VSL Sodba I Cp 2470/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem so toženci dolžni nerazdelno dovoliti izdelavo elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb za stavbo številka 000 in dovoliti evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. M. z dne 15. 12. 2016 skupaj z vsemi prilogami izvedenskega mnenja, ter nato tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, na podlagi katerega izrecno in brezpogojno dovoljujejo, da se pri posameznem delu ID 000-15, stanovanje v 4. etaži, vknjiži lastninska pravica na ime tožnika do celote, pri posameznih delih ID 000-18 (kurilnica) in ID 000-19 (hodnik) pa se vknjiži lastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbi ID 000 (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencem povrniti pravdne stroške v višini 4.119,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencem pa naloži v plačilo njegove stroške postopka. Sodišče je po nepotrebnem in v nasprotju z načelom ekonomičnosti izvajalo dokaze ter s tem tožniku povzročilo ogromne pravdne stroške, nato pa je zahtevek po temelju zavrnilo. Če takšna sodba postane pravnomočna, gre za zlorabo pravic.

V prvem sojenju izdana zamudna sodba je bila razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, ker ni bil postavljen določen zahtevek. Dejstvo, da toženci na tožbo niso odgovorili, pomeni, da priznavajo tožbene navedbe. Z upoštevanjem navedb tožencev, podanih kasneje, je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker niso podali odgovora na tožbo, bi lahko v novem sojenju navajali zgolj, da iz zatrjevanih dejstev, ki so jih priznali, ne izhaja zatrjevana pravna posledica.

Sodišče je prvi narok, ki bi moral biti opravljen 27. 11. 2015, brez utemeljenih razlogov in ustreznih dokazil preložilo na 21. 1. 2016, kar vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti. Ker je bil narok neutemeljeno preložen, je treba šteti, da je bil prvi narok opravljen 27. 11. 2015, ko toženci niso navedli ničesar. Ker je bil 21. 1. 2016 dejansko opravljen drugi narok, dejstev in dokazov, ki so bili podani na njem, ni moč upoštevati.

S tem, ko je dalo prednost načelu zaupanja v zemljiško knjigo, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Dejstvo je, da je bil 22. 9. 2010 sklenjen sporazum o tem, da iz skupnih delov stavbe (podstrešja) nastanejo štirje novi posamezni deli v etažni lastnini. Ker so bili posamezni deli (stanovanja) tudi izdelani, je bil sporazum realiziran. O teoriji realizacije sodba nima razlogov. Stališče sodišča o tem, ali je toženec vedel oziroma ali si je ogledal vse skupne dele stavbe v etažni lastnini, ni pravilno, ker skupnih delov na podstrešju sploh ni bilo več. Kaj je kupec kupoval, jasno izhaja iz prodajne pogodbe. Iz nje ne izhaja, da je prvi toženec kupil sporni posamezni del, niti ni navedeno, da kupuje skupne dele in naprave. Ker na podstrehi ni bilo skupnih delov, ni pomembno, ali bi si kupec moral tam karkoli ogledati. Ker skupnih delov na podstrehi ni bilo, jih tudi ni bilo mogoče kupiti.

Dokazna ocena ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (odločbe VSL II Cp 779/2012, II Cp 2033/2012 in II Cp 1638/2012). Sodišče ni upoštevalo uspeha celotnega dokaznega postopka oziroma vseh izvedenih dokazov, predvsem pa tistih, iz katerih izhaja, da je bil sklenjen sporazum o nastanku štirih posameznih delov. Toženci so v zvezi z vsebino sporazuma izpovedali v nasprotju s tistim, kar izhaja iz pisnih listin. Bili so torej neverodostojni. Priča R. R. pa je povedala, da so bile od vsega začetka garsonjere delane kot samostojne enote, kar je v skladu z vsebino sporazuma. Sodišče je glede na vse navedeno neupravičeno dalo prednost dobri veri prvega toženca.

3Toženci so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Z izvedbo dokazov, ki so se izkazali kot nepotrebni za odločitev, ni mogla biti storjena bistvena kršitev procesnih pravil. Da bi izvajanje dokazov po nepotrebnem predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi hkrati predstavljala tudi kršitev Ustave, tudi ne izhaja iz odločitev US RS Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 in Up-107/96 z dne 25. 9. 1996, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi. Pri tem se prva odločba niti ne nanaša na izvajanje dokazov, druga pa obravnava obratno situacijo od konkretne, in sicer primer, ko sodišče ne izvede predlaganih dokazov.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje iz razloga, ker toženci niso podali odgovora na tožbo, šteti dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi, za priznana. Če so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe na podlagi prvega odstavka 318. člena ZPP, velja sicer domneva, da tožena stranka, ki ni vložila odgovora na tožbo, priznava dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v tožbi. Vendar pa v obravnavanem primeru izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča, ker je tožnik postavil sicer določljiv zahtevek, vendar ni bil določen na način, kot se zahteva za vknjižbo lastninske pravice na posameznem delu stavbe v etažni lastnini. Okoliščina, da določnega zahtevka, potrebnega za ugoditev tožbi, niti ni mogel postaviti, ker je bil za to potreben elaborat, ki ga v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (ZEN) izdela izvedenec v pravdnem postopku, ni pomembna. V dani situaciji je zato sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno (prvič) razpisalo glavno obravnavo in na podlagi prvega odstavka 286. člena ZPP¹ utemeljeno upoštevalo trditve in dokaze obeh pravdnih strank, podane do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Iz zahteve po enakopravnosti strank v postopku namreč izhaja, da ima v primeru, ko izdaja zamudne sodbe ni mogoča, ker je treba zaradi odprave nesklepčnosti tožbe izvesti dokazni postopek, tudi tožena stranka pravico navajati dejstva in ponuditi dokaze v nadaljnjem (kontradiktornem) postopku. Obravnavani primer je primerljiv s situacijo, ko tožeča stranka na poziv sodišča odpravi nesklepčnost tožbe, na katero tožena stranka ni odgovorila. Potem, ko ji sodišče ponovno pošlje (popravljeno) tožbo, ima tožena stranka kljub temu, da na nesklepčno tožbo ni odgovorila, pravico, da nanjo odgovori.²

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so bili navedbe in dokazi tožene stranke, podani po 27. 11. 2015, prepozni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno preložilo prvotno predviden (prvi) narok z dne 27. 11. 2015. Ko se mu je porodil dvom o ustreznosti zastopanja,³ je ravnalo v skladu z 12. členom ZPP, v katerem je uzakonjeno načelo pomoči prava nevešči stranki, in mu zato ni mogoče očitati pristranskosti. Ker ni najti razumnega razloga, zakaj bi si toženci izmislili, da jih zastopa pooblaščenec Branko Teršek, tožnik s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

8Prvi narok za glavno obravnavo je bil torej izveden 21. 1. 2016. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da so bile na tem naroku podane navedbe in predlagani dokazi pravočasni. Ker pravica strank do izjave na naroku 27. 11. 2015 ni bila zagotovljena, pa bi toženci imeli na naslednjem naroku pravico navajati dejstva in predlagati dokaze tudi v primeru, če bi bil narok 27. 11. 2015 preložen iz neutemeljenih razlogov.

9V izpodbijani sodbi je ugotovljeno:

- da so 22. 9. 2010 vsi tedanji etažni lastniki stavbe na naslovu X sklenili sporazum o spremembi solastnine na skupnih delih (podstrešju v četrti etaži stavbe) v etažno lastnino (posamezne dele), ki ni bil izveden v zemljiški knjigi,

- da je R. R. na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja prenesla na tožnika lastninsko pravico na stanovanju v prvem nadstropju stavbe na naslovu X, kleti in garaži ter samostojno upravičenje oziroma pravico zahtevati izvedbo ustreznih sprememb v katastru in vpis v zemljiško knjigo po sporazumu z dne 22. 9. 2010,

- da je tožnik julija 2013 prodal prvemu tožencu prej omenjeno stanovanje v prvem nadstropju stavbe, klet in garažo ter da v prodajni pogodbi ni bil izrecno naveden noben skupni del,

- da tožnik ob sklepanju pogodbe prvega toženca ni seznanil z dejstvom, da podstrešni prostori niso predmet pogodbe,

- da je bil tedaj kot imetnik deleža spornega podstrešja, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot skupni del, vknjižen vsakokratni lastnik posameznega stanovanja v etažni lastnini,

- da okoliščine, ki so bile prvemu tožencu znane ob nakupu stanovanja, niso kazale na možnost, da dejansko stanje podstrešja v naravi ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju, in da prvi toženec ob nakupu ni imel tehtnih razlogov, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da tožnik ob sklepanju pogodbe prvega toženca ni seznanil z dejstvom, da podstrešni prostori niso predmet pogodbe. Dokazna ocena vključuje oceno vseh dokazov, izvedenih v zvezi z navedenim dejstvom, in v celotni njihovi relevantni vsebini. Tožnik in prvi toženec sta o vsebini pogovorov ob sklepanju pogodbe izpovedala nasprotno, izpovedba prvega toženca pa je bila poleg tega potrjena tudi z listinami, ki so potrjevale zaključek, da je za obstoj garsonjere na podstrešju izvedel šele dva meseca po sklenitvi pogodbe. Izpovedba ostalih tožencev, ki jim pritožba oporeka verodostojnost, tako za dokazni zaključek ni bila odločilna.

11Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ob upoštevanju teorije realizacije ni upoštevalo, da skupnih prostorov na podstrešju ni več.

12Tožnik je v tožbi zatrjeval, da so bili predmet kupoprodajne pogodbe stanovanje, klet in garaža, ne pa tudi podstrešni prostori (ki so bili že predhodno s sporazumom vseh etažnih lastnikov preoblikovani v posebne dele), in da je to tudi jasno navedeno v kupoprodajni pogodbi. Toženci so se branili s trditvami, (1) da tožnik prvega toženca ni seznanil z dogovorom o preoblikovanju skupnih delov in zato prvi toženec ob sklenitvi pogodbe ni mogel vedeti, da so bili skupni prostori okrnjeni in da je bilo skupnih delov manj, kot jih je izkazovalo zemljiškoknjižno stanje, ter (2) da je tožnik to storil namenoma, ker je vedel, da prostori na podstrešju nimajo samostojnih virov energije, in da je ravnal v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, ker je dopustil, da je prvi toženec nevede plačeval stroške za del na podstrešju, ki ga je uporabljala tretja oseba. Tožnik je na te navedbe odgovoril, da je prvi toženec vedel, da prostori na podstrešju niso predmet prodajne pogodbe, ker je vedel za oglas za garsonjero in ker pogodba ne govori o skupnih prostorih na podstrešju.

13Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je bil prvi toženec, ki ni vedel niti za obstoj sporazuma, niti mu ni bilo znano stanje stvari na podstrešnih prostorih večstanovanjske stavbe, v dobri veri glede skladnosti zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in je zato na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo (drugi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1) pridobil (so)lastninsko pravico tudi glede podstrešnih prostorov kot skupnih delov večstanovanjske stavbe. Tožnik, ki ni poskrbel za zemljiškoknjižno izvedbo sporazuma o preoblikovanju skupnih delov v posamezne dele, niti ni ob sklepanju pogodbe opozoril, da dejansko stanje na podstrešju ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju, pa ne more uživati pravnega varstva tudi zato, ker je ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

14Pritožbeno sodišče tudi na podlagi v novem postopku zbranega gradiva vztraja pri stališču, da je bila tožba sklepčna. V tožbeni navedbi, da je tožnikova pravna prednica z ostalimi etažnimi lastniki sklenila sporazum o preoblikovanju skupnih delov v posebne dele, je vključena trditev, da je tožnik njen pravni naslednik, se pravi, da je vstopil v njen pravni položaj, ki je poleg lastninske pravice na posebnih delih vključeval tudi upravičenja v zvezi s skupnimi deli. Ker je prvi toženec zemljiškoknjižni lastnik glede dela, ki je predmet sporazuma o preoblikovanju skupnih delov, ga je tožnik moral zajeti s tožbo. Drugače ne bi mogel doseči spremembe zemljiškoknjižnega stanja. Po stališču pritožbenega sodišča je tudi postavljeni zahtevek v danem položaju sprejemljiv. S trditvijo, da podstrešni prostori niso bili predmet kupoprodajne pogodbe, je tožnik utemeljeval, da vknjižba lastninske pravice v korist prvega toženca ni imela podlage. Stranka pogodbe lahko s takimi trditvami doseže vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisno tožbo (243. člen ZZK-1). Obravnavani primer je poseben, ker zaradi dejstva, da sporazum o preoblikovanju skupnih delov še ni bil zemljiškoknjižno izveden, (še) ni stvari, glede katere bi tožnik mogel zahtevati vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, prvi toženec pa je z vknjižbo etažne lastnine prevzel pravice in obveznosti svojega prednika iz sporazuma o preoblikovanju skupnih delov. Tožnik je zato utemeljeno vložil zahtevek za izpolnitev sporazuma zoper vse etažne lastnike, ki so kot taki vknjiženi v zemljiški knjigi.

15Iz navedenega izhaja, da bi moral tožnik za uspeh v pravdi najprej dokazati, da podstrešni prostori niso bili predmet pogodbe, se pravi, da zaradi izostanka soglasja o prenosu lastninske pravice glede teh prostorov pogodba ni nastala (arg. iz 15. člena OZ). Dokazni postopek je pokazal, da prvemu tožencu stanje podstrešnih prostorov ob sklepanju pogodbe ni bilo znano, niti ni vedel, da so prejšnji etažni lastniki sklenili sporazum o preoblikovanju skupnih delov, niti da tožnik te prostore prodaja kot samostojno enoto. Obstoja nesoglasja torej tožnik ni dokazal.

16Za nesporazum (16. člen OZ⁴) ni šlo, ker sta bili volji strank glede bistvenih sestavin pogodbe skladni. Stranki sta se sporazumeli, da je predmet prodaje stanovanje v etažni lastnini. Izostanek izrecne navedbe, da predmet pogodbe vključuje tudi prenos (so)lastninske pravice na skupnih delih stavbe, ne pomeni, da prodajna pogodba ni vključevala tudi prenosa solastninske pravice glede prostorov na podstrešju. Lastninska pravica na posameznem delu zgradbe je neločljivo povezana s solastninsko pravico na njenih skupnih delih (105. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Predmet razpolaganja je lahko le etažna lastnina kot celota (prvi odstavek 112. člena SPZ), tj. kot lastnina posameznega dela in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Ker sporazum o spremembi solastnine na skupnem delu v lastnino na posebnih delih, sklenjen med etažnimi lastniki pred sklenitvijo obravnavane pogodbe, ni bil izveden v zemljiški knjigi, so prostori na podstrešju še vedno predstavljali skupni del stavbe. Nenazadnje je tožnik prvemu tožencu izdal zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice glede tedanjega stanja stvari, se pravi glede stanovanja s tedaj pripadajočimi skupnimi deli. Ker je tožnik vedel, da sporazum še ni bil izveden v zemljiški knjigi, je moral vedeti, da se je prvotoženčeva izjava volje glede pridobitve lastninske pravice nanašala na stanovanje skupaj s pripadajočimi skupnimi deli. Če je bila njegova volja drugačna, bi jo moral izrecno izraziti. Ker je ni, je lahko njegova volja, da podstrešne prostore zadrži zase, predstavljala le miselni pridržek, ki pa na obstoj pogodbe ne vpliva. Za odločitev zato ni pomembno, ali je dejansko stanje podstrešnih prostorov ob sklenitvi pogodbe že ustrezalo sporazumu iz leta 2010.

17Ker tožnik ni dokazal, da kupoprodajna pogodba, sklenjena med njim in prvim tožencem, ni vključevala podstrešnih prostorov, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe o neutemeljenosti zahtevka za izpolnitev sporazuma o preoblikovanju skupnega dela v posamezni del. Ob sklenitvi pogodbe s prvim tožencem je tožnik imel terjatev za izpolnitev obveznosti iz sporazuma in je zato s to terjatvijo mogel in smel samostojno razpolagati.⁵ Z odsvojitvijo predmeta etažne lastnine je tožnik to terjatev izgubil. Ker ni več lastnik, je izgubil tudi terjatev iz sporazuma o preoblikovanju skupnega dela v posebne dele, sklenjenega med etažnimi lastniki, katerega izpolnitev je zahteval z obravnavano tožbo. Za odločitev v zadevi zato ni več pomembno, kakšna je bila vsebina sporazuma, ki so ga leta 2010 sklenili etažni lastniki. Posledično ni potreben odgovor na pritožbene očitke glede ugotovitev, povezanih v zvezi s tem.

18Ker niti pritožbeni očitki, niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožencev na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Iz navedene določbe ZPP izhaja pravica pravdnih strank, da še na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo dejstva in ponudijo dokaze.
² Glej J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 132 in 138-139.
³ Toženci so izostanek njihovega pooblaščenca, ki naj bi bil odvetnik, opravičili z navedbo, da ima zdravstvene težave, nato pa je bilo ugotovljeno, da ni odvetnik.
⁴ Določba se glasi: Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi, podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.
⁵ Prim. sklep VSL I Cp 1519/2015 z dne 26. 8. 2015.