VSL Sodba I Cp 2144/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je nična darilna pogodba s 30. 8. 2005, ki sta jo sklenili darovalka C. C. in obdarjenka B. B. in se nanaša na delež 3/8 parc. št. 13/2 k. o. X. Ugotovilo je, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na deležu 3/8 nepremičnine na podlagi darilne pogodbe s 30. 8. 2005 ter da se lastninska pravica, vknjižena na tem deležu v korist B. B., izbriše in se znova vpiše lastninska pravica v korist C. C. (1. točka izreka). Drugotoženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 3.436,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje drugotožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče zagrešilo dve očitni pisni pomoti v izreku sodbe, in sicer je napačno zapisalo številko parcele 3/2 namesto pravilno 13/2 ter priimek prvotožene stranke C(er). namesto C(el). Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je sodišče nezakonito zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič M. M. in notarja L., je kršilo pravico tožene stranke do izjave v postopku in je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka zaslišanja priče M. M. ni predlagala le v zvezi s postopkom za odvzem poslovne sposobnosti toženi stranki, pač pa tudi zato, da bi pojasnila odnose med toženima strankama in da drugotožena stranka ni izvajala nasilja nad prvotoženo stranko. Tako okoliščine glede odvzema poslovne sposobnosti kot glede nasilja so pomembne za odločitev o zadevi. Ker je sodišče štelo, da je bila priča predlagana le v zvezi s postopkom odvzema poslovne sposobnosti, je podana protispisnost oziroma kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je podala številne navedbe in nove dokaze, glede katerih je drugotožena stranka ugovarjala prekluzijo, do česar se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, saj se ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo, da je predpogodba z 29. 12. 2004 sklenjena in podpisana tudi s strani prvotožene stranke, kar je protispisna ugotovitev.

Obravnavana predpogodba je bila sklenjena le za 1/2 nepremičnine, last S. S., pa še ta ni bila veljavna, saj ni bila odobrena s strani CSD. C. C. pogodbe v svojem imenu in za svoj račun ni podpisala, torej se sploh ni zavezala skleniti prodajne pogodbe, s katero bi lastninsko pravico na svojem deležu 3/8 prenesla na tožečo stranko. Prodajna predpogodba niti prodajna pogodba za 3/8 sploh ni bila sklenjena. Poleg tega predpogodba z 29. 12. 2004 ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila. Zahtevek tožnika za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa je bil pravnomočno zavrnjen, zato tudi v primeru, če bi tožnik plačal preostanek kupnine, ne bi mogel ponovno vložiti tožbe za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma bi bila ta zavržena zaradi pravnomočno razsojene zadeve. Tudi če o zadevi ne bi bilo že pravnomočno odločeno, bi bil tožnikov zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaran, zato tožnik v primeru ugotovitve ničnosti darilne pogodbe in neveljavnosti vknjižbe drugotožene stranke, ne more doseči vpisa v zemljiško knjigo in v tej pravdi nima pravnega interesa. Tožnik se nikoli ne bo mogel vknjižiti v zemljiško knjigo pri deležu 3/8 obravnavane nepremičnine. Zato njegov pravni interes za vodenje pravde ni podan, saj od ugotovitve ničnosti nima nobene koristi. Sodišče se do tega ni opredelilo, s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je prekršilo 274. člen ZPP z ugotovitvijo, da naj bi imel tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Ker sodišče tožbe ni zavrglo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Zmotna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila med tožnikom in prvotoženo stranko sklenjena veljavna prodajna predpogodba in da ima ta pogodba naravo kupoprodajne pogodbe. Prav tako ne drži, da bi prvotoženi stranki pripadal le še zahtevek za plačilo preostalega zneska kupnine. Iz predpogodbe jasno izhaja, da naj bi bil namen strank prodati oziroma kupiti samo celoten pogodbeni predmet, torej 7/8 nepremičnine, s predpogodbo pa naj bi bila le prevzeta obveznost, da bo kasneje, po plačilu celotne kupnine, sklenjena druga, glavna pogodba. Vse to pod pogojem, da bi bila predpogodba veljavno sklenjena, kar pa ni bila. Pa tudi če bi bila, se tožnik na njeni podlagi ne bi mogel vknjižiti kot lastnik, zato nima pravnega interesa v tem postopku.

Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovite, da je zaradi dogovora o prodaji nepremičnine in dejstva, da je tožeča stranka plačala pretežen del kupnine, pooblaščenec tožeče stranke v soglasju s pravdnimi strankami sestavil pogodbo o ustanovitvi hipoteke na nepremičnini parc. št. 13/2 k.o. X. v zavarovanje terjatve tožeče stranke iz naslova plačane kupnine. Prav tako ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je pooblaščenec tožeče stranke na prošnjo tožene stranke sestavil osnutek pogodbe o delni razveljavitvi darilne pogodbe s 5. 11. 2003, ki je predmet darilne pogodbe. Omenjenih listin ni v spisu, sodišče pa le navaja, da sta toženi stranki odklonili podpis omenjene podobe. Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Tožeča stranka pred sklenjeno darilno pogodbo 30. 8. 2005 ni pridobila nobene obligacijske in še manj stvarne pravice na obravnavani nepremičnini, saj prodajna pogodba ni veljaven zavezovalni pravni posel, razpolagalnega pravnega posla pa sploh ni bilo. Prav tako ne drži, da zaradi okoliščin pri notarju L. ni dokazano, da bi bila sporna darilna pogodba sklenjena zaradi hvaležnosti, ker naj bi dal pobudo za ureditev lastništva notar. Notar je ugotovil, da je drugotožena stranka vpisana le do 1/8, kar toženima strankama kot prava neukima osebama ni bilo znano. Prepričani sta bili, da je s prvo darilno pogodbo že vse urejeno. Notar ni dal pobude za sklenitev pogodbe, pač pa je le pojasnil zemljiškoknjižno stanje, zaradi česar sta se odločili, da skleneta darilno pogodbo še za 3/8, kakor je bilo od samega začetka zaradi hvaležnosti tudi mišljeno, vendar ni bilo sprovedeno v zemljiški knjigi. Ravno vse to bi lahko notar pojasnil ob svojem zaslišanju. Sodišče je tudi neutemeljeno odreklo verodostojnost priči Z. Z. zato, ker je soprog drugotožene stranke. Če bi bilo res tako, v nobenem postopku ne bi mogli pokloniti vere osebam, ki so pravdnim strankam blizu. Tudi zaključek priče K. K., da je bila sklenjena pogodba zaradi hvaležnosti, ni nepomemben. D. D. pa ni bilo nič znanega o pogodbi iz leta 2005, zato iz njegove izpovedbe ne more izhajati, s kakšnim namenom je bila sklenjena. Zmoten je zaključek sodišča, da ima darilna pogodba nedopustno kavzo, ker je v nasprotju z moralnimi načeli. Ker prodajna predpogodba ni bila veljavno sklenjena, ni zavezovala, saj ni bila podpisana s strani prvotožene stranke za njen 3/8 delež. Zmoten je tudi zaključek, da naj bi drugotožena stranka vedela za dogovor o prodaji, sploh pa, da naj bi vedela za nemoralnost takega oviranja tožnika. Drugotožena stranka kot pravni laik ne bi mogla vedeti, da naj bi s sklenitvijo darilne pogodbe ovirala tožnika. Darilne pogodbe iz leta 2005 s tožnikom ni niti povezala, kaj šele da bi ji bilo mogoče očitati nedobrovernost. Iz služnostne pogodbe ne izhaja, da naj bi nepremičnino kupil tožnik, pač pa povsem druga oseba, ki je ni mogoče enačiti s tožnikom. Pogodba ni bila overjena, ravno zato so šli k notarju L., ki pogodbe ni hotel overiti. Ravno zato, ker notar ni želel overiti služnostne pogodbe, je drugotožena stranka štela, da ni nič narobe, če sklene darilno pogodbo. Poleg tega je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi bili toženi stranki ob sklenitvi darilne pogodbe seznanjeni z dejstvom prodaje. O prodaji ni bilo nikoli govora, pač pa le o najemu. Drugotožena stranka tudi ni vedela, da naj bi tožnik poravnal velik del kupnine. To je vseskozi sporno in ni dokazano, koliko kupnine naj bi tožnik plačal, niti komu.

Sodišče se je oprlo na izjavo prvotožene stranke z 20. 1. 2010 in navedlo, da je drugotožena stranka le pavšalno oporekala verodostojnost izjave in ni ponudila dokazov, kar je protispisno in je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugotožena stranka je v svojih pripravljalnih vlogah navedla, da je v izjavi s 30. 9. 2011 prvotožena stranka izrecno zapisala, da je drugotoženi stranki izročila premoženje, ker edino ona vsa leta zanjo skrbi. V izjavi z 18. 3. 2011 pa je prvotožena stranka povedala, da je samo izjava dana v postopku I P 576/2005 resnična. V tej izjavi pove, da nikoli ni bilo govora o prodaji 13/2. V pripravljalni vlogi s 15. 11. 2016 pa je drugotožena stranka izrecno navedla, da je prvotoženka z izjavo preklicala pooblastilo odvetniku P P. Iz vseh treh izjav jasno izhaja, da je prvotožena stranka preklicala svojo izjavo z 20. 1. 2010, česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ampak zmotno in protispisno zaključilo, da prvotožena stranka ni preklicala te izjave.

Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče zahtevek v celoti zavrniti in tožeči stranki naložiti plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Podana ni niti očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Prav tako ni podana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s katero naj bi bila kršena pravica tožene stranke do izjave v postopku. Zaslišanje prič je dokazno sredstvo in ne sredstvo za uresničevanje pravice stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora. Z odločitvijo tega sodišča, da dokaza z zaslišanjem dveh prič ne bo izvedlo, zato ni moglo priti do kršitve pravice druge toženke kot v opisanem primeru. Poleg tega pravica stranke do izvedbe dokaza ni absolutna in lahko sodišče dokaz zavrne, če ime za to sprejemljive in dopustne razloge.¹ Sodišče je obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič M. M. in notarja L. Sodišče je dokaz z njunim zaslišanjem zavrnilo, ker okoliščine v zvezi s katerimi sta bila predlagana za zaslišanje, niso pomembne za odločanje o zadevi. Pritožbeno sodišče razloge v celoti sprejema, pritožbene navedbe (priči bi lahko pojasnili okoliščine glede odvzema poslovne sposobnosti in nasilja) zaključka o nerelevantnosti predlaganih dokazov ne spremenijo. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče utemeljevati z očitki, ki kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno. Gre za kršitev, ki je tehnične narave in jo sodišče naredi z napačnim prenosom iz listine ali iz zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo.

6Pritožbene navedbe o prepoznih navedbah in dokazih tožeče stranke, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo in zato zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so posplošene. Pritožnica ne navede, katere prepozne navedbe in dokaze naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo, zato pritožbeno sodišče na pritožbeni očitek niti ne more odgovoriti konkretneje.

7Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožniku uspelo izkazati nedovoljen namen tožene stranke, da mu s sklenitvijo darilne pogodbe onemogoči uresničitev zahtevka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla (prodajne predpogodbe s 24. 12. 2004) in ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, ki sta jo 30. 8. 2005 sklenili prva toženka kot darovalka in druga toženka kot obdarjenka ter ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na podlagi darilne pogodbe na drugo toženko ter odredilo izbris lastninske pravice vknjižene na podlagi darilne pogodbe na drugo toženko in ponoven vpis lastninske pravice v korist prve toženke.

8Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je v obravnavanem postopku sporna darilna pogodba, ki sta jo sklenili toženki 30. 8. 2005² in katere predmet je bil solastni delež prvotoženke do 3/8 na parc. št. 13/2 in 13/3 k.o. X. Sodišče prve stopnje je tako obravnavalo premoženje v lasti prvotožene stranke in ne premoženja pokojnega S. S. st. (primerjaj 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prva toženka prodajno pogodbo z 29. 12. 2004 podpisala tudi v svojem imenu in za svoj račun glede njej lastnega deleža do 3/8 in je tožniku proti plačilu prepustila svoj solastni delež do 3/8. Take ugotovitve je naredilo na podlagi listinskih dokazov v spisu (darilna pogodba s 30. 8. 2005 na list. št. A3, prodajna predpogodba z 29. 12. 2004 na list. št. A4).

9Prodajno predpogodbo z 29. 12. 2004 so sklenili S. S. in C. C. kot prodajalca ter zemljiškoknjižna solastnika nepremičnine parc. št. 13/2, in sicer C. C. (prva toženka) do 3/8, S. S. pa do 1/2 in F. F. (tožnik) kot kupec. S prodajno predpogodbo sta prodajalca prodala in izročila kupcu vsak svoj solastni delež nepremičnine parc. št. 13/2 pod pogoji navedenimi v 2. točki prodajne predpogodbe. Predpogodbo je podpisala C. C. kot prodajalka. Pogodbo je podpisala ob navedbi svojega imena, ob navedbi imena S. S. pa je napisala "kot skrbnica". Zato pritožbeno sodišče šteje, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prva toženka pogodbo podpisala tudi v svojem imenu in za svoj račun glede njej solastnega deleža do 3/8, ki ga sodišče obravnava v tem postopku. Pritožbene navedbe, da prva toženka pogodbe v svojem imenu ni podpisala in da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da jo je podpisala v svojem imenu in za svoj račun, tako niso utemeljene.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik nima pravnega interesa v tej pravdi, ker naj bi tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaral in ker naj bi bil zahtevek tožnika za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila že pravnomočno zavrnjen. Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti sklenjene darilne pogodbe, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe v korist druge tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 332/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4032/2008, tožnika F. F. zoper S. S. st. in C. C. zaradi izstavitve z.k. listine, podredno pa zaradi sklenitve prodajne pogodbe, vračila kupnine in povračila vlaganj, je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Ker gre za različne pravdne stranke, zahtevek ni identičen s tožnikovim zahtevkom v obravnavani zadevi. Pritožbeni očitek, da je sodišče odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari, je tako neutemeljen.

11Da ima tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe s 30. 8. 2005, je prvostopenjsko sodišče podrobno obrazložilo v točki 8 izpodbijane sodbe, razloge pa pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje. Da bi bila terjatev tožnika za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila zastarana³, ni bilo ugotovljeno. V postopku z opr. št. I P 332/2009 v zvezi s postopkom I Cp 4032/2008 pa je bilo ugotovljeno, da pripada prodajalcema zahtevek za plačilo preostalega zneska kupnine (če ga kupec ne bi poravnal prostovoljno) ob istočasnem nudenju izpolnitve obveznosti prodajalcev (izstavitvi ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega posla, ki bi bil podlaga za vpis tožnikove lastninske pravice). Pritožbene navedbe o zastaranju tožnikovega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in posledično neobstoju pravnega interesa za vodenje te pravde, so tako neutemeljene.

12Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima predpogodba z dne 29. 12. 2004, ki sta jo sklenila tožnik kot kupec in prva toženka kot prodajalka in solastnica nepremičnine do 3/8, naravo kupoprodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla glede toženkinega solastnega deleža do 3/8 nepremičnine parc. št. 13/2 k.o. X. Sklenjena predpogodba ima v delu prvotožničinega solastnega deleža do 3/8 vse elemente prodajne pogodbe (cena, predmet, roki izpolnitve), tudi del kupnine je bil že plačan (iz II. točke predpogodbe izhaja, da je kupec prodajalcema plačal 69.590 EUR, preostanek kupnine v višini 48.010 EUR pa se je zavezal plačati v 36 mesecih). Nepremičnina je bila kupcu že izročena v posest. Prva toženka pa je glede na sklenjen dogovor v zvezi s solastniškim deležem do 3/8 ohranila še razpolagalno pravico. Pritožbeni očitki, da naj tožnik pred sklenitvijo darilne pogodbe ne bi pridobil obligacijske pravice, tako niso utemeljeni. Na podlagi sklenjenega zavezovalnega pravnega posla je tožniku omogočena pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki je bila tožniku kršena z vpisom lastninske pravice na drugo toženko, kar v obravnavanem postopku izpodbija in je za to aktivno legitimiran, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje glede nedopustne kavze darilne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prva toženka kljub prodaji nepremičnine tožniku z drugotoženko sklenila darilno pogodbo, s katero je isto nepremičnino izročila v last in posest z namenom, da bi preprečila tožniku uveljavitev pravic iz sklenjene prodajne predpogodbe. Štelo je, da je bilo opisano ravnanje prve toženke v nasprotju z moralnimi načeli. Ugotovilo je, da je drugotoženka za dogovor o prodaji vedela, saj je bila v tistem času v dobrem odnosu s prvo toženko in sta skupaj začeli s postopki, s katerimi bi pridobili premoženje matere in očeta nazaj. Poleg tega pa je bila tožena stranka že ob predložitvi in podpisu služnostne pogodbe s 17. 5. 2005 seznanjena z dejstvom, da je bila nepremičnina prodana tožniku. Zato prvostopenjsko sodišče pravilno ni verjelo trditvam toženk o tem, da naj bi bila drugotoženka s prodajo seznanjena šele med postopkom I P 322/2009.

14Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, zakaj ga ni prepričala izpovedba priče Z. Z., moža druge toženke. Sodišče ni upoštevalo le sorodstvene vezi z drugo toženko (kar očita pritožba), ampak sodišča ni prepričalo tudi pričino pavšalno ponavljanje navedb glede skrbi in pomoči. Pritožbeno sklicevanje na posamezne iztrgane izjave posameznih prič ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je celovita in prepričljiva ter skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP.

15V okviru celotnega dokaznega postopka je sodišče ocenjevalo tudi izjavo prve toženke z 20. 1. 2010⁴ (B6). Sodišče je izjavo umestilo v mozaik celotne dokazne ocene. Drugotoženka je verodostojnost izjave oporekala, kar je sodišče upoštevalo, a je štelo, da verodostojnosti ni uspela izpodbiti. Ocenilo je, da je drugotožena stranka izjavi oporekala pavšalno in ni predložila dokazov, vendar to ne predstavlja kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar drugotoženka uveljavlja v pritožbi. Listine, na katere se sklicuje drugotožena stranka (tudi v pritožbi), ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je drugotoženka vedela za dogovor o prodaji, ne spremenijo. Prva toženka bi lahko svojo izjavo z 20. 1. 2010 preklicala, vendar tega ni storila. V odgovoru na tožbo je pripoznala tožbeni zahtevek. V izjavi z dne 20. 3. 2014 (list. št. 5) pa je navedla, da so izjave na listinah, ki jih je predložila druga toženka neveljavne, saj jih je napisala pod prisilo in grožnjo hčerke. Prvostopenjsko sodišče je ocenjevalo tudi ostale dokaze, na podlagi katerih je naredilo zaključke, da je bila darilna pogodba sklenjena kot manever, ki bi onemogočil tožniku pridobitev lastninske pravice.

16Glede očitnih pisnih pomot, ki jih tožena stranka očita v pritožbi (v izreku napačno navedena številka parcele in priimek prvotožene stranke), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za napake take narave, da ne vplivajo na pravilnost odločitve in jih lahko sodišče ves čas postopka odpravi (328. člen ZPP). Očitne pisne napake v sodbi bo moralo odpraviti sodišče prve stopnje.

17Ostale pritožbene navedbe pa so take narave, da za odločitev niso odločilnega pomena in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Izpodbijanje odločitve o stroških je posplošeno, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu stroškovnega dela ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti.

19Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

20Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Sodišče lahko zavrne predlagani dokaz če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren (drugi odstavek 287. člena ZPP).
² In ne 30. 8. 2015, kot je napačno zapisalo sodišče v 6. točki obrazložitve.
³ Z zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa ne preneha. Pravica oziroma obveznost ostane še naprej, preneha le njeno pravno varstvo, ob pogoju, da dolžnik ugovarja zastaranje. Toda tudi takrat, ko se izpolni obveznost, ki je zastarala, se izpolni veljavna obveznost.
⁴ Prva toženka je v izjavi z 20. 1. 2010 zapisala, da je bilo s tožnikom vse od začetka prodaje nepremičnine dogovorjeno, da bo delavnico odkupil, ker je vanjo znatno finančno vlagal ter da so za dogovor vedeli vsi člani družine. Od leta 1999 dalje je vedela, da je nepremičnina prodana, s tem pa je bila seznanjena tudi druga toženka, kot tudi s tem, da je bil namen podariti zgolj stanovanje na parc. št. 13/3, v katerem drugotoženka stanuje, nikoli pa ji ni imela namena podariti svojega dela nepremičnine 13/2 k.o. X.