbe. Skozi ratio legis razlago določb 261., 264., 265. in 267. člena ZFPPIPP je zaključilo, da je namen posebne ureditve za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe omogočiti stečajnemu upravitelju, da presodi, ali bo vztrajal pri izpolnitvi posamezne vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ali bo od nje odstopil. Z vsebinsko popolnoma enakimi argumenti, ki jih je podala tudi v obravnavani zadevi, tako tožena stranka zaradi opisanega stališča ne more uspeti. Do revizijskih navedb glede zapadlosti terjatve tožene stranke za plačilo kupnine se Vrhovno sodišče zato ni opredeljevalo, saj bi bilo stališče o (ne)zapadlosti te terjatve lahko relevantno le v primeru, da bi bil pobot, za kakršnega se zavzema tožena stranka, dopusten.¹

15Tožena stranka v reviziji sodiščema prve in druge stopnje nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo, da so bile prodajne pogodbe veljavno sklenjene. Drži, da je dogovor o ari realni kontrakt. Navedeno izhaja iz določbe prvega odstavka 64. člena OZ, ki določa, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega. Vendar pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, to ne pomeni, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je ara plačana z izročitvijo denarnega zneska. Pomeni le, da zgolj obljuba, da bo ara dana, ne zadošča. Obveznost plačila are mora biti dejansko izpolnjena. Dejstvo, da je bila ara poravnana s kompenzacijo, ne vpliva na veljavnost prodajnih pogodb. Obveznost plačila are je s kompenzacijo prenehala. Kot navaja tudi tožena stranka v reviziji, je kompenzacija oziroma pobotanje način prenehanja obveznosti. Ne držijo pa njene nadaljnje trditve, da tak način prenehanja obveznosti ne pomeni izpolnitve. S kompenzacijo je bila obveznost izpolnjena.

16Tožena stranka vztraja tudi pri trditvah, da so pri vračanju danega na podlagi razvezane pogodbe „oživele“ terjatve, ki so sicer prenehale s kompenzacijo. Meni, da zato tožeča stranka ni upravičena do plačila denarnega zneska, temveč bi kvečjemu lahko zahtevala ugotovitev obstoja svoje terjatve za vrnitev posojila. Meni, da bi morala to terjatev prijaviti v stečajni postopek, ki je bil začet nad toženo stranko, poplačati pa bi se morala iz stečajne mase sorazmerno z ostalimi upniki.

17Tožeča stranka je od prodajnih pogodb odstopila na podlagi 106. člena OZ. Na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila naknadno razvezana, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek 111. člena OZ).

18Ara je bila poravnana s kompenzacijo tako, da je bila terjatev tožene stranke za plačilo are pobotana z nasprotno terjatvijo tožeče stranke za vrnitev posojila. Drži stališče revidentke, da je po razvezi pogodb na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ tožeča stranka pridobila nazaj terjatev za vrnitev posojila. Vendar pa tožena stranka pri tem spregleda, da je tožeča stranka od pogodb odstopila po začetku stečajnih postopkov nad obema pravdnima strankama. Kot sta pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je tako njen povračilni zahtevek nastal po začetku stečajnega postopka, saj pred tem terjatev tožeče stranke za vrnitev posojila ni obstajala (prenehala je s kompenzacijo). To pomeni, da tožeči stranki terjatve za vrnitev posojila ni bilo treba prijaviti v stečajni postopek, ki je tekel nad toženo stranko. Za ta zahtevek se prav tako uporabljajo pravila ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka. Kljub odstopu tožeče stranke od pogodb obveznost tožene stranke, ki je zaradi odstopa „oživela“, izvira iz vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb, zato zanjo veljajo pravila iz 265. člena ZFPPIPP. Ravno zaradi razveze vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (prodajnih pogodb) je namreč tožeča stranka po začetku stečajnega postopka ponovno pridobila terjatev iz posojilne pogodbe.

19Tožeča stranka zahteva plačilo 931.560,74 EUR. Četudi je to zahtevek, ki temelji na posojilni pogodbi, se zanj uporabljajo enaka pravila o plačilu stroškov stečajnega postopka. Stališče revidentke, da je oživela le terjatev tožeče stranke in da zato nima zahtevka za plačilo, ni utemeljen in tudi ni logičen. Na podlagi zapadle terjatve tožeča stranka lahko zahteva njeno plačilo. Ravno plačilo pa uveljavlja z zahtevkom v tem postopku. Prav tako ne drži revizijski očitek, da tožeča stranka ni podala dovolj trditev v zvezi z njeno terjatvijo po posojilni pogodbi, zato naj bi bil zahtevek za plačilo vtoževanega zneska, ki bi temeljilo na ponovno „oživeli“ terjatvi za vrnitev posojila, neutemeljen. Med strankama ni bilo sporno, da je bila terjatev za plačilo are pobotana z nasprotno terjatvijo za vračilo posojila v enakem znesku. Dejstvu, da je terjatev tožeče stranke za vrnitev posojila obstajala ter da je znašala 931.560,74 EUR, tožena stranka ni ugovarjala, zato v reviziji ne more uspeti s trditvami, da ni bilo dokazano, da naj bi tožena stranka karkoli dolgovala tožeči stranki po posojilni pogodbi.

20Držijo revizijske trditve, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev določba 268. člena ZFPPIPP², ki ureja položaj strank po odstopu stečajnega dolžnika od pogodbe, saj od pogodb ni odstopil stečajni dolžnik skladno s 267. členom ZFPPIPP, temveč je tožeča stranka odstop utemeljila na podlagi določbe 106. člena OZ. Vendar pa to odločitve ne spreminja. Kot je bilo že pojasnjeno, je kljub temu namreč tožena stranka dolžna vtoževan znesek poravnati po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka na podlagi določbe 265. člena ZFPPIPP.

21Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

22Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

¹ Pobota se lahko le vzajemne, istovrstne, zapadle in iztožljive terjatve.
² Na tej določbi je svojo odločitev utemeljilo prvostopenjsko sodišče.