VSM Sklep IV Kp 48832/2014

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene A.K. in ob reševanju pritožbe obdolženega M.O. po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K48832/2014 z dne 31. 5. 2017 obdolžena A.K. in M.O. spoznalo za kriva vsakega storitve dveh kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pravno osebo gospodarsko družbo P., trgovina in gostinstvo d.o.o., pa za odgovorno za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in prvim odstavkom 42. člena KZ-1, ter v zvezi s 3. točko 4. člena in 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Obdolžencema A.K. in M.O. je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, pri čemer je obdolženi A.K. za kaznivi dejanji določilo posamezni kazni štiri in šest mesecev zapora, zatem pa po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi štirih let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem po tretjem odstavku 57. člena KZ-1, da skupaj z obdolženim M.O. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem iz točke I.1 prvostopnega izreka v višini 3.941,00 EUR, sicer lahko sodišče pogojno obsodbo in v njej določeno kazen zapora tudi izreče, obdolženemu M.O. pa je določilo posamezni kazni štiri mesece in tri mesece zapora ter enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in z enakim posebnim pogojem, kot ga je naložilo obdolženi A.K. Obdolženi pravni osebi gospodarski družbi P. d.o.o. pa je na podlagi 17. člena ZOPOKD določilo denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če obdolžena pravna oseba v preizkusni dobi enega leta ne bo spoznana za odgovorno storitve novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 74. člena KZ-1 se pravni osebi odvzame tudi protipravno pridobljena premoženjska korist v višini 821,21 EUR. Pod drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovani družbi L.S. d.d. prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 4.419,79 EUR, v presežku pa jo je napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno poravnati stroške kazenskega postopka, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani ter plačati sodno takso, in sicer A.K. v višini 192,00, M.O. pa v višini 92,00 EUR.

2Proti tej sodbi sta se pritožila zagovornik obdolžene A.K. in obdolženi M.O.:

- zagovornik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, stroških postopka in premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje;

- obdolženi M.O. pa se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, navaja pa tudi celo vrsto členov Ustave RS, KZ-1, ZKP, Zakona o pravdnem postopku, Zakona o splošnem upravnem postopku, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s Protokoli, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah F. vs Slovenija, K. vs Slovenija, M. vs Slovenija, M. vs Slovenija, M. vs Slovenija, K. vs Slovenija in P. vs Slovenija; pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ga oprosti storitve kaznivih dejanj, ter da o zadevi odloči nepristransko in pošteno.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Pritrditi je pritožbi zagovornika obdolžene A.K., podani iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer, na kakšen način naj bi obdolžena kot sostorilca zavestno sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja in odločilno prispevala k izvršitvi le-tega in na podlagi česa je sodišče prve stopnje prepričano, da so v postopku priložene srečke brez identifikacijskih številk s tako obsežnimi poškodbami prav tiste, ki so bile dne 9. 1. 2014 zasežene na sedežu družbe P. d.o.o. Ob zasegu srečk A.Š. ni sestavil zapisnika na kraju samem, ni opravil popisa srečk z identifikacijskimi številkami in ni opisal oziroma fotografiral poškodb na zaseženih srečkah, zato obdolženca ves čas postopka zavračata trditev, da sta na srečkah povzročila poškodbe v obsegu, kot so razvidne iz srečk predloženih v kazenski spis, in sta mnenja, da to zagotovo niso srečke, ki so bile zasežene 9. 1. 2014.

5Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ne verjame zagovoru obeh obdolžencev, v katerem sta odločno zavrnila obtožbeni očitek, da sta neupravičeno uporabila tuje stvari, ki so jima bile zaupane in dosegljive pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ko sta v poslovnih prostorih družbe P. d.o.o. pri izvajanju posredovanja pri prodaji iger na srečo, ki jih prireja L.S. d.d., neupravičeno poskušala ugotoviti z delno odstranitvijo premaza na 1.467-ih srečkah, namenjenih za prodajo in last L.S. d.d., v vrednosti 3.941,00 EUR, katera od srečk je dobitna, in ki jih je slednja zaupala in izročila družbi P. d.o.o. na podlagi pogodbe o posredovanju pri prodaji št. 125/3-89 z dne 20. 2. 2012, na tak način pa neupravičeno porabila navedene srečke, ki so bile zaradi takega njunega ravnanja poškodovane tako, da jih je L.S. d.d. bila primorana umakniti iz prodaje (točka 1 izreka sodbe), ker je na osnovi izvedenega dokaznega postopka prišlo do prepričljivega zaključka, da je to kaznivo dejanje obdolžencema dokazano. Pri tem se sodišče prve stopnje opira na izpovedbo prič A.Š., M.S. in na mnenje sodnega izvedenca grafične stroke o tem, kako se je ugotovilo, da so srečke poškodovane in kakšne poškodbe so imele, na kak način so bile poškodovane in kdaj ter s kakšnim namenom sta obdolženca to storila. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (točka 10) navaja, da izveden dokazni postopek nudi dovolj podlage za sklepanje, da sta edinole obdolženca bila tista, ki sta poškodovala premaz srečk in da obrazloženi dokazi ne dopuščajo možnosti, da bi se to zgodilo kje drugje. Pritožba zagovornika pri tem utemeljeno pogreša razloge sodbe, na podlagi česa sodišče zaključuje, da so v postopku predložene srečke prav tiste, ki jih je dne 9. 1. 2014 na prodajnem mestu zasegel A.Š. ter jih odpeljal na sedež oškodovane družbe, glede na to, da v zapisniku, ki je bil s tem v zvezi sestavljen (priloga A2 spisa) in so ga podpisali A.Š. in oba obdolženca, niso navedene identifikacijske številke srečk, in da so bile, kot je izpovedal Š., poškodovane tudi tiste srečke, ki so bile še zapakirane in jih je prav tako pregledal. Kako bi naj obdolženca poškodovala te srečke, v razlogih napadene sodbe ni navedeno. Opisane okoliščine niso nepomembne, glede na zatrjevanje obeh obdolžencev, da so kasneje v kazenski postopek predložene srečke imele znatno obsežnejše poškodbe, kot zasežene srečke. Zato bi napadena sodba morala imeti razloge o tem odločilnem dejstvu, vendar jih nima.

6Pritožba zagovornika utemeljeno pogreša tudi razloge napadene sodbe o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da sta obdolžena kaznivo dejanje, opisano v točki II prvostopnega izreka, storila skupno, z zavestnim sodelovanjem. Spoznana sta bila za kriva, da nista odvedla dnevnega izkupička od prodanih srečk za dan 8. 1. 2014 v znesku 650,00 EUR in za dan 9. 1. 2014 prav tako v znesku 650,00 EUR, ter da sta navedena zneska zadržala zase, obdolženi M.O. pa je v svojem zagovoru navedel, da je dnevne izkupičke odvajal on in da se ne spomni, zakaj tega ni storil tudi v izreku sodbe navedenih dneh. Sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve napadene sodbe sicer ugotavlja in razlaga, da sta oba obdolženca odločilno prispevala k storitvi obeh očitanih jima kaznivih dejanj, pri čemer je bila tako zavest, kakor tudi volja vsakega od njiju usmerjena k izvršitvi celotnega vsakega posameznega kaznivega dejanja, za katerega se je vsak od njiju hote odločil, kar vse pomeni, da ju je potrebno obravnavati kot sostorilca, vendar navedenega ne podkrepi s konkretnimi dejstvi, ki bi potrjevala pravilnost zatrjevanih zaključkov prvostopnega sodišča o obstoju sostorilstva obeh obdolžencev pri obeh kaznivih dejanjih. Zlasti pri kaznivem dejanju iz točke II izreka ni pojasnjena vloga in izvršitveno dejanje obdolžene A.K., pri čemer ni prezreti, da sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve navaja, da ni odveč omeniti odgovora obdolženega O., da je bil vselej on tisti, ki je dnevni izkupiček odnesel v trezor, seveda v kolikor ni bil odsoten in je to nalogo prevzel nekdo drug. Iz navedenega je mogoče sklepati, da sodišče prve stopnje temu obdolžencu pripisuje dolžnost oddaje dnevnega izkupička, vendar so ti razlogi potem v nasprotju z razlogi, ki sledijo v navedeni točki obrazložitve, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je A.K. povedala, da je bila v kritičnem času edina zaposlena na tem prodajnem mestu, na osnovi česar sodišče ne dvomi o tem, da je dolžnost oddaje dnevnega izkupička v trezor morala opraviti prav ona, v kolikor bi seveda bila prisotna situacija, da tega ni mogel storiti soobdolženi O. Razlogi prvostopne sodbe glede tega, kateri od obdolžencev torej ni oddal dnevnega izkupička v dnevih 8. 1. in 9. 1. 2014 v zneskih po 650,00 EUR, niso povsem jasni, vsled česar po presoji pritožbenega sodišča, ki je napadeno sodbo glede obstoja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka preizkusilo tudi po uradni dolžnosti po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, obstaja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne le iz razlogov, ki jih uveljavlja zagovornik, temveč tudi, ker so razlogi napadene sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma so popolnoma nejasni. Sodišče prve stopnje je dolžno ugotoviti, kateri od obdolžencev in s čim je izpolnil zakonske zanke očitanega mu kaznivega dejanja in o tem v sodbi navesti jasne razloge, kar pa glede kaznivega dejanja iz točke II izreka prvostopne sodbe ni primer.

7Ugotovljene kršitve imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem bo prvostopno sodišče moralo kritično presoditi, ali ima dejanje obdolžencev, kot je opisano v točki I izreka prvostopne sodbe, zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 ali pa morebiti zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 20. člena KZ-1. Za neupravičeno uporabo je značilno, da si storilec stvari, ki so mu zaupane v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti, ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali so mu prepuščene kot uradni osebi v službi, začasno prilasti s tem, da jih uporabi, torej izkorišča, uporablja, z njimi razpolaga … . Storilec pri tem stvar porabi in nato vrne drugo stvar iste vrste, ali isto stvar uporabi in jo vrne, ker se substanca stvari ne spremeni. Nič od navedenega ni opisano v prvostopnem krivdnem izreku, v katerem se obdolžencema očita neupravičena uporaba srečk, ki bi jo naj izvršila z delno odstranitvijo premaza na srečkah z namenom, da ugotovita, katere od srečk so dobitne, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe. Prezreti ni, da se obdolžencema očita, da sta srečke poškodovala, in da jih je zaradi tega L.S. d.d. morala umakniti iz prodaje, ter da je s tem L.S. d.d. nastala škoda v višini 3.941,00 EUR, kolikor je bila prodajna vrednost srečk.

8Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami obeh pritožnikov, ki gredo predvsem v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencema očitanih kaznivih dejanj. Obdolženi M.O. v pritožbi povsem pavšalno zatrjuje obstoj kršitev določb Ustave RS, KZ-1, ZKP, ZPP, ZUP, EKČP in neupoštevanje sodb Evropskega sodišča, ki jih navaja, v obrazložitvi pritožbe pa dejansko razlaga pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik sicer uveljavlja obstoj bistvene kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, do katere bi naj prišlo, ker sodišče prve stopnje ni izločilo izvedenca G.G., ki je po presoji pritožnika nedopustno prekoračil dana pooblastila s strani sodišča, ko je sam opravil na sedežu L. zaslišanje priče M.S., in ker se je v svojem mnenju spustil na področje ocene dokazov, kar je izključna domena sodišča, vendar pritožnik pri tem ne navaja, kako bi naj zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost napadene sodbe, niti ne trdi, da je vplivala. Zato v pritožbi zatrjevana kršitev ni dorečena in bo v ponovnem sojenju pritožnik imel možnost zatrjevane pomisleke ponoviti, o njih pa bo odločilo sodišče prve stopnje.

9V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in po izvedenem dokaznem postopku ter po skrbni oceni vseh dokazov in zagovorov obeh obdolžencev o zadevi vnovič odločilo.

10Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišč odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Sodbo je razveljavilo v celoti, tudi glede pravne osebe, ker je odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje vezana na krivdni izrek glede obeh obdolžencev.

11Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.