VSL Sodba II Cpg 146/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 10.10.2017 odločilo, da se delni umik tožbe v višini 1.500,00 EUR vzame na znanje in se v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13243/2017 z dne 20.2.2017 razveljavi in se v tem delu postopek ustavi (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13243/2017 z dne 20.2.2017 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.332,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2017 ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2017 do plačila (II. točka izreka). Končno je toženi stranki še naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 106,01 EUR (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka navedene odločbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP, obrazloženo pa le pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevno odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je izdalo izpodbijano sodbo brez naroka za glavno obravnavo in izvedbe dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, niso utemeljene. Skladno z določbo 1. odstavka 454. člena ZPP namreč sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena od strank pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala. V situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, in ki jih je nenazadnje tožeča stranka v dopolnitvi tožbe argumentirano zavrnila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe v dopolnitvi tožbe za resnične oziroma priznane (2. odstavek 214. člena ZPP), tako da dejansko stanje med strankama ni sporno. Nadalje je pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi tudi ni drugih ovir za izdajo odločbe (3. odstavek 3. člena ZPP). Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok zaradi predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.¹ Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, zlasti kadar je dokazni predlog povsem pavšalen in nesubstanciran, kakršen je bil v ugovoru zoper sklep o izvršbi tudi predlog tožene stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Tožena stranka namreč ni navedla, kaj naj bi njen zakoniti zastopnik izpovedal (v trditvah ga niti ne omenja). V skladu z 236. ter v zvezi z 263. členom ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se zasliši njen zakoniti zastopnik poprej navesti, o čem naj ta priča. Le tako lahko sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza (ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne). O dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sodišče predlagane priče oziroma zakonitega zastopnika stranke ne sme zasliševati. Nesubstanciran dokazni predlog je zato upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP)² in ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na vse zgoraj pojasnjeno so bili v predmetni zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 454. člena ZPP za izdajo odločbe brez razpisa naroka, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7Tožena stranka nadalje povsem nekonkretizirano in neobrazloženo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s čimer pa uveljavlja pritožbeni razlog, ki v predmetnem sporu (majhne vrednosti) ni upošteven (1. odstavek 458. člena ZPP). Enako velja tudi glede nekonretiziranih očitkov o relativnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

8Prav tako se tožena stranka na razlog zmotne uporabe materialnega prava zgolj pavšalno sklicuje in ga vsebinsko ne opredeli in ne konkretizira, zato na ta očitek ni mogoče odgovoriti. Po presoji pritožbenega sodišča pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (288. in 619. člen OZ) in pravilno odločilo, da je tožena stranka vtoževani znesek dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

9Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 702/2014 z dne 24.9.2014.
² Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1219/2012 z dne 17.10.2013.