VSL Sklep I Cpg 1224/2016

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožnika se ugodi in se sklepa o dopustitvi stranske intervencije z dne 3. 4. 2013 in z dne 17. 11. 2015 razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni plačati 7.635.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.988.894,00 EUR od 22. 8. 2007 dalje do plačila in od zneska 1.646.106,00 EUR od 18. 7. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da prvemu tožencu plača 50.068,38 EUR, drugemu tožencu plača 49.904,10 EUR, tretjemu in četrtemu tožencu plača nerazdelno 49.904,10 EUR, peti toženki plača 49.904,10 EUR, prvemu do tretjemu stranskemu intervenientu nerazdelno plača 24.041,00 EUR, četrtemu stranskemu intervenientu plača 24.381,60 EUR, petemu stranskemu intervenientu plača 23.863,60 EUR, šestemu stranskemu intervenientu plača 23.854,40 EUR in sedmemu stranskemu intervenientu plača 23.863,60 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo in odločitev o dopustitvi stranske intervencije se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3Zoper II. točko izreka sodbe so se pravočasno pritožili 1. do 5. stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbam ugodi in izpodbijano odločbo v tem delu spremeni tako, da jim prizna vse priglašene stroške postopka. Podredno temu so predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbam ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili so pritožbene stroške.

4Pritožba tožnika je bila vročena tožencem, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Priglasili so stroške odgovorov na pritožbo.

5Pritožbe stranskih intervenientov so bile vročena tožniku, ki je nanje odgovoril in predlagal njihovo zavrnitev. Priglasil je stroške odgovorov na pritožbe.

6Pritožbe so utemeljene.

Pritožbe zoper sodbo

7Tožnik od tožencev kot bivših članov uprave uveljavlja odškodninsko odgovornost po 263. členu ZGD-1 zaradi preplačanega nakupa poslovnega deleža v družbi A. Zatrjuje, da je škoda nastala v višini razlike med plačano kupnino in dejansko vrednostjo poslovnega deleža. Toženci naj bi bili ravnali v nasprotju s predpisanim standardom skrbnosti, ker bi že na podlagi pridobljenih podatkov in opozoril iz samih cenitev poslovnega deleža in skrbnih pregledov morali ugotoviti, da te temeljijo na napačnih in pretiranih predpostavkah.

8V času zatrjevanega škodnega dogodka veljavni ZGD-1 je v prvem odstavku 263. člena določal, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Trditveno in dokazno breme pri uveljavljanju zahtevkov za povračilo škode po 263. členu ZGD-1 je razporejeno tako, da mora tožnik zatrjevati (in če je to sporno tudi dokazati) nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med ravnanjem članov organov vodenja ali nadzora, prav tako pa mora zatrjevati okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo lahko ravnanje, zaradi katerega je bila družbi povzročena škoda, kvalificirano kot protipravno. Člani organov vodenja pa morajo zatrjevati in v primeru spora dokazati, da so ravnali v skladu s svojimi dolžnostmi ali da jim ni mogoče očitati krivde ali da bi škoda nastala tudi, če bi ravnali v skladu s svojimi dolžnostmi.¹ Okoliščina, da so pri procesih odločanja organov vodenja ali nadzora sodelovali zunanji ali notranji eksperti, sama po sebi ne zadošča za razbremenitev odgovornosti. Angažirane osebe morajo imeti strokovne kvalifikacije, ne sme obstajati dvom v njihovo osebno zanesljivost in imeti morajo na razpolago vse potrebne informacije, prav tako pa morajo naslovniki takih ekspertiz (organi odločanja ali nadzora) preizkusiti prepričljivost in sprejemljivost prejetih informacij. Na prejete informacije se ne smejo slepo zanesti.²

9Materialno pravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje glede neobstoja odgovornosti delavskega direktorja za sprejete odločitve že zaradi njegove kadrovsko-socialne vloge. Člen 263. ZGD-1, ki je materialno pravna podlaga za presojo skrbnosti in odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora, med delavskimi in drugimi člani organov vodenja ali nadzora ne razlikuje. Obveznosti po 263. členu ZGD-1 veljajo v enaki meri tako za predstavnike kapitala kot tudi za delavske predstavnike.

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da so toženci ravnali s potrebno skrbnostjo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da cenitev kupljenega poslovnega deleža, ki jo izpostavlja tožnik kot razlog neskrbnega ravnanja in povzročene škode, ni predstavljala odločitve o nakupu, ampak zgolj "izhodiščno osnovo" za nadaljnja pogajanja. Poleg tega je bil poleg cenitve opravljen še finančni, pravni in tehnični pregled ter analiza prevzemne priložnosti s strani strokovnih služb tožnika. Cenitev družbe B. naj bi bila zanesljiva tudi zato, ker je tožnik s to družbo sodeloval pred in po sporni transakciji (16. in 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povzeta obrazložitev povsem pavšalna glede na tožnikove podrobne trditve o neskrbnem ravnanju tožencev, ki jih je navajal v prvostopenjskem postopku. Zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je tožencem očital, da so sprejeli škodljivo odločitev o nakupu poslovnega deleža ciljne družbe za previsoko ceno. Zatrjeval je, da so bodoči prosti denarni tokovi kot podlaga ocenjene vrednosti kupljene družbe temeljili zgolj na podlagi nerevidiranega poslovnega načrta o prihodkih in stroških, ki so ga pripravili prodajalci, da so te informacije nepreverjene in da ne temeljijo na empirično preverjenih in realnih podatkih (npr. v tč. 7.4, 14.3, 19 in 22.3). Po tožnikovih trditvah bi morali toženci o nerealnosti ocene sklepati že na podlagi poročil in informacij, s katerimi so razpolagali pred sklenitvijo pogodbe o nakupu poslovnega deleža. V ta namen je izpostavljal opozorila v Poročilu o finančnem skrbnem pregledu skupine A., C. d. o. o. (tč. 7.6 prve pripravljalne vloge)³ in opozorila v Poročilu o oceni vrednosti skupine A. na dan 31. 12. 2006 (tč. 7.7 prve pripravljalne vloge).⁴ S tovrstnimi navedbami je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu, kot ga od njega zahteva določilo 263. člena ZGD-1, kot je bilo navedeno uvodoma. Sodišče prve stopnje pa je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker se ni določno in analitično poglobljeno opredelilo do posameznih očitkov, ki jih je kot razloge neskrbnega ravnanja tožencev izpostavljal tožnik. Pavšalnost razlogov ob jasno izpostavljenih tožbenih očitkih ima za posledico kršitev pravice do izjavljanja kot sestavnega dela pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS.⁵

12Tožnikove očitke bi moralo sodišče prve stopnje nato presojati v luči obrambnih razlogov, ki so jih navedli toženci, česar prav tako ni storilo. Temu standardu, kot je že bilo obrazloženo, ni zadoščeno s sklicevanjem na obstoj finančnega, pravnega in tehničnega pregleda, zaupanja v družbo B., strokovno-tehnične službe tožnika in okoliščino, da je bila končna cena rezultat pogajanj. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni določno pojasnjeno, kako naj bi omenjena nadaljnja dejanja iz postopka izvedbe nakupa, tožence razbremenjevali tožnikovih očitkov o neskrbnem ravnanju, ki jih je izpostavil v svoji trditveni podlagi. Pod predpostavko, da bi se tožnikovi očitki o tem, da bi se že na podlagi razpoložljivih dokumentov moral tožencem poroditi dvom o primernosti kupnine, bi moralo sodišče določno navesti, kako naj bi bile takšne pomanjkljivosti odpravljene s finančnim, pravnim ali tehničnim skrbnih pregledom oziroma kaj naj bi v smeri odprave dvoma pri tožencih zagotovile strokovno-tehnične službe. Vsa omenjena dejanja bi morala biti tolikšne teže, da bi odpravljala začetne dvome, če bi bili ti podani, kar bi v končni fazi tožence razbremenjevalo odgovornosti za očitane kršitve.

13Pritožbeno sodišče se do ostalih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v oporo svoji odločitvi (npr. neizpogajano jamstvo, odločitev o nakupu preostalih 25 % poslovnega deleža in vpliv gospodarske krize), ni opredeljevalo, saj niso takšni, ki bi kljub zmotni presoji glede skrbnosti ravnanja tožencev lahko samostojno privedli do zavrnitve tožbenega zahtevka.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvah določb ZPP, ker je sodišče zaslišani priči Z. (eden od prodajalcev kupljene gospodarske družbe) dopustilo, da ne odgovarja na posamezna vprašanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zoper navedeno osebo podana kazenska ovadba prav v zvezi s spornim poslom. Zato je na podlagi 233. člena ZPP, kjer je določeno, da lahko priča odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge, kamor med drugim spadajo odgovori na vprašanja, s katerimi bi sebe spravila v kazenski pregon, priči utemeljeno priznalo privilegij na podlagi tega določila. Tožnik v pritožbi navaja, da je hotel s postavljanjem vprašanj priči preveriti še, ali so tudi drugi kupci za nakup obravnavanih poslovnih deležev ponujali primerljivo kupnino, ali je bila dokapitalizacija kupljene družbe res potrebna in podobno. Vedenje prodajalca o obstoju alternativnih ponudb za poslovni delež v ciljni družbi in ostalih podatkih o poslovanju ciljne družbe ničesar ne pove o vedenju tožencev o nerealni oceni vrednosti ciljne družbe, ki je bila predmet tožnikovega nakupa, in na kar se nanašajo tožbeni očitki. Utemeljenost tožbenega zahtevka je odvisna od zatrjevane neskrbnosti tožencev pri presoji informacij glede kupljenega poslovnega deleža, s katerimi so razpolagali, in ne od tega, kakšno mnenje o predmetu prodaje so imeli prodajalci. Ravnanja prodajalcev namreč niso predmet tožbenih očitkov in na presojo njihove utemeljenosti zahtevka sploh ne vplivajo. Zato tudi iz tega razloga zatrjevane procesne kršitve niso podane.

15Pritožba tožnika zoper sodbo je zaradi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljena, kot je bilo obrazloženo. Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od uspeha v glavni stvari, je utemeljena tudi pritožba tožnika in 1. do 5. stranskega intervenienta zoper stroškovno odločitev. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo v celoti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP; I. točka izreka).

16Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (354. člen ZPP in 25. člen Ustave RS). V izogib nadaljnjim kršitvam določb ZPP pa opozarja, da se mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, in ne le tistih, na katere se je pritožbeno sodišče izrecno sklicevalo v tem razveljavitvenem sklepu. Podrobnejši napotki so sicer razvidni že iz dosedanje obrazložitve (prvi odstavek 362. člena ZPP).

Pritožba tožnika zoper odločitev o dopustitvi stranske intervencije

17Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom z dne 4. 3. 2013 (r. št. 31) in s sklepom z dne 17. 11. 2015, sprejetim na naroku za glavno obravnavo istega dne (r. št. 68), dopustilo stransko intervencijo članov nadzornega sveta iz časa, ko je bil sklenjen sporni pravni posel o nakupu poslovnega deleža. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s pristojnostjo nadzornega sveta za dajanje soglasij k poslom uprave in z obstojem solidarne odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora po drugem odstavku 263. člena ZGD-1. Prav tako je dopustilo stransko intervencijo družbe B. d. o. o., ki je izvedlo cenitev poslovnega deleža, na podlagi utemeljitve, da cenitev tožnik izpodbija z drugačno cenitvijo družbe D. To naj bi po mnenju sodišča prve stopnje vzpostavljalo odgovornost za podano strokovno mnenje.

18Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitve v delu, ki se nanaša na "pristojnost nadzornega sveta za dajanje soglasij k poslom uprave" ni mogoče preizkusiti, saj iz izpodbijane odločitve ne izhaja, ali je v konkretnem primeru šlo za posel, ki bi zahteval soglasje nadzornega sveta. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

19Materialno pravno zmotna je razlaga sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti po drugem odstavku 263. člena. Dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora so različne, čeprav je odgovornost skupaj urejena v 263. členu ZGD-1. Pravila o odgovornosti je zato treba razlagati v povezavi z zakonsko določenimi dolžnostmi članov organov. Odgovornost članov uprave se nanaša na kršitve dolžne skrbnosti glede vodenja poslov, medtem ko se odgovornost nadzornega sveta nanaša na kršitve glede nadzora.⁶

20Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje o obstoju intervencijskega interesa družbe B. d. o. o. Pravni interes, kot ga zahteva prvi odstavek 199. člena ZPP za udeležbo intervenienta v pravdi, ki teče med drugimi, mora izhajati iz pravnega razmerja med intervenietnom in eno od strank. Zato intervencijskega interesa ni mogoče utemeljiti z okoliščino, da cenitveno poročilo intervenienta izpodbija tožnik z nekim drugim dokaznim sredstvom (cenitvenim poročilom družbe D.). Ni pa mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje glede obravnavanega intervenienta v delu, ki se nanaša na odgovornost za podano strokovno mnenje (četrti odstavek na l. št. 156 - sklep z dne 3. 4. 2013). Zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

21Tožnikova pritožba zoper sklepa o dopustitvi stranske intervencije je utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo, navedena sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 3. točko 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločati o tem, ali je podan pravni interes za udeležbo bivših članov nadzornega sveta in družbe B. d. o. o. v pravdi (199. člen ZPP) in o tem izdati ustrezno obrazložen sklep (200. člen ZPP).

Glede dodelitve novemu sodniku

22Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Določena odločitev v zadevi, ob upoštevanju okoliščine, da so za sodišče prve stopnje navodila iz razveljavitvenega sklepa obvezujoča (prvi odstavek 362. člena ZPP), ne predstavlja utemeljenega razloga za dodelitev zadeve novemu sodniku.

Pritožbeni stroški (III. točka izreka)

23Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ P. Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten 1/2013, str. 97.
² P. Podgorelec, Primernost informacijske podlage kot predpostavke pravila podjetniške presoje, Podjetje in delo 5/2017, str. 717 in nasl. (tč. 6 prispevka).
³ Npr. da na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti donosnosti podjetja, da doslednih računovodskih podatkov o poslovanju ni bilo, da so bili praktično vsi prihodki doseženi s poslovanjem s povezanimi osebami, itd.
⁴ Npr. da je cenitev temeljila na hipotetičnih predpostavkah (str. 34 in 35), da temelji le na eni metodi, da ni bila upoštevana zadolženost, itd.
⁵ Gl. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 294-300.
⁶ R. Bohinc v M. Kocbek (ur.), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, druga knjiga, str. 315.