VDSS Sklep Pdp 788/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je še, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 3. 2017, temveč traja od tega dne dalje po 11 ur na teden z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2017, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečna bruto nadomestila plač, od njih odvesti davke in prispevke ter mu plačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače (poziv na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti, v roku 5 delovnih dni in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto mesečnih nadomestil plače od dneva zapadlosti do naslednjega dneva po dnevu zapadlosti) je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti, kar pa je tožnik zahteval več (prijavo v roku 5 dni) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške tega postopka v višini 171,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper zamudno sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje z navodilom, naj izda zavrnilno zamudno sodbo, oboje s stroškovno posledico. Priznava, da je bil odgovor na tožbo poslan prepozno, vendar pa meni, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe po četrtem odstavku 318. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožbeno stanje spisa v očitnem nasprotju s tožbenimi trditvami tožnika. Navaja, da je bila izredna odpoved tožniku podana zaradi dveh razlogov, in sicer: 1) ker se po podpisu pogodbe o zaposlitvi 15. 2. 2017 tožnik ni zglasil pri toženi stranki, niti 13. 3. 2017 skladno s pozivom na delo z dne 10. 3. 2017, za kar ni obstajal utemeljen razlog, ter 2) ker od podpisa pogodbe o zaposlitvi oziroma od poziva na delo ni prišel na delo, pa o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Opozarja, da je neutemeljena odklonitev navodila tožene stranke samostojen odpovedni razlog, v zvezi s katerim sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za utemeljen razlog za izredno odpoved po določbi 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika sklepčen in da so izpolnjeni pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik svojo odsotnost z dela oziroma odklonitev poziva na delo z dne 10. 3. 2017 opravičil, saj bi to lahko po 34. členu ZDR-1 storil le, če bi ravnanje po navodilu predstavljalo protipravno ravnanje ali opustitev. Trdi, da tožnikovo zatrjevanje, da se je v prostorih delodajalca počutil ogroženega, ni tako ravnanje, niti ni tega ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je po njenem mnenju tožba v tem delu neodpravljivo nesklepčna. Navaja, da utemeljenost odklonitve prihoda v prostore tožene stranke s strani tožnika ne izhaja iz dejstva, da je tožnik do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2017 delo običajno opravljal zunaj prostorov delodajalca. Opozarja na trditve tožnika, da je zaradi sestankov z nadrejenimi in opravljanja laboratorijskih del redno prihajal v prostore tožene stranke, kar pomeni, da je bil kraj opravljanja dela tudi v teh prostorih, posledično pa je tožnik vedel za obveznost, da se je dolžan po navodilu tožene stranke zglasiti v njenih prostorih. Po njenem mnenju so v medsebojnem nasprotju razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za ugotovitev, da tožnik ni bil neupravičeno odsoten z dela. Pove, da je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da je bil tožnik upravičeno odsoten z dela, po drugi strani pa, da je delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 2. 2107 (na drugi lokaciji) ves čas dejansko opravljal. Tudi v zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev določbe 318. člena ZPP. Meni, da gre pri ugotovitvi, ali je bil tožnik upravičeno odsoten z dela ali ne, za pravno vprašanje. Trdi, da občutek ogroženosti ni utemeljen razlog za upravičeno odsotnost z dela in v zvezi s tem zatrjuje zmotno uporabo materialno pravo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zatrjuje tudi zato, ker v sodbi ni opredeljena oblika upravičene odsotnosti tožnika ter v zvezi z ugotovitvijo o dejanskem opravljanju dela tožnika. Sklicuje se na določbo tožnikove pogodbe o zaposlitvi, da je kraj opravljanja dela Inštitut A. pri toženi stranki, in ne Inštitut B. Pove, da tja tožnika ni nikoli napotila na delo, saj gre za zasebni zavod tožnika, v zvezi s tem pa se sklicuje na podatke iz javnih registrov. Meni, da morebitni dogovori med tožnikom in profesorjem C.C. ne morejo vplivati na obveznosti tožnika iz delovnega razmerja. Sklicuje se na določbi 31. in prvega odstavka 33. člena ZDR-1 ter na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tožnikom s pozivom z dne 10. 3. 2017 pozvala na izpolnjevanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je tožnik zavrnil. Meni, da iz izpodbijane zamudne sodbe izhaja, da delavec v določenih primerih kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ki jasno določa kraj in čas opravljanja dela, kljub izrecnim navodilom delodajalca ni dolžan priti na delo k delodajalcu.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2017, ki jo je tožena stranka tožniku podala iz razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1), in sicer:

◦ ker se tožnik po podpisu pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu ni zglasil, zaradi česar ga je delodajalec 10. 3. 2017 pozval na delo 13. 3. 2017, tožnik pa se po pozivu na delovnem mestu na Inštitutu A. fakultete D., Univerze E., vse do dne izredne odpovedi (najmanj 22 delovnih dni) ni zglasil in ob tem ni podan utemeljen razlog odsotnosti

◦ in ker tožnik od podpisa pogodbe o zaposlitvi oziroma prejema poziva na delo 10. 3. 2017 več kot 5 dni zapored ni prišel na delo (skupaj najmanj 22 delovnih dni), delodajalca pa o svoji odsotnosti z dela oziroma utemeljenem razlogu za odsotnost ni obvestil, čeprav je to mogel in moral storiti.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je z ravnanji pod točko 1 naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer je s tem, ko ni prišel na delo, kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1) ter ni upošteval delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1), s tem, ko se delodajalčevemu pozivu ni odzval, pa je kršil tudi svojo obveznost obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1), saj ga o svoji odsotnosti ni obvestil.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani zamudni sodbi ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, tožbenemu zahtevku tožnika pa je ugodilo na podlagi ugotovitev:

- da tožnik ni bil odsoten z dela, saj je glede na dogovor o delu na matični ustanovi (Inštitut B.) svoje delo pretežno opravljal na daljavo, le občasno pa v prostorih Inštituta A. v skladu z ustnim dogovorom nadrejenega profesorja C.C.,

- da je tožnik od 18. 10. 2013 dalje delal ves čas na enak način ter da je svojo odsotnost na sestanku 7. in 8. 3. 2017 pravočasno opravičil ter da je še enkrat po pozivu na delo z elektronskim sporočilom 12. 3. 2017 toženi stranki pojasnil, da v prostore tožene stranke ne bo prišel, dokler tožena stranka ne odpravi nevarnosti, ker se tožnik tam počuti ogroženega,

- da je tožnik svoje delo po pogodbi o zaposlitvi ves čas opravljal, čeprav ni prišel v prostore tožene stranke, kot mu je ta odredila.

Zavzelo je naslednja stališča,

- da je tožnik ves čas opravljal svoje delo in ravnal skladno z veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki ni vsebovala natančne razporeditve delovnega časa glede na ustni dogovor z nadrejenim profesorjem C.C. o razporeditvi dela in kraju opravljanja dela ter glede na več kot 3 leta obstoječi in ustaljen način dela,

- da je tožnik svoje delo opravljal vestno in skladno z navodili in zahtevami delodajalca in je toženo stranko obveščal o vseh bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti (elektronska sporočila z dne 3. 3. in 12. 3. 2017) ter

- da je tožnik toženo stranko o razlogih za svojo odsotnost obvestil in mu ni mogoče očitati, da bi namenoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali zakonske obveznosti oziroma da o razlogih za svojo odsotnost ne bi obvestil tožene stranke.

8Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do samostojnega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik ni upošteval delodajalčevega navodila (34. člen ZDR-1), saj se ni odzval na poziv na delo z dne 10. 3. 2017, iz katerega izhaja, da bi se moral 13. 3. 2017 zglasiti na Inštitutu A. fakultete D. Univerze E. S tem je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj o tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so nekatere ugotovitve v razlogih izpodbijane zamudne sodbe v nasprotju z drugimi (da je tožnik delo dejansko ves čas opravljal in da je tožnik upravičeno izostal z dela). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ob tem pa ne gre za situacijo, ko bi novo sojenje povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali izhaja utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi, pri čemer bo moralo samostojno presojati tudi ta drugi očitek. Ugotoviti bo moralo, ali tudi v zvezi z navedenim očitkom iz izredne odpovedi utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, (sklepčnost tožbe) ter ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sklepčnost tožbe pomeni, da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice. V predmetni zadevi je odločilno, ali iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v povezavi z določbami 33., 34. in 36. člena ZDR-1 in določbami tožnikove pogodbe o zaposlitvi pripelje do s strani tožnika želene pravne posledice - nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na utemeljeno opozorilo pritožbe, da je v izpodbijani sodbi po eni strani navedeno, da je tožnik delo po pogodbi o zaposlitvi ves čas opravljal (in tako ni izostal z dela), po drugi strani pa, da je upravičeno izostal z dela, se bo sodišče prve stopnje moralo jasno opredeliti, ali je tožnik izostal z dela ali ne, in če je izostal, ali je razlog, ki ga je za to navedel, upravičen razlog za izostanek z dela. V zvezi z drugim očitkom iz odpovedi (da se tožnik ni odzval na poziv na delo z dne 10. 3. 2017, po katerem bi se moral zglasiti pri toženi stranki ob določenih urah na določene datume) pa bo odločilna presoja, ali je šlo za navodilo delodajalca po 34. členu ZDR-1, ali ga je tožnik kršil, in če ga je kršil, ali ga je kršil iz zakonsko opredeljenih upravičenih razlogov (npr. razlogov iz drugega odstavka 34. člena ZDR-1, razlogov iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 43/2011 - ZVZD-1, …), zaradi katerih je izključena njegova krivda (naklep ali hujša malomarnost).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.