VSK sklep PRp 28/2015

Pritožba prekrškovnega organa se kot nedovoljena zavrže.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi vlagatelja E.G. za sodno varstvo ugodi in se plačilni nalog spremeni tako, da se postopek ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Sklenilo je še, da se zato, ker je postopek ustavljen, sodna taksa ne odmeri in stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, kot navaja, zaradi kršitve 1. in 2. točke 154. člena ZP-1 (zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb Zakona o prekrških in Zakona o pravilih cestnega prometa). Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter izda obsodilno sodbo oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožbo je bilo treba kot nedovoljeno zavreči.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot pritožbeni organ („instanca“) prekrškovnemu razsodilo, da vlagatelju zahteve za sodno varstvo E.G. prekršek ni dokazan ter zato postopek na podlagi 5. točke 136. člena ZP-1 ustavilo.

Prekrškovni organ se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in meni, da je sodnica napačno uporabila določbo 8. člena ZPrCP glede vprašanja odgovornosti odgovornih oseb, v primerih, ko je lastnik vozila, s katerim je bila kršitev storjena, pravna oseba, državni organ ali organ samoupravne lokalne skupnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da skuša prekrškovni organ z uveljavljanjem dovoljenih pritožbenih razlogov za izpodbijanje sodbe o vloženi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) obiti zakon. Po določbi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 namreč prekrškovnemu organu pritožba iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1, torej zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. In prav za uveljavljanje tega pritožbenega razloga v resnici gre v obravnavani zadevi. Pritožbeni organ namreč v pritožbi, kar je pritožbena novota, trdi, da je bila storilcu sankcija izrečena ob uporabi drugega odstavka 8. člena ZPrCP, po katerem se odgovorna oseba kaznuje za prekršek zoper varnost cestnega prometa, če je lastnik ali imetnik uporabe vozila pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, saj ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je storilec. Takšna trditev prekrškovnega organa je v nasprotju s spisovnimi podatki, saj je iz plačilnega naloga razvidno, da je bil ta izdan storilcu kot fizični osebi in ne kot odgovorni osebi pravne osebe. Kako oziroma v kakšnih evidencah je prekrškovni organ preverjal lastništvo vozila, glede na to, da kršitelju na kraju prekrška prekršek ni bil predočen, ni pomembno. Poleg tega si prekrškovni organ določbo drugega odstavka 8. člena ZPrCP, v prizadevanju, da bi obstal v veljavi z vloženo zahtevo za sodno varstvo izpodbijani plačilni nalog, tudi napačno razlaga. Določba drugega odstavka 8. člena ZPrCP je namreč jasna in se nanaša na primere odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe, državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti, ko je ta lastnica ali imetnica pravice uporabe vozila s katerim je storjen prekršek, pa ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je storilec prekrška. Glede na stališče prekrškovnega organa, da se enako obravnava tudi samostojni podjetnik, čeprav ta nima statusa pravne osebe bi to pomenilo tudi kršitev materialne določbe zakona v škodo kršitelja (156. člen ZP-1). Zmotno je zato stališče prekrškovnega organa, da samostojnega podjetnika ni mogoče obravnavati kot lastnika vozila, ki bi lahko dokazoval, da ni storil prekrška in se s tem razbremenil prekrška. Temeljno načelo iz 8. člena ZPrCP je, da se za prekršek kaznuje storilec prekrška. Le če ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V obravnavanem primeru pa niti ne gre za to vprašanje, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, kdo je imel v času prekrška pravico uporabe vozila, in to ni bil kršitelj. Te podatke je namreč kršitelj na poziv prekrškovnemu organu posredoval, zato je brez kakršnekoli podlage skrb prekrškovnega organa, da bi interpretacija odgovornosti v praksi popolnoma onemogočila pregon storilcev prekrškov, ugotovljenih s stacionarnimi radarji, kot obliko kontrole hitrosti prometa, pri katerih vozniki na kraju niso ustavljeni in kontrolirani. V obravnavani zadevi torej ne gre za vprašanje razlage določb 8. člena ZPrCP kar je pravno vprašanje, pač pa za dejansko vprašanje, kdo je v časovnih in krajevnih okoliščinah, kot je bilo navedeno v plačilnem nalogu, očitani prekršek storil in je zanj odgovoren. Ker pritožba iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena v postopku odločanja zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa, jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 168. člena v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZP-1, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (8. odstavek 66. člena ZP-1). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.