VSRS Sklep III Ips 45/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti 6.795,40 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je s sklepom Pg 280/2014 z dne 25. 11. 2016 zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se ugotovi, da so dejstva v Notarskem zapisniku o potrditvi dejstev SV 462/2014 z dne 29. 4. 2014 neresnično ugotovljena in da ta listina nima učinkov. S sklepom Pg 280/2014 z dne 5. 12. 2016 pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se toženi stranki naloži izpolnjevati vse pogodbene obveznosti iz pogodbe o prenosu in najemu infrastrukture in sicer tiste, ki so v pogodbi posebej določene, kot tudi obveznosti, ki jih toženi stranki nalagajo veljavni predpisi (s primeroma naštetimi obveznostmi).

2Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo obe pritožbi tožeče stranke in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje z dne 25.11.2016 in 5. 12. 2016.

3Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep sodišča druge stopnje in sklepa sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Glede dopustnosti revizije

5Sklepa sodišča prve stopnje sta bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijanim sklepom je bil postopek pravnomočno končan v delu, glede katerega je bila tožba zavržena¹. Tako je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP za dovoljenost revizije zoper sklep sodišča druge stopnje. Ker je bil z izpodbijanim sklepom pravnomočno končan postopek glede zahtevkov, pri katerih opredeljena vrednost spornega predmeta vsakega od njih presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih, je s tem izpolnjen tudi splošni pogoj za dovoljenost revizije (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 490. členom ZPP).

Glede sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep z dne 25. 11. 2016

6Tožeča stranka tudi v reviziji zastopa stališče, da je ugotovitvena tožba dopustna z zahtevkom, kot ga je uveljavljala v 2. točki tožbenega predloga, saj zatrjuje, da je v okviru ugotovitvenega zahtevka za ugotovitev pristnosti listine dopustno uveljavljati tudi vprašanje (ne)resničnosti vsebine listine.

7Takšno stališče revidentke je materialnopravno zmotno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 181. člena dopušča uveljavljanje ugotovitvene tožbe le glede dejstva o (ne)pristnosti posamezne listine. Obe sodišči sta se pri tem sklicevali na zelo jasno stališče pravne teorije,² da s takšno ugotovitveno tožbo ni mogoče ugotavljati, ali je listina veljavna oziroma ali so na njej napisani podatki resnični. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu povzelo tudi stališča sodne prakse, ki pritrjuje takšnemu stališču in je nasprotno stališču, ki ga zastopa revidentka. Zato pavšalen revizijski očitek, da ni razumnih razlogov v sodni praksi in v pravni teoriji za zastopanje revidentki nasprotnega stališča, ne pomeni argumentiranega soočanja revizije s stališčem sodišča druge stopnje.

8Neutemeljeno je tudi stališče revidentke, da naj bi bilo stališče v izpodbijanem sklepu v izrecnem nasprotju z določbo četrtega odstavka 224. člena ZPP. 224. člen ZPP je sistemsko umeščen v osemnajsto poglavje ZPP, ki ureja dokaze in izvajanje dokazov. Ta člen zato ureja dokazna pravila glede dokazovanja z listinami. Med drugim je v prvem odstavku urejeno tudi dokazno pravilo o domnevi pristnosti javne listine in o resničnosti njene vsebine.³ Četrti odstavek tega člena ZPP pa ureja pravilo o izpodbojnosti teh dokaznih pravil. Vsa ta dokazna pravila v 224. členu ZPP služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev glede (dopustnih) tožbenih zahtevkov. S temi dokaznimi pravili se zato ne širi pojma pristnosti listine kot dopustne izjeme za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka po prvem odstavku 181. člena ZPP.

9Takšno razumevanje je skladno tudi z gramatikalno razlago pojma pristnosti listine. Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer pridevnik pristen razlaga v več pomenih:⁴ 1. da ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na izvor, sestavine, 2. da izvira od avtorja in 3. da izraža, kaže resnično razpoloženje. Zožena razlaga pojma pristnosti listine iz prvega odstavka 181. člena ZPP zgolj na primerjavo skladnosti avtorskega izvora listine, ki izhaja iz stališča pravne teorije in sodne prakse, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu, je skladna s pravilom, da gre pri tej zakonski določbi za izjemo od splošnega pravila, da ugotavljanje dejstev ne more biti predmet tožbenega zahtevka, pri čemer pa je izjeme treba razlagati restriktivno.

10Pri tem se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na argumentacijo sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 234/2002 z dne 2. 12. 2014, ki se nanaša na vprašanja elementov kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika in ne na vprašanje pristnosti listine po prvem odstavku 181. člena ZPP.

11Takšna zožena razlaga pojma pristnosti listine tudi v ničemer ne poslabšuje možnosti uveljavljanja sodnega varstva tožeče stranke. Vprašanje resničnosti dejstev, ki so navedene na listini, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, glede katerega je bila tožba zavržena, se bo lahko kot pravno relevantno dejstvo ugotavljalo v okviru dokaznega postopka za presojo utemeljenosti (ugotovitvenega) tožbenega zahtevka iz prve točke tožbenega predloga, ki se nanaša na obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. S pridobitvijo sporne javne listine (notarskega zapisnika SV 462/2914) si je tožena stranka namreč le izboljšala položaj pri dokazovanju dejstev, navedenih v tej listini. Četrti odstavek 224. člena ZPP pa tožeči stranki omogoča, da v postopku o (dopustnem) ugotovitvenem zahtevku o (ne)obstoju pravnega razmerja obstoj dejstev, navedenih v javni listini, izpodbije. Očitki tožeče stranke o storjeni bistveni kršitvi postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter o onemogočanju sodnega varstva pravic so zato neutemeljeni.

12Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na dvodelnost tožbenega zahtevka. Tožbenega zahtevka tudi v delu, ki se glasi, da … ta listina nima učinka, ni mogoče razlagati kot (samostojno) ugotovitev o pravni posledici nepristnosti listine.

Glede sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep z dne 5. 12. 2016

13Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je dajatveni zahtevek, kot ga je tožeča stranka opredelila v 3. točki tožbenega predloga v dopolnitvi tožbe z dne 13. 6. 2016, nedoločno opredeljen, saj vsebuje zgolj prepis nalog, ki jih predpisi določajo za upravljalca s komunalnimi odpadki.

14Glede na določbo prvega odstavka 180. člena ZPP in glede na ustaljena stališča sodne prakse⁵ ne more biti nobenega dvoma, da je določenost oziroma opredeljenost tožbenega zahtevka procesna predpostavka za popolnost tožbe. Šele ob izpolnitvi te predpostavke je sodišču omogočen preizkus sklepčnosti tožbe, ki pomeni preizkus, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, kot je uveljavljan v tožbenem predlogu. Določenost tožbenega zahtevka omogoča tudi opredelitve objektivne meje pravnomočnosti odločitve sodišča, ki bo odločalo o takšnem zahtevku. Na ta način pa je omogočen tudi preizkus, ali o istem zahtevku že teče pravda (drugi odstavek 189. člena ZPP) oziroma ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno (drugi odstavek 319. člena ZPP). Če tožbeni zahtevek ni določno opredeljen, mora sodišče v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP tožečo stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti tožbe. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na konkretizacijo tožbenega zahtevka pozvalo s sklepom z dne 6. 6. 2016, na katerega je tožeča stranka odgovorila z dopolnitvijo tožbe 17. 6. 2016.

15Tožeča stranka je v 3. točki tožbenega predloga uveljavljala dajatveni zahtevek, saj je od tožene stranke zahtevala izpolnitev obveznosti, ki naj bi jih bila tožena stranka dolžna izpolnjevati kot upravljalka odlagališča odpadkov na podlagi najemne pogodbe (od katere naj bi tožena stranka samovoljno in neutemeljeno odstopila) in prisilnih predpisov.

16Dajatveni tožbeni zahtevek je določno opredeljen takrat, ko je iz zahtevka samega razvidno, kakšno izpolnitev (dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev) mora opraviti toženec, če bo takšen zahtevek vsebovan v izreku sodbe. Tako opredeljena izpolnitev mora zagotavljati ustreznost izvršilnega naslova, da bi imel tožnik v primeru neizpolnitve možnost uveljavljanja prisilne izvršbe prisojene obveznosti toženca.⁶ Že sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da mora biti vsebina dolžnega ravnanja v izvršilnem naslovu opredeljena tako, da bo izvršilnemu sodišču jasna brez nadaljnjega pravnega sklepanja.⁷ Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora plačati. Če gre za nedenarno izpolnitev, pa mora biti opredeljena tako, da bo izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Takšna konkretizacija izpolnitve zato ni zagotovljena v primeru, ko bi bila določena z nedoločenimi pravnimi standardi ali s citiranjem posameznih norm splošnega predpisa oziroma s sklicevanjem na posamezne splošne predpise oziroma sklenjene pogodbe.

17Tožeča stranka je v 3. točki tožbenega predloga uveljavljala naslednji (dajatveni) tožbeni zahtevek:

Toženki se naloži izpolnjevati vse obveznosti iz Pogodbe o prenosu infrastrukture in najemu infrastrukture z 12. 11. 2010, in sicer tako tistih, ki so v omenjeni pogodbi eksplicitno določene, kot tudi vseh tistih obveznosti, ki jih toženki nalagajo vsakokratni veljavni predpisi ter se ji v nadalje prepove opuščanje pogodbenih in z veljavnimi predpisi naloženih obveznosti, vse pod izvršbo.

18Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je takšen tožbeni zahtevek nedoločno opredeljen, saj niso izpolnjeni pogoji, pojasnjeni v 15. točki te obrazložitve.

19Pravilna pa je tudi presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka te pomanjkljivosti ni odpravila niti z dopolnitvijo tožbe dne 13. 6. 2016. Tožeča stranka je namreč v tem delu tožbeni zahtevek popravila na ta način, da je primeroma (z uporabo besedne zveze predvsem pa) dodala nekonkretizirane obveznosti, ki naj bi temeljile na Pogodbi o prenosu infrastrukture in najemu infrastrukture z dne 12. 11. 2010 (prva alineja – plačevanje najemnin), Zakonu o varstvu okolja, Uredbe o odlagališčih odpadkov (Uradni list RS št. 10/14, 54/15 in 36/16) ter Odloku tožeče stranke o odlaganju ostankov predelave ali odstranjevanju komunalnih odpadkov v centru za ravnanje z odpadki Nova Gorica (Uradni list RS št. 120/2007).

20Četudi je razumeti trditve tožeče stranke, da naj bi navedeni splošni predpisi (zakon, uredba in odlok) opredeljevali dolžno ravnanje tožene stranke v okviru pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, bi tožeča stranka v civilni pravdi v obliki dajatvenega zahtevka lahko od tožene stranke uveljavljala le konkretizirane izpolnitve, ki predstavljajo že zapadle obveznosti tožene stranke. Nekonkretizirano opredeljene obveznosti v dopolnjenem tožbenem zahtevku bi v primeru, da bi sodišče ugodilo takšnemu zahtevku, od izvršilnega sodišča terjalo, da šele ugotavlja, kaj je prava vsebina prisojene obveznosti. Takšno sklepanje je lahko le v pristojnosti pravdnega sodišča v pravdi. Sodna odločba, ki bi v izreku vsebovala tako nedoločeno obveznost tožene stranke, zato ne bi bila primerna za izvršbo. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ugotovili, da tožeča stranka ni odpravila pomanjkljivosti v tožbi, zato je odločitev o zavrženju tega dela tožbe skladna s petim odstavkom 108. člena ZPP.

21Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na določljivost tožbenega zahtevka ob upoštevanju trditvene podlage v tožbi in dopolnitvi tožbe. Ker učinkuje pravnomočnost zgolj na izrek sodne odločbe, mora biti vsebina izpolnitve razvidna iz samega izreka. Tudi sicer pa tožeča stranka zgolj s pojasnilom pravne podlage k posameznim primeroma naštetim obveznostim v dopolnjenem tožbenem predlogu ni z ničemer prispevala h konkretizaciji zahtevka.

22Prav tako je neutemeljeno sklicevanje revidentke na pravila in stališča teorije o popolnosti tožbe, ki se nanašajo na navedbo pravotvornih dejstev. Pravotvorna dejstva spadajo v spodnjo premiso sodniškega silogizma, medtem ko spada vprašanje določenosti tožbenega zahtevka v sintezo, saj mora za uspeh tožeče stranke sodišče na podlagi pravnega vrednotenja dejanskega stanu (conclusio) priti do enakega zaključka, kot ga je tožnik opredelil v tožbenem predlogu (zahtevku). Še tako izčrpno podana trditvena podlaga zato ne more nadomestiti pomanjkljivo opredeljene oblike želenega pravnega varstva, katero mora tožnik določno opredeliti v tožbenem zahtevku.

23Čeprav za samo odločitev o reviziji ni odločilno, pa Vrhovno sodišče odgovarja tudi na zatrjevan motiv tožeče stranke za uveljavljanje tega dela tožbenega zahtevka (17. točka revizije). Tožeča stranka pojasnjuje, da naj bi s postavljenim tožbenim zahtevkom želela prisiliti toženo stranko, ki naj bi neutemeljeno odstopila od pogodbe, k nadaljnjemu izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Kot je bilo že pojasnjeno v 19. točki obrazložitve, lahko pogodbi zvesta stranka v civilni pravdi uveljavlja zgolj že zapadle pogodbene obveznosti (299. člen OZ). Tudi morebitna kršitev pogodbe ne daje podlage, da bi sodišče toženi stranki (preventivno) naložilo izpolnitev tudi še nezapadlih obveznosti. Glede na sklicevanje tožeče stranke na dolžnost ravnanja tožene stranke v javnem interesu, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pravni red zagotavlja druge oblike pravnega varstva tega interesa (na primer inšpekcijski nadzor na podlagi 156. člena ZVO-1). Revizijski očitek, da je tožeča stranka zaradi zavrženja tožbe s postavljenim dajatvenim tožbenim zahtevkom ostala brez pravnega varstva, oziroma, da je bil kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave, je zato neutemeljen.

24Ob upoštevanju navedenih razlogov je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse odločilne navedbe tožeče stranke v pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP), ki so bile potrebne za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju tega dela tožbe. Zato so neutemeljeni revizijski očitki o bistveni kršitvi pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v izpodbijanem sklepu. Vsi revizijski očitki glede tovrstne procesne kršitve namreč temeljijo na revidentkinem napačnem razumevanju procesnega instituta tožbenega zahtevka, katerega določenost je procesna predpostavka za dopustnost tožbe.

Glede odločitve o reviziji

25S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vse odločilne navedbe tožeče stranke v reviziji. Iz obrazloženih ugotovitev izhaja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

26Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) se odvetniški stroški odmerjajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08 in 35/09). Od priglašenih stroškov v odgovoru na revizijo je tožena stranka upravičena do povrnitve nagrade za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3300 v višini 5.550,00 EUR in materialnih izdatkov po tar. št. 6001 v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Skupni potrebni stroški tožene stranke v revizijskem postopku tako znašajo 6.795,40 EUR.

¹ Glej sklep VSRS II Ips 670/2001 z dne 19. 12. 2002.
² A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 158.
³ Glej sodba VSRS II Ips 241/2007 z dne 22. 10. 2009.
⁴ Glej SSKJ Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=pristen
⁵ 5. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 695/04-9 z dne 6. 7. 2006.
⁶ A. Galič, isto delo, stran 123.
⁷ A. Galič, isto delo, stran 124.