104. člen ZVDZ

Pritožnik je v obravnavanem primeru breme dokazovanja zakonitosti liste kandidatov glede pogoja iz šestega dostavka 43. člena izpolnil s predložitvijo liste kandidatov, ki je ta pogoj izpolnjevala. Zakon res določa, da lahko vsakdo kandidira samo v eni volilni enoti in samo na eni listi kandidatov (drugi odstavek 48. člena) ter da je za vsako kandidaturo potrebno pisno soglasje kandidata in da je soglasje kandidata nepreklicno (50. člen). Vendar pa ne določa obveznosti predlagatelja liste, da za svoje kandidate preveri, ali ti morda niso že oddali svoje soglasje h kandidaturi drugi politični stranki oziroma skupini volivcev. Takšna dolžnost predlagatelja tudi iz narave stvari ne izhaja. Podatek o danem soglasju namreč ni javno objavljen, niti se o tem ne vodi uradna evidenca. Res je, da v takem primeru kandidatna lista prav tako ne izpolnjuje (več) pogoja „spolne kvote“, vendar glede na obrazloženo zaradi drugačne narave ravnanj predlagateljev liste obstaja razumen razlog za različno obravnavanje kandidatnih list (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zakona namreč ni kršil pritožnik, temveč kandidatka, ki je soglasje dala še drugi politični stranki.2 Neizpolnjevanje „spolne k

Odločbe o potrjevanju elektorjev drugih predlagateljev posameznih interesnih organizacij sicer niso vročene vsem predlagateljem, jim je pa zato vročen seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo za volitve članov državnega sveta, iz katerega so razvidni vsi bistveni elementi posameznih odločb. Ne le, da so v teh seznamih poimensko navedeni vsi elektorji, navedeni so pod zaporednimi številkami, tako da je že na prvi pogled jasno razvidno, kolikor elektorskih mest ima posamezni predlagatelj (tj. interesna organizacija). Glede na zakonsko ureditev je torej že iz teh podatkov mogoče nedvoumno ugotoviti tudi, na kakšno število članstva, ki je po 36. členu ZDSve kriterij za določitev števila elektorjev, se odločitev DVK nanaša. To pomeni, da je vsem predlagateljem že z vročitvijo takega seznama zagotovljena možnost varstva njihove volilne pravice. Po drugi strani pa to pomeni, da rok 48 ur za vložitev pravnega sredstva, v konkretnem primeru pritožbe zoper odločbo DVK, ki se nanaša na število oziroma seznam izvoljenih elektorjev, začne teči z vročitvijo tega seznama.

Na odločitev sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da ZDSve soglasja za elektorja ne predpisuje. ZDSve to vprašanje prepušča pravilom interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti, zahteva drugega odstavka 5. člena Pravil pa po presoji sodišča ni nerazumna in tudi ne v nasprotju s 50. členom ZVDZ, ki določa, da je za vsako kandidaturo potrebno pisno soglasje kandidata in da je soglasje nepreklicno. Ta zakonska določba se po 10. členu ZDSve pri volitvah članov državnega sveta uporablja primerno, kar glede na posebnosti sistema teh volitev v državni svet pomeni, da se lahko, če je to določeno v pravilih iz 14. oziroma 15. člena ZDSve, njena vsebina nanaša tudi na kandidate za elektorje.

Tožnika v tožbi nista izrecno zatrjevala, da je bilo zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora in okrajne volilne komisije, poseženo v njune človekove pravice in temeljne svoboščine, poleg tega pa tudi tožbenega predloga nista oblikovala v skladu z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče njuno tožbo zavrglo.

Po določbi 2. odstavka 94. čl. ZVDZ ugotovi izid volitev v državni zbor na državni ravni republiška volilna komisija, ki o tem sestavi zapisnik. Ta zapisnik ni ena od odločitev, zoper katero se lahko vloži pritožba pri Vrhovnem sodišču RS po določbah od 103. do 109. čl. ZVDZ.