109. člen ZKP

Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova. Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izhodišče pri presoji kriterija sorazmernosti kot ustavnega načela vsakršnega omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nedopustnost zavarovanja (neproporcionalno) večjega obsega premoženja, kot je premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči v primeru ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku. Kljub temu, da procesni zakon izrecno ne opredeljuje vsebine oškodovančevega predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti nobenega dvoma, da je trditveno in dokazno breme v smeri vseh opredeljenih predpostavk na oškodovancu kot predlagatelju stvarnega omejevalnega ukrepa. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da upravičenega sklepanja o nevarnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi obstajala v trenutku podaje predloga za začasno zavarovanje in za (bodoče) obdobje, za katerega je bilo predlagano zavarovanje, ni mogoče utemeljevati z ravnanji obdolženca, ki segajo (pre)daleč v preteklost. V predlogu pa je izostala vsaka opredelitev, kolikšna je sploh vrednost nepremičnega premoženja (stanovanja), na katerem se predlaga začasno zavarovanje, s čimer bi šele bilo mogoče presoditi sorazmernost med višino premoženjskopravnega zahte

Oškodovanci v postopku uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga drugi odstavek 100. člena ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbeno tezo, da je v skladu s 101. členom ZKP moč uveljavljati vse oziroma enake zahtevke, kot v pravdi. ZKP v 101. členu ureja aktivno legitimacijo, t.j. upravičenje za podajo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga izenačuje s pravdno aktivno legitimacijo in ne vrsto pravdnega zahtevka. Izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zahtevek po vrnitvi stvari, kot to zatrjujejo pritožniki. V skladu z 106. členom ZKP je stvar moč vračati takrat, kadar sodišče ugotovi, da pripada oškodovancu in da je stvar pri obdolžencu, pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, katerem so jo ti dali v hrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so predmetne nepremičnine vknjižene v zemljiško knjigo, kot lastnica je vknjižena obdolžena pravna oseba, nad katero je bil dne 18. 3. 2019 uveden stečaj in so del stečajne mase. Oškodovanci do predmetnih nepremičnin nimajo takih upravičenj, ki bi ustrezala kriteriju pripadnosti, kot ga določa 109. člen ZKP, tudi sicer pa želenih lastniških upravičenj ne morejo z

Postopek začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi oziroma zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka po ZKP namreč v začetni fazi ni kontradiktoren in oseba, zoper katero se predlaga uvedba tega ukrepa, z njim ne sme biti seznanjena, vse dokler začasno zavarovanje ni izvršeno, saj bi bilo to v nasprotju z naravo tega ukrepa. ZKP pogoja nevarnosti ne ureja drugače, kot ga ureja ZIZ, kar pomeni, da se določba tretjega odstavka 270. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih začasnih zavarovanj zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in seveda zavarovanj premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskih postopkih.

V takšni situaciji, ko torej upravičeni tožilec, ki bi kot edini legitimiran lahko napadel po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in zaključek, da F. V. ni oškodovanec in s tem poseg sodišča prve stopnje v opis kaznivega dejanja, pritožbe ni niti napovedal, niti vložil, tako sodišče prve stopnje F. V. ob podaji predloga za podaljšanje oziroma odreditev ukrepa začasnega zavarovanja, utemeljeno ni priznalo statusa oškodovanca in s tem legitimacije za podajo predloga za podaljšanje oziroma odreditev obravnavanega stvarnega omejevalnega ukrepa.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 pojasnilo vse tri načine odvzema premoženjske koristi in njihovo zaporedje uporabe, ki je odvisno od tega, s kakšnim premoženjem storilec ali drugi prejemnik v času odvzema še razpolaga. Pri tem je, glede na to, da je na predmetni nepremičnini vknjižena hipoteka v višini 120.000,00 EUR in ob upoštevanju ocenjene tržne vrednosti nepremičnine v višini 102.500,00 EUR, pravilno ugotovilo, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženje koristi zgolj na predmetni nepremičnini ne zadošča ter je na predlog višje državne tožilke utemeljeno odredilo sekundarni način zavarovanja zahtevka za premoženjsko korist s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi do višine 40.000,00 EUR na TRR družbe E. Šele na ta način je višina očitane premoženjske koristi sorazmerna vrednosti zavarovanega premoženja na premoženju pravne osebe E., zato ne gre pritrditi pritožbi, ko navaja, da se v takem primeru pač odvzame nepremičnina skupaj s hipoteko, saj v primeru vnovčitve le-te, tako zavarovane premoženjske koristi več ne bi bilo mogoče odvzeti.

Oprostilna sodba v svojem bistvu zanika obstoj utemeljenega suma, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno (tako npr. Ustavno sodišče v odločbi z dne 2. 4. 2013, številka Up-413/11-27). Z izrekom oprostilne sodbe morajo zato zoper obtoženca prenehati vsi omejevalni ukrepi tako osebni kot tudi stvari, ki so vezani na predmetni dokazni standard, ne glede na to, da za stvarne omejevalne ukrepe v kazenskem postopkovniku ni to izrecno zapovedano kot je v primeru pripora.

Zakonskih določb o najdaljšem možnem trajanju ukrepa začasnega zavarovanja ni mogoče zaobiti na način, da bi se po izteku absolutnega roka začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v predkazenskem oziroma določeni fazi kazenskega postopka, v isti fazi postopka zoper isto osebo odredilo še začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka.

Prekluzije veljajo zgolj za trditve o dejstvih in zanje predlagane dokaze, ne pa tudi za s strani pravdnih strank podana pravna naziranja.

Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da okoliščina, da pridobitev protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je državno tožilstvo predlagalo uvedbo preiskave zoper oba osumljenca, ni odločilna za presojo o utemeljenosti zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki ga je podalo državno tožilstvo in kateremu je ugodilo, ker je za protipravno premoženjsko korist potrebno šteti vsako povečanje premoženja storilca, ki ima vzrok v storitvi kaznivega dejanja, pri čemer protipravna premoženjska korist lahko pomeni dodatno sestavino protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanja, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna, je pa pomembna okoliščina za odmero kazni ali za uporabo drugih kazenskih sankcij.

Razlog zavrnitve pritožbenih navedb glede presoje pogoja nevarnosti iz prvega odstavka 502. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo, je, da sta oškodovanca ta pogoj utemeljevala le z aktivnostmi, ki segajo predaleč v preteklost, da bi bilo iz njih lahko upravičeno sklepati na v tem trenutku obstoječo nevarnost razpolaganja s premoženjem obdolžencev in udeležencev, zaradi katere bi bila (vsaj) bistveno otežena izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka. Rubež s hrambo zemljiškega pisma ni dopusten način zavarovanja z začasno odredbo, ker gre že za dejanje izvršbe in ne zavarovanja. Primeroma so dopustni načini zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo predpisani v 271. členu ZIZ, po katerem sme sodišče v ta namen izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. V sodni praksi se je v zvezi z zemljiškim dolgom kot dopusten način zavarovanja (denarne ali nedenarne terjatve) uveljavila prepoved obremenitve ali razpolaganja z zemljiškim pismom, oz. prepoved prenosa ali zastave zemljiškega pisma.

ZKP v 502.b členu glede na fazo kazenskega postopka določa rok trajanja začasnega zavarovanja in ker je bila prva izrečena obsodilna sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, ta ne obstaja več. V ponovljenem postopku je sodišče pravilno ugotovilo potek skupnega dopustnega trajanja roka začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice in je začasno zavarovanje odpravilo po uradni dolžnosti ter se pri tem oprlo na četrti odstavek 502.b člena ZKP.

Sodišče lahko odredi začasno zavarovanje tudi na tistem obtoženčevem premoženju, ki ga je ta prenesel na svojega bližnjega sorodnika zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi, pa le-to ne izvira neposredno iz kaznivega dejanja. Ker se ukrep začasnega zavarovanja lahko razteza le na obtoženčevo premoženje, je sodišče prve stopnje neutemeljeno podaljšalo ta ukrep tudi na tistem premoženju oziroma delu nepremičnin, za katere na podlagi določb ZZZDR in SPZ velja domneva, da pripadajo obtoženčevi ženi.

Obstoj začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne izključuje odreditve začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov na istem nepremičnem premoženju udeleženke. Vsebinsko gre za hkratno začasno zavarovanje zahtevkov dveh različnih upnikov (države oziroma oškodovancev), vendar na istem premoženju in do iste, ne pa „dvojne“ višine.

Ker oškodovanca doslej v kazenskem postopku nista uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka tako, kot določa 3. odstavek 102. člena ZKP, temveč sta le napovedala, da ga bosta uveljavljala, nista bila upravičena zahtevati začasnega zavarovanja zahtevka.

Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) takšnega načina odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki kot ga to pozna italijansko pravo ne pozna, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času v izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobreno predčasno izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev