30. člen ZMZ-1

Med strankama ni spora o tem, da so v tožnikovi izvorni državi Afganistan oblast v mesecu avgustu 2021 prevzeli talibani v celotni državi. Tožnik, glede na novo nastale okoliščine oziroma zaradi popolnoma spremenjenih razmer v izvorni državi Afganistan izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj tožena stranka navedbam tožnika v naknadnih pripravljalnih vlogah (s prilogo) glede spremembe situacije v Afganistana in prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi (15. 8. 2021) ni oporekala oziroma jim ni kakorkoli nasprotovala niti ni predložila nobenih drugih ažurnih in verodostojnih informacij o morebitnem drugačnem aktualnem stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov, ki bi nasprotovale s strani tožnika predloženim informacijam oziroma s strani sodišča pridobljenim informacijam, to je smernicam UNHCR o Afganistanu iz februarja 2022.

Zaradi nepristne spremembe vere ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi. Poleg tega iz okoliščin obravnavane zadeve niso razvidne druge dejavnosti, ki bi jih tožnik izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo in bi bile podlaga za nadaljnjo oceno tožene stranke, ali bi bil tožnik zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Celo nasprotno, iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da želi vero obdržati zase. Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Tožena stranka je dala preveliko oziroma izključno težo vprašanju obstoja preteklega preganjanja v Iranu. Po tem, ko je na podlagi ocene verodostojnosti ugotovila, da ne more verjeti tožniku, da so se dogodki v Iranu odvijali tako, kot jih je opisal, tudi ni dala nobene teže drugim navedbam in predloženim dokazom tožnika o njegovem odnosu do krščanske vere pred in po krstu v Sloveniji. V zadevi, kot je obravnavana, je bistvena nevarnost, ki tožniku grozi v primeru vrnitve v Iran in s tem povezano vprašanje, kako bi na tožnika gledala iranska oblast (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), spričo njegovega krsta in vključenosti v protestantsko versko skupnost, če bi tožnik postal za oblast sumljiv in prepoznaven. Kadar gre za zatrjevano spremembo vere „sur place“, je potrebno napraviti natančno in poglobljeno presojo spreobrnitve veroizpovedi, resnosti verovanj in načina njihove manifestacije v Iranu v primeru vrnitve, tudi po uradni dolžnosti. Upravno sodišče je v sodni praksi že zavzelo stališče, da kadar gre za prosilca za mednarodno zaščito, pri katerem je do spremembe vere prišlo šele po prihodu begunca iz Irana v državo, ki odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito („s

Zgolj predloženi krstni list in ostala dokazila o opravljenem krstu sicer še ne predstavljajo resnično spremembo vere. Potrdilo z dne 1. 10. 2019, ki ga je tožnik priložil tožbi, in iz katerega izhaja, da že več kot leto dni redno obiskuje srečanja in je aktivni član te verske skupnosti, ni nedovoljena tožbena novota, kot to zmotno meni tožena stranka. Potrdilo namreč ni namenjeno zgolj izkazovanju opravljenega krsta, pač pa življenja v določeni verski skupnosti in s tem pristnosti spremembe vere. Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tudi zaradi krsta, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Določilo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni nujno določilno, ali je prosilec dejansk

Po interpretaciji Sodišča EU nobeno od relevantnih pravil EU ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove zadevni verski praksi in se tako zaščiti. Če se ugotovi, da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca. Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima. V elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%. Z interpretacijo SEU določbe 46(3) člena Procesne direktive, ki ima neposredni učinek, v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ni skladna določba drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 (v zvezi s 60. členom, drugo alinejo t

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo Višjega sodišča v ... št. K ... z dne 22. 10. 2001 pravnomočno obsojen na 20 let zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja poskusa umora. Čeprav tožena stranka ni izrecno ugotovila, ali gre pri poskusu umora za hudo kaznivo dejanje in ali je za takšno dejanje v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let, je (navedena) ugotovitev tožene stranke, da je pri tožniku podana izključitvena klavzula, pravilna. Čim pa je podana izključitvena klavzula, pa ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite.

Priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo zlorabo sistema mednarodne zaščite oziroma uporabo v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) in ne zgolj navidezno potrebo. Kršitev 8. člena ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). Narava stvari v obravnavanem primeru bi dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, vendar pa tožnik tega v tožbi ni predlagal; glede na to, da se tožbeni predlog glasi samo na odpravo izpodbijane odločbe, bi z odločanjem v sporu polne jurisdikcije sodišče prve stopnje nedopustno preseglo tožbeni zahtevek.

Zmotna dokazna ocena je posledica procesne napake neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V primerih ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa omenjena določba ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka. Vendar je kršitev 8. člena ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). Tako je dokazna ocena, na kateri temelji sodna odločba, zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na "uspehu celotnega postopka", torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku ipd. Pridevnik "popolna" v tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih

Pritožnica uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sàmo ugotovilo dejansko stanje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah, kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma na konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil. Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Tožena stranka ni ugotovila, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove osebne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega. Tožnik ni znal konkretneje in bolj natančno pojasniti, zakaj je sploh pričel opazovati to cerkev in zakaj ravno to cerkev, zaradi česar so izjave o tem, da je izključno zaradi tega pričel razmišljati o spremembi vere, neprepričljive in neverjetne. Tožnik v Iranu se ni dovolj pristno niti dovolj intenzivno zanimal za krščanstvo, da bi lahko na tem gradil svojo željo po spremembi vere oziroma krstu po prihodu v Slovenijo. Člen 5(3) kvalifikacijske Direktive dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija). V tožnikovem primeru pa gre za prvo prošnjo, s sklicevanjem na to določbo pa je tožena stranka zavrnila tudi status subsidiarne oblike zaščite. Kdaj točno naj bi tožnik o spremembi vere povedal svoji ženi in zakaj ravno takrat

Zgolj dejstvo, da se je tožnik krstil le šest dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito, ob tem, da je krščansko oziroma evangeličansko vero spoznal in prakticiral oziroma jo sprejel že v Iranu, ne zadostuje za zaključek, da je tožnik s krstom zgolj želel ustvariti okoliščine za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Tožnik že približno tri leta obiskuje obrede in se aktivno udejstvuje v skupnosti evangeličanske cerkve, preučuje Sveto pismo in krščanstvo, hkrati pa iskreno, skladno in zavzeto opisuje, kaj mu pomeni krščanska vera v nasprotju z islamom, zato sodišče ne dvomi, da je njegova sprememba vere pristna. Po praksi Sodišča Evropske unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca. V primeru, da tožnik svoje spremembe vere ne bo skrival in bo širil svojo vero ter obiskoval hišne cerkve in pri tem vztrajal, kar izhaja iz njegovih izpovedb in čemur sodišče sledi, te

Ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oz. mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Toženka navedenega zaradi naslonitve na določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 sploh ni obravnavala, s čimer sta povezani tudi ugotovitvi toženke, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Toženka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tj. zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. V konkretnem primeru ni nujno odločilno, ali je tožnik dejansko spremenil vero in ima lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, tj. spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja. Od tožnika nikakor ni moč zahtevati, naj svojo veroizpoved v primeru vrn

Treba je razlikovati med situacijo, ko v konkretni zadevi ni dvoma v pristnost spremembe vere, in situacijo, ko določen dvom v pristno spremembo vere obstaja oziroma ko gre za osebo, ki je očitno globoko predana (novi) veri in osebo, ki takšne globoke predanosti (še) ne izkazuje z visoko stopnjo zanesljivosti. Poleg objektivnega vidika pristnosti spremembe vere je pomemben in bistven tudi subjektivni vidik in sicer, je ključno vprašanje, kako pomembno je javno izvajanje nekega verskega obreda oziroma ohranjanje verske identitete za „posameznika osebno,“ torej kako prosilec šteje določeno osebno ali skupno vedenje, povezano z veroizpovedjo, da je to zanj pomembno oziroma ali oseba dojema določena verska dejanja kot nujni sestavni del izpovedovanja svoje vere in s tem svoje identitete. Za potrebe odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja je treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima lahko tri temeljne dimenzije: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja. Izjave prosilca, ki so prevedene iz farsi

Na splošni ravni ni mogoče izključiti, da prosilec v izvorni državi ne bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstil, pri čemer zadošča že, da subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta prosilcu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi. Pogoj je seznanitev subjekta preganjanja z v tujini opravljenim krstom, zaradi česar je treba ugotoviti tudi, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve z omenjenim dejstvom res prišlo.

Pristnost verskega prepričanja ali njegove spremembe se nanaša na prosilčevo notranje sprejemanje vere, obred krsta pa se povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zaradi takega pomena je krstitev lahko sprejeta kot materialni znak, da je oseba spremenila dosedanjo veroizpoved, zato na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila. V obravnavanem primeru mora biti pred presojo, ali je utemeljen tožnikov strah pred dovolj resnim preganjanjem v izvorni državi, na podlagi objektivnih in subjektivnih dejavnikov, naštetih v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.

Določba 5(3) člena Kvalifikacijske direktive dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in zgolj zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka bi morala ne glede na to, ali tožniku (ne) verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati in v obrazložitvi sprejete odločitve s svojimi razlogi obrazložiti, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti oziroma zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. V konkretnem primeru ni odločilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, torej spremembo vere iz islama v evangeličansko tožniku pripiše subjekt preganjanja, česar tožena stranka ni raziskala, vendar bi to v skladu z načelom materialne resnice morala storiti, preden je izdala izpodbijano odločbo, saj gre za dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev (8. člen ZUP). Iz Kvalifikacijske direktive, ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiar

Med strankama je bila tudi v ponovnem odločanju sodišča sporna pravilnost dokazne ocene (presoje) ugotovitve (ne)pristnosti pritožnikove spremembe vere iz muslimanske v krščansko (evangeličansko) vero, ki je bila ključna za zavrnitev priznanja mednarodne zaščite v postopku pred toženko. To pa po presoji Vrhovnega sodišča (med drugim tudi glede na ugotovitve in napotke Vrhovnega sodišča v prejšnjem postopku) vzpostavlja dolžnost sodišča, da v obravnavanem primeru opravi glavno obravnavo. V primeru, da je dejansko stanje med strankama sporno, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) le, kadar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnikovo zaslišanje ni potrebno, ker glede na v postopku pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. S tem je vnaprej vrednotilo uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na glavni obravnavi (vn

Direktiva št. 2011/95/EU dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi sobsidarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija). V nasprotju s tem je tožena stranka zavrnila tožnikovo prvo prošnjo in tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ker se je tožena stranka nepravilno oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere. Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 k EKČP in Protokola 13 k EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah (pravica

Na podlagi ugotovljenih neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od izhoda iz izvrone države zgolj namen ustvarjanja potebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Iz druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 11.5. 2017 sicer res izhaja, da je tožnikova pooblaščenka želela tožniku postaviti več vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, pa ji je bilo pojasnjeno, da bo to lahko storila na osebnem razgovoru, vendar pa je iz prošnje razvidno tudi, da je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in da pri tem ni bil kakorkoli časovno omejen. Dejstvo, da prosilec razloge za mednarodno zaščito ob podaji prošnje strnjeno opiše, še ne pomeni, da lahko pri tem posamezne ključne dogodke zamolči oziroma o njih ne spregovori. Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošn