UPRS Sodba I U 852/2016-26

I. Tožbi se ugodi, sklep Informacijskega pooblaščenca št. 0613-86/2016/6 z dne 10. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni; do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka vlogo tožnika z dne 19. 4. 2016, ki jo je po svojem pooblaščencu vložil zoper obvestilo tožene stranke o neuvedbi postopka inšpekcijskega nadzora z dne 16. 3. 2016, zavrgla. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v vlogi z dne 19. 4. 2016, ki jo je poimenoval „Odgovor na obvestilo Informacijskega pooblaščenca z dne 16. 3. 2016 o razlogih za neuvedbo postopka v zvezi z objavo člankov z dne 22. 2. 2016 v časopisu C. in na spletni strani časopisa C. ter na spletni strani D. in ponovni predlog za uvedbo postopka inšpekcijskega nadzora v zvezi s kršenjem Zakona o varstvu osebnih podatkov“ navedel razloge, zaradi katerih se ne strinja z odločitvijo državne nadzornice za varstvo osebnih podatkov, kot izhajajo iz obvestila z dne 16. 3. 2016. Ponovno je predlagal preizkus utemeljenosti njegovega predloga, predlagal pa je tudi, da se mu prizna položaj stranskega udeleženca. Dalje tožena stranka navaja, da je prejela prijavo kršitve varstva osebnih podatkov, vendar je zaradi pomanjkanja suma kršitve določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) odločila, da postopka inšpekcijskega nadzora ne bo uvedla. O tem je tožnika kot prijavitelja tudi obvestila in pri tem ni izdala formalnega akta, saj niti ZUP, niti ZIN, niti ZVOP-1, ne predvidevajo izdaje formalnega akta. Dolžnost inšpektorja je le, da prijavitelja oziroma pobudnika obvesti o svoji odločitvi, pri čemer bo tisti pobudnik, ki bo uspel izkazati pogoje za pridobitev statusa stranskega udeleženca, imel možnost vložiti pritožbo zoper obvestilo, da inšpektor ne bo ukrepal. Prijavitelj (ki sicer nima položaja stranke v postopku) ima pod pogojem, da izkaže izpolnjevanje pogojev za stransko udeležbo iz 43. člena ZUP, zoper odločitev inšpekcijskega organa možnost vložiti pravno sredstvo, s katerim vsebinsko napade odločitev inšpekcijskega organa, da postopek ne bo uveden. Vloga, ki jo je tožnik vložil po svojem pooblaščencu, po svoji vsebini izpodbija odločitev tožene stranke o neuvedbi postopka inšpekcijskega nadzora in jo je zato bilo šteti za pritožbo. ZVOP-1 v 55. členu določa, da zoper odločbo ali sklep nadzornika iz prvega odstavka 54. člena ZVOP-1 ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Navedena določba sicer izrecno ne ureja situacije, ko gre za odločitev državnega nadzornika, da ne bo uvedel postopka inšpekcijskega nadzora, ki nima narave odločbe ali sklepa, vendar je ta določba aplikativna tudi v konkretnem primeru. To pomeni, da zoper odločitev tožene stranke ni dopustna pritožba, pač pa imajo stranke (oziroma stranski udeleženci) pravico odločitev tožene stranke izpodbijati v upravnem sporu. Prijavitelj, sedaj tožnik, je tako imel zoper odločitev tožene stranke, kot izhaja iz dopisa z dne 16. 3. 2016, možnost vložiti tožbo pred Upravnim sodiščem RS in v tožbi napasti razloge, zaradi katerih je bilo ocenjeno, da postopek inšpekcijskega nadzora ne bo uveden. Ker zoper odločitve državnega nadzornika ob smiselni uporabi 55. člena ZVOP-1 ni pritožbe in predmetna vloga tudi ne izpolnjuje formalnih predpostavk, da bi jo bilo mogoče šteti kot tožbo, je bilo treba predmetno tožnikovo vlogo na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavreči.

2Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je dne 7. 3. 2016 na toženo stranko naslovil vlogo, v kateri je navedel, da je bil s strani novinarja A.A. dne 22. 2. 2016 v časopisu C. in na spletni strani C. objavljen članek z naslovom „...“ in da je povzetek omenjenega članka istega dne objavil tudi novinar B.B. na spletni strani D. in sicer v članku z naslovom „...“. V članku in na spletni strani časopisa C. so bili za tožnika objavljeni občutljivi osebni podatki iz predkazenskega postopka, iz nadaljnjega besedila pa je razvidno tudi, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (ODT) potrdilo vložitev zahteve za preiskavo za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Na navedeno tožnikovo vlogo je tožena stranka dne 16. 3. 2016 izdala obvestilo o razlogih za neuvedbo postopka, v katerem je navedla, da po njenem mnenju navedene objave člankov v časopisu C. in na spletni strani D. ne predstavljajo nedopustnega posega v informacijsko zasebnost tožnika, ki ima status relativno javne osebnosti in je interes javnosti do obveščenosti o ravnanju tožnika sorazmeren teži očitkov, ki se nanašajo na tožnika ter da iz navedenih razlogov ne bo uvedla postopka inšpekcijskega nadzora. Na vlogo tožene stranke je tožnik po pooblaščencu dne 19. 4. 2016 podal odgovor, v katerem je pojasnil, da je v naznanitvi kaznivega dejanja, ki ga je tožena stranka podala na ODT, razvidno, da je podan sum storitve kaznivega dejanja v zvezi s tem, da so bili s strani neznane osebe medijem v objavo posredovani podatki, ki so del zbirk osebnih podatkov, ki jih vodijo organi pregona oziroma sodišče, brez podlage v zakonu ali osebni privolitvi posameznika. Glede na to so takšni podatki torej predmet varstva na podlagi ZVOP-1, zaradi česar bi bilo po tožnikovem mnenju v postopku inšpekcijskega nadzora z izvedbo ustreznih dokazov treba preverjati, ali so bile pri pridobitvi in objavi takšnih podatkov kršene določbe ZVOP-1. Tožnik tudi navaja, da ne more imeti statusa relativne javne osebnosti in da to tudi ne more vplivati na odločitev tožene stranke v zvezi z uvedbo inšpekcijskega postopka zaradi objave občutljivih osebnih podatkov. Prav tako navaja, da tudi interes javnosti ne more biti podlaga za to, da se lahko podatki, pridobljeni na podlagi storitve kaznivega dejanja, javno objavljajo. Tožnik nasprotuje obvestilu o razlogih za neuvedbo inšpekcijskega postopka. Poudarja, da so bili v že navedenih člankih vsebovani njegovi občutljivi osebni podatki o poteku predkazenskega oziroma kazenskega postopka. Z objavo občutljivih osebnih podatkov pa so bile kršene določbe ZVOP-1, zaradi česar bi morala tožena stranka kot inšpekcijski organ ukrepati v okviru postopka inšpekcijskega nadzora. Tožena stranka bi se zato v sklepu z dne 10. 5. 2016 morala opredeliti do dodatnih navedb tožnika, da naj uvede inšpekcijski postopek, ne pa da je tožnikovo vlogo obravnavala kot pritožbo zoper obvestilo z dne 16. 3. 2016. Tožnik ni nikjer navedel, da gre za pritožbo. Tožnik je tudi predlagal, da tožena stranka o morebitni neuvedbi postopka inšpekcijskega nadzora izda ustrezno odločbo. Tožena stranka se torej v izpodbijanem sklepu ni opredelila do dodatnih tožnikovih navedb, da bi morala začeti postopek inšpekcijskega nadzora in zato tožnik sodišču predlaga, da odpravi tako obvestilo tožene stranke o razlogih za neuvedbo postopka z dne 16. 3. 2016, kot tudi sam sklep tožene stranke z dne 10. 5. 2016. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožniku po njegovi podani vlogi z dne 7. 3. 2016 dne 16. 3. 2016 posredovala obvestilo o razlogih za neuvedbo postopka, v katerem je navedla, da v člankih navedene informacije ne predstavljajo nedopustnega posega v tožnikovo informacijsko zasebnost. Obvestilo o neuvedbi postopka je bilo tožnikovemu pooblaščencu poslano priporočeno po pošti, vendar se pisanje ni vrnilo, zato je tožena stranka kljub temu, da se pisanje ni vrnilo, tožnik pa je dne 20. 4. 2016 vložil vlogo, torej s tem priznal prejem obvestila, štela, da je tožnik obvestilo prejel najkasneje dne 1. 4. 2016. Nadalje navaja, da je tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2016 štela kot pritožbo glede na njeno vsebino in ne glede na njeno poimenovanje, ker je vloga imela vse sestavine pritožbe. Niti ZUP niti ZIN pa ne zahtevata ponovne vsebinske proučitve predmetne vloge, zato se tožena stranka do dodatnih navedb tožnika ni opredeljevala. V izpodbijanem sklepu z dne 10. 5. 2016 je bilo tudi obrazloženo, da zoper odločitve tožene stranke ni pritožbe, temveč je mogoč le upravni spor. Tožena stranka izpostavlja tudi vprašanje, ali je tožnik sploh ustrezno izkazal svoj pravni interes za vložitev predmetne tožbe oziroma kako je tožena stranka s svojo odločitvijo posegla v njegove pravice. Tožena stranka tudi meni, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe zoper obvestilo, kar tudi opredeljuje. Nadalje navaja, da podatki v objavljenih člankih ne sodijo v kategorijo občutljivih osebnih podatkov v smislu zakonske opredelitve ZVOP-1. Bistvo inšpekcijskega nadzora je izrekanje ukrepov, ki so namenjeni odpravi ugotovljenih nepravilnosti oziroma vzpostavitvi zakonitega stanja. V konkretnem primeru pa ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za podatke, ki so del zbirk osebnih podatkov. Vsa relevantna dejstva bo v primeru, da bo postopek uvedlo, ugotavljalo ODT. Tožena stranka tudi nasprotuje stališču tožnika, da pravica do svobode izražanja ne more pretehtati nad pravico do varstva osebnih podatkov. Sodišču predlaga, da tožbo v delu, s katerim tožnik izpodbija odpravo obvestila o razlogih za neuvedbo postopka, zavrže, podredno pa tudi meni, da je predlog tožnika neutemeljen, saj ni izkazano, da gre za objavo podatkov iz zbirk osebnih podatkov, s čimer je izključena pristojnost tožene stranke za vodenje postopka inšpekcijskega nadzora, poleg tega pa bi odreditev umika člankov, na katere opozarja tožnik, predstavljala nedopusten poseg v pravico do izražanja, katere del je tudi pravica javnosti do obveščenosti, kot tudi da sodišče tožbo zavrne v delu, s katerim tožnik izpodbija sklep z dne 10. 5. 2016.

4Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 15. 9. 2016, 12. 10. 2016 in z dne 4. 11. 2016 navaja, da zoper obvestilo z dne 16. 3. 2016 ni vložil pritožbe, saj je pritožba možna zgolj odločbo upravnega organa, ki vsebuje vse sestavine odločbe, kot jih določa ZUP v 110. členu. Obvestilo o neuvedbi postopka pa ni vsebovalo pravnega pouka, ki bi stranko seznanil s pravico do pravnega sredstva. Ker v obvestilu torej ni bilo podanega pravnega pouka, tožnik zoper obvestilo ni vlagal niti pritožbe niti tožbe. Ker tožena stranka v obvestilu ni navedla pravnega pouka, to ne sme imeti nobene posledice pri uveljavljanju tožnikovih pravic. Razen tega je tožnik predlagal ponovno proučitev zadeve ravno iz razloga, ker mu je tožena stranka izdala dopis, zoper katerega ni pravnega sredstva. V primeru pa, da bi tožnik zoper obvestilo imel pravico sprožiti upravni spor, bi to moralo biti vsebovano v pravnem pouku obvestila. Tožnik navaja tudi, da izkazuje svoj pravni interes, kar je izkazal že v 2. točki navedene tožbe, kjer je poudaril, da je bila prijava toženi stranki podana zaradi varstva njegovih pravnih koristi in z navedbo v tožbi, da je zaradi sporne objave prišlo do kršitve določb ZVOP-1. Tudi ni zamudil roka za vložitev tožbe zoper obvestilo, glede na to, da na obvestilu ni bilo pravnega pouka. Poleg tega objavljeni podatki o poteku predkazenskega postopka štejejo za občutljive osebne podatke in obstaja sum, da so bili ti podatki pridobljeni s storitvijo kaznivega dejanja. Sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi.

5Tožena stranka v svojih odgovorih na tožnikove pripravljalne vloge navaja, da prereka navedbe tožnika, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in dodaja, da je primarni cilj inšpekcijskih postopkov varstvo javnega interesa in da prijavitelj ne more izsiliti uvedbe postopka inšpekcijskega nadzora, lahko pa ima položaj stranskega udeleženca. V konkretnem primeru pa prijavitelj, sedaj tožnik, ne more imeti položaja stranskega udeleženca.

6Tožba je utemeljena.

7Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik po svojem pooblaščencu dne 7. 3. 2016 na toženo stranko vložil vlogo, ki jo je naslovil „Objava člankov dne 22. 2. 2016 v časopisu C. in na spletni strani časopisa C. ter na spletni strani D. (objava občutljivih osebnih podatkov iz predkazenskega postopka)“. V tej vlogi je navedel, da je novinar A.A. dne 22. 2. 2016 v časopisu C. objavil članek z naslovom „...“ in navedel, da je bil isti članek objavljen tudi na spletni strani navedenega časopisa, povzetek omenjenega članka pa je istega dne objavil tudi novinar B.B. na spletni strani D. Navedel je, da je v citiranih člankih šlo za nezakonito objavo tožnikovih občutljivih osebnih podatkov iz predkazenskega postopka. Toženo stranko je pozval, da ukrepa v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili in ustrezno sankcionira objavljanje občutljivih osebnih podatkov iz predkazenskega postopka oziroma objavo neresničnih podatkov in nezakonito posredovanje tovrstnih podatkov novinarju za objavo. Toženi stranki je predlagal, da ukrepa enako kot je ukrepala v primeru diskoteke Lipa, ko je za objavo občutljivih podatkov izrekla globe.

8Po presoji sodišča iz navedene tožnikove vloge ni bilo jasno, kaj tožnik s predmetno vlogo pravzaprav zahteva. Tako ni bilo jasno, ali zahteva uvedbo prekrškovnega postopka z izrekom globe (sankcioniranje) za objavo občutljivih osebnih podatkov ali pa zahteva uvedbo postopka inšpekcijskega nadzora in prenehanje obdelave osebnih podatkov. Po 54. členu ZVOP-1 ima namreč nadzornik, ki pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ugotovi kršitev tega nadzora ali drugega zakona ali predpisa, ki ureja varstvo osebnih podatkov, pravico takoj izreči enega od ukrepov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena, to je odrediti, da se odpravijo nepravilnosti, prepovedati obdelavo osebnih podatkov ali naložiti anonimiziranje, blokiranje, brisanje ali uničenje osebnih podatkov ter druge ukrepe določene z ZIN oziroma ZUP.

9V 66. členu ZUP je določeno, da mora biti vloga popolna in razumljiva. V 67. členu ZUP je določeno, da mora organ v primeru, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, v roku pet delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo. Ker torej po presoji sodišča ni bilo jasno, kaj tožnik s predmetno vlogo pravzaprav zahteva, bi morala tožena stranka nejasnost tožnikovega zahtevka, glede na to, da je pri odločanju vezana na zahtevek stranke (207. in 231. člen ZUP), s tožnikom razčistiti. Zato bi v skladu z določbo 67. člena ZUP morala tožnika pozvati na odpravo nejasnosti njegovega zahtevka. Tega pa tožena stranka ni storila, temveč je samoiniciativno presodila smisel nejasnega tožnikovega zahtevka, tako da je štela, da tožnik zahteva uvedbo postopka inšpekcijskega nadzora (zoper C. in druge medije, zoper policijo in ODT Ljubljana). Ker tožena stranka tožnika ni pozvala na razjasnitev njegovega zahtevka, temveč je sama presodila smisel nejasnega tožnikovega zahtevka, je to lahko vplivalo na rešitev zadeve.

10Tožniku je bilo v zvezi z njegovo vlogo z dne 7. 3. 2016 izdano obvestilo, v katerem mu je državna nadzornica za varstvo osebnih podatkov pojasnila, da ocenjuje, da objava podatkov v člankih ne predstavlja nedopustnega posega v njegovo pravico do varstva osebnih podatkov. Pojasnila je, da v konkretnem primeru pravica do svobode izražanja oziroma pravica javnosti do obveščenosti izključuje protipravnost predmetne objave. Navedla je, da je treba upoštevati predvsem dejstvo, da gre za objavo podatkov, ki se nanašajo na vodenje predkazenskega postopka zoper tožnika, ki naj bi glede na svoj položaj dosegal visoke moralne standarde in status relativno javne osebnosti. Ocenila je, da objave ne predstavljajo nedopustnega posega v informacijsko zasebnost tožnika, zaradi česar postopka inšpekcijskega nadzora ne bo uvedla. Obvestilo ni vsebovalo pravnega pouka.

11Tožnik je zoper navedeno obvestilo dne 19. 4. 2016 vložil (nadaljnjo) vlogo, ki jo je poimenoval : „Odgovor na obvestilo z dne 16. 3. 2016 o razlogih za neuvedbo postopka v zvezi z objavo člankov dne 22. 2. 2016 v časopisu C. in na spletni strani časopisa C. ter na spletni strani D. in ponovni predlog za uvedbo postopka inšpekcijskega nadzora v zvezi s kršenjem Zakona o varstvu osebnih podatkov“. V tej vlogi je ponovno predlagal, da tožena stranka zoper medija C. in D. ter Policijo in ODT uvede postopek inšpekcijskega nadzora in o tem po ponovni presoji izda upravni akt, zoper katerega bo možno vložiti pravno sredstvo. Predlagal je tudi, da se mu v postopku prizna položaj stranskega udeleženca. Tožnik se je torej v tej fazi postopka strinjal s tem, da je tožena stranka odločila o postopku inšpekcijskega nadzora.

12Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2016, ki jo je tožnik naslovil, kot je navedeno zgoraj, obravnavala kot pritožbo in je vlogo na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavrgla. Po določbi prvega odstavka 240. člena ZUP organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Po določbi drugega odstavka istega člena pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba in takšno pritožbo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrgla tudi ob smiselni uporabi 55. člena ZVOP-1, ker zoper odločbe nadzornika iz prvega odstavka 54. člena ZVOP-1 ni pritožbe in ker tožnikove vloge ni bilo mogoče šteti kot tožbo, ker ni vsebovala vseh formalnih predpostavk za tožbo.

13Tožnik v tožbi temu ugovarja in navaja, da njegova vloga ni pomenila pritožbe, niti tožbe. Sodišče se lahko strinja s tožnikom, da vloge z dne 19. 4. 2016 ni mogoče obravnavati kot pritožbe (ne glede na to, da vloga tudi ni bila tako poimenovana), saj bi bilo to vlogo mogoče obravnavati kot pritožbo samo, če bi bilo obvestilo izdano v obliki upravne odločbe in bi vsebovalo vse sestavne dele odločbe, kot to določa 210. člen ZUP, torej vključno s pravnim poukom oziroma poukom do pravnega sredstva in če bi bila pritožba vložena v roku, ki ga zakon določa za vložitev pritožbe in ki praviloma znaša 15 dni (235. člen ZUP). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik vlogo z dne 19. 4. 2016 vložil zoper obvestilo, ki ni imelo pravnega pouka za pritožbo in po poteku 15 dnevnega roka za pritožbo, kar pomeni, da tožena stranka ni imela zakonite podlage, da bi tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2016 lahko obravnavala kot pritožbo. Zato odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnikovo vlogo zavrgla, ker jo je štela za pritožbo, po presoji sodišča ni pravilna, saj je v nasprotju z določbami ZUP o odločanju o pritožbi.

14Ker je tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2016 zavrgla tudi zato, ker je ni bilo mogoče šteti kot tožbo, ker ni vsebovala formalnih predpostavk za vložitev tožbe, sodišče lahko pritrdi tožniku, da vloge z dne 19. 4. 2016 tudi ni mogoče obravnavati kot tožbe. To vlogo bi bilo kot tožbo mogoče obravnavati samo, če bi bilo obvestilo izdano v obliki upravne odločbe in bi vsebovalo vse sestavne dele odločbe, vključno s pravnim poukom, da je zoper odločbo možno sprožiti upravni spor in če bi bila tožba vložena v roku, ki ga zakon določa za vložitev tožbe in ki znaša 30 dni (28. člen ZUS-1). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik svojo vlogo z dne 19. 4. 2016 vložil zoper obvestilo, ki ni imelo pravnega pouka o pravici sprožiti upravni spor in po poteku 30 dnevnega roka za tožbo, kar pomeni, da tožena stranka ni imela zakonite podlage, da bi tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2016 lahko obravnavala kot tožbo. Zato tudi odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnikovo vlogo zavrgla tudi ob smiselni uporabi 55. člena ZVOP-1, ker jo je štela za tožbo, po presoji sodišča ni pravilna.

15Ker je tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2016 nepravilno štela za pritožbo oziroma tožbo in jo je zato zavrgla, to pomeni, da tožena stranka ni odločila o vseh tožnikovih zahtevkih, na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Ker tožena stranka o tožnikovih zahtevkih ni odločila, je s tem kršila določbe 207. in 231. člena ZUP.

16Sodišče nadalje ugotavlja, da je izrek izpodbijanega sklepa v neskladju z določbami ZUP. Iz izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, da se tožnikova vloga z dne 19. 4. 2016 zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga šteje za pritožbo. V 6. točki 213. člena ZUP je določeno, da mora biti izrek odločbe kratek in določen. To pomeni, da mora biti v izreku odločbe jasno in določno odločeno o vsebini odločitve. V konkretnem primeru pa v izreku izpodbijanega sklepa ni jasno in določno odločeno o vsebini odločitve, saj ni jasno, ali se zavrže tožnikova vloga ali tožnikova pritožba. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka tožnikovo vlogo zavrgla na podlagi 240. člena ZUP, ker jo je štela za pritožbo. V izreku izpodbijanega sklepa pa je navedeno, da se zavrže tožnikova vloga z dne 19. 4. 2016. Vloge pa se ne more zavreči na podlagi 240. člena ZUP, temveč se jo lahko zavrže na podlagi 67. člena ZUP.

17Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v konkretnem primeru kršila določbe pravil postopka. Sodišče je zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je moralo sodišče že na podlagi navedenega razloga tožbi ugoditi, se ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. V ponovljenem postopku mora tožena stranka odločiti o tožnikovem zahtevku oziroma zahtevkih ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč pri svoji odločitvi tudi stališča Ustavnega sodišča RS o pravici do sodelovanja v postopku (gl. npr. sklep tega sodišča Up-2411/08).

18Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, je sodišče tožniku priznalo znesek v višini 285,00 EUR.