105. člen ZVDZ

Za odločanje o pritožbi, ki po vsebini uveljavlja nezakonitost odločbe DVK o določitvi elektorjev za Državni svet, je pristojno Ustavno sodišče.

Volilna komisija mora preizkusiti, ali je lista kandidatov določena v skladu z zakonom, kar pomeni tudi v skladu s pravili stranke. Presoja teh pravil se sicer ne opravi z enako mero natančnosti in strogosti, kot to velja za z zakonom določene pogoje, vendar pa je (tudi) presoja, ali je bila lista kandidatov sestavljena v skladu s pravili in po postopku stranke, eden od z zakonom določenih pogojev za presojo, ali je lista kandidatov določena v skladu z zakonom. Iz tega razloga morajo biti listi kandidatov, ki jo vloži politična stranka, priložena pravila stranke o določanju list kandidatov.

Pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi kandidature vloži vsak kandidat ali predstavnik kandidature, ne pa politična stranka. Ko gre za vprašanje, ali so kandidacijski postopki tekli v skladu s pravili stranke in ali so vložene kandidature (le) formalno pomanjkljive (ker pravilnost teka teh postopkov ob vložitvi list kandidatov ni izkazana), mora občinska volilna komisija postopati v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZVDZ v zvezi z drugim odstavkom 74. člena ZLV in zahtevati od predlagatelja ustrezna pojasnila in odpravo pomanjkljivosti. Če se namreč ugotovi, da njihova odprava ne zahteva izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, gre za pomanjkljivosti, ki so formalne narave, in jih je mogoče odpraviti.

Že iz pritožbenih navedb oziroma pritožbi priložene izjave izhaja, da je volilna komisija odločala o vlogi stranke in da je odločitev o potrditvi liste kandidatov v skladu z njeno vlogo. Vlagatelj liste namreč v svoji izjavi, na katero se pritožnik sklicuje, sam navaja, da je popravek oziroma spremembo na vlogi podpisal. V takem primeru pa je glede vprašanja pravnega interesa za sodno varstvo volilne pravice bistveno, da se izpodbijana odločitev nanaša na vlogo, kakršno je popravil oziroma spremenil sam vlagatelj in da se izpodbijana odločitev sklada s to vlogo. To pomeni, da drugačne, za pritožnika ugodnejše odločitve, na podlagi navedene vloge VKVE ne bi mogla sprejeti. Tudi če bi Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi, VKVE glede na popravljeno oziroma spremenjeno vlogo ne bi mogla odločiti o vlogi, kakršna je bila prvotno vložena. Pritožnik si torej z vsebinsko odločitvijo Vrhovnega sodišča o njegovi pritožbi ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZVDZ mora pritožnik vložiti pritožbo zoper odločbo volilne komisije v 48 urah od prejema odločbe neposredno pri sodišču. Roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve. Če sodišče dejansko prejme vlogo po izteku tega roka, je pritožba vložena prepozno. Zaradi posebne zakonske ureditve v ZVDZ je glede rokov in načina vlaganja vlog z namenom zakonite in pravočasne izvedbe volitev v državni zbor izključena uporaba drugih procesnih zakonov, v katerih se dan oddaje priporočene pošiljke na pošto šteje za dan, ko je organ prejel vlogo (npr. drugi odstavek 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ali drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku).

Za presojo pravočasnosti vložene pritožbe je bistveno, ne samo kdaj se je pritožnik seznanil z odločitvijo in razlogi zanjo, ampak tudi, kdaj je Vrhovno sodišče prejelo pritožbo. Ker sam pritožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijano odločbo osebno prevzel dne 28. 3. 2022 ob 12.45 uri, se je upoštevaje navedeni datum in čas seznanitve pritožbeni rok iztekel 30. 3. 2022 ob isti uri. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo prejelo šele naslednji dan, to je 31. 3. 2022 ob 8.00 uri (podatki na dohodnem žigu), je ta prepozna, ne glede na to, kdaj je bila vložena priporočeno po pošti. Zaradi posebne zakonske ureditve v ZVDZ glede rokov in načina vlaganja vlog z namenom zakonite in pravočasne izvedbe volitev v Državni zbor je izključena uporaba drugih procesnih zakonov, v katerih se dan oddaje priporočene pošiljke na pošto šteje za dan, ko je organ prejel vlogo.

Z izpodbijanim sklepom Državne volilne komisije, je zgolj opredeljena oblika in vsebina glasovnice, določena v 7. in 20. členu ZVPEP. Ta sklep v formalnem smislu ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v a priori volilnem sporu in zahtevati njegovo odpravo. Tudi po vsebini ne gre za akt, ki bi se nanašal na postopek kandidiranja oziroma ki bi pomenil odločanje v tej fazi uresničevanja volilne pravice.

Z izpodbijanim dopisom Državne volilne komisije (DVK), ki ga je podpisal njen predsednik, ni bilo odločeno o nobenem vidiku pritožnikove volilne pravice, ampak je bila zgolj pojasnjena vsebina glasovnice, določena v 20. členu ZVPEP, ki med drugim vsebuje zaporedne številke in imena list kandidatov po vrstnem redu iz seznama list kandidatov, pri vsaki listi pa tudi zaporedne številke ter imena in priimke kandidatov. Dopis tako v formalnem smislu ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v a priori volilnem sporu in zahtevati njegovo odpravo. Tudi po vsebini ne gre za akt, ki bi se nanašal na postopek kandidiranja oziroma ki bi pomenil odločanje v tej fazi uresničevanja volilne pravice. To ne izhaja niti iz pritožnikove vloge, saj ni sporno, da je bila pritožnikova lista kandidatov potrjena in to z vsebino, ki je določena v prvem odstavku 51. člena ZVDZ, torej z osebnimi podatki kandidatov, med katerimi so navedeni stopnja izobrazbe, naziv izobrazbe, strokovni ali znanstveni naslov in delo, ki ga opravlja posamezni kandidat.

Po določbi 10. člena ZDSve se glede vprašanj, ki s tem zakonom niso posebej urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ). Sodno varstvo volilne pravice pri volitvah v državni svet v ZDSve ni posebej urejeno, zato se primerno uporabljajo določbe 105. člena ZVDZ. Ta v prvem odstavku med drugim določa, da se zoper odločbo DVK lahko vloži pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, v 48 urah po prejemu odločbe, sodišče pa mora odločiti o pritožbi najkasneje v 48 urah po prejemu pritožbe.

Na podlagi določb ZVDZ sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1, saj je upravni spor, v katerem se odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožniku pa je sodno varstvo zoper odločitve DVK, ki jih ta sprejme v kandidacijskem postopku za volitve v DZ, na podlagi 105. člena ZVDZ zagotovljeno na Vrhovnem sodišču RS.

O predlogu liste kandidatov pritožnika in predlagateljev (političnih strank) Volilna komisija že odločila dne 7. 5. 2018 in sicer, da se lista kandidatov zavrne, ker ni bila določena v skladu z ZVDZ. Zoper to odločbo je pritožnik že neuspešno uveljavljal pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Vloga pritožnika o „delnem umiku kandidatov“ je bila tako vložena po sprejeti odločbi Volilne komisije. Zato ne gre za vlogo, o kateri bi bilo mogoče odločiti v postopku pred Volilno komisijo, ki je svoj postopek odločanja o tej predlagani listi kandidatov že zaključila. Pristojnosti za obravnavo tovrstne vloge pa ZVDZ (tudi) po koncu postopka potrjevanja liste kandidatov ne določa. Glede na načelo zakonitosti odločanja volilnih organov bi morala biti taka pristojnost izrecno urejena v ZVDZ ter je ne more nadomestiti procesna ureditev ZUP, kot to zmotno meni pritožnik. Vloga, ki jo je na Volilno komisijo v predmetni zadevi naslovil pritožnik, tako ni vloga, o kateri bi bila Volilna komisija na podlagi ZVDZ pristojna in s tem dolžna odločiti. Ker pristojnost izdaje uradne odločitve o navedeni vlogi s strani Volilne komisije ni določena, nujno in logično sledi, da ni mogla obstajati obveznos

O predlogu liste kandidatov pritožnika in predlagateljev (političnih strank) Volilna komisija že odločila dne 4. 5. 2018 in sicer, da se lista kandidatov zavrne, ker ni bila določena v skladu z ZVDZ. Zoper to odločbo je pritožnik že neuspešno uveljavljal pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Vloga pritožnika o „delnem umiku kandidatov“ je bila tako vložena po sprejeti odločbi Volilne komisije. Zato ne gre za vlogo, o kateri bi bilo mogoče odločiti v postopku pred Volilno komisijo, ki je svoj postopek odločanja o tej predlagani listi kandidatov že zaključila. Pristojnosti za obravnavo tovrstne vloge pa ZVDZ (tudi) po koncu postopka potrjevanja liste kandidatov ne določa. Glede na načelo zakonitosti odločanja volilnih organov bi morala biti taka pristojnost izrecno urejena v ZVDZ ter je ne more nadomestiti procesna ureditev ZUP, kot to zmotno meni pritožnik. Vloga, ki jo je na Volilno komisijo v predmetni zadevi naslovil pritožnik, tako ni vloga, o kateri bi bila Volilna komisija na podlagi ZVDZ pristojna in s tem dolžna odločiti. Ker pristojnost izdaje uradne odločitve o navedeni vlogi s strani Volilne komisije ni določena, nujno in logično sledi, da ni mogla obstajati obveznos

Rok za pritožbo začne teči tedaj, ko je zoper odločitev DVK mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo, to je z vročitvijo seznama izvoljenih predstavnikov v volilnem telesu. Če je Društvo A., ki je s pritožbo, vloženo 17. 11. 2017, zoper takratne odločbe pritožnikov z dne 30. 10. 2017, sprožilo volilni spor (Uv 8/2017) glede vprašanja zakonitega števila njihovih elektorjev, bi to pod enakimi pogoji (z uporabo javno dostopnih podatkov) lahko storili tudi pritožniki zoper odločbe posamičnih poklicnih organizacij s področja kulture. Vrhovno sodišče zato zavrača navedbe, da so pritožniki šele z naknadno vročitvijo spornih odločb lahko uveljavili učinkovito varstvo volilne pravice. Pritožniki z naknadno pridobitvijo izpodbijanih odločb ne morejo za nazaj vzpostaviti pravočasnosti pritožbe ali doseči učinka začetka teka novega pritožbenega roka. Drugačno stališče bi tudi pomenilo utemeljitev podlage za odločanje o zakonitosti že pravnomočnih odločb DVK, za kar ne v ZVDZ ne v ZDSve ni podlage. To pa bi bilo v nasprotju z 158. členom Ustave RS. Vrhovno sodišče se ne strinja s trditvijo o spreminjanju pravil med volilnim postopkom, saj se ZDSve v tem času glede določbe o poklicnih

Odločbe o potrjevanju elektorjev drugih predlagateljev posameznih interesnih organizacij sicer niso vročene vsem predlagateljem, jim je pa zato vročen seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo za volitve članov državnega sveta, iz katerega so razvidni vsi bistveni elementi posameznih odločb. Ne le, da so v teh seznamih poimensko navedeni vsi elektorji, navedeni so pod zaporednimi številkami, tako da je že na prvi pogled jasno razvidno, kolikor elektorskih mest ima posamezni predlagatelj (tj. interesna organizacija). Glede na zakonsko ureditev je torej že iz teh podatkov mogoče nedvoumno ugotoviti tudi, na kakšno število članstva, ki je po 36. členu ZDSve kriterij za določitev števila elektorjev, se odločitev DVK nanaša. To pomeni, da je vsem predlagateljem že z vročitvijo takega seznama zagotovljena možnost varstva njihove volilne pravice. Po drugi strani pa to pomeni, da rok 48 ur za vložitev pravnega sredstva, v konkretnem primeru pritožbe zoper odločbo DVK, ki se nanaša na število oziroma seznam izvoljenih elektorjev, začne teči z vročitvijo tega seznama.

Za določitev števila elektorjev na podlagi drugega odstavka 36. člena ZDSve pri poklicni organizaciji na področju športa se upoštevajo tisti njeni člani, ki poklicno opravljajo obravnavano dejavnost. To lahko izvajajo bodisi v delovnem razmerju (na podlagi pogodbe o zaposlitvi) bodisi v okviru drugega statusnopravnega razmerja (npr. kot zasebni športni delavec v smislu drugega odstavka 62. člena Zakona o športu, ZŠpo-1). Pravilno je pritožbeno stališče, da članstva zveze, ki je vključena v drugo zvezo, ni mogoče upoštevati pri obeh zvezah. Način določanja števila elektorskih mest je namreč vezan na številčnost članstva in s tem vpliva na oblikovanje volilnega telesa, preko njega pa na izvoljivost kandidatov posameznih poklicnih organizacij. Nasprotno s tem bi upoštevanje članstva iste osebe v dveh zvezah, ki sta medsebojno povezani na način, da se ožja vključi v širšo, pomenila nedopustno (umetno, navidezno) povečevanje števila članov. Skupno število elektorjev na ta način povezanih poklicnih organizacij mora torej ustrezati številu le enkrat upoštevanih članov (v kateri zvezi bo član upoštevan, je stvar dogovora med njimi).

Sodno varstvo volilne pravice pri volitvah v državni svet v ZDSve ni posebej urejeno, zato se primerno uporabljajo določbe 105. člena ZVDZ. Ta v prvem odstavku med drugim določa, da se zoper odločbo DVK lahko vloži pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, v 48 urah po prejemu odločbe. V skladu z drugim odstavkom istega člena mora sodišče odločiti o pritožbi najkasneje v 48 urah po prejemu pritožbe. Glede na določbo 4. člen ZVDZ, pa roki tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve (prvi odstavek), vloge, ki so po tem zakonu vezane na roke, pa se vlagajo neposredno pri pristojnih organih (drugi odstavek). Seznam kandidatov in seznam izvoljenih predstavnikov nista akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati s pritožbo. S seznamom kandidatov za volitve članov državnega sveta namreč ni odločeno o ničemer, saj pristojna volilna komisija le sestavi seznam kandidatov po abecednem redu priimkov kandidatov, začenši s črko, ki se določi z žrebom (prvi odstavek 16. člena ZDSve), upoštevaje pred tem izdane odločbe o potrditvi ali zavrnitvi kandidatur. Enako velja za seznam elektorjev, ki je posledica izdanih odločb o vpisu izvoljenih predstavnikov interes

Zoper odločbe volilne komisije, določene v 103. in 105. členu ZVDZ, je dopustno vložiti pritožbo na sodišče, pristojno za upravne spore, v 48 urah po prejemu odločbe. Sodišče mora odločiti o pritožbi najkasneje v 48 urah po prejemu pritožbe. Zaradi kratkega roka za odločanje je trditveno in dokazno breme na strani pritožnika in od Vrhovnega sodišča, tudi zaradi narave volilnega postopka, ni mogoče pričakovati, da bo po uradni dolžnosti ugotavljalo pravno pomembna in relevantna dejstva, ali dopustilo dopolnjevanje ali popravljanje formalnih pomanjkljivosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je izpolnjen med strankama v tem upravnem sporu sporni pogoj za potrditev predlagane kandidature in uvrstitve seznama elektorjev kot zakonitih. Ker pa ostali pogoji za pozitivno odločitev o navedenih predlogih v postopku volitev v Državni svet še niso bili preverjeni ter ugotovljeni s strani DVK, je Vrhovno sodišče pritožbi pritožnice ugodilo, izpodbijano odločbo DVK odpravilo in vrnilo zadevo DVK v ponoven postopek.

Glede štetja rokov in načina vložitve pritožbe se glede na 10. člen ZDSve upošteva določba 4. člena ZVDZ, ki določa, da roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve ter da se vloge, ki so po tem zakonu vezane na roke, vlagajo neposredno pri pristojnih organih. Pritožbo pa je Vrhovno sodišče prejelo 6. 11. 2017 ob 8.00 uri z redno pošto, kar je razvidno iz dohodne štampiljke vložišča Vrhovnega sodišča, ki se nahaja na pritožbi. Glede na navedbe pritožnice in glede na dohodno štampiljko vložišča Vrhovnega sodišča je torej pritožba prepozna, saj ni bila vložena v roku 48 ur. Na odločitev v zadevi torej ne more vplivati dejstvo, da je pritožnica vložila pritožbo priporočeno po pošti 4. 11. 2017 ob 10.24 uri (kar je razvidno iz poštnega žiga na ovojnici).

Ni vsaka zatrjevana nepravilnost lahko predmet spora zaradi varstva volilne pravice. To velja tudi za zatrjevano nepravilnost pri računanju roka iz drugega odstavka 79. a člena ZVDZ. Zato ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Vsebina tožbe je takšna, da tožbe ni mogoče obravnavati kot tožbe zaradi varstva ustavnih pravic.