134. člen ZUP

Lastniku zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, položaja stranskega udeleženca ne daje že samo dejstvo lastništva sosednjega zemljišča, temveč mora upravni organ v zvezi z vprašanjem, ali bi ta oseba morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, presoditi, ali mejaš izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku.

Po oceni sodišča sicer z umikom strankine zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Omejitve iz drugega odstavka 134. člena ZUP tako ne veljajo, ko v postopku kot stranka z nasprotnim interesom nastopa zgolj stranski udeleženec, zato ga tudi ni treba obveščati o umiku zahteve. Z umikom odpadejo vsi učinki vložene zahteve za nazaj (ex tunc), zato se šteje, da zahteva sploh ni bila vložena. Do posega v pravni položaj stranskih udeležencev (če bi bil tožniku takšen položaj priznan) bi tako lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se glede na umik zahteve ne bo zgodilo. Glede na navedeno je toženka lahko izdala sklep o ustavitvi postopka, ne da bi tožniku pred izdajo sklepa poslala umik zahteve v izjavo.

Tožnika sta po pooblaščenem geodetskem podjetju vložila zahtevo za parcelacijo parcele 211/1, k.o. ..., ki jo je organ prejel 30. 5. 2018. Z vlogo z dne 8. 6. 2018 sta zahtevo umaknila. Navedeno med strankami ni sporno. To pa pomeni, da je organ imel podlago, da je izdal izpodbijani sklep. Razlogi, ki so tožnika privedli do umika zahteve, glede na zgoraj povzeto določbo prvega odstavka 135. člena ZUP niso pomembni. Stranka ima namreč pravico, da delno ali v celoti umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe (prvi odstavek 134. člena ZUP), to pravico pa sta tožnika tudi izkoristila, izdani sklep pa je posledica njunega umika zahteve. Uvedba postopka, ki se začne na zahtevo stranke, v katerem naj bo odločeno o njenem zahtevku, je namreč odvisna od stranke, ki lahko tudi umakne zahtevo vsak čas med postopkom.

Tožnica v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ni sodelovala kot stranka z nasprotnim interesom, zoper katero bi nosilec nameravanega posega uveljavljal svojo zahtevo. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnice ni zahteval privolitve v umik in je o njem ni posebej obveščal (drugi odstavek 134. člena ZUP). Z umikom strankine zahteve namreč pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve (v tej zadevi) ne bo zgodilo.

Ker je po presoji sodišča tožnik dne 19. 8. 2015 pred prvostopenjskim organom podal izrecno izjavo, da umika svoj podpis na izjavi z dne 28. 7. 2015 in je njegov "umik podpisa" šteti kot nedvoumen umik zahtevka za izdajo potrdila po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO, bi moral upravni organ o umiku zahteve odločiti in pri odločitvi upoštevati, da lahko stranka delno ali v celoti, v skladu z določbo prvega odstavka 134. člena ZUP umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe. V postopku, kjer je tožnik vlogo za izdajo potrdila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 vložil skupaj s solastnikoma objekta, ne gre za stranke z nasprotnim interesom, zato uporaba določbe drugega odstavka 134. člena ZUP v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Glede na drugi odstavek 134. člena ZUP je organ mogel izdati sklep o ustavitvi postopka, ne da bi pred izdajo sklepa umik zahteve poslal v izjavo nasprotni stranki v tem postopku, torej tožniku, saj je razlastitvena upravičenka svojo zahtevo umaknila pred opravo ustne obravnave. Tožnik sicer ugovarja, da se je že spustil v obravnavanje glavne zadeve s tem, ko je odgovoril na posredovano zahtevo za razlastitev, vendar pa s tem ugovorom drugačne odločitve ne more doseči. Določba drugega odstavka 134. člena ZUP namreč kot trenutek, do katerega je umik zahteve možen še brez podaje soglasja nasprotne stranke, predpisuje opravo ustne obravnave in ne (morebitni prej vložen) odgovor nasprotne stranke na vloženo zahtevo. Pravne posledice, ki sicer nastopijo po zakonu z uvedbo postopka razlastitve, v obravnavanem primeru niso nastopile in zato z ustavitvijo postopka brez predhodne privolitve tožnika zatrjevane kršitve pravil postopka iz 7. in 9. člena ZUP niso podane.

Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt (ugodi tožbi), vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno. Z izdajo sodbe pa so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani upravni akt zavrnjena), če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Odvisna je od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku. Napačen pravni pouk v odločbi tožene stranke ne sme imeti škodljivih posledic za stranko.

Po drugem odstavku 270. člena ZUP lahko v obnovljenem postopku stranka, kateri je bila izdana odločba in zoper katero se vodi obnova postopka, umakne svoj zahtevek do izdaje odločbe. Navedena določba dopolnjuje ureditev umika zahteve do konca upravnega postopka (134. člen ZUP). Tudi posledice navedenega umika morajo zato ustrezati posledicam umika do konca pritožbenega postopka, ki so v tem, da se odločba, kadar je bila izdana, odpravi.

Možnost umika zahteve je pravica stranke, ki jo lahko uveljavlja v zakonsko določenih okvirih. Skrajno časovno točko, do katere lahko stranka umakne zahtevo v upravnem postopku pred Agencijo, predstavlja vročitev odločbe. Stranka torej lahko vpliva na tek postopka tudi potem, ko je Agencija v zadevi že sprejela oziroma izdala meritorno odločbo in jo odpravila stranki. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi.

Za odločitev v upravnem sporu je bistveno, da je prosilec, četudi šele tekom upravnega spora, umaknil zahtevek in pojasnil, da nima več interesa za dostop do prvotno zahtevanih podatkov. Vendar sodišče postopka ne more ustaviti, ker tožnik tožbe ni umaknil. Za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa tudi ni podlage, saj tožnik v upravnem sporu varuje pravico do svobodne gospodarske pobude, v katero bi mu bilo v primeru zavrženja ali zavrnitve tožbe, nedopustno poseženo. V primeru zavrženja ali zavrnitve tožbe bi bilo namreč treba podatke posredovati prosilcu v nasprotju z njegovo jasno izraženo voljo, zaradi česar bi bil poseg nepotreben oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti. Takšno stanje je nevzdržno z vidika načela pravne države, zato je sodišče zapolnilo pravno praznino na podlagi načel pravne države iz 2. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo morala toženka z umikom zahtevka prizadete stranke ravnati po določbah 134. in 135. člena ZUP. Glede stroškovnega zahtevka je sodišče uporabilo analogijo z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 in - ker iz sodbe izhaja, da bo morala toženka v ponovnem odločanju post

Za odločitev v upravnem sporu je bistveno, da je prosilec, četudi šele tekom upravnega spora, umaknil zahtevek za dostop do informacij javnega značaja in pojasnil, da nima več interesa za dostop do prvotno zahtevanih podatkov. Vendar sodišče postopka ne more ustaviti, ker tožnik tožbe ni umaknil; za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika pa tudi ni podlage, saj tožnik v upravnem sporu varuje pravico do svobodne gospodarske pobude, v katero bi bilo v primeru zavrženja ali zavrnitve tožbe nedopustno poseženo glede na to, da prosilec očitno ne potrebuje več zahtevanih podatkov in je od zahtevka odstopil. V primeru zavrženja in tudi zavrnitve tožbe bi bilo namreč treba podatke posredovati prizadeti stranki v nasprotju z njeno jasno izraženo voljo, zaradi česar bi bil poseg nepotreben oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti. Takšno stanje je nevzdržno z vidika načela pravne države, zato je sodišče zapolnilo pravno praznino ter upoštevaje načelo pravne države iz 2. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem bo toženka z umikom zahtevka prizadete stranke morala ravnati ravnati po dol

Če je bil predmet odločanja zahtevek, drugačen od prvotno vloženega, bi ga toženka morala obravnavati po pravilih ZUP o spremembi zahtevka, ni pa imela ne dejanske in ne pravne podlage, da šteje, da je bil s spremembo zahtevka začet nov postopek.

Upravni postopek se pri prometu s kmetijskimi zemljišči, kmetijami ali gozdovi po ZKZ-UPB1 začne šele na podlagi vloge sprejemnika ponudbe za odobritev pravnega posla po določbi 22. člena ZKZ-UPB1, ne glede na to, da sicer v postopku odobritve pravnega posla organ preveri tudi predhodna ravnanja prodajalca oziroma opravo predhodnih dejanj organa v zvezi s ponudbo, saj je objava ponudbe na zgoraj predpisan način le materialno dejanje, ki ga mora opraviti organ. V določbah zakona predpisan postopek v zvezi s ponudbo se ne zaključi z izdajo kakšnega upravnega akta, temveč z obvestilom organa o vseh sprejemnikih ponudbe, kar pa pomeni, da organ s tem ne odloči o kakšni pravici, pravni koristi ali obveznosti fizične ali pravne osebe, ki bi bila določena na upravnopravnem področju. Vlogo za odobritev pravnega posla je vložil sprejemnik ponudbe A.A., kar pomeni, da se je postopek za odobritev pravnega posla začel na njegovo zahtevo. In ker se je navedeni postopek začel na njegovo zahtevo, jo lahko samo on umakne (tako tudi določba 1. odstavka 134. člena ZUP oziroma določba 1. odstavka 135. člena ZUP).

Tožnik je v postopku, v katerem je investitorka deloma umaknila svoj zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, sodeloval kot stranski udeleženec v skladu z določbo 1. točke 2. odstavka 62. člena ZGO-1, zato ne more biti uporabljena določba 2. odstavka 134. člena ZUP, ki določa pogoje za umik zahteve v primerih, kadar stranka uveljavlja svoj zahtevek nasproti drugi stranki. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnika ni zahteval privolitve za umik in ga o njem ni posebej obveščal.

Če je bil postopek uveden na zahtevo stranke, pa stranka umakne svoj zahtevek, izda organ, ki vodi postopek, sklep, da se postopek ustavi.

Posledica izdaje sklepa o dovolitvi obnove pomeni zadržanje pravnih učinkov odločbe, na katero se nanaša uvedena obnova, če gre za odločbo, ki se prisilno ne izvršuje, kot sta to v obravnavani zadevi lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Šele, ko postane v obnovljenem postopku odločba o razveljavitvi odločbe, s katero je bil pravnomočno končan prejšnji postopek, pravnomočna, odpadejo učinki prejšnje odločbe in so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, v katerem se na novo obravnava prvotni zahtevek.

Če prosilec za azil umakne prošnjo za azil med pritožbenim postopkom v upravnem sporu, kar lahko stori glede na določbo 1. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil, tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, saj je s prvostopno sodbo, ki postane pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS o pritožbi, njena odločba odpravljena in ji je zadeva vrnjena v nov postopek. V tem postopku pa bo azilni postopek s sklepom ustavila na podlagi umika prošnje za azil.

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku.

Ni pogojev za obnovo postopka, ko je postopek končan s sklepom o ustavitvi. Obnovi se lahko le upravni postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke.

Odločitev sodišča je omejena z dejstveno podlago tožbe - stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke (2. odst. 7. čl. ZPP). Glede na izrecno zatrjevano dejansko podlago in ob izrecni izključitvi oziroma zanikanju relevantnosti dejstev, ki jih narekujejo druge pravne podlage (ki pa so tožeči stranki očitno znane), bi sodišče v nasprotju z voljo stranke ugotavljalo dejstva, ki jih ta ne zatrjuje in bi tako odločilo o drugačnem tožbenem zahtevku, kot pa je uveljavljan. Takih pooblastil pa sodnik nima niti v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva (298. čl. ZPP). Ob pomanjkanju trditev o pravno relevantnih dejstvih pa sodišče upravičeno ni izvajalo dokazov. Upravni organi morajo v upravnem postopku paziti tako na zavarovanje in uveljavitev pravic posameznikov kot tudi na javno korist (1. odst. 5. čl. ZUP). V tem postopku sta obe pravdni stranki sodelovali kot stranki v upravnem postopku (49. čl. ZUP) in sta torej lahko svoje izjave in stališča podajali v za to predvidenih procesnih oblikah (npr. 182. čl. ZUP). Izjav udeleženih strank v upravnem postopku ni mogoče šteti za izjav volje v smislu obligacijskopravnih predpisov, ki urejajo pogodbe