VSL Sklep II Kp 36403/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je v stanju neprištevnosti storil kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Obdolžencu je na podlagi 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana, in sicer najdlje 2 leti. Na podlagi 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka in sodne takse, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je nagrado in potrebne izdatke njegove zagovornice naložilo v breme proračuna.

2Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da samo odpravi materialne in procesne kršitve ter izda sklep brez krivdoreka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega in se v celoti pridružila pritožbi državne tožilke ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zagrešilo v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe s krivdorekom in hkratno presojo, da je obdolženec očitana dejanja storil v stanju neprištevnosti, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Pritožnica utemeljeno navaja, da neprištevnost storilca izključuje krivdo (24. člen in prvi odstavek 29. člena KZ-1), zato predstavlja sočasna ugotovitev krivde in stanja neprištevnosti pri obdolžencu nezdružljivo nasprotje v samem izreku sodbe, kateremu nasprotna je tudi obrazložitev prvostopenjske sodbe, v kateri sodišče prve stopnje (materialnopravno pravilno) ugotavlja zgolj izpolnjenost objektivnih zakonskih znakov kaznivih dejanj in obdolženčevo neprištevnost v času njihove storitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim izrekom sodbe kršilo tudi kazenski zakon, saj je neprištevnega storilca protipravnega dejanja v nasprotju z določbo prvega odstavka 29. člena KZ-1 spoznalo za krivega.

6Pritožnica nadalje utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na vložen predlog državnega tožilstva za izrek varnostnega ukrepa ob upoštevanju posebnih določb iz XXVIII. poglavja ZKP o postopku za uporabo varnostnih ukrepih odločiti s sklepom in ne sodbo, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Obsodilna sodba vsebuje namreč krivdorek (359. člen ZKP), ki ga v primeru izrečenega varnostnega ukrepa s sklepom ni.

7Ob ugotovljenih kršitvah postanejo postranskega pomena (sicer utemeljene) pritožbene navedbe, da je podano nasprotje med izvirnikom sodbe in njenim pisnim odpravkom glede imena obdolženca. Dvoma v identiteto obdolžene osebe namreč ni, sodbo pa je bilo potrebno zaradi zgoraj ugotovljenih kršitev razveljaviti v celoti.

8Po določbi prvega odstavka 392. člena ZKP ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne morejo imeti za posledico druge procesne odločitve kot pa razveljavitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

9Sodišče prve stopnje bo moralo izvesti postopek za uporabo varnostnih ukrepov po določbah XXVIII. poglavja ZKP, nato pa po presoji vseh odločilnih dejstev odločiti na način, kot ga predpisujeta tretji oziroma četrti odstavek 492. člena ZKP. Če bo ugotovilo, da je obdolženec storil očitani dejanji in ob njuni storitvi ni bil prišteven, bo moralo paziti na pravilno uporabo kazenskega zakona in upoštevati določbo prvega odstavka 29. člena KZ-1, da neprišteven storilec protipravnega dejanja ni kriv.