140. člen ZD

Kot pravilno v obrazložitvi sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje in temu pritrjuje tudi sama pritožnica, se je pritožnica v konkretnem primeru z dedno izjavo odpovedala dedovanju po zapustniku. Učinek izjave je v tem, da se šteje, da sploh ni postala dedič (140. člen Zakona o dedovanju (ZD)). Pritožnica ni dedič in iz pritožbe ter spisa tudi ne izhaja, da bi bila volilojemnik oziroma druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. V pritožbi namreč izraža le skrb za tretje osebe (R. S.; upnike v izvršbah in tožnike v pravdah, to je v postopkih, ki so tekli zoper zapustnika; in morebitne druge dediče). Pritožnica torej nima pravice do pritožbe in posledično njena pritožba ni dovoljena.

Zoper sklep o dedovanju se smejo pritožiti samo stranke zapuščinskega postopka (172. člen ZD v zvezi s 363. in 333. členom ZPP). Stranke zapuščinskega postopka so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD). Pritožnik svoje dedne pravice v zapuščinskem postopku ni uveljavljal. Tudi iz pritožbe izhaja, da želi doseči drugačno odločitev za dedinjo M. P. in ne zase. Pritožnik torej nima pravice do pritožbe, zato njegova pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Normativna protipravnost je lahko podana tudi v primeru, ko zakonodajni organ opusti izdajo zakona, ki bi ga moral izdati. S tem, ko država ni sprejela zakona, ki bi oškodovancem priznal pravico do povračila premoženjske vojne škode, ni ravnala protipravno.

Pritožbeni zahtevi, da bi bilo cenitev gozdne parcele treba opraviti v času pred njenim izkoriščanjem s strani M. S., torej za časa materinega življenja, ni mogoče slediti, saj je relevantno njeno stanje v času, ko je prešla na dediča, torej na dan zapustničine smrti.

Sodišče prve stopnje je razpolagalo z upravnimi odločbami, na podlagi katerih je določilo vrednost nepremičnin, ki so bile vrnjene v postopku po ZPVAS. Glede na predložene dokaze in druge okoliščine konkretnega primera (npr. ocenjeno vrednost nujnega deleža) bi moralo prvo sodišče dati možnost udeležencu zapuščinskega postopka, katerega ocenjena vrednost nepremičnin je manj verjetna, da z izvedencem dokaže zatrjevano vrednost in založi predujem za izvedenca. Če pa na podlagi predloženih dokazov in okoliščin konkretnega primera prvo sodišče ne bi moglo ugotoviti, katera ocenjena vrednost nepremičnin posameznega udeleženca je zakonsko sprejemljivejša, bi morali občini založiti predujem za izvedenca. Pri odločanju o povrnitvi navedenih stroškov občin pa bi moralo sodišče upoštevati tudi ravnanja pritožnic, zaradi katerih je bil navedeni dokaz izveden in so nastali (nepotrebni) stroški.

Ugotovitev čiste vrednosti zapuščine ima en sam namen. Služi izračunanju nujnega deleža oziroma glede na določilo 14. člena ZDKG ugotovitvi njegove denarne vrednosti.

Za določitev velikosti nujnega deleža posameznega dediča je potrebno najprej ugotoviti kolikšen del zapuščine bi ta konkretno dobil, če bi prišlo do zakonitega dedovanja, nato pa izračunati višino nujnega deleža. Pri tem se ne upošteva tistih, ki so se dedovanju že odpovedali s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju.

Sporazum med prednikom in potomcem o razveljavitvi sporazuma o anticipirani odpovedi dediščini ni v nasprotju z dednopravnimi predpisi. Stališče, da za razveljavitev soglasja zadošča sporazum med prednikom in potomcema, ki sta soglasje podala (brez sodelovanja potomca, ki mu je bilo premoženje izročeno), je materialnopravno zmotno.

Čeprav sta dediča sodedinji odstopila svoja dedna deleža, nista izgubila statusa zakonitih dedičev, saj nista izjavila, da se odpovedujeta dedovanju. Zato sta v pravdi zaradi izločitve premoženja iz zapuščine oz. ugotovitve, da se premoženje ne vračunava v dedni delež dedinje nujna sospornika na pasivni strani. Sicer obsežna adaptacijska in obnovitvena dela sama po sebi še ne predstavljajo takšnega prispevka, da bi bilo mogoče trditi, da je pritožnica s svojimi prispevki v zapustnikovo posebno premoženje ustvarila novo stvar in s tem pridobila lastninski delež na predmetnem premoženju. Pridobitve stvarnopravnega zahtevka na spornem premoženju tudi sama po sebi ne omogoča pomoč pokojnemu in njegovi materi v času njune bolezni in pritožničino vodenje gospodinjstva.

Odpoved dediščini velja tudi za potomce tistega, ki se je dedovanju odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu. Zapisnik zapuščinske obravnave, ki je javna listina, ne izkazuje, da se je zapustnikov vnuk dedovanju odpovedal le v svojem imenu. Njegova odpoved dediščine velja tudi za njegove morebitne potomce, prosti dedni delež priraste deležu sorodnika iste linije in iste stopnje sorodstva do zapustnika.

Vračunanje daril v dedni delež velja v načelu za kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča. 29. člen ZD in 46. člen ZD namreč pri presoji daril, ki se vračunajo v dedni delež, izrecno zahtevata razpolaganje zapustnika (in ne koga drugega) v korist zakonitega dediča. Odpoved dediščini v svojem imenu se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni bil dedič.