66. člen ZP-1-UPB3

Po 33. točki 3. člena ZPrCP je prehitevanje vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu. Pri tem pa je treba upoštevati, da je v konkretnem primeru šlo za avtocesto, na kateri vozila večkrat stojijo v zastoju. Vsa tovorna vozila na voznem pasu so bila namreč namenjena v isto smer kot storilec, v kolono na voznem pasu jih je zaradi izrednih razmer razporejala policija, zato ni šlo za obvoz ovire na cestišču (kar je bistveni element "vožnje mimo" po 53. členu ZPrCP). Očitno pa so se vozila tudi dejansko premikala, sicer se storilec (ko ga je zaustavila policija) ne bi mogel vključiti v to kolono. Zaključek, da je šlo za prehitevanje, je na podlagi povedanega pravilen.

Drži, da je namen zakonodajalca sankcioniranje uporabe naprave, vendar uporabe telefona ni mogoče razlagati tako ozko, kot je storilo sodišče prve stopnje. Prekrškovni organ, ki zazna prekršek, namreč ne more vedeti, kako konkretno je storilec uporabljal napravo (ali je telefoniral, pisal sporočila, bral članke, oziroma si ogledoval strani na svetovnem spletu,..). Zato navedba, da je gledal v telefon, namesto na cestišče in to na območju prehoda za pešce, pomeni tudi očitek uporabe telefona in zadošča za konkretizacijo prekrška

Prenašanje orožja pomeni povečano nevarnost za storilca in okolico, kar terja izpolnjevanje strožjih varnostnih zahtev. Pod vplivom alkohola je zato vsakdo, pri katerem se ugotovi, da je užival alkohol. Le s popolno prepovedjo uživanja alkohola je mogoče zagotoviti, da ne bi prihajalo do nesreč zaradi alkohola (ko bi storilec napačno ocenil svojo "zanesljivost").

Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presojene, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi.

Zmotno je stališče prekrškovnega organa, da samostojnega podjetnika ni mogoče obravnavati kot lastnika vozila, ki bi lahko dokazoval, da ni storil prekrška

Združitev postopkov o prekrških je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku.

Sodišče prve stopnje je kot instanca prekrškovnemu organu pravilno navedlo, da pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča, s katero je le-to zavrnilo zahtevo vlagatelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog PP K. glede na določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 ni dovoljena, saj storilcu ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek in ne odvzem premoženjske koristi. Glede na navedeno, višje sodišče, tudi če bi obstajali resni pomisleki glede ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, nima druge možnosti, kot da potrdi odločitev sodišča prve stopnje, saj razlogi, iz katerih se sme izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo, niso podani.

Pogoj za dovoljenost pritožbe zoper sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, je torej izrek višje globe od najnižje predpisane za prekršek in odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. V nobenem primeru pa ni dovoljena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanske stanja (3. točka 154. člena ZP-1). Plačani polovični znesek globe sicer ne pomeni, da je kršitelj s tem izgubil pravico do pravnega sredstva, vendar je z vložitvijo zahteve za sodno varstvo pristal na možnost, da odločitev sodišča zanj ne bo ugodna in bo moral v tem primeru plačati celotni znesek globe in ne le polovico predpisane globe. Izrek sodbe v kateri je sodišče prve stopnje kršitelju izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za storjeni prekršek, ne pomeni spremembe v škodo kršitelja. Odločitev, ali bo na prejeti plačilni nalog vložil pravno sredstvo, je namreč prepuščena kršitelju. S tem, ko je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil pravno sredstvo, pa je izgubil boniteto, ki jo zakon daje kršitelju, ki globo v polovičnem znesku plača v predpisanem roku in zoper odločitev prekrškovnega organa ne vloži pravnega sredstva. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je s te

Ker so z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki učinkuje od 29.12.2009, bile razveljavljene določbe Zakona o prekrških (ZP-1), ki so se nanašale na pritožbo državnega tožilca, pritožba državnega tožilca zoper sodbo o prekršku izdano v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni (več) dovoljena.

Očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ga ni pozvalo da odpravi pomanjkljivosti, ni utemeljen. Tako bi moralo ravnati sodišče le, če bi bila vloga nerazumljiva in ne bi obsegala vsega, kar je treba, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Pritožnikova zahteva za sodno varstvo obsega vse, kar je potrebno, da jo sodišče lahko obravnava (61. čl. v zvezi s 153. čl. ZP-1). Ker pa ne vsebuje konkretnih navedb glede dejanskega stanja prekrškov, jo je sodišče prve stopnje lahko preizkusilo le v okviru preizkusa, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti (62.a čl. ZP-1). Ker je ob preizkusu ugotovilo, da ni podana nobena izmed kršitev iz 62. čl. ZP-1 (niso bile kršene materialne določbe zakona) niti ni podana nobena od kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (62.a čl. ZP-1), je okrajno sodišče kot instanca prekrškovnemu organu pravilno razsodilo, da storilčeva zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.