VSL Sodba in sklep II Cp 1067/2017

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbam zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

1. razveljavi glede zahtevka prve tožnice za plačilo odškodnine za telesne bolečine in strah v znesku 185.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (del točke I.1. in del točke II.1. izreka sodbe) in zahtevka za plačilo rente (točka II.2. izreka sodbe), glede zahtevka druge tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 62.680,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (točka II.3. izreka sodbe) ter glede odločitve o stroških postopka (III. točka izreka sodbe) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. spremeni v I. točki izreka sodbe tako, da se ta glasi:

"Toženi stranki sta dolžni do višine zavarovalne vsote 65.097,65 EUR solidarno in nerazdelno, nad višino zavarovalne vsote pa le prvo tožena stranka, plačati:

- prvi tožnici 50.000,00 EUR (prej 11.982.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od zneska 11.982.000,00 SIT za čas od 7. 12. 2002 do 27. 6. 2003 po stopnji, ki je enaka stopnji zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 1. 1. 2007 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek (glede zahtevka za plačilo 20.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

- drugi tožnici znesek 10.000,00 EUR (prej 2.396.400,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od zneska 2.396.400,00 SIT za čas od 20. 4. 2002 do 27. 6. 2003 po stopnji, ki je enaka stopnji zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 1. 1. 2007 do plačila pa zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek (glede zahtevka za plačilo 8.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

- tretjemu tožniku znesek 5.000,00 EUR (prej 1.198.200,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od zneska 1.198.200,00 SIT za čas od 20. 4. 2002 do 27. 6. 2003 po stopnji, ki je enaka stopnji zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 1. 1. 2007 do plačila pa zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek (glede zahtevka za plačilo 2.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

III. V ostalem delu se pritožbe zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (tj. v točki II.1. glede prve tožnice za znesek 195.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, v točki II.4. glede druge tožnice za znesek 27.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in v točki II.5. glede tretjega tožnika za znesek 18.038,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 30. 1. 2012 (I. točka izreka), s sodbo (II. točka izreka) pa je odločilo, da sta dolžni toženi stranki do višine zavarovalne vsote 65.097,65 EUR solidarno in nerazdelno, nad njeno višino pa le prva tožena stranka, plačati prvi tožnici 21.088.320,00 SIT (sedaj 88.000,00 EUR) z zamudnimi obrestmi za čas od 7. 12. 2002 do izdaje sodbe, po stopnji, ki je enaka stopnji zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od dneva izdaje sodbe do plačila pa zakonske zamudne obresti (točka I.1 izreka), drugi tožnici znesek 4.313.520,00 SIT (sedaj 18.000,00 EUR) z zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2002 do izdaje sodbe po stopnji, ki je enaka stopnji zakonskih zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero, od izdaje sodbe do plačila pa zakonske zamudne obresti (točka I.2. izreka) in tretjemu tožniku znesek 1.677.480,00 SIT (sedaj 7.000,00 EUR) z zamudnimi obrestmi za čas od 20. 4. 2002 do izdaje sodbe po stopnji, ki je enaka stopnji zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od izdaje sodbe pa zakonske zamudne obresti (točka I.3 izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek tožnikov in sicer prve tožnice za znesek 86.749.680,00 SIT (sedaj 362.000,00 EUR) z zamudnimi obrestmi in mesečno rento 335.396,00 SIT (sedaj 1.800,00 EUR) (točki II.1. in II.2. izreka), drugi tožnici za znesek 11.861.500,00 SIT (sedaj 49.497,00 EUR) z zamudnimi obrestmi, za znesek 13.183,00 EUR z zamudnimi obrestmi in za znesek 6.470.280,00 SIT (sedaj 27.000,00 EUR) z zamudnimi obrestmi (točki II.3. in II.4. točke izreka) ter tretjega tožnika za znesek 4.322.520,00 SIT (sedaj 18.038,00 EUR) z zamudnimi obrestmi (točka II.5 izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujejo vsi tožniki in obe toženki, zoper sklep pa toženki.

3Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo (tudi z razpisom obravnave pred višjim sodiščem) spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožnikov ugodi v celoti.

Sodba pri presoji odškodnine kot odločilno upošteva razmejitev med škodo, ki jo je treba pripisati škodnemu dogodku, za katerega je bolnišnica odgovorna po vmesni sodbi, in škodo, ki jo je treba pripisati predhodnim hipoksičnim okvaram prve tožnice. Sledi v postopku postavljenemu mnenju izvedenske komisije, da zanesljive razmejitve ni mogoče opraviti, da ni mogoče opredeliti, kakšno bi bilo zdravstveno stanje tožnice, če ne bi bilo poškodbe. Ker je do poškodbe prišlo pred prvim letom starosti prve tožnice, (po mnenju izvedenke dr. F. F.) ni možno ugotoviti, kakšen bi bil razvoj tožnice, če ne bi bilo poškodbe in s tem tudi ni mogoče podati razmejitve med hipoksičnimi težavami in škodo nastalo zaradi poškodbe. Huda (katastrofalna) poškodba, do katere je prišlo med hospitalizacijo prve tožnice pri prvi toženki, je preusmerila zdravljenje in okrevanje prve tožnice, prikrila njene dotedanje zdravstvene težave, ji odvzela možnosti ozdravitve in izboljšanja zdravstvenega stanja in povzročila katastrofalno škodo, to je njeno 100 % invalidnost. O tem sodba nima ugotovitev in je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pred odpustom prve tožnice po operaciji srca v domačo nego dne 27. 3. 1995 je bil dne 22. 3. 1995 opravljen CT glave, ki ni pokazal nobenih evidentnih patoloških sprememb. Gre za edine CT slike glave prve tožnice pred poškodbo v bolnišnici, ki jih je sodišče izgubilo. Na njihovi podlagi bi bilo možno ugotoviti posledice hipoksičnih težav in predstavljajo edini neposredni in objektivni dokaz o stanju prve toženke pred poškodbo v bolnišnici. Zaradi njihove izgube je podan upravičen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Upoštevaje, da nobeden od izvedencev izvedenske komisije ni potrdil, da je te CT slike imel na razpolago, je mnenje, na katerem temelji sodba pomanjkljivo. Zaradi njihove izgube pa je kršena tudi ustavno varovana pravica tožnikov do poštenega in nepristranskega sojenja.

Sodba spregleda, da prva tožnica 31. 3. 1995 ni bila hospitalizirana pri prvi toženki niti zaradi postoperativnih težav po operaciji na srcu niti zaradi hipoksičnih težav, temveč zaradi težav pri hranjenju. Zdravljenje je bilo usmerjeno na pridobivanje teže prve tožnice. Prva tožnica je dobro napredovala vse do hude poškodbe dne 25. 4. 1995, ki je prekinila vse možnosti tožnice za najboljše okrevanje po operaciji srca. Nadaljnje zdravljenje je bilo namenjeno le še blaženju njenih zdravstvenih težav, brez možnosti izboljšanja in z izrazitim negativnim trendom razvoja količine in intenzivnosti zdravstvenih težav prve tožnice (vedno novih operacij, novih ortopedskih pripomočkov, stalne psihiatrične obravnave …). Zaradi poškodbe v bolnišnici je podana katastrofalna škoda, ki jo tožnica vtožuje v tem postopku.

Ugotovitve sodbe v zvezi z naravo in posledicami poškodbe v bolnišnici (19., 20. točka obrazložitve sodbe) temeljijo na mnenju izvedencev, ki je podano brez pregleda CT slik glave tožnice pred poškodbo tožnice v bolnišnici. Sodba napačno in nekritično oceni mnenja in izpovedbe izvedencev dr. C. C., dr. D. D., dr. E. E. in dr. F. F. Mnenje dr. C. C., da bi bile sposobnosti tožnice nižje kot pri zdravih vrstnikih (da bi bile bolj motene kognitivne sposobnosti prve tožnice in bi bila podana duševna manj razvitost), temelji na posrednih dokazih in zapažanjih drugih, ko vseh sedanjih zdravstvenih težav tožnice še ni bilo. Sodba spregleda njeno ugotovitev, da bi bil razvoj zaradi hipoksičnih težav upočasnjen, da ni mogla povedati, do katere stopnje bi se tožnica razvila, da so možgani prilagodljivi in je naknadna poškodba tožnice neugodno vplivala na nadaljnji razvoj prve tožnice in njeno ozdravitev. Enako velja tudi glede mnenja dr. D. D. Izvedenec dr. E. E. pa niti ni znal oceniti, kakšno bi bilo stanje tožnice, če ne bi bilo poškodbe. Izvedenka dr. F. F. pa je dopuščala možnost razmejitve 50 % proti 50 %, glede na obsežnost hude poškodbe tožnice. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede procenta razdelitve škode iz naslova hipoksičnih težav in poškodbe, dobljene v bolnišnici.

Sodba ima ugotovitve glede posledic in škode iz naslova hipoksičnih motenj (dokazno breme je na toženkah), nima pa ugotovitev o škodi in poškodbah (z izjemo poškodbe vida), povzročenih s poškodbo v bolnišnici.

Sodba prisodi prenizke odškodnine iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne upošteva subjektivnih in objektivnih elementov in tudi ne namena odškodnine in je ni mogoče preizkusiti. Sodba ne upošteva, da tožnica, ki je stara 21 let, trpi bolečine in nevšečnosti od rojstva in da se, kot ugotavljajo izvedenci, svojega položaja zaveda. Iz naslova telesnih bolečin prisodi dobrih 10 % zahtevka (od uveljavljanih 125.000,00 EUR), kar glede na bolečine, ki jih je prva tožnica trpela (in jih trpi), ne predstavlja pravične in primerne odškodnine. Tudi odškodnina za strah v višini 3.000,00 EUR, glede na to, da že 21 let živi v stalnem strahu pri življenjskih opravilih, kot tudi pred, med in po vsakem tretmaju s strani medicinskega osebja ali zdravnikov, je bistveno prenizka. Ne drži ugotovitev sodbe, da primaren strah pri njej ni bil prisoten, saj je poškodba ogrozila njeno zdravljenje in je prva tožnica utrpela izredno intenziven strah pred smrtjo.

Sodba (30. točka obrazložitve) povzema trditve tožbe glede zmanjšanja življenjske aktivnosti prve tožnice zaradi poškodbe. Toženci teh trditev glede obsega, vrste in intenzivnosti niso prerekali, kar pomeni, da so ugotovljena. V nasprotju z ZPP sodba tega ne upošteva. Tožnica življenjskih funkcij in opravil ne more opravljati samostojno, 100 % je odvisna od drugih. Pri odločanju o višini škode sodba prevelik pomen pripiše opravilom, za katera ugotavlja, da jih lahko prva tožnica omejeno sama izvaja. Stanje, v katerem je tožnica, predstavlja katastrofalno škodo. Navedenega sodba zmotno ne upošteva in se tudi napačno sklicuje na procente, s katerimi so izvedenci poskušali razmejiti obe vrsti škod.

Nepravilno je zavrnjen zahtevek za določitev rente. Zmotno je stališče sodbe, da tožnica ni zmožna za delo iz razloga hipoksičnih težav in ne zaradi poškodbe v bolnišnici. Izvedenci posledic poškodbe in škode iz naslova hipoksičnih težav niso mogli razmejiti in tudi ne vzroka za psihoorganske motnje. Poškodba je imela in ima prispevek k psihoorganski motnji in s tem k zdravstvenim problemom tožnice in k njeni nezmožnosti pridobivanja dohodka. Slednja, kot so ugotovili izvedenci, izvira iz zdravstvenih motenj na intelektualnem, kognitivnem in gibalnem področju. Sicer pa sodišče samo ugotavlja, da je poškodba v bolnišnici imela svoj vpliv in bi moralo, upoštevaje načelo deljene odgovornosti, tožbenemu zahtevku vsaj delno ugoditi. Materialnopravno zmotno je namreč stališče sodbe, da mora biti za določitev rente podana izključna vzorčna zveza med poškodbo bolnišnice in dela nezmožnostjo tožnice.

Sodba pri odmeri odškodnine drugi tožnici in tretjemu tožniku zaradi duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti prve tožnice ne upošteva subjektivnih in objektivnih kriterijev in tudi ne namena odškodnine. Prisojena odškodnina ne ustreza pošteni in pravični odškodnini. Pri presoji odškodnine drugi tožnici ni v zadostni meri in pravilno upoštevano, da je svoje življenje posvetila hčeri, kar se odraža na njenem fizičnem in psihičnem zdravju. Zanjo bo morala skrbeti do konca svojega življenja oziroma dokler bo fizično (in mentalno) zmogla. Upoštevaje v sodbi opisano stanje in opis vseh težav prve tožnice, se je druga tožnica kot človek (telesno in mentalno) sesula. Zmotno je stališče sodbe, da ji niso mogle ostati neznane težave iz razloga hipoksičnih težav hčere, od njenega rojstva do poškodbe. V bolnišnici 25. 4. 1995 je druga tožnica sicer prejemala različna zdravniška mnenja in diagnoze, pri čemer je po mnenju zdravnikov obstajala 95 % verjetnost ozdravitve. Še pred poškodbo je spremljala ugoden razvoj hčere zaradi težav s hranjenjem. Nelogično in neživljenjsko je stališče sodbe, da bi kljub stanju, v katerem je prva tožnica, lahko, glede na vse ugotovljene težave, ki jih ima, opravljala službo. Tretji tožnik se je po poškodbi otroka zaprl vase, izločil iz družbe, odtujil družini, se ločil od druge tožnice in svojo bolečino preživljal in jo preživlja v svoji notranjosti. Navedenih okoliščin sodba pri prisoji odškodnine ne ovrednoti pravilno in prisodi znatno prenizko odškodnino.

Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek tožečih strank za povrnitev škode iz naslova prilagoditve bivalnega okolja za potrebe tožnice. Tožniki so pravočasno predlagali dokaz z izvedencem gradbene stroke. V kolikor navedeni izvedenec, kot navaja sodba nima znanj in vedenj glede preureditve stanovanja za potrebe invalida, bi lahko sodišče postavilo izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbe postopka pri izvajanju dokaza z izvedencem, ker je nepravilno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca, to je Zavoda za rehabilitacijo ..., kot prepoznega. Ne gre za nov dokaz, temveč za predlog tožnikov v okviru že predlaganega dokaza z izvedencem. Zmotno je tudi stališče sodbe, da poškodba ni bistveno prispevala k nastanku potreb prve tožnice po prilagoditvi bivalnega okolja. Po ugotovitvi izvedencev je poškodba bolnišnice prispevala h gibalnim težavam tožnice (glede motenj vida v celoti), kar omogoča zaključek, da je preureditev potrebna.

Nepravilen je zaključek sodbe, da glede zahtevka iz naslova povrnitve stroškov za nego tožnice in stroškov prevozov ni zadostne trditvene podlage in ne zadostnih dokazov. Iz trditev (in dokazov) tožnikov je razvidno, kakšno je stanje tožnice, da je tožnica v šoli v ..., da so tožniki stroške za prevoze zahtevali na relaciji dom – ... oziroma ..., katere preglede in tretmaje je tožnica imela, je navedeno v izvedenskih mnenjih, v spisu pa so tudi izvidi pregledov. Vzročna zveza med poškodbo bolnišnice in nastalo škodo s prevozi je podana, saj so bili prevozi potrebni (vsaj delno) tudi zaradi poškodbe.

4Prva toženka se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Sodba je izdana preuranjeno, ker je prva toženka 11. 2. 2016 vložila predlog za obnovo postopka, ki se nanaša na temelj zahtevka, ki naj bi bil glede na vmesno sodbo z dne 13. 6. 2007 podan. Predlog je utemeljevala z novimi dejstvi in okoliščinami, ki so nastopile na naroku 18. 1. 2016, zato bi moralo sodišče pred izdajo izpodbijane sodbe odločiti o predlagani obnovi.

Vztraja pri ugovoru zastaranja. Do škodnega dogodka je prišlo 25. 4. 1995, tožba je bila vložena 6. 4. 1998, denarni zahtevek glede prve tožnice pa je bil postavljen šele z vlogo 6. 12. 2002 in povišan na naroku 30.1. 2012. Ugotovitveni zahtevek zastaranja ne pretrga. Zmotno je stališče sodbe, da je bilo o temelju že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo. V njenem izreku je odločeno le o obstoju odgovornosti tožene stranke, ne pa o drugih elementih odškodninske odgovornosti. Stališče Vrhovnega sodišča, na katerega se izpodbijana sodba v zvezi z vprašanjem zastaranja sklicuje, ni upoštevno, ker ni mogoče obiti ugotovitev izvedencev o tem, kaj je vzrok poškodbe in do kdaj je zdravljenje trajalo. Sicer pa bi bilo treba vsaj zvišanje denarnega zahtevka po pravnomočni odločitvi o temelju obravnavati drugače kot denarni zahtevek, postavljen pred tem. Po nesporni ugotovitvi izvedencev Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti ... je bilo zdravljenje prve tožnice zaključeno 18. 5. 1995, ko se je nevrološko zdravstveno stanje ustalilo. Kasnejši ukrepi rehabilizacije oziroma habilitacije ne predstavljajo zdravljenja. Ne vzdrži zato zaključek sodbe, ki nekritično sledi drugi in tretji toženi stranki glede trajanja zdravljenja. Sodba si glede vprašanja zaključka zdravljenja izvedensko mnenje tolmači napačno in prezre njegov zaključek pod točko 2 na strani 4 dopolnilnega mnenja z dne 20. 5. 2013. Do zaključka izvedencev o trajanju zdravljenja se ne opredeli, nekritično zaključi, da zaradi konstantnega izvajanja terapij, ni mogoče pričakovati, da bi starša prve tožnice lahko vedela za trenutek zaključka zdravljenja.

Prisojena odškodnina je previsoka oziroma sodba ne upošteva, da je prva tožnica imela prirojeno okvaro aortnega loka, kar je vodilo k slabši prekrvavitvi vseh organov, tudi možganov, da je imela druge prirojene organske nepravilnosti (manj razvitost živčnega sistema in duševno manj razvitost), številne prirojene okvare na drugih organskih sistemih (srce, ledvice …) in da operacija na srcu, reanimacija ter zapleti (akutni srčni infarkt, aritmije, pljučni edem oziroma akutno popuščanje srca, akutna ledvična odpoved) povzročajo posledice, ki vplivajo na današnjo fizično in kognitivno sposobnost prve tožnice.

Zmoten je zaključek sodbe, da je pri prvi tožnici prišlo do poškodbe glave na neugotovljen način. Ugotovitve izvedencev dr. F. F. in dr. E. E. na naroku 18. 1. 2016, do katerih se sodba ne opredeli, nudijo podlago za zaključek, da do škode ni prišlo v posteljici in tudi ne zaradi dejavnosti ali opustitve prve toženke.

Napačen je zaključek sodbe, da je poškodba možganov kot posledica predhodnih okvar in škodnega dogodka pri prvi tožnici pustila desno stransko hemiparezo, okvaro vidnega polja, psihoorganski sindrom, motnje motoričnega in duševnega razvoja. Navedene posledice je prva tožnica imela že brez obravnavane poškodbe glave. Že pred poškodbo je prva tožnica imela močan asimetrični tonični vratni refleks na desni strani, kar kaže na okvaro v levi možganski polobli v motorični regiji, kar bi samo po sebi lahko imelo posledico v smislu spastične desnostranske hemipareze. V neposredni bližini motorične regije je tudi center za vid, zato ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti trditi, da je izpad desnega vidnega polja v (izključni) vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Napačna je tudi ugotovitev sodbe, da je bil zaradi sporne poškodbe upočasnjen razvoj prve tožnice na kognitivnem in motoričnem področju. Ugotovitvam izvedencev v dopolnilnem mnenju in ob njihovem zaslišanju toženka res ni nasprotovala, vendar pa so razlogi sodbe v očitnem nasprotju z njihovo vsebino.

Pri višini odškodnine iz naslova telesnih bolečin bi moralo sodišče upoštevati (drugačen) vzrok in način nastanka poškodbe. Pri presoji odškodnine iz naslova strahu, sodba ne obrazloži, od kdaj naprej šteje, da se je prva tožnica zavedala obiskov zdravnikov, pa tudi ne, do kdaj so ti obiski potekali. Vztraja pri stališču, da prvi tožnici odškodnina za strah ne pripada, ker je bilo zdravljenje zaključeno, še preden se ga je prva tožnica zavedala. Previsoko je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaključek sodbe, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti v prvih letih življenja prve tožnice pripisati predvsem poškodbi, je v nasprotju z ugotovitvami izvedencev. Upoštevaje izpovedbo izvedenke dr. F. F. bi prva tožnica tudi brez poškodbe shodila kasneje in bi imela veliko motoričnih in kognitivnih težav. Sedanje stanje, ki je slabše, kot je že predhodno bilo, ne more biti podlaga za ugotavljanje zmanjšane življenjske aktivnosti. Sicer pa bi bilo treba pri izračunu 30 % prispevka, ki ga upošteva sodba, uporabiti za osnovo nižji znesek kot 265.000,00 EUR, kolikor je uveljavljala prva tožnica.

Previsoko je odmerjena odškodnina drugi tožnici in tretjemu tožniku. Sodba nekritično sledi izpovedbi druge tožnice. V nezadostni meri je upoštevano, da je prva tožnica večji del tedna nastanjena v ustanovi v K., da razveze druge tožnice in tretjega tožnika ni mogoče pripisati le škodnemu dogodku in da imata še enega zdravega otroka. Primeri iz sodne prakse, na katere se sodba sklicuje, se nanašajo na drugačne življenjske dogodke. Sicer pa niti ni podlage za prisojo odškodnine za nematerialno škodo za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, saj je k sedanjemu stanju le delno prispevala poškodba možganov.

Izrek sodbe v obrestnem delu je v nasprotju z materialnim pravom in z obrazložitvijo, ki se sklicuje na Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti¹ (v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je odpravil temeljno obrestno mero, kar v izreku ni upoštevano. Ob sedaj negativni TOM, omogoča tožeči stranki višje obresti od zakonsko dovoljenih. Obrestni del izreka je zato treba uskladiti z zakonom, ki velja v času razsoje, to pa je ZPOMZO-1.

Nepravilna je stroškovna odločitev, saj bi glede na neuspeh po višini, vsaj del stroškov toženke morali kriti tožniki.

5Druga tožena stranka se pritožuje zoper sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Druga toženka vsebinsko enako kot prva toženka nasprotuje odločitvi sodbe, da je bilo o temelju odškodninske obveznosti odločeno z vmesno sodbo z dne 13. 6. 2007. Izpostavlja, da je o njem odločeno šele z izpodbijano sodbo. Izrek se nanaša le na prvo toženko in ni odločeno, da je zahtevek po podlagi utemeljen tudi zoper drugo toženko oziroma do višine zavarovalne vsote solidarno s prvo toženko. Prvo toženko (glede na izrek) veže le ugotovitev odgovornosti za nastanek telesnih poškodb prve tožnice. Niso pa ugotovljeni drugi elementi odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani. Ker je o temelju odškodninske obveznosti druge toženke odločeno šele z izpodbijano sodbo, je napačno stališče sodbe, da je bilo o njenem ugovoru zastaranja odločeno že z vmesno sodbo. Ponavlja razloge prve toženke glede zastaranja in poudarja, da ni odločilno kot zmotno zaključi sodba, da se je prva tožnica zdravila vsaj do leta 2011, ker sta bili skolioza in psihoorganska motnja, vsaj delno povezani s poškodbo. Šlo je le za vzdrževanje stanja, v okviru katerega so potrebni zdravniški posegi in terapije, do zaključka zdravljenja pa je prišlo že leta 1995. Dajatveni zahtevek bi lahko prva tožnica vložila že pred potekom zastaralnega roka. Toženki sta že v postopku pred izdajo vmesne sodbe navajali, da ni vsa nepremoženjska škoda posledica obravnavanja poškodbe in sta zahtevali razmejitev te škode. Na to vprašanje je vezano tudi vprašanje glede začetka teka zastaranja za škodo, ki je posledica poškodbe. Pred pravnomočnostjo vmesne sodbe sodišče ni razmejevalo koliko zdravljenja je posledica poškodbe, zato ji bila odvzeta možnost, da se o zastaranju odloča pred njeno izdajo. Podana je zato absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Druga toženka enako kot prva toženka izpostavlja, da se je po izdani vmesni sodbi izkazalo, da je mehanizem poškodbe oziroma vzrok poškodovanja drugačen, kot je bilo upoštevano v vmesni sodbi. Sodba se do tega ni opredelila in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Previsoko je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Možgani prve tožnice so bili trajno prizadeti že pred obravnavano poškodbo. Predhodna poškodovanost možganov je bila difuzna, poškodba možganov je bila lokalizirana, jasno zamejena in je zato treba bistveno večji delež sedanje prizadetosti prve tožnice pripisati predhodni okvari možgan. Stopnjo duševnih bolečin prve tožnice v bodočnosti je, kot ugotavljajo izvedenci (11. točka dopolnilnega mnenja), težko predvideti. Škodni dogodek je le v manjši meri vplival na nemožnost opravljanja pridobitnega dela. Druga toženka enako kot prva toženka izpostavlja, da bi posledice, ki so prvi tožnici ostale, slednja imela tudi brez obravnavane poškodbe glave. Soglaša z oceno deležev škode, ki so posledica poškodbe, kot so jo podali izvedenci, in ocenjuje, da bi bila bila pravična odškodnina iz tega naslova 20.000,00 EUR.

Posledice poškodbe pri prvi tožnici ne bi pomenile posebno hude invalidnosti bližnjega. Sedanje zdravstveno stanje prve tožnice je le v manjšem delu posledica obravnavane poškodbe, glede na predhodne okvare. Ne glede na škodni dogodek bi bila podana zmerna stopnja celebralne paralize z veliko motoričnimi in kognitivnimi težavami. Glede vprašanja, ali je poškodba pri prvi tožnici povzročila posebno hudo invalidnost, je dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo. Podrejeno druga toženka ugovarja višini prisojene odškodnine iz enakih razlogov kot prva toženka. Ocenjuje, da v kolikor sta tožnika upravičena do odškodnine, bi bila za drugo tožnico primerna odškodnina 8.000,00 EUR, za tretjega tožnika pa 3.000,00 EUR.

Druga toženka enako kot prva toženka izpostavlja, da zahtevek za obresti po 28. 3. 2003 ni skladen z obrestno mero določeno s ZPOMZO-1 in predlaga, da se v tem delu zahtevek za obresti zavrne.

6Tožniki so odgovorili na pritožbo prve toženke, se obrazloženo opredelili do pritožbenih očitkov in predlagali njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

7Prva toženka je odgovorila na pritožbo tožnikov, se opredelila do pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

8Pritožbi toženk zoper sklep nista utemeljeni, pritožbe zoper sodbo so delno utemeljene.

9V predmetnem postopku prva tožnica vtožuje odškodnino za škodo zaradi hude poškodbe glave, ki jo je dobila 25. 4. 1995 med hospitalizacijo pri prvi toženki. Druga tožnica in tretji tožnik (starša prve tožnice) zahtevata odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prve tožnice. Druga tožnica pa dodatno še odškodnino za premoženjsko škodo.

O pritožbi zoper sklep

10Zavzeto stališče sodišča prve stopnje, ki je spremembo tožbe (razširitev z dne 30. 1. 2012) dovolilo, ima podlago v prvem odstavku 185. člena ZPP. Sodišče namreč lahko spremembo tožbe dovoli kljub nasprotovanju tožene stranke, če meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Druga toženka, ki v pritožbi vztraja, da spremembe tožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti, ne ponudi razlogov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost zavzetega stališča. Prva toženka pa ne ponudi nobenih razlogov.

11Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženk zoper sklep zavrnilo in ga potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

12O temelju zahtevka (glede prve tožnice) je bilo, kot pravilno obrazloži že sodba, odločeno že z vmesno sodbo dne 13. 6. 2007, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 106/2012 z dne 2. 10. 2014.²

13Z vmesno sodbo je odločeno o odgovornosti obeh toženk, o vseh elementih odškodninske odgovornosti in o zastaranju. Izrek vmesne sodbe,³ na katerega se sklicujeta toženki v prid njunemu pritožbenemu stališču, da je z njim odločeno le o odgovornosti prve toženke za nastanek telesnih poškodb prve tožnice, je treba povezati z uvodom odločbe in z njeno obrazložitvijo, v kateri je opisano konkretno dejansko stanje, vključno s pravnimi posledicami in razlogi, ki jih utemeljujejo.⁴ Navedeni izrek (sam po sebi) bi sicer mogel pritrjevati stališču druge toženke, vendar pa je že iz uvoda vmesne sodbe⁵ in njene obrazložitve jasno razvidno, da je z vmesno sodbo odločeno (tudi) o odgovornosti druge toženke (6. in 7. stran obrazložitve).⁶ Sicer pa je druga toženka očitno (drugače kot sedaj) štela, da se nanjo nanaša, saj se je zoper odločitev pritožila.⁷

14Z vmesno sodbo je bilo odločeno tudi o ugovoru zastaranja, ki sta ga uveljavljali toženki.⁸ Zavzetemu stališču in razlogom prvostopenjske sodbe, da tožbeni zahtevek ni zastaran (6. stran obrazložitve), je pritrdilo v že navedeni odločbi tudi Vrhovno sodišče (16. točka obrazložitve). O vprašanju zastaranja (glede tožbenega zahtevka prve tožnice, vloženega do izdaje vmesne sodbe, to je do 13. 6. 2007), ki ga toženki poskušata ponovno odpreti, ni več mogoče razpravljati.

15Pritrditi pa je toženkam, da z vmesno sodbo ni moglo biti odločeno o njunem ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka z dne 30. 1. 2012, s katerim je prva tožnica zvišala zahtevke za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, o katerem se sodba (pravilno) izreče. Glede na to, da je bil dajatveni tožbeni zahtevek glede prve tožnice, postavljen dne 6. 12. 2002, vložen znotraj zastaralnega roka, da je bilo povečanje tožbenega zahtevka dne 30. 1. 2012 potrebno zaradi prilagoditve spremenjenim razmeram⁹ in ker se zvišanje nanaša na že uveljavljene oblike škode, toženki z ugovorom zastaranja ne moreta uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe (14. točka obrazložitve), da od oškodovanke in njenih staršev ni mogoče pričakovati, da bi vedeli oziroma morali vedeti za rok, ki z vidika izvedenca medicinske stroke pomeni konec zdravljenja, bodisi v ožjem, bodisi v širšem pomenu. Ob dejstvu, da ves čas od poškodbe dalje poteka zdravljenje (zaradi posledic, ki so vsaj delno v vzročni zvezi s škodnim dogodkom),¹⁰ ni mogoče zahtevati vedenja, kdaj gre za zdravljenje in kdaj le še za vzdrževanje stanja, kot prikazujeta toženki. Pritrditi je sodbi, da zaključek nevrološkega in nevrokirurškega zdravljenja, na katerega se sklicujeta toženki, ne pomeni, da je bilo zdravljenje zaključeno tudi z vidika drugih medicinskih področij.

16Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi vloženega predloga za obnovo postopka ne bi smelo odločati o višini odškodnine. O (ponovnem)¹¹ predlogu prve toženke za obnovo postopka z dne 12. 2. 2016 je sodišče prve stopnje odločalo (sklep z dne 3. 5. 2016) in ga je zavrnilo, njegovo odločitev pa je potrdilo pritožbeno sodišče (sklep II Cp 2813/2016 z dne 11. 1. 2017). Vložena revizija zoper ta sklep, na katero se toženki sklicujeta v pritožbi, ni ovira za odločanje o višini odškodnine.

17Za odločanje o višini odškodnine (in zastaranja) tudi ni pomembno na kakšen način je prišlo do poškodbe glave prve tožnice (poka lobanjske kosti). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek toženk, da se sodišče ni opredelilo do zaslišanj izvedencev dr. E. E. in dr. F. F. na naroku 18. 1. 2016 (po pravnomočnosti vmesne sodbe) o možnosti drugačnega načina poškodbe (da je prva tožnica nekomu padla iz rok ali pa ob udarcu glave prve tožnice v veliko maso) od upoštevanega v vmesni sodbi (udarca glave ob rob posteljice ali kakšen predmet). O vprašanju odgovornosti toženk, ki ga v pritožbi poskušata toženki (ponovno) odpreti, ni več mogoče razpravljati. Pritožbeno sodišče ob robu dodaja le, da se je že Vrhovno sodišče v svoji odločbi izreklo, da je odločilna ugotovitev, da je šlo za zunanji vzrok in kako je do njega lahko prišlo.

O zahtevkih prve tožnice za povrnitev nepremoženjske škode

18Pri presoji višine odškodnine je odločilno, katero škodo je pripisati poškodbam možganov v škodnemu dogodku (v nadaljevanju poškodba možganov), za katero odgovarja prva toženka, in katero prirojeni hipoksični okvari možganov (v nadaljevanju okvara možganov).

19Dejanske ugotovitve in zaključki sodbe so:

- da se je prva tožnica (roj. 15. 12. 1994) rodila s prirojeno srčno okvaro (prirojeno koarktacijo aorte), zaradi katere je bila pet dni po rojstvu premeščena v EIT UKC v ..., kjer je bila 22. 12. 1994 operirana in istega dne zaradi komplikacij reoperirana;

- da je prva tožnici zaradi večkratnih reanimacij po kirurškem posegu na srcu in zapletih, ki so ji sledili, imela znake okvare možganov (hipertonični sindrom in asimetrični tonični vratni refleks na desni strani, ki kaže na okvaro v levi možganski polobli v motorični regiji in bi lahko imel za posledico spastično desnostransko hemiparezo);

- da je v EIT UKC ostala do 3. 2. 1995, nato pa je bila do 31. 3. 1995 (pravilno 27. 3. 1995) hospitalizirana na neonatalnem oddelku Pediatrične klinike v ...¹²;

- da je bila že tedaj ugotovljena nevrološka simptomatika in sicer zmeren do hud hipertonični sindrom z diskoordinacijo sesanja in požiranja (svetovana je bila nevrofizioterapija ter rehabilitacija v Zavodu ...);

- da je v času zdravljenja pri prvi toženki 25. 4. 1995 prišlo do škodnega dogodka poškodbe glave prve tožnice in je bila tožnica še isti dan prepeljana na zdravljenje v UKC ...,

- da je bila dne 18. 5. 1995 odpuščena z diagnozami - zlom lobanje s fregmenti levega temensko – zatilnega predela, obtolčenine levega temenskega režnja možganov, popoškodbena atrofija možganov,

- da je poškodba prizadela zadašnji reženj možganov, kjer so govorna področja in področja za vid,

- da je bila že pred poškodbo bolj okvarjena leva stran možganov, glede na to, da so se simptomi okvare pri prvi tožnici izkazovali bolj izrazito na desni strani,

- da bi bil, ker so bili možgani prizadeti že pred samo poškodbo, duševni razvoj tožnice prizadet tudi brez obravnavane poškodbe, in bi prva tožnica ne glede na obravnavano poškodbo imela veliko motoričnih in kognitivnih težav,

- da bi bilo stanje prve tožnice brez poškodbe v območju duševne manjrazvitosti, na kar so kazali zlasti patološki refleksi, cvileč jok in motnje sesanja,

- da bi bilo mogoče šele proti koncu prvega leta starosti prve tožnice (do poškodbe je prišlo prej) oceniti, kakšen bo njen kognitivni razvoj,

- da je hemianopsijo (izpad desnostranskega vida) v celoti pripisati posledicam poškodbe,

- da je bil razvoj prve tožnice tako na kognitivnem kot motoričnem področju zaradi poškodbe upočasnjen,

- da je do poškodbe prišlo v času, ko je bil še možen prenos nekaterih funkcij na drugo stran možganov,

- da so desnostranska hemipareza, skolioza ter psihoorganski sindrom z obsesivno kompulzivno motnjo in samopoškodbenim ravnanjem, ki so podani pri prvi tožnici, delno posledica predhodne okvare možganov, delno pa posledica poškodbe možganov ob škodnem dogodku,

- da so izvedenci (približno) ocenili, kolikšen delež zatrjevane in ugotovljene škode gre pripisati škodnemu dogodku in sicer, da je poškodba prispevala k otežkočenemu in upočasnjenemu razvoju 30 %, k okvari možganov 35 %, k motnjam govora 30 %, k prizadetim govornim sposobnostim 30 %, k psihoorganski oškodovanosti 20 % in k vzrokom za neuspeh v šoli 25 %,

- da je po zaključku nevrokirurškega zdravljenja potekal proces nevrorehabilitacije, psihološkega in psihiatričnega zdravljenja, opravljena pa je bila tudi operacija na hrbtenici zaradi skolioze,

- da je bila prva tožnica po zaključku prvega razreda osnovne šole nameščena v Zavod za invalidno mladino ... (v nadaljevanju Z.), kjer je še danes,

- da je prva tožnica v Z. končala deveti razred osnovne šole prilagojenega programa, nadaljevanja šolanja pa ni zmogla.

20Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da bi prva tožnica tudi če ne bi bilo naknadne poškodbe možganov, imela zmerno cerebralno paralizo in da sedanjega stanja prve tožnice ni mogoče (v celoti) pripisati le poškodbi možganov zaradi škodnega dogodka. Neutemeljeni sta pritožbeni tezi obeh strank, tožnikov, da ima prva tožnica posledice le zaradi poškodbe možganov, kot tudi toženk, da jih ima le zaradi (že pred poškodbo) podane difuzne okvare možganov. Za stališče tožnikov, pri katerem vztrajajo v pritožbi, da je tožnica postala 100 % invalid zaradi nepopravljivih posledic poškodbe, v mnenju izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju: izvedenska komisija) ni podlage. Izvedenci dr. C. C. (spec. psihiatrije in pedopsihiatrije), dr. D. D. (nevrolog), dr. E. E. (nevrokirurg) in dr. F. F. (specialistka pediatrije in otroške nevrologije) so bili enotnega mnenja, kot pravilno obrazloži že sodba, da so bili možgani prve tožnice prizadeti že pred samo poškodbo in da bi bil telesni in duševni razvoj prve tožnice (tudi brez poškodbe) prizadet, razlikovali so se le glede vpliva poškodbe možganov oziroma razmejitve deleža škode, ki jo je pripisati škodnemu dogodku.¹³ Za tak zaključek so imeli zadostno podlago v zdravstveni dokumentaciji prve tožnice za obdobje pred poškodbo. V njej so (takratni) zdravniki prve tožnice zapisali bolezenske znake in napovedali prognozo za v bodoče.¹⁴ Med drugim je v dokumentaciji razlaga CT slike glave (pred poškodbo) z dne 22. 3. 1995, ki jo dr. G. G. oceni za normalno. Nedopustno je sicer, da so se CT slike glave prve tožnice pred poškodbo izgubile,¹⁵ ne gre pa za, kot trdijo tožniki, edini neposredni in objektivni dokaz stanja tožnice pred poškodbo. Izvedenci, ki so izdelali izvedensko mnenje, teh slik sicer res niso imeli na razpolago, imeli pa so, kot že obrazloženo, drugo zdravstveno dokumentacijo prve tožnice iz obdobja pred poškodbo. Sicer pa, kot je pojasnjeno v nevropediatričnem delu mnenja komisije (stran 24), CT preslikava ni dovolj natančna za prikaz difuzne hipoksične okvare sive in bele možganovine, ki jo je prva tožnica imela že pred poškodbo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožnikov o pomanjkljivem, nepopolnem izvedenskem mnenju in s tem povezanimi kršitvami njihovih ustavnih pravic.

21Do težav s hranjenjem, zaradi katerih je bila prva tožnica (ponovno) hospitalizirana 31. 1. 1995 (tokrat pri prvi toženki), ker je morala biti dohranjena po NG sondi, je prihajalo zaradi motenj sesanja in požiranja (20. stran izvedenskega mnenja komisije), kar, kot je bilo že povedano, kaže na možgansko okvaro. Tudi motnje v mišičnem tonusu (pri dveh mesecih starosti prve tožnice) so znak difuzne možganske okvare.

22Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki toženk v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem. Nestrinjanja z dokazno oceno sodbe toženki ne moreta uspešno izpodbiti z očitkom protispisnosti. Upoštevaje strokovno pojasnilo izvedencev dr. D. D. in dr. F. F. (19. točka obrazložitve sodbe), da je (lokalizirana) poškodba možganov najbolj prizadela zadašnji del možganov, kjer so področja za vid,¹⁶ pritožbi toženk ne uspeta vzbuditi dvoma o pravilnosti zaključka sodbe, da je popoln izpad polovice vidnega polja (t. i. hemianopsija) izključna posledica poškodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženk o nepravilni ugotovitvi sodbe, da je bil zaradi poškodbe upočasnjen razvoj prve tožnice na kognitivnem in motoričnem področju. Za tak zaključek ima sodba podlago v mnenju komisije z dne 24. 12. 2012 (stran 21, 22). Izvedenka dr. F. F. je, kot pravilno navaja že sodba, izpostavila, da zaradi (naknadne) poškodbe možganov ni mogoče oceniti, kakšen bi bil kognitivni razvoj prve tožnice, če poškodbe ne bi bilo. Glede kontinence (prva tožnica je postala kontinentna šele pri dvanajstih letih) pa je izvedenka pojasnila, da se normalno zgodi pri treh, štirih letih, pri otrocih s cerebralno paralizo pa med šestim do devetim letom in da je zamik pri prvi tožnici posledica tako dodatne poškodbe možganov kot predhodne difuzne okvare možganov (list. št. 28 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 18. 1. 2016).

23Zmotno pa je materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, ki delež toženk k posameznim oblikam škode gradi na upoštevanju (približne) procentualne ocene izvedencev o prispevku sporne poškodbe možganov (21. točka obrazložitve sodbe) k posameznim razvojnim stadijem prve tožnice oziroma k sedanjemu stanju prve tožnice (27. točka, 31. točka, 34. točka obrazložitve). Okoliščine obravnavanega primera po presoji pritožbenega sodišča onemogočajo ugotovitev, kako bi potekal razvoj prve tožnice in kakšne posledice bi imela, če ne bi prišlo do poškodbe možganov. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno,

- da je bil v škodnem dogodku poškodovan del že prej difuzno okvarjenih možganov prve tožnice (leva možganska polobla), in sicer tista hemisfera, ki je bila že predhodno prizadeta (del, kjer so centri za vid in govor),

- da je do (resne) poškodbe možganov prišlo v času, ko je bil še možen prenos nekaterih funkcij (razen vida) na drugo (desno) stran možganov, zaradi poškodbe pa se je ta sposobnost zmanjšala,

- da je šele proti koncu prvega leta starosti otroka mogoče oceniti, kakšen bo kognitivni razvoj otroka (do dodatne poškodbe možganov je prišlo, ko je bila prva tožnica stara komaj štiri mesece),

- da je vprašanje, kaj bolnik z zmerno cerebralno paralizo zmore, odvisno od kognitivne uspešnosti, tega pa pri prvi tožnici zaradi poškodbe, za katero odgovarja prva toženka, ni bilo mogoče ugotoviti.

24Posledice obeh vzrokov, ki sta prispevala k poslabšanju zdravja prve tožnice, so v tolikšni meri prepletene, da ni mogoča natančna razmejitev med škodo, ki je posledica nedopustnega ravnanja prve toženke, in stanjem prve tožnice pred poškodbo. Na mestu je zato uporaba prostega preudarka (216. člen ZPP), to pa narekuje ugotovitev sedanjega stanja prve tožnice oziroma ugotovitev obsega zdravljenja in z njim povezanih telesnih bolečin, nevšečnosti in strahu, ovrednotenje teh ugotovitev glede posameznih (vtoževanih) oblik škode in določitev (prejkone enotnega) deleža škode, za katerega odgovarjati toženki, na podlagi ugotovljenih okoliščin in pravične ocene.

25Sodba pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo prve tožnice sicer upošteva merila v času škodnega dogodka veljavnega 200. člena Zakona o obligacijskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ugotavlja okoliščine za prisojo odškodnine za posamezne oblike vtoževane škode, vendar pa le pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva sedanje stanje prve tožnice kot posledico sovzročnosti okvare in poškodbe možganov.

26Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ima sodba zadostne ugotovitve, da je možen pritožbeni preizkus. Pritožbeno so neizpodbijane ugotovitve sodbe, da je prvi tožnici, ki je bila ob škodnem dogodku stara štiri mesece, ob zaključku sojenja pa 22 let, ostala prizadetost na telesnem in duševnem področju in da se zaveda svoje oviranosti, prikrajšanosti, drugačnosti ter trpi hude duševne bolečine (30. točka obrazložitve).¹⁷

27Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe (31. točka obrazložitve) je prva tožnica odvisna od tuje pomoči in nege in ni sposobna samostojnega življenja. Sposobna se je sama nahraniti in delno sama poskrbi za osebno higieno. Zaradi pomanjkanja telesne stabilnosti potrebuje invalidski voziček, samostojno hodi le po stanovanju. Dela lahko le z levico. Oblači se sama, težave ji predstavljajo fina dela, npr. zapenjanje gumbov. Sposobna je osnovnih, enostavnih aktivnosti. Zna brati (težje se je naučila brati in bere z večjim naporom zaradi izpada desnega vidnega polja), sposobna je uporabljati računalnik in tablične naprave. Za pridobitno delo ni sposobna. Ugotovljeno stanje ne ustreza standardu t. i. katastrofalne škode, kot se zavzemajo tožniki v pritožbi, in sodba tega tudi ne ugotavlja.¹⁸ Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov, da sodba, ki upošteva, da je prva tožnica, vsaj delno samostojna, zmožna komunikacije, zna brati in pisati in je zmožna čustvovanja (hrepeni po telesni bližini), temu pripiše prevelik pomen. Sodna praksa sicer res dopušča izjemo, da v primerih, ko oškodovanec utrpi nepremoženjsko škodo najhujše stopnje, sodišče zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže odmeri zanje enotno odškodnino, vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Sicer pa tožniki s tožbo niti niso zahtevali enotne odškodnine, temveč so zahtevali odškodnino po posamezne oblike škode.

28Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili prizadetost na psihičnem in fizičnem področju v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih ne more več opravljati ali jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega trpi. Poleg upoštevanja konkretnih okoliščin primera (subjektivno merilo) je pri odmeri odškodnine treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Načelo objektivnosti odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave) in je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami, glede na težo primera.

29Primerjava z odškodninami, prisojenimi za t. i. katastrofalno škodo, v obravnavanem primeru ni ustrezna. Pritožbeno sodišče je, ker v sodni praksi ni bolj podobnega primera za škodo novorojenčkov ali manjših otrok, kot primerljive upoštevalo zadeve II Ips 106/2012, II Ips 300/2015, II Ips 32/2001 in II Ips 52/2003, v katerih so oškodovancem v prometnih nesrečah (starostne skupine do vključno devet let) ostale (podobne) trajne posledice, ki so vplivale na njihovo zmanjšano življenjsko aktivnost.¹⁹ V zadevi VS RS sodba in sklep II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015 je bila oškodovanka majhna deklica (ob škodnem dogodku stara 20 mesecev, ki je med postopkom sodišča prve stopnje postala polnoletna), ki ji je bilo za škodo zaradi hude difuzne hipoksične ishemične poškodbe možganov zaradi medicinske napake prisojenih 220 povprečnih plač. Revizijo sta vložili le toženki, Vrhovno sodišče pa je zavzelo stališče, da odmerjena odškodnina ni previsoka in da enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo običajno presega 300 povprečnih neto mesečnih plač. Navedena zadeva s predmetno ni primerljiva, ker je obseg škode znatno večji kot v obravnavanem primeru; gre za katastrofalno škodo. Sicer pa prva tožnica samo za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteva 265.000,00 EUR, skupno za nepremoženjsko škodo pa kar 450.000,00 EUR.

30Neutemeljen je pritožbeni očitek toženk, da je zaključek sodbe, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti v prvih letih življenja v večjem delu pripisati poškodbi možganov, v nasprotju z izpovedbo izvedenke dr. F. F. iz celote iztrganim delom izpovedbe te izvedenke pritožba ne uspe vzpostaviti dvoma o pravilnosti zaključka sodbe. Že v izvidu in mnenju izvedenske komisije z dne 24. 12. 2012 (stran 21, 22) so bili izvedenci mnenja, da so bili razvojni mejniki (sedenje, hoja, govor, izločanje)²⁰ pri prvi tožnici zamaknjeni v kasnejše obdobje, kot je to značilno za nemoten otrokov razvoj. Motnje gibanja, govora in vida so omejevale razvoj njenih spretnosti in osnovnih veščin, potrebnih za osnovno samostojnost in dejavno vključevanje v dogajanje v okolju, pozen razvoj nadzorovanega izločanja pa je dodatno otežkočal njeno osamosvajanje in neugodno vplival na njeno socializacijo. Izvedenka dr. F. F. je bila mnenja, da bi tožnica (če ne bi bilo poškodbe možganov) imela vsaj zmerno cerebralno paralizo in z njo povezane motorične in kognitivne težave, a je hkrati tudi izrecno izpostavila, da ni mogoče napovedati, kako bi potekal njen razvoj. Enako kot drugi izvedenci pa je bila mnenja, da je druga poškodba možganov dodatno otežila njen razvoj. Vprašanje, kdaj bi, če ne bi bilo druge poškodbe možganov, tožnica shodila, z izvedenko ni bilo razčiščevano, se je pa izrekla o bistvenem zamiku nadzora nad uriniranjem in odvajanjem (pri dvanajstih letih) v primerjavi z otroki s cerebralno paralizo (med šestim do devetim letom). Dodatno pa je še izpostavila, da je vprašanje, kaj oseba, ki ima tretjo stopnjo cerebralne paralize, zmore, odvisno od kognitivne uspešnosti (pokaže se konec prvega in drugega leta), ki je pri prvi tožnici ni mogoče oceniti, ker je prezgodaj prišlo do (druge) poškodbe možganov.²¹

31Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je poškodba možganov v manjšem delu (od polovičnega) prispevala k sedanjemu stanju prve tožnice. Za tak zaključek ima zadostno oporo v izvedenskem mnenju komisije. Tožničina pritožba s sklicevanjem na izpoved izvedenke dr. F. F. ob zaslišanju na naroku dne 22. 1. 2016 ne uspe vzpostaviti tehtnega dvoma o njegovi pravilnosti. V pritožbi izpostavljen del njene izpovedbe, da je dopuščala, da je lahko delež tudi polovičen, je treba upoštevati v celotnem kontekstu njene izpovedbe. Med drugim je izpostavila, da so se glede ocenjenih deležev dogovarjali skupno in da se je z oceno, ki je bolj v domeni nevrokirurga, strinjala. Enako je izpovedal tudi izvedenec nevrokirurg dr. E. E., ki je dodatno še pojasnil, da je na njihovo oceno, da je večja oškodovanost povezana s (predhodno) okvaro možganov, vplivalo zlasti dejstvo, da je bila poškodba lokalizirana na del že predhodno okvarjenih možganov. Upoštevaje procentualne razmejitve, ki jih je podala izvedenska komisija, dejstvo, da je izključna posledica poškodbe možganov le desnostranski izpad vidnega polja, sicer pa je prvi tožnici nepremoženjska in premoženjska škoda nastala tako zaradi okvare možganov kot zaradi njihove poškodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženki odgovarjata za eno tretjino škode v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti.

32Pritožbeno sodišče ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ocenjuje, da znaša pravična in primerna odškodnina iz tega naslova 150.000,00 EUR in sta toženki dolžni kriti 1/3, to je znesek 50.000,00 EUR. Višja odškodnina (70.000,00 EUR), ki jo prisodi sodba, je previsoka. Tako tudi ni podlage za še višjo odškodnino, za katero se zavzemajo tožniki v pritožbi.

33Ugotovitve o obsegu škode v zvezi s telesnimi bolečinami v izpodbijani sodbi so omejene na bolečinsko obdobje, vezano na poškodbo možganov, in na s to poškodbo povezane nevšečnosti (preiskave, hospitalizacija)(26., 27. točka obrazložitve). Te ugotovitve ne dajejo podlage za zaključek o obsegu škode, za katero odgovarja prva toženka. Psihoorganski sindrom z obsesivno kompulzivno motnjo in samopoškodbenim ravnanjem, hemipareza in skolioza, zaradi katerih sta bila potrebna obsežno zdravljenje in terapevtska obravnava, sta resda delno posledica okvare možganov, delno pa poškodbe možganov, in bi bilo njihovo zdravljenje potrebno tudi, če poškodbe možganov ne bi bilo, vendar pa je bilo zaradi poškodbe zdravljenje otežkočeno in je podaljšalo čas terapij. Ker ni mogoče ugotoviti obsega bolečin in nevšečnosti, ki so posledica poškodbe možganov, bi moralo sodišče ugotoviti celoten potek zdravljenja od škodnega dogodka dalje in v tem okviru ovrednotiti delež škode, ki sta jo dolžni povrniti toženki.

34Tožniki so v tožbi in vlogah (zlasti v pripravljalnih vlogah v letih 2002, 2012) podrobno in dokazno podprto opisali obsežno zdravljenje, povezano z večkratnimi pregledi (tudi v splošni anasteziji), operacijami in terapijami, vse povezano z bolečinami. O teh trditvah se sodba zaradi drugačnega (materialnopravno zmotnega) izhodišča ni opredelila in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče zato pravilnosti presoje odškodnine za to obliko ne more preveriti in tudi ne samo odločiti o njej.

35Odškodnina za strah je vezana na subjektivno doživljanje oškodovanca. V sodbi je sicer ugotovljeno (pritožbeno ni izpodbijano), da so kognitivne funkcije prve tožnice manj prizadete in se prva tožnica svojega stanja zaveda. Pri prisoji odškodnine za strah pa sodba ne ugotavlja, od kdaj (do škodnega dogodka je namreč prišlo pri starosti štirih mesecev prve tožnice) je bila prva tožnica sposobna doživljati strah. Pritrditi je sodbi, da bi bila prva tožnica upravičena do odškodnine za t. i. sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja, vendar manjka opredelitev, od kdaj je bila to sposobna zaznavati. Sodba očitno enako kot pri odškodnini za telesne bolečine glede trajanja strahu upošteva strah (nelagodje oziroma negotovost) vezano le na poškodbo možganov.²² Glede doživljanja strahu ob nadaljnjem zdravljenju (in terapijah) pa ugotavlja le, da bi ga doživljala tudi, če ne bi bilo poškodbe in je škodni dogodek le v manjšem obsegu prispeval k povzročanju dodatnega strahu. Tako stališče pa je iz že obrazloženih razlogov materialnopravno zmotno. Sodišče bi moralo ugotavljati in ovrednotiti doživljanje strahu do zaključka zdravljenja, ne le vezanega na poškodbo možganov. Sekundarni strah oškodovanec trpi le do konca zdravljenja, kasneje pa preide v drugo obliko – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodba o tem nima ugotovitev in tudi ne ugotavlja, kdaj je bilo zdravljenje končano. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in ni mogoč pritožbeni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine oziroma določitev primerne odškodnine.

Glede zahtevkov za povrnitev premoženjske škode

36Razlogi (24., 25. točka te obrazložitve) narekujejo tudi razveljavitev odločitve glede tožbenih zahtevkov glede plačila rente za prvo tožnico in glede premoženjske škode (stroškov preureditve bivalnega okolja in za prevoze prve tožnice), ki ga uveljavlja druga tožnica.

37Materialnopravno zmotno je stališče sodbe, ki odločitev o zavrnitvi zahtevka glede rente temelji na zaključku, da sporna poškodba ni odločilni vzrok pri presoji zmožnosti za opravljanje dela, s katerim bi prva tožnica lahko ustvarjala dohodek (34. točka obrazložitve). Za odločanje na podlagi dokaznega bremena,²³ ker, kot sicer ugotavlja sodba, zanesljiva razmejitev posledic ni možna, ni podlage. Pritožbeno ni izpodbijano, da prva tožnica ni (in ne bo) sposobna za pridobitno delo in ustvarjanje dohodka, zato je podan temelj za prisojo rente na podlagi 188. člena ZOR. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, se glede višine ni opredelilo in tudi ni izvajalo dokaznega postopka in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

38Materialnopravno zmotno je stališče sodbe, ki odločitev glede stroškov preureditve bivalnega okolja in za prevoze za potrebe prve tožnice temelji na zaključku, da je sporna poškodba prispevala le v manjšem delu in ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da prilagoditve ne bi bile potrebne tudi v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tudi dodaten razlog za zavrnitev tega dela zahtevka, in sicer, da so tožniki (ustreznega) izvedenca, to je Zavod za rehabilitacijo ... predlagali prepozno, je neutemeljen (40. točka obrazložitve). Ne gre za nov dokaz, za katerega bi nastopila prekluzija (286. člen ZPP),²⁴ kot šteje sodba. Tožniki so potem, ko se je v postopku izkazalo, da izvedenec gradbene stroke, katerega so tožniki (pravočasno) predlagali, ni ustrezen strokovnjak za oceno stroškov potrebne prilagoditve zaradi skolioze in hemipareze prve tožnice, predlagani dokaz nadomestili s predlogom za postavitev Zavoda za rehabilitacijo ... . Ni pomembno, kdaj so bili tožniki seznanjeni, kdo je ustrezen strokovnjak, na čemer temelji sodbeni zaključek o neupoštevanju njihovega dokaznega predloga. Sicer pa so tožniki dokazni predlog ustrezno spremenili na prvem naroku razpisanem po prejetem izvedenskem mnenju,²⁵ to je 18. 1. 2016. Dodatno stališče sodbe, da gre za bodočo škodo, za katero ni gotovo, da bo nastala, pa je neobrazloženo.

39Materialnopravno zmotno je stališče sodbe glede zastaranja stroškov prevoza, uveljavljenih s pripravljalno vlogo 30. 1. 2012 (stroški prevozov prve tožnice od začetka leta 2003 do konca leta 2011). Z navedeno vlogo je druga tožnica tožbeni zahtevek iz naslova povrnitve stroškov prevozov prve tožnice (za obdobje od leta 1999 do 2002) uveljavljen (v okviru triletnega zastaralnega roka) že v pripravljalni vlogi 6. 12. 2002, razširila na stroške prevoza še na obdobje od začetka leta 2003 do konca leta 2011. Glede na to da je v predmetni zadevi prišlo do zastoja pri njenem obravnavanju zaradi odločanja o temelju zahtevka,²⁶ da so prevozni stroški nastajali sukcesivno in je druga tožnica pravočasno, že v vlogi z dne 6. 12. 2002, postavila zahtevek za isto obliko škode, sodba nepravilno uporabi pravila o zastaranju.

40Po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih od kar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja. Sledeč stališču izpodbijane sodbe bi druga tožnica morala (prevoze je opravljala zaradi vožnje prve tožnice na zdravljenje in terapije, večkrat tedensko), zahtevati pred potekom triletnega zastaralnega roka od zaključka vsakega posameznega prevoza. Taka zahteva je pretoga in neživljenjska. Institut zastaranja je sicer res namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev, vendar pa mora sodišče v vsakem posameznem primeru pretehtati, ali bi pretoga uporaba zastaralnih rokov, glede na okoliščine posameznega primera, pomenila nedopusten poseg v pravico do dostopa sodišča in onemogočila učinkovito varstvo pravic.²⁷

41Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi v obravnavanem primeru, v kolikor bi obveljalo stališče sodbe o zastaranju, drugi tožnici bilo onemogočeno učinkovito varstvo njenih pravic. Po drugi strani pa tudi ni prekomerno poseženo v pravno varnost toženk. Že s pripravljalno vlogo tožnikov z dne 6. 12. 2002 sta bili seznanjeni, da bo zdravljenje prve tožnice dolgotrajno in povezano s številnimi terapijami in da prevoze opravlja tožnica z lastnim vozilom, ki je stroške za opravljene prevoze tudi zahtevala. Mogli sta zato pričakovati, da bo zahtevala tudi povrnitev kasneje nastalih prevoznih stroškov.

42Materialnopravno zmotna je tudi odločitev o zavrnitvi (nezastarane) terjatve iz naslova prevoznih stroškov in stroškov za material in varstvo, ki temelji na stališču o neizkazani vzročni zvezi med nastalimi stroški in škodo, za katero odgovarjata toženki (43. točka obrazložitve). Druga tožnica je opravljala prevoze in imela druge stroške zaradi zdravljenja in z njim povezanih terapij, ki so bili tako posledica okvare kot posledica poškodbe možganov. S ponujeno (dokazno podprto) trditveno podlago tožbe je druga tožnica zadostila sklepčnosti tožbe in so drugačni zaključki sodbe nepravilni. V kolikor je sodišče štelo, da so trditve nepopolne, bi v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo poskrbeti za ustrezno dopolnitev.

Glede zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode druge tožnice in tretjega tožnika

43Ugotovljeno stanje prve tožnice, ki je podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ustreza tudi pravnemu standardu posebno hude invalidnosti. Pritožbeno stališče toženk, da bi bila pri tožnici podana huda invalidnost tudi v primeru, če ne bi bilo poškodbe možganov, je zmotno. Kot je bilo ugotovljeno že zgoraj (prim. ugotovitve v 23. točki obrazložitve), v postopku ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšno bi bilo tožničino zdravstveno stanje, če ne bi bilo škodnega dogodka, za katerega odgovarja prva toženka. Ugotovljeno je bilo, da sta k tožničinemu zdravstvenemu stanju prispevali tako okvara kot poškodba možganov, ni pa mogoče razmejiti njunih posledic. Ob upoštevanju ocene izvedenske komisije o tem, v kolikšni meri je poškodba poslabšala zdravstveno stanje prve tožnice, pritožbeno sodišče ob uporabi prostega preudarka sodi, da je prva toženka dolžna povrniti tretjino pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prve tožnice, ki gre drugi tožnici in tretjemu tožniku na podlagi tretjega odstavka 201. člena ZOR.

44Sodba ima za zaključek, da sta oba tožnika trpela in še trpita duševne bolečine zaradi invalidnosti hčere, zadostno podlago v ugotovljenih okoliščinah (36. točka obrazložitve). Sodba upravičeno sledi izpovedbam druge tožnice in tretjega tožnika, ki so sicer potrjene tudi z izvedenskim mnenjem komisije. Pravilen je zaključek sodbe, da je druga tožnica svoje življenje podredila potrebam prve tožnice in skrbi zanjo,²⁸ kar se tudi po namestitvi hčere v Z. ni spremenilo.²⁹ Tretji tožnik pa se je, ko je bila hčerka stara štiri leta, odselil. Pritrditi je zato sodbi, da so bile duševne bolečine druge tožnice bolj izrazite in intenzivne pri drugi tožnici kot pri tretjem tožniku. Slednji si je po razvezi z drugo tožnico ustvaril novo življenje z novo partnerko. Vprašanje, ali bi se druga tožnica (po namestitvi hčere v Z.) lahko zaposlila, ni odločilnega pomena za to obliko odškodnine. Primeri iz sodne prakse (II Ips 377/2005, II Ips 224/2014, II Ips 718/2007), na katere se sodba sklicuje v okviru presoje objektivnega merila, so z navedenim najbolj primerljivi, čeprav je šlo za starejše otroke.³⁰ Identičnega primera v sodni praksi ni. Pritožbeno sodišče je kot primerljivo upoštevalo še sodbo VS RS II Ips 378/1995 z dne 24. 9. 1997.³¹

45Pritožbeno sodišče ob upoštevanju sodne prakse in ugotovljenih konkretnih okoliščin primera, zlasti, da tožnika duševne bolečine trpita že dolgo obdobje (do škodnega dogodka je prišlo že leta 1995) in jih bosta trpela tudi v bodoče, da je (zlasti druga tožnica) svoje življenje povsem podredila potrebam in skrbi prve tožnice in da imata še enega (zdravega) otroka, ocenjuje, da znaša pravična in primerna odškodnina za drugo tožnico 30.000,00 EUR, za tretjega tožnika pa 15.000,00 EUR. Ker sta toženki dolžni povrniti tretjino škode, sta dolžni drugi tožnici plačati 10.000,00 EUR, tretjemu tožniku pa 5.000,00 EUR. Za višjo odškodnino, za katero se zavzemata tožnika v pritožbi, ni podlage. Pritrditi pa je toženkama, da je s sodbo priznana odškodnina (drugi tožnici 18.000,00 EUR, tretjemu tožniku 7.000,00 EUR) previsoka.

Glede zamudnih obresti

46Pritožbi toženk sta utemeljeni glede višine priznanih zamudnih obresti. Sodba za čas od zamude do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje prizna zamudne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero. Odločitev o obrestnem zahtevku se opira na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča sprejeto na Občni seji dne 26. 6. 2002.³²

47Navedeno mnenje, katerega sprejem je narekovala pravna ureditev, uveljavljena s 1. 1. 2002, ko sta začela veljati OZ in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri³³ - v nadaljevanju ZPOMZO-A, se nanaša le na obdobje do 28. 6. 2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A. Takrat je namreč začel veljati ZPOMZO-1, ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela. Ker se temeljna obrestna mera od 28. 3. 2003 ne uporablja, zmanjševanje zakonskih zamudnih obresti za vrednost TOM po tem zakonu ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče je zato glede višine zamudnih obresti po 28. 6. 2003 zahtevek oblikovalo v skladu z veljavnim materialnim pravom, kot sta predlagali toženki.

Sklepno

48Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbam delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. člena ZPP³⁴ razveljavilo glede prve tožnice za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in strah) v znesku 185.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in za premoženjsko škodo – rento z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (2. točka II. točke izreka), glede druge tožnice za premoženjsko škodo z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (3. točka II. točke izreka) in glede stroškov postopka (III. točka izreka) ter v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni samo razpisalo in odločilo na glavni obravnavi, kot so predlagali tožniki, ker manjka obsežen sklop odločilnih dejstev in je potrebna dopolnitev dokaznega postopka (dopolnitev že podanega izvedenskega mnenja glede telesnih bolečin in strahu in postavitev ustreznega izvedenca glede zahtevka druge tožnice za povrnitev premoženjske škode) in ker se sodišče prve stopnje o višini premoženjske škode še ni izreklo (in tudi ni izvajalo dokaznega postopka). V kolikor bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo potrebna odločilna dejstva, bi bili stranki prikrajšani pri pravici do pravnega sredstva.

49Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je sodbo glede zahtevka prve tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenilo tako, da jo je znižalo na 50.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (do 70.000,00 EUR) pa je zavrnilo, glede zahtevka druge tožnice za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo na 10.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (do 18.000,00 EUR) pa je zavrnilo, glede tretjega tožnika pa tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega znižalo na 5.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (do 7.000,00 EUR) pa je zavrnilo. Hkrati je pri vseh treh tožnikih spremenilo tudi odločitev v obrestnem delu glede stopnje zamudnih obresti in sicer tako, da je od prisojenih zneskov priznalo zakonske zamudne obresti (namesto od dneva izdaje sodbe) od 28. 6. 2003 dalje do plačila.

50Sicer je v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (zavrnitev tožbenih zahtevkov glede prve tožnice za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za znesek 195.000,00 EUR, glede druge tožnice za nepremoženjsko škodo za znesek 27.000,00 EUR, glede tretjega tožnika za znesek 18.038,00 EUR, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) potrdilo (353. člen ZPP).

51Posebni napotki sodišču prve stopnje v ponovnem sojenju glede na obrazloženo niso potrebni. Ob upoštevanju zgoraj podanih preudarkov in izhodišč naj sodišče prve stopnje po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku ugotovi in obrazloži odločilna dejstva in o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu ponovno odloči.

52Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala razveljavitev odločitve o stroških in bo o stroških pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

¹ Ur. list RS, št. 56/2003.
² Sodišče prve stopnje je prvič odločalo s sodbo 25. 3. 2005 (tožbene zahtevke je zavrnilo), ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3744/2005 z dne 5. 4. 2006. Po njeni razveljavitvi je sodišče prve stopnje odločilo z že navedeno vmesno sodbo z dne 13. 6. 2007, zoper katero sta se pritožili toženki. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 4859/2007 z dne 15. 10. 2008 pritožbama ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je njegovo odločitev s sodbo II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011 spremenilo, zavrnilo pritožbi toženk in potrdilo (vmesno) sodbo sodišča prve stopnje. Po njeni razveljavitvi s strani Ustavnega sodišča (odločba Up-117/2012 z dne 10. 10. 2013) je s sodbo II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014 ponovno odločilo enako.
³ Izrek se glasi: "Ugotovi se, da je Splošna bolnica ... odgovorna za nastanek telesnih bolečin, ki jih je mladoletna prva tožnica A. B. utrpela dne 25. 4. 1995 med hospitalizacijo v Splošni bolnici ..."
⁴ Tako odločba Ustavnega sodišča Up 998/15 z dne 30. 11. 2017.
⁵ Druga toženka je v njem navedena.
⁶ V njej je navedeno: "Odgovornost drugetožene stranke za škodo (do višine zavarovalne osnove) izvira iz zavarovanja odgovornosti prvotožene stranke (940. člen ZOR)."
⁷ S sodbo II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014 je Vrhovno sodišče spremenilo sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4859/2007 z dne 15. 10. 2008 in zavrnilo pritožbi obeh toženk, tudi pritožbo druge toženke ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.
⁸ Trdili sta, da je dajatveni tožbeni zahtevek glede prve tožnice, katerega postavitev so tožniki napovedali v tožbi (ko bo znana škoda in njena višina) z dne 6. 4. 1998, postavljen 9. 12. 2002, vložen po poteku zastaralnega roka.
⁹ Po navedbah tožnikov v spremembi tožbe z dne 30. 1. 2012, zaradi dodatnega zdravljenja, dodatnih zdravniških posegov in pregledov, med drugim operativnega posega 17. 10. 2007 (korekcija skolioze), samopoškodbenega vedenja (psihiatrični izvid 1. 7. 2008).
¹⁰ Po ugotovitvi sodbe gre za skoliozo, zaradi katere je bila obravnavana v ortopedski kliniki UKC ... vse do leta 2011 (12. 10. 2011 je bilo ugotovljeno, da se ne slabša več) in psihoorganske motnje (obcesivno kompulzivne motnje s samopoškodovanjem v sklopu psihoorganskega sindroma), zaradi katere je bila obravnavana štirikrat v letu 2009.
¹¹ Predlog toženk za obnovo postopka z dne 12. 5. 2014 je bil (pravnomočno) zavržen (sklep I P 361/2006 z dne 2. 12. 2014 v zvezi s sklepom II Cp 669/2015 z dne 19. 8. 2015).
¹² Druga tožnica je hčerko 27. 3. 1995 vzela domov in jo zaradi težav s hranjenjem (ponovno) pripeljala in je bila 31. 3. 1995 sprejeta na otroški oddelek prve toženke (izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 24. 12. 2012 – stran 20).
¹³ Podali so približno oceno (21. točka obrazložitve sodbe), ki jo je pritožbeno sodišče že uvodoma povzelo.
¹⁴ Razvojni nevrolog dr. M. M. je zaradi neustrezne spontane motorike stanje opredelil kot visoko rizično za kasnejše nevrološke in razvojne motnje, dr. G. G. nevropediater pa je ugotovil zmeren do hud hipertonični sindrom z diskoordinacijo sesanja in požiranja.
¹⁵ Tožniki so jih vložili na naroku 2. 4. 2012; sodišče prve stopnje jih je potem, ko se je ugotovilo, da jih v spisu ni, neuspešno iskalo.
¹⁶ Področje za vid nima takšne prenosljivosti kot druge višje funkcije (npr. funkcija govora).
¹⁷ Celotna desna stran njenega telesa, v primerjavi z levo stranjo je slabša in asimetrično razvita, desne roke ne more uporabljati, desna noga je za 4 cm krajša in bi šepajoče lahko hodila, vendar ne sme, saj pri podpori telesa z desno nogo v izrazito spastičnem ekvinusu prihaja do intenzivnega pospeševanja strukturnih sprememb desne strani telesa, ima desnostranski izpad vidnega polja, govor je težko razumljiv, težko kontrolira slino, zaradi psihoorganskega sindroma je čustveno nestabilna in se vede samopoškodbeno (kot odziv na neugodje, nezadovoljstvo).
¹⁸ Sodba zaključi, da je škoda na meji katastrofalne škode.
¹⁹ V sodbi II Ips 106/2012 z dne 2. 10. 2014 je bilo dečku, ob škodnem dogodku starem 4 leta, pri katerem zdravljenje še po sedmih letih ni končano, za podoben obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti priznanih približno 154 povprečnih neto mesečnih plač. V sodbi II Ips 32/2001 z dne 6. 9. 2001 je bilo oškodovancu, staremu sedem let, pri katerem so se duševne težave nekoliko izboljšale v zadnjem letu pred sodbo sodišča prve stopnje (škodni dogodek 22. 1. 1993, sodba sodišča prve stopnje 18. 3. 1999) za manjši obseg zmanjšane življenjske aktivnosti, priznanih 140 povprečnih neto mesečnih plač. V sodbi II Ips 300/2015 z dne 15. 6. 2017 je bilo oškodovanki, stari sedem let (za bistveno manjši obseg zmanjšane življenjske aktivnosti – oškodovanka lahko hodi z opornico, v večji meri je sposobna samostojno opravljati osnovne življenjske aktivnosti, sposobna je sodelovati pri določenih športnih aktivnostih, ima trajno prizadetost na motoričnem področju na desni strani), priznanih 91 povprečnih neto mesečnih plač. V sodbi II Ips 52/2003 z dne 1. 4. 2004 je bilo oškodovanki, stari devet let, za (bistveno) manjši obseg zmanjšane življenjske aktivnosti (ostala ji je diskretna desnostranska hemipareza, psihoorganska simptomatika s psihično disfunkcijo in motnjami, zmore lažja fizična dela, sposobna je za intelektualno delo največ tri ure dnevno, zmore krajše sprehode), priznanih 116 povprečnih mesečnih neto plač.
²⁰ Sedela je pri enem letu, shodila okoli četrtega leta, motorično bila stabilna pri sedmih letih, govor je bil razločen pri štirih letih, drža z dvanajstimi leti.
²¹ Izvedenka je med drugim povedala, "Ona ni imela še časa, da bi, pri štirih mesecih, bi se šele začel ta, tisto kar mi lahko prepoznamo kot en kognitivni razvoj, recimo, kdaj se je nasmehnila, kako se z igračkami igra, in tako. In tega pač nimamo možnosti, ker se je drugi dogodek že zgodil pri štirih mesecih".
²² Zaključi, da je bilo z nevrokirurškega vidika zdravljenje zaključeno pri dopolnitvi prvega leta starosti prve tožnice.
²³ Sodba šteje, da tožniki niso uspeli dokazati, da je izguba delazmožnosti v izključni (ali odločilnem delu) v vzročni zvezi s poškodbo možganov.
²⁴ Po navedeni določbi pravdni stranki lahko le še na prvem naroku za glavno obravnavo, navajajo dejstva in ponudijo dokaze, kasneje pa le, če izkažejo, da tega brez svoje krivde prej niso mogle storiti.
²⁵ Izvedenci so v izvedenskem mnenju z dne 24. 12. 2012 v zvezi s prilagoditvami okolja, ki so za prvo tožnico potrebni zapisali, da to oceni Zavod za rehabilitacijo ...
²⁶ Dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine se je izvajal šele po sodbi Vrhovnega sodišča z dne 8. 9. 2011 (Ustavno sodišče jo je kasneje sicer razveljavilo), s katero je bila potrjena vmesna sodba sodišča prve stopnje.
²⁷ Tako VS RS sodba in sklep II Ips 236/2015 z dne 22. 12. 2016.
²⁸ Druga tožnica je hčero vozila k zdravnikom in na potrebne terapije, ki jih je z njo redno tudi izvajala.
²⁹ Hčerko druga tožnica ob vikendih vzame k sebi domov, občasno pa jo vzame tudi tretji tožnik.
³⁰ V navedenih zadevah je bila staršem za posebno hudo invalidnost otrok (osemletnega, sedemindvajsetletna in polnoletnega sina) priznana odškodnina v višini 24, 25 oziroma 18 povprečnih mesečnih neto plač.
³¹ V njej je bilo staršema za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti hčere, stare 20 let, ki so ji sicer ostale hujše posledice od prve tožnice, vsakemu priznalo 38 povprečnih mesečnih neto plač.
³² Pravna mnenja VS RS št. I/02, stran 11.
³³ Ur. list RS, št. 109/2001.
³⁴ Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 10/17-ZPP-E) uporabilo ZPP, kot je bil v veljavi pred uveljavitvijo navedene novele.