VSRS Sklep Uv 10/2018

Pritožba se zavrže.

1A. A. kot predstavnik liste kandidatov za volitve poslank in poslancev v Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju pritožnik) je na Volilno komisijo 6. volilne enote (v nadaljevanju Volilna komisija) dne 7. 5. 2018 vložil vlogo, poimenovano „Delni umik kandidatov v šesti volilni enoti“, v kateri je navedeno, da predlagatelji na podlagi 134. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zapisnika 9. seje Sveta stranke C. C. (z dne 6. 5. 2018) ter 1. izredne seje (z dne 5. 5. 2018) s kandidatne liste v 6. volilni enoti umikajo tri poimensko navedene kandidate v treh volilnih okrajih (št. 7, 8 in 11). V vlogi je navedeno, da se s tem na kandidatni listi nahajajo trije različni moški kandidati in dve različni ženski kandidatki, s tem pa je v 6. volilni enoti izpolnjen pogoj najmanj 35 % zastopanosti žensk po zatrjevano zmotni in nezakoniti interpretaciji 43. člena Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ) s strani Državne volilne komisije. Poudarili so, da so zoper odločbo Volilne komisije 6. volilne enote, št. 041/4/2018-11 z dne 4. 5. 2018, s katero je bila zavrnjena njihova lista kandidatov v tej volilni enoti, vložili pritožbo na Vrhovno sodišče, o kateri takrat še ni bilo odločeno.¹

2Pritožbo pritožnik vlaga na podlagi 222. člena ZUP z utemeljitvijo, da o navedeni vlogi Volilna komisija v predpisanem roku ni izdala in vročila odločbe, ampak zgolj podala nek pojasnilni odgovor, ki nima ne vsebine ne obličnosti odločbe ali sklepa, zato ima pritožnik pravico do pritožbe, kot da bi bil njegov zahtevek zavrnjen. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevku pritožnika ter iz kandidatne liste umakne v vlogi navedene tri kandidate, ugotovi, da je kandidatna lista s tem skladna z ZVDZ kot ga razlagata Državna volilna komisija in Vrhovno sodišče in da je tako sestavljena kandidatna lista za 6. volilno enoto zakonita in pravilna ter da jo kot takšno potrdi. Pritožnik posebej poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za isto upravno zadevo, kot jo razume Volilna komisija in o kateri je že bilo odločeno.

3Pritožba ni dovoljena.

4V predhodnem volilnem sporu odloča Vrhovno sodišče v primerih, ki jih izrecno ureja ZVDZ. Navedena pristojnost Vrhovnega sodišča je skladno s prvim odstavkom 12. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)² opredeljena v prvem odstavku 105. člena ZVDZ, ki določa, da se pritožbo lahko vloži zoper odločbo volilne komisije, s katero se zavrne lista kandidatov (55. in 56. člen ZVDZ), zoper odločbo volilne komisije iz drugega odstavka 103. člena ZVDZ³ ter zoper odločbo državne volilne komisije iz 104. člena ZVDZ.⁴ Ta pristojnost tudi ustreza aktom, ki so jih v okviru svoje stvarne pristojnosti dolžne izdati volilne komisije v tej fazi volilnega postopka. Drugih formalnih aktov v okviru postopka kandidiranja ter potrjevanja list kandidatov volilne komisije niso pristojne izdati, prav tako pa se prek tega ne razteza pristojnost pritožbene presoje Vrhovnega sodišča.

5Iz četrtega odstavka 222. člena ZUP,⁵ ki ga kot podlago svoje pritožbe navaja pritožnik, izhaja pravica do (upravne) pritožbe na drugostopenjski organ uprave in ne pravica do sodnega varstva. V upravnih zadevah daje podlago za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi molka organov ZUS-1 (28. člen in drugi). Upravni spor pa se v volilnem sporu uporablja primerno, torej kolikor vprašanj sodnega varstva ne ureja ZVDZ (četrti odstavek 105. člena). Po ureditvi ZVDZ ni izrecno predvideno, da bi bil ob sodnem varstvu zoper taksativno določene akte volilnih organov iz prvega odstavka 105. člena ZVDZ tudi molk (volilnega) organa podlaga za pritožbo na Vrhovno sodišče, pa tudi po sami naravi stvari je vprašljivo, ali je v katerem od primerov odločanja volilnih organov možno sodno varstvo v volilnem sporu zaradi molka organa ob primerni uporabi tega instituta iz ZUS-1. Ob tem pa je glede na okoliščine obravnavanega primera tudi sicer očitno, da v obravnavani zadevi noben od pogojev za sodno varstvo zaradi molka organa ni izpolnjen.

6Temeljni pogoj za sodno varstvo zaradi molka organa je namreč vselej obstoj dolžnosti, da določen organ izda in vroči svojo odločitev v predpisanem roku (drugi, tretji in četrti odstavek 28. člena ZUS-1).⁶ Ta dolžnost pa izhaja iz pristojnosti določenega organa, da odloči o zadevi. Prvi pogoj bi ob morebitni uporabi tega instituta v volilnih sporih torej bil, da je bila Volilna komisija pristojna odločiti o vlogi pritožnika. Nadaljnji pogoj pa bi bil, da je navedeni predpisani rok za odločitev v konkretnem primeru potekel.

7Kot navedeno je o predlogu liste kandidatov pritožnika in predlagateljev (političnih strank) Volilna komisija že odločila dne 4. 5. 2018 in sicer, da se lista kandidatov zavrne, ker ni bila določena v skladu z ZVDZ. Zoper to odločbo je pritožnik že neuspešno uveljavljal pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Vloga pritožnika o „delnem umiku kandidatov“ je bila tako vložena po sprejeti odločbi Volilne komisije. Zato ne gre za vlogo, o kateri bi bilo mogoče odločiti v postopku pred Volilno komisijo, ki je svoj postopek odločanja o tej predlagani listi kandidatov že zaključila. Pristojnosti za obravnavo tovrstne vloge pa ZVDZ (tudi) po koncu postopka potrjevanja liste kandidatov ne določa. Glede na načelo zakonitosti odločanja volilnih organov bi morala biti taka pristojnost izrecno urejena v ZVDZ ter je ne more nadomestiti procesna ureditev ZUP, kot to zmotno meni pritožnik. Vloga, ki jo je na Volilno komisijo v predmetni zadevi naslovil pritožnik, tako ni vloga, o kateri bi bila Volilna komisija na podlagi ZVDZ pristojna in s tem dolžna odločiti. Ne da bi se opredeljevalo do vprašanja morebitne uporabe pravil ZUP pri odločanju volilnih organov v postopku volitev v Državni zbor⁷ pa tudi izdaja posebnega sklepa o zavrženju take vloge (česar zakon ne zahteva) ne bi spremenila položaja pritožnika, saj tudi tak procesni sklep, izdan v zadevi izven pristojnosti volilnih organov, ne spada med akte volilnih organov, zoper katere je skladno z ZVDZ možna pritožba v volilnem sporu (zgoraj, 4. točka obrazložitve).

8Ker pristojnost izdaje uradne odločitve o navedeni vlogi s strani Volilne komisije ni določena, nujno in logično sledi, da ni mogla obstajati obveznost odločitve o njej v določenem roku ter da zato tudi ni mogel nastopiti molk organa. Ob tem pa iz pritožbe niti ni razvidno, v kakšnem roku bi morala po stališčih pritožnika odločiti Volilna komisija, da bi molk organa sploh nastopil, saj splošni rok enega oziroma dveh mesecev iz prvega odstavka 222. člena ZUP oziroma drugega odstavka 28. člena ZUS-1 še ni potekel, posebnega roka za odločitev o taki vlogi pa ZVDZ ne določa.

9Ne da bi se opredeljevalo do vprašanja, ali je po oddaji kandidatne liste v postopku po ZVDZ sploh možno njeno preoblikovanje, Vrhovno sodišče tudi poudarja, da bi morala biti tudi v takem primeru vložena (pravočasna in dovoljena) nova kandidatna lista v celoti. Ta bi morala biti določena po postopku določenem z ZVDZ, kar vključuje tako odločanje politične stranke skladno z njenimi pravili, kot tudi ponovno pridobitev potrebnega števila podpisov podpore poslancev Državnega zbora oziroma volivcev k tej novi kandidatni listi (43. člen ZVDZ). Predhodne podpore prej vloženi (drugačni) kandidatni listi ni mogoče skladno z ZVDZ šteti kot podpore vsakršni kandidatni listi, ki bi jo določila politična stranka. Iz dokumentov, ki jih je predložil pritožnik, tako pridobljena podpora volivcev k preoblikovanju kandidatne liste s strani političnih strank ne izhaja. Naknadni umik določenih kandidatov s kandidatne liste s ciljem njenega preoblikovanja izven okvirov postopka ter rokov, ki so z ZVDZ predvideni za potrjevanje kandidatnih list – še posebej, če je bila kandidatna lista predlagatelja že predhodno zavrnjena z odločbo pristojne volilne komisije – po vsebini pomeni zgolj poskus zaobiti določbe ZVDZ, in je kot tak nedopusten.

10Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZVDZ).

¹ O pritožbi je Vrhovno sodišče že odločilo v zadevi Uv-6/2018 z dne 7. 5. 2018 in pritožbo zavrnilo.
² Ta določa: „Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče) odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države.“
³ Prvi in drugi odstavek 103. člena ZVDZ določata: „Zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja ima vsak kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov pravico vložiti ugovor pri volilni komisiji volilne enote. Ugovor se lahko vloži do roka, določenega za predložitev liste kandidatov.Volilna komisija volilne enote mora o ugovoru odločiti v postopku ugotavljanja zakonitosti list kandidatov, najpozneje v 48 urah od izteka roka za predložitev list kandidatov.“
⁴ Ta določa: „Državna volilna komisija lahko razveljavi ali spremeni odločbo volilne komisije volilne enote, izdano v postopku potrjevanja list kandidatov, če ugotovi, da je odločba nepravilna ali nezakonita, in sicer najpozneje do dneva, določenega za objavo list kandidatov.“
⁵ ZUP v 222. členu določa: „(1) Kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.(2) Če stranka vloži vlogo, ki je nepopolna in jo po pozivu dopolni, začne teči rok iz prejšnjega odstavka od dne, ko je organ prejel dopolnitev vloge.(3) Rok iz prvega odstavka tega člena ne teče v času, ko je postopek prekinjen po 153. členu tega zakona, in v primerih iz desetega odstavka 82. člena tega zakona.(4) Če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.“
⁶ Ti določajo: „(2) Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.(3) Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.(4) Če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.“
⁷ Celo ob uporabi pravil ZUP v volilnih postopkih pa bi bil tak umik nedovoljen tudi po navedenem zakonu, saj lahko stranka svojo vlogo v upravnem postopku deloma ali v celoti umakne le do vročitve (dokončne) odločbe, ne pa tudi v času upravnega spora pred sodiščem (134. člen ZUP).