VSL Sodba in sklep II Cp 1775/2017

I. Pritožba z dne 26. 4. 2017 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (r. št. 18) potrdi.

II. Pritožbi z dne 23. 5. 2017 se ugodi in se sodba (r. št. 23) ter sklep sodišča prve stopnje razveljavita.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 na r. št. 18 spisa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prenehati uporabljati in vrniti nepremičnino z ID znakom 000 v neposredno posest prvo, drugo, tretje in četrto tožeči stranki¹; zahtevek, da se toženi stranki v bodoče prepoveduje uporabljati nepremičnino in zahtevek za plačilo uporabnine za čas od julija 2016 do septembra 2016. Na predlog tožnikov za izdajo dopolnilne sodbe je 3. 5. 2017 izdalo popravni sklep, s katerim je svojo sodbo z dne 3. 3. 2017 popravilo oziroma dopolnilo tako, da je zavrnilo tudi v 1. točki izreka izpadlo 4. točko tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zapadlih uporabnin od vložitve tožbe do zadnjega naroka za glavno obravnavo. S sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 na r. št. 23 spisa je sodišče ponovno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo že s sodbo na r. št. 18 v zvezi s popravnim sklepom.

2Tožniki so zoper zgoraj citirane odločbe vložili dve pritožbi.

V pritožbi z dne 26. 4. 2017 uvodoma navajajo, da se pritožujejo zoper sklep in sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 (r. št. 18), iz nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, da se pritožujejo samo zoper sodbo.² Pritožbo vlagajo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Menijo, da okoliščina, ali ima tožena stranka sporno nepremičnino v (neposredni ali posredni) posesti, za odločitev sploh ni bistvena, tudi sicer je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo napačno. Tožena stranka je priznala, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 17. 1. 2006, ki je bila ugotovljena za nično, prejela posest in uporabo nepremičnine, pri čemer se sklicujejo na odgovor na tožbo z dne 6. 12. 2016 in na samo kupoprodajno pogodbo, zato je njen nadaljnji ugovor, da nepremičnine nima več v posesti in je ne uporablja, nerelevanten. Tožena stranka je v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika³ dolžna vrniti posest in uporabo nepremičnine, če to ni mogoče, pa dati ustrezno denarno nadomestilo. Enako določa 190. člen OZ. Ker sodišče ni ugotovilo, da tožena stranka ni vrnila posesti in uporabe nepremičnine, posledično ni ugotavljalo višine prikrajšanja tožnikov oziroma obogatitve tožene stranke. Zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova uporabnine je zato že iz teh razlogov nepravilna in nezakonita ter jo je treba razveljaviti. Sodišče je nekritično sledilo spreminjajočim navedbam tožene stranke glede posesti in uporabe sporne nepremičnine. V pravdi P 115/2013, v kateri je sodišče združilo pravde, ki jih je vodilo pod opr. št. P 115/2013, P 131/2013 in 253/2013, in v kateri je tožena stranka tožila na pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, je slednja trdila, da ima nepremičnino v posesti in uporabi. V predmetni pravdi pa se je začela sklicevati, da nepremičnine nima (več) v posesti. Pritožniki opozarjajo, da sodišče ne bi smelo nekritično slediti izpovedbam zaslišanih prič, ker so vse zainteresirane za izid te pravde. Pri tem izpostavljajo zlasti zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke Z. S. Sodišču očitajo, da ni opravilo nobene primerjave z njegovim zaslišanjem v zadevi P 115/2013 z dne 20. 6. 2014, kjer je povedal, da je P. postavilo celotno infrastrukturo, dovozno pot, izsušilo teren, izvedlo betonska dela, itd., balinarji pa naj bi v soglasju s P. postavili brunarico in nasuli makadamsko parkirišče. V obravnavani zadevi pa je priča povedala, da P. objektov ni postavilo in da ne ve, kdo je postavil infrastrukturo za potrebe balinišča. Tekom sodnega postopka je bil na tožnike naslovljen dopis z dne 30. 1. 2017, iz katerega izhaja, da naj bi nepremičnino uporabljalo D., ki naj bi celo vedelo za sodne spore med tožniki in toženo stranko. Pritožnikom se zdi nenavadno, da se v vseh letih, odkar potekajo spori med pravdnima strankama, D. nikoli ni oglasilo, pri čemer se je tudi tožena stranka začela nanj sklicevati šele tekom te pravde. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnikov glede posredne posesti. V zvezi s tem pritožba povzema izpovedi prič T. D. in Z. S., na podlagi katerih zaključuje, da je posest na tretjo osebo (D.) prešla s soglasjem tožene stranke, in vztraja na stališču, da je tožena stranka najmanj posredni posestnik sporne nepremičnine. Razlaga sodišča, da naj bi bili balinarji vseskozi neposredni posestniki sporne nepremičnine, je življenjsko in pravno nelogična ter nepodprta z dokazi. Balinarji bi morali neposredno posest dobiti od nekega posestnega prednika, vendar sodišče ne pojasni, od katerega. Nasprotno so tožniki dokazali, da je tožena stranka dobila neposredno posest nad nepremičnino, saj je bila pravna prednica tožnikov v obligacijskem razmerju s toženo stranko. Tudi, če je bila tožena stranka nekakšen "slamnati kupec", je bila v obligacijskem razmerju s prednico tožnikov. Na podlagi navedenega tožniki vztrajajo, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

V pritožbi z dne 23. 5. 2017 tožniki izpodbijajo sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 (r. št. 23), ki jim je bila vročena 8. 5. 2017, in popravni sklep P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 (pravilno 3. 5. 2017⁴), vročen istega dne. Navajajo, da jim je bila 8. 5. 2017 ponovno vročena sodba z isto opravilno številko (P 1/2017) in istim datumom (3. 3. 2017) kot sodba, ki jim je bila vročena 11. 4. 2017 (r. št. 18), ki jo izpodbijajo s pritožbo z dne 26. 4. 2017. Razlika je le v tem, da je v sodbi, ki jim je bila vročena kasneje, v 1. točki izreka dodan drugi odstavek, medtem ko je obrazložitev povsem identična obrazložitvi prvo vročene sodbe. V izpodbijani sodbi (r. št. 23) tako tudi ni razlogov za odločitev glede zavrnitve 4. točke tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz popravnega sklepa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 v 1. točki izreka na koncu besedila dodalo besedilo 4. točke tožbenega zahtevka, pri čemer ni jasno, na katero sodbo se sklep nanaša; na prvo (r. št. 18) ali na drugo vročeno sodbo (r. št. 23) sodišča prve stopnje. Ker o enem tožbenem zahtevku obstajata dve sodbi ter popravni sklep, tožniki menijo, da je kasneje vročena sodba (r. št. 23) nezakonita, saj je sodišče ponovno odločalo o istem tožbenem zahtevku, kot s sodbo na r. št. 18 (ne bis in idem). Prav tako je nezakonit izpodbijani popravni sklep, saj je institut popravnega sklepa namenjen popravi pravopisnih in številčnih pomot v sodbi, ne pa odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar je storilo sodišče prve stopnje. Predlagajo razveljavitev sodbe na r. št. 23 in popravnega sklepa. Pritožniki podredno izpodbijajo sodbo (r. št. 23) tudi na podlagi vsebinske presoje utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka, po vsebini enako, kot v pritožbi z dne 26. 4. 2017.

3Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki je nanju odgovorila. V odgovoru na pritožbo navaja, da je jasno, da je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom zgolj odpravilo očitno pisno pomoto v sodbi z dne 3. 3. 2017 in da obstajata le sodba z dne 3. 3. 2017 ter popravni sklep z dne 3. 5. 2017. Pritožbo z dne 23. 5. 2017 bi moralo pritožbeno sodišče v delu, s katerim izpodbija sodbo, zavreči, v delu zoper sklep pa zavrniti. Glede pritožbe z dne 26. 4. 2017 pa je tožena stranka mnenja, da tožniki večino svojih pritožbenih navedb črpajo iz drugih sodnih postopkov, ki so z vidika predmetnega nerelevantni. Izven konteksta je njihovo sklicevanje na posamezne izseke izpovedi prič, tako v tem, kot tudi v drugih pravdnih postopkih. Tudi kar se tiče očitkov glede uporabe materialnega prava pritrjuje stališču sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje.

4Pritožba zoper sodbo na r. št. 23 in sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo na r. št. 18 pa neutemeljena.

O pritožbi zoper sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 na r. št. 18

5Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zmotno ugotovilo dejansko stanje zadeve in zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi s strani pritožbenega sodišča pasivna legitimacija tožene stranke v tej zadevi ni podana.

6Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Če je pogodba nična, je vsaka pogodbena stranka dolžna drugi vrniti vse, kar je na podlagi te pogodbe prejela (87. člen OZ). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka (na podlagi kondikcije), s katerim tožniki zahtevajo vrnitev nepremičnine v posest in uporabo, prepoved uporabe nepremičnine v bodoče in plačilo uporabnine - da jim tožena stranka nadomesti korist, ki jo je imela (in jo še ima) od uporabe zemljišča - morajo tožniki med drugim dokazati, da je nepremičnina v dejanski oblasti tožene stranke. Tak dokaz pa tožnikom ni uspel.

7Na podlagi izpovedi zaslišanih prič in strank v tem in v postopku P 115/2013 jasno izhaja, da je bil nakup sporne parcele od vsega začetka namenjen balinarskemu društvu, ki je imelo navedeno parcelo vseskozi dejansko v posesti. Dejstvo, da je pravna prednica tožnikov sklenila kupoprodajno pogodbo (glede katere je bila s sodbo P 115/2013 ugotovljena ničnost) za nepremičnino s toženo stranko, te ugotovitve v ničemer ne spremeni. Trditvam tožene stranke, da je ne glede na spor o lastninski pravici v zadevi P 115/2013 pokojna G. J. toženi stranki dovolila izvedbo gradbenih del balinišča na sporni nepremičnini ter da zemljišče uporabljajo in koristijo balinarji, tožniki v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi, niso konkretizirano ugovarjali. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniki svojo trditev, da ima tožena stranka nepremičnino v posesti oziroma da je pasivno legitimirana v tej pravdi, utemeljujejo izključno na (nični) kupoprodajni pogodbi, neprerekano pa je ostalo dejstvo, da je pravna prednica tožnikov že od vsega začetka vedela, da bo nepremičnina namenjena balinarski sekciji z namenom, da si na parceli uredijo balinišče in se s tem tudi strinjala. Balinarji so torej neposredno posest sporne nepremičnine dobili na podlagi dogovora s pravno prednico tožnikov, ki predstavlja veljaven pravni naslov za uporabo nepremičnine, česar pritožba ne uspe izpodbiti.

8Trditev, da je tožena stranka najmanj posredni posestnik sporne nepremičnine, pri kateri vztrajajo pritožniki, prav tako ne vodi k zaključku, da balinarji niso neposredni posestniki nepremičnine. Posredna posest tožene stranke pa tudi sicer po prepričanju pritožbenega sodišča ni podana. Neutemeljeni so pritožbeni očitki prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do navedb tožnikov o posredni posesti tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je izrecno navedlo, da posredna posest praviloma nastane na podlagi najema, zakupa ali izjave volje, torej temelji na nekem pravnem naslovu.⁵ V obravnavani zadevi pa tožnikom ni uspelo izkazati, da bi balinarji na katerega od naštetih načinov dobili nepremičnino v (neposredno) posest s strani tožene stranke. V konkretnem primeru to pomeni, da na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki je bila ugotovljena za nično, tožena stranka ni postala lastnik sporne nepremičnine, zato posesti tudi ni mogla (veljavno) prenesti na tretjega, tj. balinarje. Ker pogodba ne zavezuje (več), tožniki ne morejo zahtevati vrnitve predmeta pogodbe od domnevnega posrednega posestnika, saj pravni naslov za posredno posest ne obstaja, temveč lahko zahtevajo vrnitev zemljišča v posest in uporabo le od dejanskega (neposrednega) posestnika, ki ima nepremičnino v dejanski oblasti. V tem kontekstu je tudi razumeti izpovedi prič, da je bilo dovoljenje balinarjem za uporabo sporne nepremičnine dano s strani P., na katere opozarja pritožba. V pravdi P 115/2013 je namreč imela tožena stranka interes po izpolnitvi kupoprodajne pogodbe, torej da postane zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine. Izjav, ki so jih tam dale zaslišane priče in njen zakoniti zastopnik v luči pričakovane ureditve zemljiškoknjižnega stanja, zato ni mogoče nekritično uporabiti v predmetnem postopku, v katerem stranke izhajajo iz dejstva (kasneje) pravnomočno ugotovljene ničnosti kupoprodajne pogodbe. Iz istega razloga tudi niso utemeljeni očitki, da tožena stranka v omenjenih postopkih spreminja svoje navedbe glede posesti in uporabe sporne nepremičnine. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno izkazano, da imajo sporno nepremičnino v dejanski posesti balinarji. Vloga tožene stranke v obravnavani zadevi pa je bila, kot je pokazal dokazni postopek, izčrpana s samim nakupom parcele oziroma izvedbo gradbenih del na spornem zemljišču z dovoljenjem pokojne J., kar, kot pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, še ne izkazuje posesti tožene stranke. Navedeno nenazadnje potrjuje tudi tožnikom posredovan dopis D. z dne 30. 1. 2017 (priloga A17), v katerem je izrecno navedeno, da balinišče za rekreacijo uporabljajo zgolj upokojenci, ki so torej edini (neposredni) posestniki sporne nepremičnine, in s katerim so slednji sami izrazili željo, da z dediči pokojne J. rešijo problem glede balinišča izven sodišča brez nepotrebnih stroškov in v obojestransko korist.

9Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožnikov neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožena stranka nepremičnine nima v posesti in uporabi, je ob ugotovljeni neutemeljenosti tožbenega zahtevka na prepoved uporabe in vrnitev nepremičnine v neposredno posest tožnikom neutemeljen tudi zahtevek na plačilo uporabnine. Zato je pritožbeno sodišče ob uporabi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (r. št. 18).

O pritožbi zoper sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 na r. št. 23

10S tem, ko je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 na r. št. 18, je ta postala pravnomočna. Pritožba z dne 23. 5. 2017 utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče kasneje izdalo in tožnikom 8. 5. 2017 vročilo sodbo z isto opravilno številko in istim datumom (r. št. 23), s katero je ponovno odločilo o istem oziroma o delu tožbenega zahtevka,⁶ o katerem je bilo že prej (pravnomočno)⁷ razsojeno. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbi tožnikov z dne 23. 5. 2017 ugoditi in sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 na r. št. 23 razveljaviti, saj v skladu z načelom ne bis in idem o isti stvari ni dopustno odločati dvakrat.⁸ Ker je sodišče sámo dvakrat odločalo o isti stvari (tožbi), ne da bi bila vložena nova tožba, ne glede na določbo tretjega odstavka 354. člena ZPP tožbe ni zavrglo, ampak je sodbo na r. št. 23 zgolj razveljavilo.⁹

O pritožbi zoper popravni sklep z dne 3. 5. 2017

11Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni (prvi odstavek 325. člena ZPP). S predlogom z dne 26. 4. 2017 so tožniki predlagali izdajo dopolnilne sodbe, ker sodišče ni odločilo o 4. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je na njihov predlog izdalo popravni sklep, s katerim je svojo sodbo P 1/2017 z dne 3. 3. 2017 dopolnilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo zapadlih uporabnin od vložitve tožbe do zadnjega naroka za glavno obravnavo, z obrazložitvijo, da je bilo v sodbi odločeno o vseh zahtevkih, da pa je prišlo pri zapisu sodbe do očitne pisne pomote v smislu 328. člena ZPP.

12Po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. V konkretnem primeru je sporno, ali je bila pomota, ki jo je sodišče prve stopnje odpravilo z izpodbijanim sklepom, takšne narave. Res je, kot trdijo pritožniki, da s popravnim sklepom sodišče ne sme posegati v vsebino svoje odločitve. Sodišče je namreč na svojo odločitev vezano takoj, ko je razglašena oziroma odpravljena (prvi odstavek 320. člena ZPP). To pomeni, da je mogoče s popravnim sklepom odpraviti le pomote, ki se ne nanašajo na napake pri oblikovanju volje sodišča oziroma na odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa le pomote, ki se tičejo tehnike pisne redakcije sodbe.¹⁰ Tako se pokaže kot pravilna pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče za izdajo izpodbijanega sklepa ni imelo podlage v 328. členu ZPP.

13Četudi bi bilo mogoče sprejeti razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da gre za očitno pomanjkljivost sodbe v primeru, ko iz obrazložitve oziroma razlogov sodbe izhaja, da je sodišče odločalo tudi o delu tožbenega zahtevka, ki je izpadel iz izreka sodbe, pa ima pritožba prav, da ni jasno, na katero sodbo se izpodbijani popravni sklep nanaša, na prvo (r. št. 18) ali na drugo vročeno sodbo (r. št. 23) sodišča prve stopnje.

14Pritožbeno sodišče je tako utemeljeni pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijani sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

15Glede na obrazloženo bo o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe torej sodišče prve stopnje moralo še odločiti. Posledično bo moralo odločiti tudi o stroških postopka, saj bo dokončni uspeh pravdnih strank v tem sporu znan šele potem, ko bo odločeno še o preostalem delu tožbenega zahtevka. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje zanje uporabljalo izraz tožniki.
² Sklep z dne 3. 3. 2017 ne obstaja.
³ V nadaljevanju: OZ.
⁴ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto v datumu izpodbijanega sklepa.
⁵ Drugi odstavek 24. člena SPZ določa, da ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).
⁶ V kasneje vročeni sodbi na r. št. 23 je odločilo še o 4. točki tožbenega zahtevka.
⁷ Četudi odločitev sodišča na r. št. 18 ob izdaji sodbe na r. št. 23 še ni bila pravnomočna, je postala pravnomočna z odločitvijo naslovnega sodišča v pritožbeni fazi. Poleg tega je sodišče na svojo odločitev vezano takoj, ko je razglašena oziroma odpravljena (prvi odstavek 320. člena ZPP).
⁸ Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).
⁹ Če so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene določbe 3., 5. in 12. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, razveljavi sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje in zavrže tožbo (tretji odstavek 354. člena ZPP).
¹⁰ Prim. sklep VS RS Cp 2/2011.