VSK Sodba II Kp 29039/2012

I. Pritožbe obdolženih A. P., L. T. in F. T. ter zagovornikov obdolženih E. P. in M. V. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženci so dolžni plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obdolžene M. V., E. P., A. P., L. T. in F. T. spoznalo za krive, da so storili vsak kaznivo dejanje poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencem izreklo pogojne obsodbe, v katerih je: obdolženemu M. V., po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; obdolženim E. P., A. P., L. T. in F. T. pa je, po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženci v preizkusni dobi enega leta ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Po prvem in tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obdolženci dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer vsak 1/5 vseh stroškov, razen stroškov tolmačenja, in vsak obdolženec plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo Z. T. d.d. L. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženi A. P., L. T. in F. T., zagovornik obdolženega E. P. in zagovorniki obdolženega M. V.. Obdolženi A. P. navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, pred drugega sodnika. Obdolženi L. T. navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, pred drugega sodnika. Obdolženi F. T. navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, pred drugega sodnika. Zagovornik obdolženega E. P. navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, pred drugega sodnika. Zagovorniki obdolženega M. V. navajajo, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega M. V. oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na obdolženega M. V., in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Na pritožbe je odgovoril višji državni tožilec pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju in predlagal njihovo zavrnitev.

4Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča RS št. Su 174/2017 z dne 18.12017.

5Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbam obdolženih A. P., L. T. in F. T. ter zagovornika obdolženega E. P.:

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženi A. P., L. T. in F. T. ter zagovornik obdolženega E. P. uveljavljajo po vsebini identične pritožbene navedbe, zato je odgovor nanje podan hkrati na enem mestu. V pritožbah je pravilno izpostavljeno, da so obdolženci zoper oškodovano zavarovalnico vložili tožbo za izplačilo odškodnine v zvezi s škodo, ki naj bi jim nastala v obravnavani prometni nesreči, da je Okrajno sodišče v Celju glede temelja odškodnine izdalo vmesno sodbo opr. št. P 212/2011 z dne 12.7.2012, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 631/2012 z dne 7.1.2014, da je bil nato angažiran izvedenec medicinske stroke, ki se je ukvarjal z okoliščinami, ki so pomembne za ugotavljanje višine odškodnine, da so z oškodovano družbo v nadaljevanju sklenili sodno poravnavo in jim je bila odškodnina tudi izplačana. Pravdni postopek je tako potrdil vse navedbe obdolžencev v odškodninskih zahtevkih. Zato po oceni pritožnikov ni razumljivo, s čim naj bi poskušali spravili v zmoto predstavnike oškodovane zavarovalnice, da bi jim izplačali odškodnino.

7V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene, vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in tudi pravilno zaključilo, da je obdolžencem storitev očitanega poskusa kaznivega dejanja goljufije dokazana, na kar pa ne vplivajo zgoraj izpostavljena dejstva, ki se nanašajo na pravdni postopek. Skladno z določilom drugega odstavka 23. člena ZKP namreč sodišče v zvezi s vprašanjem, ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno ali ne, ni (bilo) vezano na odločbo pravdnega sodišča in sklenjeno sodno poravnavo. Ob tem gre izpostaviti še, da je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj izvedensko mnenje prof. dr. M. C. iz pravdnega postopka ne nasprotuje izvedenskemu mnenju S. Š. Z. v tem kazenskem postopku (točka 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačna pritožbena stališča niso sprejemljiva.

8Prav tako pritožniki ne morejo uspeti s ponujanjem svoje ocene izvedenskega mnenja sodne izvedenke sodnomedicinske stroke S. Š. Z., ki se razlikuje od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno izvedensko mnenje zelo skrbno in verodostojno analiziralo in mu dalo pravi pomen (točka 23 in 24. obrazložitve sodbe). V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da izvedenec svoje ugotovitve vedno poda s stopnjo verjetnosti, odločanje o gotovosti pa je pridržano sodišču. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi presoje navedenega izvedenskega mnenja ter drugih, v izpodbijani sodbi navedenih dokazov, ki jih je tudi pravilno ocenilo, s potrebno zanesljivostjo ugotovilo vse elemente, potrebne za obstoj obdolžencem očitanega poskusa kaznivega dejanja goljufije. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9Pritožniki zatrjujejo, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe in da so podana nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe, vendar ostajajo na ravni posplošenih trditev. Tudi ko pritožniki izpostavljajo, da sodišče prve stopnje ni izločilo postopka zoper obdolženega M. V., so njihove navedbe posplošene. Pritožbeno sodišče pomanjkljivosti v obsegu, kot ga določa 383. člen ZKP, ni našlo.

K pritožbi zagovornikov obdolženega M. V.:

10Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino dokazov, ki jih je izvedlo v dokaznem postopku, tudi zagovor obdolženega M. V., nato pa vse dokaze, vključno z zagovorom obdolženca, ustrezno kritično analiziralo in sprejete zaključke razumno obrazložilo, zato smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Nestrinjanje zagovornikov s posameznimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in sprejetimi zaključki pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev določb postopka.

11V nasprotju z obdolženčevimi zagovorniki pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo. Zagovorniki v pritožbi podajajo svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obdolženčevih zagovornikov in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožniki pa v zvezi s temi razlogi ne ponujajo nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. Zagovorniki ne morejo biti uspešni, ko v pritožbi izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da vse poškodbe na avtomobilu, kot jih je zatrjeval obdolženec v podanem odškodninskem zahtevku, pri čemer izpostavljajo poškodbe menjalnika in varnostnih blazin, v obravnavani prometni nesreči niso nastale. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podana izredno natančna ocena okoliščin, na podlagi katerih je bil sprejet zgornji zaključek. Pri tem je sodišče natančno analiziralo zagovor obdolženca in izpovedbi prič B. K. in H. K. in se do njih pravilno opredelilo (točka 13 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zelo skrbno in verodostojno je analiziralo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca avtomobilske stroke M. P. in za svojo presojo podalo prepričljive razloge. Trditev, da navajanja v dopisu pooblaščenega zastopnika vozil Audi, Porsche Slovenija, negirajo ugotovitve izvedenca P., predstavlja le subjektivno videnje pritožnikov. Ker dvoma v nepristranskost sodnega izvedenca P. v konkretnem postopku ni mogoče vzbuditi s pavšalnim zatrjevanjem, da izvedenec izdeluje določena mnenja za oškodovano zavarovalnico in je bil v preteklosti njen cenilec, je sodišče prve stopnje njegovo mnenje utemeljeno ocenilo kot verodostojno in ga sprejelo v celoti, predlog za postavitev novega izvedenca pa utemeljeno zavrnilo, kar vse je v sodbi tudi tehtno obrazložilo (točka 8, 20 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitek o pristranskosti in nestrokovnosti izvedenskega mnenja izvedenca P. zato ni utemeljen. V nasprotju z obdolženčevimi zagovorniki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opirajoč se na navedeno izvedensko mnenje, v povezavi z drugimi izvedenimi relevantnimi dokazi, ki jih je tudi pravilno ocenilo, s potrebno zanesljivostjo ugotovilo vsa dejstva, od katerih je odvisen obstoj objektivnih znakov obravnavanega poskusa kaznivega dejanja goljufije, in za to navedlo razloge, ki prepričajo. Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke v obstoj obdolženčevega goljufivega namena, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožniki poudarjajo, da je obdolženec le izpolnil odškodninski zahtevek po navodilu H. K., da sam ni strokovnjak za vozila in da ni mogel vedeti, kaj bi na vozilu lahko bilo poškodovano, vendar take navedbe predstavljajo le način obrambe. Vrhovno sodišče je v več zadevah (I Ips 32/2009 z dne 4.6.2009, I Ips 284/2010 z dne 20.10.2011, I Ips 65/2011 z dne 2.6.2011) zavzelo stališče, da v primeru, ko storilec z lažnimi podatki stopi v stik z zavarovalniškimi agenti in zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, odgovarja za kaznivo dejanje goljufije ali poskus le-tega, če mu dejanja ne uspe dokončati, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Obdolženec je na Z. T. d.d. vložil odškodninski zahtevek ter od nje zahteval izplačilo odškodnine tudi za poškodbe na avtomobilu, ki v obravnavani nesreči niso nastale, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, do česar pa ni prišlo, ker so na zavarovalnici podvomili v resničnost njegove navedbe in odklonili izplačilo odškodnine. Zato je sodišče prve stopnje obdolženčevo ravnanje pravilno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi kazenskega zakona. Res je, da je obramba pred prvostopenjskim sodiščem podala dokazna predloga za ogled kraja servisiranja vozila in za dodatno zaslišanje priče B. K., vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ju je zavrnilo (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ne moreta pripeljati do drugačnega dejanskega stanja objektivne in subjektivne strani obravnavanega kaznivega dejanja. Ker razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo potrebne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb ZKP iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji:

12Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, opravljen v mejah 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji), je pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenskih sankcij, ter je obdolžencem izreklo primerne kazenske sankcije, to je pogojne obsodbe, v okviru katerih je določilo primerne zaporne kazni in tudi pravilno odmerilo preizkusne dobe. To je prepričljivo obrazložilo v 31. in 32. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

Odločitev pritožbenega sodišča:

13Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obdolženih A. P., L. T. in F. T. ter zagovornikov obdolženih E. P. in M. V. niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbe na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

14Ker obdolženci s pritožbami niso uspeli, so na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu prvostopenjskega sodišča.