36. člen ZDR-1

Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Tožnik je samovoljno zapustil delovno mesto med delovnim časom brez dovoljenja in ne da bi svojo odsotnost z dela evidentiral, pri čemer je na OVKN delovnem mestu (oseba, ki opravlja varnostno kritične naloge) pustil neusposobljenega pripravnika; s tem je opustil temeljno obveznost dela na delovnem mestu, usposabljanje pripravnika in skrb za varnost železniškega prometa. Zaključek o obstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter o obstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je materialnopravno pravilen. Tožnik je spreminjal pojasnilo o razlogu za predčasno zapustitev delovnega mesta. Zaradi večkratnega, vsebinsko povsem različnega pojasnjevanja razloga za zapustitev delovnega mesta, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da naj bi bil pravi razlog ta, ki ga je navedel šele ob zaslišanju. Pravilno je zaključilo, da je samovoljno in neupravičeno predčasno zapustil delovno mesto. Zgolj dejstvo, da delodajalec za enaka oziroma podobna ravnanja, za katera je posameznemu delavcu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni izrekel enake, podobne oziroma nasplo

Tožnik je bil izpostavljen ravnanjem s strani E. E. in B. B., ki so ponavljajoča se, sistematična in očitno negativna ter graje vredna, in sicer odvzemu predmeta, neprimerni komunikaciji v zvezi z bolniškim staležem ter širjenju neresničnih informacij, objavam na Facebooku in v časopisu F., izjavi predstojnika na sestanku oddelka, odvzemu predavanj, odločanju o somentorstvu. Toženkina odgovornost za škodo temelji na tem, da tožniku ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bil podvržen trpinčenju, kot odgovornosti za drugega (prvi odstavek 147. člena OZ). Pri tem ni bistveno, ali so bila ravnanja s strani toženke (B. B. in E. E.) storjena z namenom trpinčenja.

Tožnik toženke ni obvestil o svoji odsotnosti in zgolj s tem, da je (če sploh) neuspešno klical nadrejene na s tem v zvezi dogovorjeno stacionarno telefonsko številko, še ni izpolnil svoje obveznosti obveščanja delodajalca iz 36. člena ZDR‑1. Tožnik bi moral poskrbeti, da bi bila toženka dejansko seznanjena z njegovo odsotnostjo z dela in razlogi zanjo, saj bi bilo le tako toženki omogočeno, da temu ustrezno organizira delovni proces.

Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji. Delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema.

Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 je ključno, ali je bil delodajalec dejansko seznanjen z razlogi za odsotnost delavca. Če delodajalec ve, zakaj je delavec odsoten, ne more podati izredne odpovedi zgolj zato, ker ga o razlogu za odsotnost ni obvestil delavec, ampak je za razlog izvedel na drug način.

Toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, ker ročnega premeščanja sodov ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce, ne glede na njihovo višino, s čimer je podano protipravno ravnanje toženke. Pravni standard "preprostega opravila", ki delodajalca de facto odvezuje dolžnosti skrbi za varnost in zdravje pri delu, ki je prvenstveno na njem (5. člen ZVZD-1), namreč terja restriktivno uporabo zgolj v posebej banalnih okoliščinah, ko bi zahteva po dajanju navodil pri tako vsakodnevnih opravilih predstavljala zanikanje osnovnih intelektualnih in voljnih kapacitet delavcev in bila sama sebi namen.

Ni naloga delodajalca, da pri odsotnem delavcu poizveduje o razlogih za odsotnost, sploh ne takrat, ko od delavčeve osebne zdravnice že pridobi podatek, da delavcu ni odobren bolniški stalež.

Tako KPP kot ZDR-1 v ločenih členih urejata razporejanje delovnega časa in izrabo letnega dopusta. To pa še ne pomeni, da določil sedmega odstavka 16. člena KPP in drugega odstavka 20. člena KPP ni dopustno razlagati v medsebojni povezavi.

Tožnik je delovne obveznosti kršil, ko o svoji nenadni zapustitvi delovnega mesta ni obvestil svojega nadrejenega, vendar se je kasneje opravičil, obžaloval dejanje in navedel tudi osebni razlog, ki je privedel do kršitve. To je bila v 19 letih zaposlitve tožnika pri toženki prva kršitev delovne obveznosti, za kar bi toženka lahko uporabila milejšo sankcijo, sploh glede na dejanski razlog na strani tožnika. Tako ni mogoča ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Zakonita zastopnica se je za odpoved odločila zaradi težje kršitve (ki jo je ugotovila po prejemu poročila detektivke) in dejstva, da je bila ta ponavljajoča (tožnica je namreč zaradi podobnega razloga - neupravičenega uveljavljanja prevoznih stroškov že dobila opozorilo pred odpovedjo), in nezaupanja do tožnice. Iz detektivskega poročila, pisne izjave in izpovedbe detektivke ne izhaja, da bi slednja tožnico prikrito kontinuirano tajno opazovala in ji sledila oziroma da bi izvajala prikrite preiskovalne ukrep. Detektivka je opravljala (zgolj) neposredno osebno zaznavo tožnice in njenega vozila z javno dostopnih krajev (ceste oziroma pločnika), in še to le na območju tožničinega bivališča in krajev opravljanja dela za toženko, v časovno omejenem obdobju, pri čemer je od tehničnih sredstev uporabljala (zgolj) telefon, s katerim je fotografirala tožnico in njeno vozilo v navedenih krajih. Navedeno ne pomeni nezakonitega posega v tožničino oziroma delavčevo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS).

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil. Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoš

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obvez

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je bilo znano, na kakšen način je dolžan toženki kot delodajalcu sporočiti svojo odsotnost, da bi mu zdravstveno stanje preprečevalo obveščanje toženke in zdravnice, pa ni dokazal. Glede na to je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (neopravičen izostanek z dela in neobveščanje delodajalca o razlogu za izostanek) kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) in prepoved povzročanja škode (37. člen ZDR-1) ter ni spoštoval navodil delodajalca (34. člen ZDR-1), kar je storil vsaj iz hude malomarnosti, zaradi česar je storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Tožnik se v pritožbi zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno kršitev najprej ugotoviti, kdaj je bila toženka z njo seznanjena, da bi lahko presojalo pravočasnost odpovedi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da rok za izredno odpoved začne teči od seznanitve toženke s poročilom detektiva z dne, tožnik pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo to 29. 5. 2023, ko je detektiv poročilo po elektronski pošti poslal toženki. Ni mogoče šteti, da se je toženka s kršitvami, storjenimi 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023, seznanila že v trenutku, ko jih je zaznal zasebni detektiv. Nesporočanje sprememb naslova in posledično prejeti previsoki stroški za prevoz na delo in z dela predstavljajo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je skladno s stopnjevitostjo delovnopravnih sankcij lahko podlaga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v zvezi s tem ravnal najmanj hudo malomarno, saj je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od povprečenega delavca na podobnem delovnem mestu, pri čem

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2023 je bila tako tožniku podana iz razloga njegove neupravičene odsotnosti z dela v obdobju od 1. 8. 2023 do 8. 9. 2023, ko bi moral tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi in odločbo ZZZS delati polovični delovni čas. S tem je tožnik glede na očitano v odpovedi storil kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ga ni bilo na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V izpodbijani odpovedi sta tako zajeta in združena dejanska razloga, ki ustrezata dvema kršitvama obveznosti iz delovnega razmerja, kateri lahko v skladu s 110. členom ZDR-1 vsaka zase utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Najprej neupravičena odsotnost z dela, s čimer je tožnik naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), predvsem dolžnost opravljanja dela po 33. členu ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje dela na d