VSL Sklep VII Kp 14727/2017

I. Pritožba pooblaščencev oškodovancev A. A. in družbe B., d.o.o, se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca sta dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom v točki I na predlog v uvodu imenovanih oškodovancev odredilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka na premoženju obdolženega C. C., v točki II pa zavrnilo predlog v smeri istega ukrepa za šest mesecev na način, da se: D. D. odredita rubež in hramba zemljiškega pisma št. ..., izstavljenega na podlagi vpisa zemljiškega dolga z ID ...; E. E. prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom ... v deležu 1/2, z zaznambo prepovedi v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na ...; F. F. prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom ... v deležu 1/2, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ...; G. G. prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom ... v deležu 1/1, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ...; H. H. s prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom ... v deležu 1/1, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ...; I. I. prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom ... v deležu 1/1, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ...; J. J. prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znakom ... v deležu 1/2 in ID znakom ... v deležu 1/2, z zaznambo obeh prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na ...

2Zoper odločitev sklepa v točki II se je pritožil pooblaščenec oškodovancev A. A. in družbe B., d.o.o., in sicer iz pritožbenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višjemu sodišču je predlagal, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu oškodovancev v celoti ugodi, oz. podrejeno, da sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo je obdolženi C. C. predlagal, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina predloga oškodovanca za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka (ali državnega tožilca v primeru ukrepa za zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi) v ZKP ni opredeljena, saj ni navedeno niti, da bi moral biti obrazložen. Glede na zahtevo po kontradiktornosti postopka pa je obrazložitev nujna, in sicer v zvezi z vsakim od pogojev, ki jih za odreditev ukrepa našteva ZKP, oziroma - o tem več v nadaljevanju - Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagatelj mora torej obrazložiti pogoje oz. dokazni standard uvedene faze (pred)kazenskega postopka, okoliščino, da je bila z dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist ter njeno višino, nadalje nevarnost, iz katere izhaja potreba po zavarovanju, ter sorazmernost kot ustavno načelo vsakega omejevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlog za odreditev začasnega zavarovanja mora vsebovati in obrazložiti še podatke o konkretnem premoženju, ki se zavaruje ter način zavarovanja in rok trajanja, vendar slednje - za razliko od pogojev za odreditev ukrepa - v konkretnem primeru ni bilo problematizirano.

6Sodišče prve stopnje je, ko je presojalo obstoj predpostavk za odreditev tega ukrepa, na več mestih ugotovilo, da je bil predlog oškodovancev za začasno zavarovanje njunega premoženjskopravnega zahtevka obrazložen le pavšalno in torej nepreverljivo (o tem, ali imajo obdolženci in udeleženci razen tega, na katerem se predlaga ukrep, še kakšno drugo premoženje) ali pa sploh ne (glede sorazmernosti med vrednostjo zavarovanega premoženja in domnevno višino protipravno pridobljene koristi). Stališču prvostopenjskega sodišča, da nobena od za vsebinsko obravnavanje predloga potrebnih predpostavk ne more temeljiti na subjektivnih pričakovanjih oškodovancev, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče (tč. 13 in 14 sklepa). Pritožnik sicer zatrjuje, da oškodovanca drugih podatkov o premoženju obdolžencev in udeležencev objektivno nista mogla pridobiti, niti o razpolaganju z njim v relevantnem obdobju pred oz. med kazenskim postopkom, kar pa na pravilnost izpodbijanega stališča sodišča prve stopnje ne more vplivati. Oškodovanca oz. njun pooblaščenec niti v predlogu za odreditev ukrepa niti v pritožbi sodišču nista predlagala pridobitve dokazov in podatkov o drugem (vsaj po vrsti konkretiziranem) premoženju obdolžencev in udeležencev ter o njihovem razpolaganju z njim. Glede dokazovanja veljajo namreč splošne določbe ZKP, ki se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (507. člen ZKP), zato načeloma ni izključen noben dokaz, ki je sicer dopusten v kazenskem postopku. Oškodovanca sta podatke o vrednosti nepremičnin in dokaze (izpiske portala GURS) navedla v neki kasnejši vlogi (z dne 2. 6. 2017), in je sodišče prve stopnje torej ob odločanju o predlogu z določno navedenimi podatki in dokazi vsekakor razpolagalo, vendar to na pravilnost izpodbijane odločitve iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, ne vpliva.

7Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo 502.d člena ZKP in pri odločanju o obravnavanem predlogu s smiselno uporabo 270. člena ZIZ presojalo izkaz verjetnosti, da bi obdolženci oz. udeleženci s predlagano odredbo pretrpeli le neznatno škodo, ki - če je dokaz uspešen - od predlagatelja ne zahteva izkazovanje nevarnosti v smislu prvega odstavka 502. člena ZKP. Zaradi narave postopka odločanja o premoženjskopravnem zahtevku, ki je kazenskemu pridružen (adhezijski) postopek in v katerem veljajo pravila civilnega materialnega, deloma pa tudi civilnega procesnega prava, ni nerazumno upoštevanje ustaljene sodne prakse civilnih sodišč, seveda glede institutov, katerih interpretacija prihaja zaradi smiselne uporabe določb ZIZ v poštev tudi v kazenskem postopku (502.d člen ZKP). Zato ne drži očitek pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve kot posegu, ki sam po sebi presega standard neznatne škode, zaključilo "kar avtomatično". V tč. 10 sklepa je s tem v zvezi predstavilo uveljavljeno stališče sodne prakse, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, pritožnik pa mu je oporekal le s sklicevanjem na "okoliščine posameznega/obravnavanega primera". Nanje oz. "na navedbe iz predloga z dne 28. 4. 2017 in pritožbe z dne 2. 6. 2017" se je pritožnik skliceval še na drugem mestu "v izogib ponavljanja dejanskega stanja", s tem pa ni zadostil v sodni praksi uveljavljenemu standardu obrazložitve in konkretizacije pritožbenih navedb. V obrazložitvi pritožbe je namreč pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti odločbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev podpreti s konkretnimi razlogi in dejstvi.

8Predstavljeno stališče je v pretežni meri tudi razlog zavrnitve pritožbenih navedb glede presoje pogoja nevarnosti iz prvega odstavka 502. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v tč. 11 in 12 sklepa. Za odločilno je štelo, da sta oškodovanca ta pogoj utemeljevala le z aktivnostmi, ki segajo predaleč v preteklost, da bi bilo iz njih lahko upravičeno sklepati na v tem trenutku obstoječo nevarnost razpolaganja s premoženjem obdolžencev in udeležencev, zaradi katere bi bila (vsaj) bistveno otežena izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka. Če načeloma drži očitek pritožnika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obstoj takšne nevarnosti presojati "skozi prizmo dokaznega gradiva v spisu, dosedanjega ravnanja vpletenih in glede na namen začasnega zavarovanja", pa ta ni z ničemer pojasnil, katero dokazno gradivo in predvsem - kako le-to priča o nasprotnem, torej o zatrjevani nevarnosti tekom tega kazenskega postopka. Spričo zapisnega zvodeni tudi nadaljnji pritožbeni pomislek, da "ta hip nihče, ne obdolženci ne osebe, na katere je bilo preneseno premoženje", nimajo razloga, da bi premoženje odtujevali ali ga kako drugače skrivali; če je imel pritožnik v mislih časovno sosledje dejanj slednjih od uvedbe (pred)kazenskega postopka zoper K. K. dalje, ki da so "ob pravem trenutku potegnili za njih prave poteze", pa konkretnih dejstev in zaključkov s tem v zvezi v pritožbi ni predstavil. Še več; navedel ni niti, da bi se o tem konkretizirano izrekel že pooblaščencev predlog za zavarovanje.

9Ker je bil zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanca nista izkazala nevarnosti v smislu prvega odstavka 502. člena ZKP, pravilen, je neutemeljena tudi pritožba v delu zoper zavrnitev predloga za zavarovanje na premoženj G. G. in H. H. Zmotno je stališče pritožnika, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s presojo t.i. subjektivne nevarnosti v tem delu. Temelj odvzema protipravne premoženjske koristi zoper osebo, ki ni storilec kaznivega dejanja ali prejemnik le-te, je bila pa nanjo prenesena, je v tretjem in četrtem odstavku 75. člena KZ-1, oziroma v primeru premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v prvem odstavku 111. člena ZKP, za sam postopek zavarovanja pa je v obeh primerih relevantno izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 502. člena ZKP.

10Pritožnik ima prav, da se je sodišče prve stopnje pri stališču o nedopustnosti zavarovanja zoper premoženje D. D. oprlo na določbo ZIZ, ki v resnici med sredstva zavarovanja uvršča tudi začasne odredbe (240. člen ZIZ). Ugotovitev o nedopustnosti zavarovanja na predlagan način pa je vseeno pravilna. Rubež s hrambo zemljiškega pisma namreč ni dopusten način zavarovanja z začasno odredbo, ker gre že za dejanje izvršbe in ne zavarovanja. Primeroma so dopustni načini zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo predpisani v 271. členu ZIZ, po katerem sme sodišče v ta namen izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. V sodni praksi se je v zvezi z zemljiškim dolgom kot dopusten način zavarovanja (denarne ali nedenarne terjatve) uveljavila prepoved obremenitve ali razpolaganja z zemljiškim pismom, oz. prepoved prenosa ali zastave zemljiškega pisma.

11Razlogi, s katerimi se je izpodbijal sklep v točki II, niso bili podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12Ker pooblaščenec oškodovancev s pritožbo ni bil uspešen, sta dolžna A. A. in družba B., d.o.o., plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Ta po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 30,00 EUR za oba oškodovanca skupaj.