357.a člen ZPP

Onkraj razlagalnega dvoma je, da je pritožnikov poizkus, kako v ta postopek vpeljati preizkus v luči 338. člena ZPP, procesno zgrešen in v nasprotju s samo sržjo tega pravdnega sredstva. 357.a člen ZPP in postopek, ki ga ureja, ne daje pooblastila Vrhovnemu sodišču, da bi poseglo v vsebinsko presojo pritožbenega sodišča, tudi če pritožnik trdi, da je očitno napačna.

Pritožbeni preizkus je omejen le na preizkus uporabe razveljavitvenega pooblastila iz 357.a člena ZPP, toženka pa v pritožbi ni podala navedb zoper vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tej zvezi je sodišču druge stopnje očitala le, da ni obrazložilo, zakaj ne more samo dopolniti dokaznega postopka, kar pa ne drži, saj je sodišče druge stopnje navedlo, zakaj meni, da ne more samo odločiti o zadevi, temveč jo mora vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka tem razlogom v pritožbi ni nasprotovala. Prav tako ni navedla, zakaj meni, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o zadevi. Ob sklicevanju na več sodnih odločb je v pritožbi nasprotovala le razlogom za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, ne pa vračanju zadeve temu sodišču v novo sojenje. S tem je toženka zgrešila dopustni pritožbeni okvir.

Sodišče prve stopnje bi tako moralo primarno ugotoviti dejansko izvrševanje služnosti poti s strani tožnikov, saj bi šele tako lahko ugotovilo zadnje posestno stanje, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba.

Tožnica meni, da zaradi pomanjkljivih trditev toženke ni pravilna ocena sodišča druge stopnje, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila prodajna pogodba sklenjena na domu toženke. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako pravilna ocena sodišča druge stopnje, da so sicer skromne navedbe toženke, da ji je prodajalec zatrjeval, da lahko od pogodbe odstopi telefonsko, zadoščale za ugovor, da niso bile izpolnjene stroge zahteve iz 130. člena ZVPot-1 glede pojasnilne dolžnosti pri pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov. Sodišče druge stopnje ima tako prav, da so ostala neugotovljena dejstva o tem, ali je tožnica - ob morebitni kršitvi zahtev iz 130. člena ZVPot-1 in v tem primeru podaljšanju roka za odstop od pogodbe iz 137. člena ZVPot-1 - še pravočasno od pogodbe odstopila. V tem primeru bi prvič ugotavljalo pravno pomembna dejstva za presojo o veljavnosti odstopa od pogodbe in bi s tem prekomerno poseglo v pravico obeh strank do pritožbe.

Razlogi in obrazložitev teh razlogov s strani sodišča druge stopnje ne kažejo na obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak na drug pritožbeni razlog – zmotno uporabo materialnega prava (v zvezi s presojo o zmotnem izhodišču sodišča prve stopnje, ki posameznih kršitev iz odpovedi ni presojalo samostojno, ampak se je oprlo na oceno o prekratkih rokih za izvršitev nalog) in predvsem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V primeru teh pritožbenih razlogov je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP vrnitev zadeve sodišču prve stopnje dopustna le izjemoma v primeru (pravilne) ocene sodišča druge stopnje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka že zaslišalo priče in raziskovalo okoliščine tudi po posameznih očitkih iz odpovedi, bi ugotovljeno pomanjkljivost dokazne ocene sodišče druge stopnje lahko odpravilo sámo, tako da bi po dopolnitvi dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi oblikovalo pravilno in celovito dokazno oceno (drugi odstavek 347. člena ZPP).

Insolventni dolžnik ima položaj stranke v glavnem postopku pri dveh vrstah postopkov zaradi insolventnosti: v postopku prisilne poravnave in v postopku osebnega stečaja (1. točka 385. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od naštetih vrst postopkov zaradi insolvetnosti, ampak za glavni stečajni postopek nad pravno osebo, zato stečajni dolžnik v tem primeru nima položaja stranke. Glede na to v predmetnem postopku nima upravičenja opravljati procesnih dejanj in zato nima procesne legitimacije za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o poznejši prednostni razdelitvi. Ker stečajni dolžnik nima procesne legitimacije za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje, v zvezi s katerim po stečajnem upravitelju vlaga pritožbo zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, posledično tudi nima pravice do pritožbe na podlagi 357.a člena ZPP, s katero izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v nov postopek.

Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja). Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi moralo sodišče druge stopnje dati prednost pravici pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP) pred pravico do pritožbe oziroma do dvostopenjskega sojenja. Predmetni pravdni postopek se je namreč začel že v letu 2017. Res se je sicer najprej vodil skupaj s tožbenim zahtevkom za plačilo uporabnine, kar je vsekakor nekoliko upočasnilo tudi tek celotnega postopka, nato pa se je navedeni del v zvezi s plačilom uporabnine izločil in ga obravnava Okrožno sodišče v Kopru v samostojnem postopku. Vendar je več kot osemletno obravnavanje predmetnega tožbenega zahtevka pred okrajnim sodiščem očitno predolgo in pomeni poseg v navedeno pravico.

Ker bi sodišče druge stopnje moralo prvič ugotavljati v dejanskem in pravnem pogledu obsežni sklop dejstev, je pravilno ocenilo, da bi bilo tako ravnanje v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.

Predlog se zavrže. Dolžnica je predlog za dopustitev revizije vložila sama, ob tem pa ni niti zatrjevala niti izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, ko pritožbenemu sodišču očita obstoj procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču namreč ne očita, da bi ne obrazložilo, zakaj je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, namesto, da bi jo spremenilo, marveč meni, da pritožbi tožeče stranke v tem delu sploh ne bi smelo ugoditi, ampak bi moralo odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrditi. To ni dovoljen pritožbeni razlog po 357.a členu ZPP. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (četrti odstavek 357a. člena ZPP).

Toženkini očitki o zmotnosti oziroma procesni nepravilnosti podeljevanja možnosti eni od pravdnih strank, da spremeni tožbo oziroma preoblikuje tožbeni zahtevek, ne spadajo med razloge, iz katerih je mogoče izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje. Nanašajo se namreč že na samo (vsebinsko) presojo pravilnosti procesnega obravnavanja predmeta zadeve, torej ali je sodišče druge stopnje sploh smelo dopustiti tožniku, da v novem postopku pred sodiščem prve stopnje materialnopravno pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče v tej fazi postopka ne glede na pojasnjene meje pritožbenih razlogov tako ne more ocenjevati pravilnosti razlogov sodišča druge stopnje, ki je takšno možnosti dopustilo.

Napačen pravni pouk tožnici ne more dati pravic, ki ji po zakonu ne pripadajo. Ker je bila (ravno) ugodilna odločba Bpp 001/2024, čeprav izdana v drugem postopku, temeljni razlog (delne) razveljavitve predhodnega sklepa sodišča prve stopnje, bi moralo (vsaj) potem, ko je prišlo do drugačnega rezultata (ugotovljenega materialnega položaja tožnice), kot izhaja iz le-te, dejansko stanje dodatno raziskati. Splošno znano dejstvo je, da zunajzakonske skupnosti povečini niso uradno prijavljene in torej vidne v uradnih evidencah, kot je E-risk. Izostanek takšne preveritve podatkov zbuja resen dvom v pravilnost vsebinske presoje taksnega predloga in s tem uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da toženec prve očitane kršitve ni dokazal. Sodišče druge stopnje pri tem ni navedlo, v čem naj bi bilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede očitka o protipravni prilastitvi denarja, zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Prav tako ni podalo nobenih konkretnih napotkov glede tega, katere dokaze naj še izvede. V obrazložitvi se je sklicevalo na pomemben sklop dejstev, ki naj ga sodišče prve stopnje ne bi ugotavljalo, tega sklopa pa ni konkretiziralo.

Sodišče druge stopnje bi v okoliščinah konkretnega primera lahko samo dopolnilo postopek. S takšnim ravnanjem ne bi prekomerno poseglo v pravico do pritožbe in tudi ne v pravico do izjave. Sodišče druge stopnje poleg tega ni pravilno upoštevalo pomena pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V položaju, ko postopek od vložitve tožbe teče že skoraj 8 let (od 18. 12. 2017) namreč nedvomno obstaja nevarnost prekomernega posega v to pravico. Sodišče druge stopnje pri tem neutemeljeno izpostavlja zgolj okoliščino, da je zadevo razveljavilo prvič.

Če ima sodba sodišča prve stopnje tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo tudi ni mogoče pritožiti - s tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno in sploh brez razlogov, dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničiti pravice do pritožbe. Presoja sodišča druge stopnje, da konkretne ugotovljene procesne kršitve ne more odpraviti sámo, je tako pravilna. V nasprotnem primeru bi bila namreč pravica do pritožbe v celoti izvotljena.

Razlogi, s katerimi stranka utemeljuje, da bi sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo odpravilo oziroma dopolnilo postopek ali da bi moralo sámo opraviti novo sojenje, morajo biti konkretizirani. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani odločbi temeljito pojasnilo, kako je treba zagrešeno procesno kršitev v nadaljnjem teku postopka odpraviti in tudi, zakaj tega ne more storiti sámo, ne da bi pri tem prizadelo pravico strank do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Z razlogi pritožbenega sodišča se pritožnica ne sooči. Ob prepisovanju zakonskih določb zgolj posplošeno navaja, da bi sodišče druge stopnje moralo sámo dopolniti dokazni postopek oziroma sámo opraviti novo sojenje. Vrhovno sodišče ocenjuje, da če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se postopek ne bi bistveno skrajšal, medtem ko bi ob zgoraj ugotovljenih okoliščinah s tem nesorazmerno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Glede na ugotovitve drugostopenjskega sodišča je pred sodiščem prve stopnje izostalo ugotavljanje in pravna presoja celotnega sklopa pravno pomembnih dejstev. Pri tem gre za vprašanja, ki pomenijo sklenjene pravne celote, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj bi v primeru, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o teh vprašanjih prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Pritožba, v kateri pritožnik ne nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje za razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje, ampak se ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve in v resnici uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, zato ne more biti uspešna.

Glede na ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora zastaranja, je celoten sklop dejstev v zvezi z zastaranjem ostal neugotovljen. Pri tem gre za vprašanje, ki pomeni sklenjeno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, pa je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj če bi pritožbeno sodišče na obravnavi prvič odločalo o vprašanju zastaranja, bi prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva.