VSL Sklep I Cp 2023/2017

I. Pritožbi pete toženke se ugodi, pritožbi prve toženke pa se delno ugodi in se stroškovna odločitev v tč. IV izreka izpodbijane odločbe razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba prve toženke ter pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev v tč. V, IV in VII izreka izpodbijane odločbe ter pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani dopolnilni sklep zavrnejo in potrdi izpodbijana odločba in sklep.

II. Tožeča stranka je dolžna peti toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 194,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. Tožeča stranka ter prva in osmo tožene stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da naj ji druga toženka izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo osmi toženec vknjižil v zemljiško knjigo kot dejanski zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin ID znak 000-13, ID znak 000-32 in ID znak 000-28 ter da naj se ugotovi, da pri omenjenih nepremičninah obstoji zastavna pravica v korist tožeče stranke za zavarovanje denarne terjatve z glavnico 92.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 1. 12. 2016, tožbo zavrglo in hkrati odločilo, da so toženci solidarno dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.671,00 EUR (tč. IV izreka izpodbijane odločbe), tožeča stranka pa je dolžna povrniti prvi toženki pravdne stroške v znesku 5.442,91 EUR (tč. V izreka), peti toženki pravdne stroške v znesku 5.442,91 EUR (tč. VI izreka) in osmemu tožencu pravdne stroške v znesku 3.807,13 EUR (tč. VII izreka). Z dopolnilnim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti osmemu tožencu še dodatne pravdne stroške v znesku 3.306,78 EUR.

2Tožeča stranka je zoper stroškovno odločitev sodbe in zoper dopolnilni sklep vložila pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da stroškovno odločitev spremeni tako, da prva in peta toženka ter osmi toženec sami krijejo svoje stroške postopka. V pritožbi zoper stroškovno odločitev v sodbi navaja, da je bila prisiljena vložiti tožbo zoper vse nujne sospornike in zaradi njihovih ravnanj primorana nadaljevati pravdni postopek. Vse do 23. 11. 2015 ni razpolagala z izvirnikom manjkajoče listine. Čeprav se ni strinjala z razlogi sodbe sodišča prve stopnje z dne 8. 12. 2015, ni vložila pritožbe prav v izogib nepotrebnim stroškom. Prejem izvirnika manjkajoče listine predstavlja novo dejstvo, ki je nastopilo po izdaji sodbe. Četrtotožena stranka bi lahko že v odgovoru na tožbo predložila izvirnik manjkajoče listine, pa tega ni storila. Prav tako je bila pripravljena listino prevzeti na zadnjem naroku za glavno obravnavo 2. 11. 2015 in umakniti tožbo, a le v primeru, da toženci prevzamejo del bremena pravdnih stroškov. Ker se ti s tem niso strinjali, je bila primorana voditi nadaljnji pravdni postopek, da doseže sodno odločbo, na podlagi katere bi lahko vknjižila svojo lastninsko pravico. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni navedlo višine sodnih stroškov po posameznih sklopih in je tako ni možno preizkusit. Meni, da je ne bi smeli bremeniti s stroški prve, pete in osme tožene stranke v prvotnem postopku, saj takrat z izvirnikom manjkajoče listine sploh še ni razpolagala, prav tako pa ni mogla preprečiti nadaljnjih pritožbenih stroškov in pravdnih stroškov v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče bo moralo okoliščino glede pridobitve izvirnika manjkajoče listine po izdaji sodbe z dne 8. 12. 2015 upoštevati pri odmeri stroškov. Tožeča stranka v pritožbi zoper dopolnilni sklep ponavlja svoje pritožbene trditve iz pritožbe zoper stroškovno odločitev v sodbi.

3Prva toženka izpodbija stroškovno odločitev v tč. IV in V izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani odločitvi spremeni tako, da v celoti zavrne stroškovni zahtevek tožeče stranke, njej pa, poleg že priznanih pravdnih stroškov v skupni višini 5.442,91 EUR prizna še nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v ponovljenem postopku, ki skupaj z DDV znaša 1.329,07 EUR. Navaja, da je je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tako stroške postopka v prvem postopku ter nagrado za sestavo pritožbe in nagrado za narok v ponovljenem postopku oziroma stroške, ki ji pripadajo zaradi 100 % uspeha v pravdi, hkrati pa je tožnici priznalo strošek sodne takse v znesku 1.671,00 EUR. Takšne situacije pa ZPP ne predvideva niti določa. Dejstvo je, da tožnica v pravdi ni uspela oziroma je v celoti pripadla, prva toženka pa je v razmerju do tožeče stranke zmagala v celoti in ne morda le deloma. Tožeča stranka z nobenim od postavljenih tožbenih zahtevkov po tožbi ni uspela oziroma je v pravdi 100 % propadla. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno poleg kriterijev uspeha v pravdi še dodatno upoštevalo kriterij potrebnosti pravdnih stroškov. Tožnica je kljub temu, da je postavila štiri različne tožbene zahtevke, z njimi v celoti propadla. Njena tožba torej ni bila utemeljena in s tem tudi stroški zanjo niso bili potrebni, zato mora svoje stroške kriti sama. Hkrati meni, da je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko ji ni priznalo nagrade za postopek v ponovljenem sojenju. Odvetnik lahko namreč prejme nagrado v sodnem postopku na vsaki stopnji. ZOdvT v 19. členu določa, da v primeru, ko je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Prvostopenjsko sodišče je očitno spregledalo določbe 14. in 19. člena ZOdvT, saj bi prvi toženki moralo priznati tudi nagrado za postopek v ponovljenem postopku v znesku 1.089,40 EUR.

4Peta toženka v pritožbi in pravočasni dopolnitvi pritožbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da bi morala tožnica sama kriti vse svoje stroške, saj tožba ne bi bila potrebna, če bi ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Tožeča stranka je imela možnost pridobiti manjkajočo pogodbo v izvirniku in jo predložiti v izvršilnem postopku. Poudarja, da so bili toženci v celoti uspešni v postopku, zato vse stroške krije tožnik. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 155. člena ZPP. Kriterij potrebnosti stroškov ne pride v poštev pri vprašanju, ali je tožnik dolžan nositi stroške ali ne. Odločilno je načelo končnega uspeha. Ne glede na navedeno pa meni, da gre tudi za krivdno povzročene stroške tožnika, saj ni ravnal z zadostno skrbnostjo in je po nepotrebnem vložil tožbo.

5Osmi toženec je vložil predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in hkrati pritožbo, ki pa jo je potem, ko je sodišče izdalo omenjeni dopolnilni sklep, umaknil.

6Osmi toženec je vložil tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper stroškovno odločitev v sodbi in odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilni sklep in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

7Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo prve toženke in pete toženke in predlagala njuni zavrnitvi.

8Pritožba pete toženke je utemeljena, pritožba prve toženke je delno utemeljena, pritožbi tožeče stranke pa sta neutemeljeni.

9Temeljno merilo za odločitev, katera stranka nosi stroške v notranjem razmerju med pravdnima strankama, je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Korektiv navedenega temeljnega načela pri povrnitvi stroškov postopka je načelo krivde (156. člen ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (157. do 162. člen ZPP). S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališče tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe.

10Izid tega pravdnega postopka je takšen, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 8. 12. 2015 zavrglo primarni tožbeni zahtevek in 2. točko prvega podrednega tožbenega zahtevka in hkrati ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku v njegovi 1. točki. Pritožbeno sodišče je po pritožbah tožencev¹ spremenilo obsodilni del sodbe tako, da je (prvi) podredni tožbeni zahtevek (v 1. točki) zavrnilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči še o drugem podrednem tožbenem zahtevku. V novem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi drugi podredni tožbeni zahtevek in hkrati zavrglo tožbo, ki jo je tožnik spremenil v ponovljenem postopku. Glede na navedeno je v pravdi v celoti uspela tožena stranka, zato ji je tožnica dolžna povrniti nastale pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11Napačna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, da so toženci dolžni povrniti tožnici stroške vložitve tožbe v znesku 1.671,00 EUR. Šteje se, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, čeprav je imela ob vložitvi tožbe zanjo pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže.² Enako velja tudi glede potrebnosti tožbe. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani odločbi pravilno navedlo, da je bila v obravnavani zadevi vložitev tožbe po 168. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) potrebna. Tožnica je namreč predlagala izvršbo na nepremičnino, ki pa v zemljiški knjigi ni bila vpisana na dolžnika (osmega toženca), ampak na prvo toženko. Ker tožnica (upnica) ni posedovala vseh listin v verigi prenosov lastninske pravice na nepremičnini, ki bi bile primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, je s tožbo zahtevala vpis lastninske pravice na dolžnika. Na prvem naroku za glavno obravnavo je četrti toženec v spis vložil manjkajočo za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino. Tožnica navedene listine ni hotela prevzeti³ in umakniti tožbe. Če bi to storila, bi sodišče ustavilo postopek (tretji odstavek 188. člena ZPP), o stroških postopka pa bi odločalo na podlagi 158. člena ZPP. Vztrajanje na tožbi je pogojevalo njeno vsebinsko presojo in odločanje o stroških glede na doseženi uspeh v postopku. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka, kot je bilo navedeno, ni uspela niti v delu. Zato tudi ne pride v poštev določba drugega odstavka 154. člena, ki omogoča pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov dodatno merilo in sicer "upoštevanje vseh okoliščin primera".

12Prav tako v obravnavani zadevi ne gre za izjemo po 156. členu ZPP, ki uveljavlja kot korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov po uspehu v pravdi, kriterij krivde. Pojem krivde po navedeni določbi zajema dejanja, katerih namen je zloraba procesnih pravic oziroma zavlačevanje postopka. V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za izjemi po 157. in 159. členu ZPP. To pomeni, da je zgolj tožnica dolžna tožencem povrniti stroške postopka, ki so jim nastali v obravnavani pravdi. Pritožbam tožencev je bilo zato treba ugoditi in odločitev v tč. IV. izreka izpodbijane odločbe razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je tožena stranka tožbo oblikovala tako, da so v obravnavani zadevi na toženi stranki zajeti vsi vmesni pridobitelji lastninske pravice, katere vpis je tožnica zahtevala s tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s svojo tožbo začrtala spor, ki ga je mogoče rešiti za vse tožence samo na enak način in so zato enotni sosporniki. To pa pomeni, da se učinki pravdnih dejanj enega enotnega sospornika raztezajo tudi na druge, če je to dejanje načelno koristno za vse enotne sospornike (196. člen ZPP). Tako se šteje, da so vsi vložili pritožbo zoper odločitev, da so dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka, čeprav sta v obravnavani zadevi dejansko to storila le prva toženka in peta toženka.

13Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno odločilo o stroških prve toženke, petega toženca in osmega toženca. Pri tem je tudi natančno navedlo, katere stroške je strankam priznalo in katere ne. Vse stroške za opravljene odvetniške storitve je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in na podlagi stroškovnih zahtev, ki so jih omenjene stranke podale v pripravljalnih vlogah oziroma pritožbah in v ponovljenem postopku v stroškovnikih, ki so jih predložile na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo višine prisojenih sodnih stroškov ter da iz vlog in iz zapisnikov glavne obravnave ne izhaja višina priglašenih stroškov. Ker so v razlogih izpodbijane sodbe navedeni vsi stroški, ki jih je sodišče priznalo tožencem, in ker je znana vrednost spornega predmeta, ne drži pritožbeni očitek, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti. Sicer pa zadostuje, če je sodišče odmero stroškov opravilo pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.⁴ Pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijano odločitev v tč. V, VI in VII izreka izpodbijane sodbe (2. točka 365. člena ZPP).

14Neutemeljena pa je tudi pritožba prve toženke, ko očita sodišču prve stopnje, da bi ji moralo priznati nagrado za postopek tudi v ponovljenem postopku. V drugem stavku drugega odstavka 14. člena ZOdvT je res določeno, da v sodnem postopku lahko odvetnik prejme nagrado na vsaki stopnji. V 19. členu ZOdvT pa je določeno, da v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Vendar pa je treba upoštevati opombo št. 3 k tretjemu delu tarife, ki v točki 4 izrecno določa, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem, všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pa dejansko pomeni, da bi bila prva toženka upravičena do morebitne razlike odvetniške nagrade za ponovljeni postopek le v primeru, če bi bila ta nagrada višja. V konkretni zadevi pa je enaka kot v prvem postopku (1.089,40 EUR), zato se všteje v celoti. Pritožbo prve toženke je bilo zato treba zavrniti in v navedenem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Enako velja tudi za prvo toženko, katere pritožbeni uspeh je bil zgolj delen (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). V celoti pa je bila s pritožbo uspešna peta toženka, ki ji je zato tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 194,22 EUR (sestava pritožbe 139,20 EUR, pavšal 20 EUR, 22% DDV). Pritožbeno sodišče je še odločilo, da osmi toženec sam krije strošek odgovorov na pritožbi tožnice, saj ti niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe in sklep o zavrženju ni vložila pritožbe.
² Lojze Ude et al., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 30.
³ To je storila šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.
⁴ Lojze Ude et al, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 59.