VSL Sodba I Cpg 232/2017

I. Pritožba zoper točki I in II izpodbijane odločbe se zavrne in se izpodbijana odločba v teh delih potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Tožeča stranka je zahtevala povrnitev invalidnine, ki jo je plačala oškodovancu od zavarovalnice povzročitelja prometne nesreče.

2Tožeča stranka je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

3Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je dejansko stanje med strankama nesporno. To dejansko stanje pa je: zavarovanec tožeče stranke K. D. je bil telesno poškodovan v prometni nesreči 29. 3. 2006. Postal je invalid III. kategorije. Priznana mu je bila pravica do nadomestila za invalidnost. To nadomestilo izplačuje tožeča stranka K. D. Prometno nesrečo je povzročil 29. 3. 2006 A. V., ki je bil obsojen za storitev kaznivega dejanja. Tožena stranka je zavarovalnica, pri kateri je povzročitelj prometne nesreče sklenil obvezno avtomobilsko zavarovanje.

4Po spremembi tožbe je tožeča stranka zahtevala glavnico v višini 1.408,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2014 naprej in glavnico v višini 2.815,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 naprej.

5Glavnica v višini 1.408,27 EUR se je nanašala na v letu 2013 nastalo škodo. Glavnica v višini 2.815,38 EUR se nanaša na v letu 2014 nastalo škodo v višini 1.408,40 EUR in na v letu 2015 nastalo škodo v višini 1.406,98 EUR; vsota obeh delnih zneskov znaša 2.815,38 EUR.

6Po presoji prvostopenjskega sodišča je potrebno v tej zadevi uporabiti ZOZP kot specialen predpis. Ker 18. člen ZOZP ne daje pravnega temelja za povrnitev škode od tožene stranke, je zavrnilo zahtevek.

7Prvostopenjsko sodišče je izdalo sodbo in sklep. Pritožbo je tožeča stranka vložila le zoper sodbo (točki I in II izreka prvostopenjske odločbe). Pritožba izrecno navaja, da se pritožnica strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Nasprotuje le uporabi materialnega prava. V pritožbi je izrazila svoje pravno mnenje, da temelji tožbeni zahtevek na 193. členu ZPIZ-2 (v zvezi s 190. členom ZPIZ-2). Navedena določba naj bi bila lex specialis glede na ZOZP. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi obrazložilo, zakaj se ne moreta uporabiti 190. in 193. člen ZOZP-2. Tožeča stranka meni, da se ji mora od 1. 1. 2013 priznati škoda, v celoti, ne glede na omejitve v 18. členu ZOZP. Ob koncu svoje pritožbe je še navedla pravno mnenje, da je treba njenemu zahtevku ugoditi na temelju ZPIZ-2B, ki je veljal v času odločanja in ki naj bi upravičenja za uveljavljanje odškodnine ne vezal na čas nastanka škode.

8Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9Dejanskega stanja pritožba ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ga je že povzelo. Odločiti je treba le še o uporabi materialnega prava. Tega je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravilno.

10Zahtevek tožeče stranke je zahtevek za povrnitev izplačane invalidnine. Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka ni zahtevala povrnitve sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, temveč prav povrnitev invalidnine. Invalidnost je posledica prometne nesreče. Povrnitev nadomestila je zahtevala od zavarovalnice, pri kateri je povzročitelj škode (ki ni ista oseba kot oškodovanec) sklenil pogodbo za obvezno zavarovanje motornega vozila.

11Ker se zahtevki nanašajo na leta 2013, 2014 in 2015 bo pritožbeno sodišče najprej opisalo pravno ureditev, kakršna je obstajala pred tem obdobjem, v tem obdobju in še po njem.

12Od sprejetja ZOZP naprej vseskozi nespremenjeni 1. odstavek 18. člena ZOZP je določal, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi nekateri odškodninski zahtevki zavodov. Med temi zahtevki pa niso bili zahtevki za povrnitev izplačanega nadomestila za invalidnost.

13Do 1. 1. 2013 sta veljala ZPIZ-1 in ZOZP. Glede vprašanja, kateremu zakonu je treba dati prednost pri uporabi, je že bilo odločeno z odločbama VS RS, opr. št. III Ips 73/2014 in III Ips 125/2014. VS RS je odločilo, da je potrebno uporabiti 1. odstavek 18. člena ZOZP kot posebni zakon (lex specialis) in ne 271. člena ZPIZ-1. Naslednji citat je iz odločbe z opr. št. III Ips 73/2014: "ZOZP je treba uporabiti zato, ker je odgovornost povzročitelja prometne nezgode predmet zavarovanja v prometu. Kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, [je] primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu; zato je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis."

ZOZP v 18. členu tožeči stranki izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je njihov obseg ožji v primerjavi z ZPIZ-1. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon te pravice ne daje."

14Med 1. 1 2013 in 1. 1. 2016 sta veljala ZPIZ-2 in ZOZP. Sicer je bil ZPIZ-2 spremenjen z ZPIZ-2A. S to spremembo ZPIZ-2 pa niso bile spremenjene določbe, na katere je oprta prvostopenjska odločba. 190. člen ZPIZ-2 je določil, da lahko ZPIZ "zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt."

15O razmerju med ZPIZ-2 in 18. členom ZOZP je odločilo VS RS z odločbo opr. št. III Ips 33/2017. Posebej je preizkusilo, ali ni treba uporabiti 190. in 193. člen ZPIZ-2, in ali imata tidve določbi prednost pred 1. odstavkom 18. člena ZOZP. Odločilo je, da nimata, ker sta "določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 praktično enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega opozarja revidentka, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih, vendar pa je v njem izrecno zapisano tudi, da prej navedeno velja [zgolj] v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi ne-obveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izključitev kritja zavarovalnega primera). V konkretnem primeru pa ne gre za nobenega od teh primerov. Določbe 193. člena ZPIZ-2 tako ni mogoče razlagati tako, da naj bi bile podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu."

16S tem citatom je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno mnenje tožeče stranke, da bi bilo potrebno uporabiti 190. in 193. člen ZPIZ-2, ki naj bi imela prednost pred 1. odstavkom 18. člena ZOZP. Pritožbeno sodišče se z razlago VS RS namreč povsem strinja, in ji ne more ničesar dodati. V zadevi sami pa je enako odločilo že tudi prvostopenjsko sodišče. Ker v 1. odstavku 18. člena ZOZP ni pravnega temelja za povrnitev plačanih zneskov invalidnine, je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

17S 1. 1. 2016 je začela veljati sprememba ZPIZ-2B (39. člen ZPIZ-2B). Z njim je bil med drugim spremenjen 2. odstavek 193. člena ZPIZ-2. Še naprej se naj bi uporabljal tudi 1. odstavek 18. člena ZOZP. O tem, kakšno je njuno razmerje od 1. 1. 2016, pa ni predmet te sodne odločitve. Enako kot že prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče ni našlo nobene opore za to, da bi se ZPIZ-2B lahko uporabljal za zahtevke, ki so zapadli pred njegovo uveljavitvijo. Takšna razlaga ZPIZ-2B bi namreč pripeljala do prepovedane retroaktivnosti.

18Zahtevki tožeče stranke se vsi nanašajo na obdobje pred 1. 1. 2016. Ker so vsi zapadli, še preden se je sploh lahko začel uporabljati ZPIZ-2B, je torej prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno.

19Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).