VSL Sklep II Cp 332/2018

I. Pritožba se zavrže.

II. Dediča krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnikov sin R. P. na podlagi izločitvenega zahtevka, ki ga je priznala zapustnikova vdova, lastnik 6/16 nepremičnine s parc. št. 776/3 k. o. X in nato sklenilo, da v zapuščino spadata preostali 2/16 navedene nepremičnine ter nepremičnina s parc. št. 776/1 iste k. o., denarna sredstva na zapustnikovem osebnem računu pri G. d. d., in osebno vozilo znamke O. Za dediča je na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo vdovo M. P. in zapustnikovega sina R. P., vsakega do 1/2. V izpodbijanem sklepu je povzelo tudi njun dogovor o delitvi zapuščine ter odredilo ustrezne vpise v zemljiški knjigi.

2Zoper navedeni sklep se je brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov pritožil zapustnikov sin A. P. Predlaga razveljavitev sklepa, mama M. P. pa naj ostane lastnica stanovanjske hiše vse do svoje smrti. Navaja, da sta se v letu 2002 z bratom J. odpovedala dedovanju. Obenem je bilo s staršema dogovorjeno, da stanovanjska hiša po njuni smrti preide v last mlajšega brata R. P., ki bi se moral s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezati, da bo skrbel zanju, vendar se navedenega ustnega dogovora ne drži.

3Dediča M. P. in R. P. v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrženje ali zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam.

4Pritožnik je vložil tudi repliko, ki pa je sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo. Te vloge namreč niti Zakon o dedovanju (ZD) niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se po 163. členu ZD subsidiarno uporablja v zapuščinskem postopku, ne predvidevata.

5Pritožba ni dovoljena.

6Pritožnik je zapustnikov sin, ki po 11. členu ZD sodi v prvi dedni red zapustnikovih zakonitih dedičev. Ker pa se je z izjavo v obliki notarskega zapisa z dne 28. 6. 2002 v sporazumu z zapustnikom odpovedal dediščini, ki bi mu šla po njegovi smrti, tako zase kot za svoje pravne naslednike, ob zapustnikovi smrti ni postal njegov dedič. Šteje se namreč, kot da bi umrl pred zapustnikom, zato se ne upošteva niti pri ugotavljanju kroga oseb, poklicanih k dedovanju, niti pri določanju velikosti in vrednosti dednih deležev (140. člen ZD).

7Zoper sklep o dedovanju se smejo pritožiti samo stranke zapuščinskega postopka (172. člen ZD v zvezi s 363. in 333. členom ZPP). Stranke zapuščinskega postopka so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD). Pritožnik svoje dedne pravice v zapuščinskem postopku ni uveljavljal. Tudi iz pritožbe izhaja, da želi doseči drugačno odločitev za dedinjo M. P. in ne zase. Pritožnik torej nima pravice do pritožbe, zato njegova pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Sodišče prve stopnje, ki je pritožnika vabilo na zapuščinsko obravnavo in mu vročilo sklep o dedovanju, mu s tem pravice do pritožbe ni moglo podeliti, saj gre za pravico, ki jo določa zakon.

8Pritožnik po navedenem ni upravičen do vsebinskega obravnavanja svoje pritožbe, zato jo je sodišče druge stopnje brez nadaljnjega zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

9V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške (prvi odstavek 174. člena ZD). To velja tudi za priglašene stroške dedičev v zvezi z odgovorom na pritožbo. Če se je pritožnik na vročeni sklep o dedovanju odzval s pritožbo, ne gre za očitno nepošteno ravnanje, zato dedičema ni dolžan povrniti njunih stroškov (tretji odstavek 174. člena ZD).