UPRS Sodba I U 2195/2017-9

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je tožnik podal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel, da je njegovo življenje v Iranu ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščansko vero. Približno 3 mesece pred odhodom iz Irana je preko prijatelja A.A. spoznal krščansko vero in začel hoditi v domačo cerkev. Tri ali štiri dni pred odhodom ga je poklical A.A. in mu povedal, da je tajna služba izvedela za domačo cerkev. Kasneje ga je poklicala še sestra in mu povedala, da je oče (... v tajni službi revolucionarne garde) izvedel, da obiskuje domačo cerkev. Zato je moral pobegniti iz države.

3Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na prvem osebnem razgovoru. Povedal je, da mu je sestra, ko ga je poklicala, rekla, da so iz Etelaat (tajna policija) vdrli v hišo in našli sveto pismo, ki ga je hranil v pralnem stroju v shrambi. Tedaj je prišel domov oče in tako ugotovil za kaj gre. Povedal je še, da so se včasih dobili tudi v praku in tudi tam molili. O krščanstvu je govoril svoji sestri in B.B. Pet dni po prihodu v Slovenijo se je krstil v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Duhovnik, ki ga je krstil, ga ni nič spraševal o njegovih verskih aktivnostih izven Slovenije. Nihče iz Irana ne ve, da se je v Sloveniji krstil.

4Dalje tožena stranka navaja, da je bil postopek v zvezi s prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, ker je tožnik dne 4. 4. 2017 samovoljno zapustil izpostavo Azilnega doma v Ljubljani in je navedeni sklep o ustavitvi postopka z dne 10. 4. 2017 postal pravnomočen.

5V nadaljevanju tožena stranka povzema navedbe, kot jih je tožnik podal ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog, zaradi katerega naproša za mednarodno zaščito, je povedal, da je kot kristjan v Iranu ogrožen. Na drugem osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da se v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih je obrazložil v prvi prošnji in na prvem osebnem razgovoru, ni nič spremenilo.

6Tožena stranka še navaja, da je bil tožnik registriran že v Grčiji in Srbiji, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, kot tudi ne v Sloveniji, ko je prvič vstopil na njeno ozemlje. Za zaščito je najprej zaprosil v Avstriji, v Sloveniji pa šele potem, ko so ga avstrijski organi predali slovenskim, torej za zaščito ni zaprosil kakor hitro je to bilo mogoče.

7Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da je v tožnikovi izpovedi prišlo do določenih pomembnih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo. Najpomembnejše nasprotje je v zvezi s tem, da je ob podaji prve prošnje navedel, da ga je poklical A.A. in mu povedal, da so tajne službe izvedele za domačo cerkev in da ga je dve do tri ure kasneje poklicala še sestra in mu povedala, da je oče izvedel, da hodi v krščansko cerkev. Nasprotno od tega je tožnik na prvem osebnem razgovoru v zvezi z istim dogodkom povedal, da ga je po A.A. klicu poklicala sestra in mu povedala, da so pripadniki Etelaat vdrli v njihovo hišo in vse preiskali ter našli štiri izvode svetega pisma in še nekaj drugega materiala z versko vsebino. V tem času je prišel domov oče in pripadnike Etelaat vprašal kaj iščejo in kdo so in posledično ugotovil za kaj gre. Z navedenim nasprotjem je bil tožnik soočen in naprošen, da pojasni zakaj ob podaji prve prošnje o vdoru Etelaat v domačo hišo ni govoril, pa je navedel, da so mu ob podaji prve prošnje rekli, da ni treba iti v podrobnosti. Uradna oseba v sami prošnji tožnika ni nikjer omejevala pri dolžini odgovorov; poleg tega je bil na koncu tudi izrecno opozorjen, ali ima še kaj za dodati. Tožnik pa vdora tajne službe v njihov dom ob podaji prve prošnje ni omenil niti z besedo. Očitno je svojo zgodbo sproti prilagajal. Neprepričljive in malo verjetne so tudi tožnikove navedbe o tem, kako je potekalo njegovo srečevanje z isto mislečimi, torej tistimi, ki so se zanimali za krščanstvo. Na prvem osebnem razgovoru je navedel, da niso vedno mogli v domače cerkve, zato so se večkrat dobili tudi v parku, čemur pa je, glede na to, da je Iran izrazito tradicionalna muslimanska družba, nemogoče verjeti, saj je obstajala velika možnost, da se jih opazi in naznani oblastem. Navedel je tudi, da so v parku brali sveto pismo v elektronski verziji na računalniku, pri čemer pa na predhodno vprašanje uradne osebe, da so molili, ni omenil tudi elektronske verzije svetega pisma. Pri tem pa je tudi elektronsko verzijo mogoče povsem razkriti, saj se je v parku tožnik zadrževal v skupini in je celotna skupina tudi molila. Tožena stranka ocenjuje kot malo verjetno tudi tožnikovo izjavo, da bi doma hranil več izvodov Biblije in druge verske vsebine, glede na to, da je izpostavil, da je bil njegov oče pripadnik iranske uradne oblasti. Zato bi bila hramba verske literature doma preveč visoko tveganje, da bi to bilo mogoče sprejeti za verjetno. Na vprašanje katere molitve se je naučil v Iranu, je tožnik odgovoril, da zna molitev iz svetega pisma v poglavju Mateja, ni pa znal navesti še kakšnih drugih molitev, čeprav je splošno znano, da ima krščanska vera nekaj temeljnih molitev, ki imajo svoje ime in ki jih vsak pozna. Kot neverodostojno tožena stranka ocenjuje tudi tožnikovo izjavo glede domnevnih napadov dveh moških v Ljubljani, kot izhaja iz uradnega zaznamka, saj tožnik na osebnem razgovoru tega dogodka ni omenil niti z besedo. Na drugem osebnem razgovoru je tožnik dodatno navedel, da se v času od prvega osebnega razgovora ni nič spremenilo in da je vse tako, kot je bilo že povedano. Tožnik se je po prihodu v Slovenijo krstil v evangeličanski cerkvi pet dni po svojem prihodu. Tožniku tudi ni mogoče verjeti, da je aktiven član verske skupnosti v Sloveniji, saj ni prepričljivo in verodostojno izkazal zanimanja za krščansko vero v svoji državi, kot tudi ni verodostojno in prepričljivo opredelil dogodka, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Tožena stranka zato sklepa, da tožnikova sprememba vere v evangeličansko ni pristna in zato ocenjuje, da tožnik v preteklosti v izvorni državi ni bil deležen preganjanja in da je neutemeljen tožnikov strah pred njegovim prihodnjim preganjanjem ter zaključuje, da so imele tožnikove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1 (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1).

8Ker tožnik drugih razlogov ni uveljavljal, ni upravičen do statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Iz istega razloga tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka ugotavlja tudi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kar tudi utemeljuje.

9Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Najprej pojasnjuje, da je bil prvič postopek ustavljen, ker je dne 4. 4. 2017 na poti v Maribor (kamor je šel na srečanje s prijateljem, ki živi v Avstriji) v vlaku zaspal in se prebudil šele v Avstriji, torej gre zgolj za nesrečno naključje. Tudi ne drži, da za azil ni zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče, saj je potoval v času begunskega vala in je glede na situacijo, ki je v času begunskega vala vladala na balkanski begunski poti, povsem logično, da begunci niso želeli ostati v Grčiji oziroma ostalih balkanskih državah na poti, ampak so želeli na sever. Nato pojasnjuje, da pri podaji prve prošnje spornega dogodka (vdora Etelaata v domačo hišo) ni omenjal, ker so mu rekli, da ni potrebno iti v podrobnosti, nato pa tožena stranka z dodatnimi vprašanji zadeve ni več razčiščevala. V zvezi z navedenim očitkom kontradiktornosti navaja, da je podaja prošnje prvi stik tožnika z uradnimi organi, ki že po definiciji ni namenjen celoviti predstavitvi razlogov za azil, ampak se bolj konkreten opis dogodkov oziroma razlogov poda na osebnem razgovoru. Na osebnem razgovoru je sporni dogodek opisal na več mestih, vsakič enako in se tudi potem, ko je bil na osebnem razgovoru soočen z očitkom kontradiktornosti, ni pustil zmesti in je podal logično pojasnilo. Tudi pooblaščenka tožnika je ob podaji druge tožnikove prošnje želela tožniku postaviti bolj konkretna vprašanja, pa je tožena stranka sama zapisala, da mu bodo podrobnejša vprašanja glede razlogov postavljena na osebnem razgovoru. Sedaj pa mu očita, da je bil nenatančen oziroma neprepričljiv, kar pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega je po mnenju tožnika odločba zgrajena na navidezni kontradiktornosti in to velja tudi za njegovo opisovanje spornega dogodka oziroma vdora Etalaata v domačo hišo. Vdora ni omenjal, ker je dogodek opisal na splošno (ključen je bil klic A.A. in dejstvo, da je bila njihova domača cerkev razkrita ter da je za spreobrnitev izvedel njegov oče); podrobnosti dogodka (kako je oče izvedel za njegovo spreobrnitev) pa je skladno podal na osebnem razgovoru z dne 18. 11. 2016. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da tožena stranka pojma splošne verodostojnosti ni ocenjevala v skladu z uveljavljeno sodno prakso, saj ni uporabila doktrine teh temeljnih strukturnih elementov oziroma kriterijev, temveč je uporabila le prvi element ocene neverodostojnosti. Tudi ne drži, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvariti pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tem delu je zaključek tožene stranke neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, zato gre za kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, v zvezi s čemer pooblaščenka tožnika pojasnjuje, da je imela s tožnikom dne 28. 9. 2017 dolgotrajni sestanek, kjer sta sporna vprašanja natančno razčistila s pomočjo tolmača. Tako ne drži, da je bil pri opisovanju srečevanj v parku z isto mislečimi neprepričljiv, saj je tožnik na razgovoru z njegovo pooblaščenko dodatno izpovedal, da gre za park v Teheranu, ki je približno trikrat večji kot park v Tivoliju, kjer je povsem mogoče najti zaseben kotiček. Prav tako ne drži, da bi tožnik kadarkoli izpovedal, da so v parku prebirali sveto pismo v smislu fizične knjige in da branje svetega pisma ne bi moglo pomeniti tudi branja elektronske verzije. Tudi tožnikove navedbe o tem, kdo vse je v Iranu vedel za njegovo spreobrnitev, niso kontradiktorne, saj vseskozi zatrjuje, da je za to vedel le zelo ozek krog ljudi. V zvezi s hrambo literature v domači shrambi dodatno pojasnjuje, da so imeli v shrambi spravljene stare stvari, ki jih niso več potrebovali in da je zato versko literaturo lahko skril v pralni stroj ter takšen način hrambe zanj ni predstavljal visokega tveganja. Prav tako se ne strinja, da je bil neprepričljiv pri opisovanju molitev, saj je natančno pojasnil, da se stik z bogom vzpostavi preko prebiranja svetega pisma in mu tožena stranka samo zato, ker ni odgovoril oziroma zrecitiral molitve Oče naš, ne verjame. Prilaga izsek iz tožnikovega Svetega pisma, ki ga zna tožnik na pamet; dejansko gre za molitev Oče naš, ki se dejansko nahaja tudi v evangeliju po Mateju. Glede dveh napadov nanj v Ljubljani tožnik navaja, da je o prvem napadu povedal varnostniku in socialni delavki, ki pa ga nista jemala resno, drugi napad pa je prijavil. V zvezi z njegovim aktivnim članstvom v evangeličanski verski skupnosti v Sloveniji tožnik navaja, da še ne zna slovenskega jezika, da bi lahko aktivno širil vero; si pa je po prihodu v Slovenijo odprl Facebook, kjer redno objavlja, tudi v povezavi z novo vero in tega doslej ni omenjal, ker se ni zavedal, da je pomembno. Poudarja tudi, da je evangeličansko cerkev poiskal popolnoma sam, da so priprave na krst potekale že v Avstriji in da je v Sloveniji prišlo zgolj do dejanja samega krsta, do njegove notranje preobrazbe pa je prišlo že v Iranu. Tudi ne drži, da mu v Iranu ne grozi resna škoda. Tožena stranka pri izdaji odločbe tudi ni upoštevala UNCHR smernic iz leta 2004, da so pri spremembi religije pomembna splošna načela vere. Predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje (navedenih) prič. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožnika pri podaji obeh prošenj s številnimi vprašanji spodbujala k temu, da temeljito in obširno predstavi razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožnik je tako imel možnost pojasniti razloge za zapustitev izvorne države in pri dolžini odgovorov tudi ni bil omejen. Kljub temu pri podaji prve prošnje niti z besedo ni omenil vdora Etelaata v domačo hišo. Na osebnem razgovoru dne 18. 11. 2016 mu je tudi bila dana možnost, da omenjeno kontradiktornost pojasni. Že pred podajo prošnje je bil večkrat seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Dejstvo, da posamezni prosilec razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, ob podaji prošnje opiše na bolj strnjen način, pa še ne pomeni, da lahko posamezne ključne dogodke kar zamolči in o njih ne spregovori. Tožnik z odgovori na številna podvprašanja, ki mu jih je uradna oseba postavila v prvi prošnji, vdora tajne službe v njegovo hišo ni niti nakazal, temveč se je skoncentriral zgolj na očeta oziroma na to, da je oče izvedel za njegovo obiskovanje domačih cerkva. To pa nakazuje na dejstvo, da oblasti za njegovo zatrjevano obiskovanje cerkva še ne vedo. Ob podaji druge prošnje tudi ni navajal morebitnih novih razlogov, ampak je navajal enake razloge kot v prvi prošnji. Tožena stranka ga je soočila z vsemi kontradiktornimi izjavami, kar je mogoče ugotoviti iz zapisnikov obeh osebnih razgovorov. Tudi tožnikovi odgovori, povezani s krščansko vero, so bili na splošno neprepričljivi. Dejstvo, da je nastala nasprotja v izjavah poskušal pojasniti z dejstvom, da so mu ob podaji prošnje rekli, da ni treba natančno odgovarjati, kaže na to, da se je odgovorom izmikal oziroma kaže na to, da se za utemeljevanje svoje prošnje ni kar najbolj potrudil. Ne drži, da tožena stranka ni uporabila doktrine treh temeljnih strukturnih elementov, saj je ustrezno presojala pogoje v vseh alinejah tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Prav tako je natančno analizirala vse tožnikove navedbe glede zatrjevanih preteklih dogodkov in presojala tudi, ali je v njegovem primeru prišlo do preteklega preganjanja ter ali je imel v času izdaje odločbe utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Tožnik je bil z vsemi ugotovljenimi kontradiktornostmi v izjavah soočen in je tako imel možnost, da se o njih izjasni in pojasni, vendar pa je podal nejasne odgovore. Poudarja tudi, da se tožnik ni odločil ostati v Sloveniji že, ko jo je prvič prečkal. V zvezi s tožnikovo navedbo, da ne drži, da je dne 4. 4. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom, tožena stranka poudarja, da tožnik tega dne, ko je odšel iz izpostave Azilnega doma na Kotnikovi, ni nikomur javil, kam je šel, kje se nahaja in kdaj se vrne. Glede na to, da je Iran tradicionalno muslimanska država, ni mogoče verjeti, da bi se tožnik upal toliko izpostavljati, da bi javno bral Biblijo in molil evangeličanske molitve na prostem v parku. Tudi ni mogoče neizpodbitno zaključiti, kdo je bil pravzaprav seznanjen s tem, da naj bi tožnik spremenil vero. Tudi hramba dokumentov v domači shrambi bi bila za tožnika preveliko tveganje. Tožnik tudi ni znal navesti nobene od temeljnih krščanskih molitev. Dejstvo, da je k tožbi priložil izsek iz svetega pisma, kjer se nahaja besedilo molitve Oče naš, je treba obravnavati kot nedovoljeno tožbeno novoto. Tudi dejstvo, da je po prihodu v Slovenijo odprl Facebook profil, kjer javno objavlja tudi v zvezi z vero, je treba zavrniti kot nedopustno tožbeno novoto. Zaradi številnih tožnikovih kontradiktornosti in njegovih neprepričljivih navedb tožena stranka ni sprejela za verjetno, da je do njegove notranje preobrazbe prišlo že v Iranu. Tudi okoliščine v zvezi s tem, kako se je krstil, kažejo na to, da tožnikova sprememba vere ni pristna. Pri Smernicah UNHCR iz leta 2004 pa gre za zastarel dokument. Tožniku druga prošnja tudi ni bila zavrnjena izključno zaradi tega, ker naj ne bi znal povedati dovolj dejstev o evangeličanski veri, ampak na podlagi presoje veliko dodatnih dejstev, ki jih je povedal v zvezi s svojimi aktivnostmi v zvezi s to vero v Iranu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da mu možnost, da kontradiktornost v zvezi spornim dogodkom (vdor Etelaata v domačo hišo) pojasni, ni bila dana. Ni bil soočen s tem, da na osebnem razgovoru izpoveduje drugače kot ob podaji prošnje. Tožena stranka bi morala, če je menila, da tožnik izpoveduje kontradiktorno, vprašanja postavljati na drug način. Sicer pa tožnik meni, da sploh ni šlo za kontradiktornost v izjavi, kar tudi opredeljuje. Vdor Etelaata v domačo hišo ni bil ključen dogodek za tožnika; ključno je bilo to, da je Etelaat odkril in vdrl v njihovo domačo cerkev. Trditev tožene stranke, da Smernice UNCHR iz leta 2004 predstavljajo zastarel dokument, je absurdna; sprašuje se, ali je potem tudi Ženevska konvencija zastarela.

12Tožba ni utemeljena.

13Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenih osebnih razgovorov in s strani tožnika predloženih informacij o izvorni državi, tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

14ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

15Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

16Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s spremembo vere, ker je spremenil vero iz islamske v krščansko vero. Po prihodu v Slovenijo se je krstil, o čemer je predložil tudi krstni list.

17Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne za subsidiarno zaščito. Svojo odločitev je tožena stranka tudi argumentirano obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj dodaja, da je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da se je tožnik v Sloveniji krstil zato, da bi na ta način lažje prišel do priznanja statusa begunca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je s tem v zvezi navedla številne tožnikove izjave, ki so malo verjetne (glede srečevanja v parku z istomislečimi, glede hrambe verske literature v pralnem stroju v domači shrambi, glede opisovanja molitev, glede napadov na tožnika v Ljubljani, glede njegovega članstva v evangeličanski verski skupnosti v Sloveniji in spremembe vere v Sloveniji), kot tudi kontradiktornosti glede razlogov za zapustitev izvorne države (predvsem nekonsistentnosti njegove izjave v zvezi z vdorom Etelaat v tožnikovo domačo hišo), kot jih je sodišče povzelo zgoraj in s katerimi se sodišče strinja. Navedla je tudi nekonsistentnosti v nekaterih tožnikovih izjavah glede na to, kaj je povedal ob podaji prve prošnje in na prvem osebnem razgovoru in kaj je povedal kasneje. Na podlagi ugotovljenih neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od izhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj je pravilno ugotovila, da tožnik pred odhodom iz izvorne države ni bil preganjan in da mu zato tudi ne grozi bodoče preganjanje. Tožena stranka je tako v konkretnem primeru pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj je pravilno ugotovila, da so njegove navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, neverodostojne in da zato, ker ni bil prepričljiv in ker so njegove izjave malo verjetne, tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, saj je pravilno ocenila, da mu ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ.

18Obrazložitev izpodbijane odločbe je obsežna in konkretna. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila, zakaj ni mogla slediti tožnikovim navedbam o spremembi vere. S tem v zvezi je, kot že navedeno, navedla številne neprepričljivosti v tožnikovih izjavah in tudi tudi ustrezno utemeljila. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da je zaključek tožne stranke v zvezi z ustvarjanjem pogojev za mednarodno zaščito neobrazložen in da ga ni mogoče preizkusiti.

19Tudi ni utemeljen očitek, da tožnik ni imel možnosti, da se o kontradiktornosti svojih izjav izjasni. Tožnik je pred izdajo odločbe to možnost imel, saj je bil z neskladji in nekonsistentnostmi svojih izjav na osebnih razgovorih soočen, pa jih tudi po mnenju sodišča ni ustrezno pojasnil.

20Ni utemeljen očitek, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo to mogoče. Ne glede na to, da je potoval v času begunskega vala, bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že v prvi varni državi, pa tega ni storil in tudi v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito že prvič, ko je prestopil hrvaško slovensko mejo, čeprav je gotovo prišel v stik z uradnimi osebami, ampak šele potem, ko je bil v Slovenijo vrnjen iz Avstrije.

21Predmet tega upravnega spora ni odločitev tožene stranke o tožnikovi prvi prošnji, temveč o njegovi drugi prošnji, zato se sodišče ne bo opredeljevalo do tega, ali je šlo pri tožniku pri njegovem odhodu v Avstrijo 4. 4. 2017 (zgolj) za nesrečno naključje ali ne.

22Ni utemeljen tožbeni očitek, da je bilo tožniku ob podaji prve prošnje tako s strani tožene stranke, kakor tudi njegovega pooblaščenca, neformalno pojasnjeno, da podaja prošnje ni namenjena celoviti in natančni predstavitvi dogodkov, ampak zgolj kratki obrazložitvi razlogov za mednarodno zaščito, zaradi česar se je tega tudi držal. V prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 8. 3. 2016 takšne pojasnitve tožene stranke, niti tožnikovega pooblaščenca ni, tožnik pa tudi ne pove, kako naj bi mu bilo to neformalno pojasnjeno. Iz druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 11.5. 2017 sicer res izhaja, da je tožnikova pooblaščenka želela tožniku postaviti več vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, pa ji je bilo pojasnjeno, da bo to lahko storila na osebnem razgovoru, vendar pa je iz prošnje razvidno tudi, da je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in da pri tem ni bil kakorkoli časovno omejen. Tožnik ob podaji prve prošnje ključnega dogodka oziroma razloga, to je vdora Etelaat v domačo hišo, ni omenil. Vdor Etelaat v svojo hišo, preiskavo hiše in zaseg verske literature je prvič omenil šele na prvem osebnem razgovoru. Pri tem ni mogoče trditi, da je šlo na osebnem razgovoru zgolj za bolj podrobno opisovanje istega dogodka. S tem v zvezi se sodišče lahko strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da dejstvo, da prosilec razloge za mednarodno zaščito ob podaji prošnje strnjeno opiše, še ne pomeni, da lahko pri tem posamezne ključne dogodke zamolči oziroma o njih ne spregovori, tako kot tožnik ob podaji prve prošnje, ko se je „skoncentriral“ samo na očeta, da je oče izvedel za njegovo versko spreobrnitev. Tožniku je tudi bila dana možnost, da nekonsistentnosti v zvezi z vdorom Etelaat pojasni.

23Tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka pri izdaji odločbe splošne verodostojnosti tožnika ni ocenjevala v skladu s sodno prakso in ni uporabila doktrine treh strukturnih elementov oziroma kriterijev, temveč je uporabila le prvi element ocene njegove (ne) verodostojnosti. Pogoji za mednarodno zaščito se ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ-1. Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (prvi odstavek 21. člena), in predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (drugi odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, posebej v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo pristojni organ odločal zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V takem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja).

24Iz navedenih pogojev tako izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom.

25V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre torej za ugotavljanje okoliščin, ali je prosilcu mogoče verjeti. To pa se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer tako, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (22. člen v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ-1), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

26V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. In ravno na podlagi tožnikovih izjav glede bistvenih okoliščin je tožena stranka tudi ocenila splošno neverodostojnost tožnika. Tožena stranka torej ni ugotavljala samo prvega elementa (ne)verodostojnosti, ampak splošno neverodostojnost po vseh alinejah tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, in to v povezavi z informacijami o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik.

27Do tega, da gre pri tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev države, za kontradiktorne izjave, kot tudi, da gre pri njegovih aktivnostih v zvezi z novo vero, za neprepričljive in malo verjetne izjave, se je sodišče opredelilo že zgoraj.

28Tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni upoštevala Smernic UNCHR iz leta 2004 in da če so te smernice zastarele, ali je potem zastarela tudi Ženevska konvencija. Oba vira namreč nista primerljiva. Ženevska konvencija je pravni vir, ki ga je obvezno treba upoštevati, medtem ko splošne smernice UNHCR niso ne pravni vir in tudi ne dokaz, ki bi ga bilo treba obvezno upoštevati v vsakem primeru, še zlasti pa ne, če niso več aktualne zaradi časovne oddaljenosti njihovega nastanka.

29Tožnik je k tožbi priložil tudi domnevni izsek iz njegovega svetega pisma, molitev Oče naš, v tujem jeziku in in print screene iz njegovega Facebook-a v povezavi z novo vero, tudi v tujem jeziku, brez slovenskih prevodov. Navedenih virov sodišče ne more upoštevati, ker gre (tudi) po mnenju sodišča za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik pri tem ni navedel zakaj domnevi izsek iz svetega pisma z molitvijo Oče naš ni mogel predložiti v postopku izdaje upravnega akta, za objave na Facebook-u pa je navedel, da jih ni predložil, ker se ni zavedal, da je to pomembno. Ta razlog pa po presoji sodišča ni upravičen razlog, saj je treba upoštevati, da je imel v upravnem postopku na prvi stopnji odločanja zagotovljeno (brezplačno) pravno pomoč in sicer s strani kvalificiranega pooblaščenca s strani PIC. Iz zapisnika o ustnem razgovoru z dne 18. 11. 2016 tudi ne izhaja, da je tožnik želel prebrati (k tožbi priložen) izsek iz svetega pisma z molitvijo Oče naš, kot to zatrjuje tožnik v tožbi.

30Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišče pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da sta mu bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS.

31Sodišče je kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, brez predlagane glavne obravnave, ker so bila vsa relevantna dejstva ugotovljena v upravnem postopku.