UPRS Sodba I U 502/2017-9

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po tem, ko je Vrhovno sodišče s sklepom Su 43/2017 z dne 16. 1. 2017 zavrnilo zahtevo tožnika za izločitev uradne osebe, zavrnila prošnjo tožnika z dne 29. 11. 2016 za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem za vložitev tožbe zoper sklepa Informacijske pooblaščenca št. 0710-79/2016/2 z dne 8. 11. 2016 in 0710-80/2016/2 z dne 8. 11. 2016. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da tožnik sicer ni vložil prošnje na predpisanem obrazcu skladno z določili 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), vendar je na podlagi navedb v prošnji z naknadno dopolnitvijo z dne 27. 12. 2016 in podatkov, s katerimi razpolaga organ za brezplačno pravno pomoč (BPP), razbrati vse podatke, ki so potrebni za odločanje v predmetni zadevi. Ker je v obravnavanem primeru prošnjo za BPP vložil prosilec, ki mu je bila delno odvzeta poslovna sposobnost s sklepom Okrajnega sodišča št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2040/2012, in sicer v delu za zastopanje pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, medtem ko iz odločbe Centra za socialno delo (CSD) Domžale št. 1221-122/2016/10 z dne 12. 8. 2016 izhaja, da je tožnikov stalni skrbnik združenje A. iz Ljubljane, je organ za BPP, sedaj tožena stranka, slednjega pozval, da naknadno odobri tožnikovo prošnjo ter zahtevano odobritev prejel 15. 12. 2016. Četudi je tožnik z vlogo zaprosil za dodelitev nujne ali izjemne BPP je tožena stranka najprej presodila izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP na podlagi 36. člena ZBPP upoštevajoč, da določba tega člena organu ne preprečuje, da se opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, o čemer se je izrekla tudi že sodna praksa, kot izhaja na primer iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 300/2016. Tožena stranka poudarja, da razpolaga s podatki, na podlagi katerih je opravila presojo izpolnjevanja pogojev v tej zadevi ter ugotovila, da bi bila v konkretnem primeru dodelitev nujne BPP v nasprotju s prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja prosilca v smislu določil prvega odstavka 22. člena ZBPP, zato je tožena stranka odločala o prošnji tožnika kot prosilca za redno BPP ter v tej zvezi ugotavljala finančni položaj tožnika skladno z določili 11., 12., 13. in 14. člena ZBPP. Ob ugotovitvi, da iz potrdil Zavoda RS za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) izhaja, da je tožnik za meseca avgust in september 2016 prejel pokojnino v višini 830,42 EUR in za mesec oktober 2016 pokojnino v višini 833,74 EUR, tako nadalje še ugotavlja, da mesečni dohodek (lastni dohodek) tožnika presega cenzus po določilih 2. odstavka 13. člena ZBPP v zvezi z 2. odstavkom 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) za izpolnjevanje finančnega pogoja prosilca za dodelitev BPP, in sicer v višini 585,12 EUR. Ker je tako ugotovila, da je glede na 2. odstavek 13. člena ZBPP tožnikova prošnja za BPP neutemeljena, jo je zavrnila na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP.

2Tožnik v skupni tožbi, ki jo je uperil hkrati zoper 4 izpodbijane akte, med katerimi je tudi uvodoma navedena izpodbijana odločba, navaja, da je odločitev tožene stranke nezakonita in nepravilna, češ da je nepravilno stališče tožene stranke, da bi bila dodelitev nujne BPP v nasprotju s prepovedjo iz 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP glede dodatnega finančnega obremenjevanja prosilca oziroma tožnika. Meni, da je tožena stranka njegovo prošnjo obravnavala v nasprotju z bistvenimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja še, da so bile vse njegove prošnje za dodelitev BPP zavrnjene protizakonito in neustavno, pri čemer poudarja, da je sam tožnik procesno in pravdno nesposoben. Tožnik je prepričan, da na podlagi 3. odstavka 14. člena ZBPP izpolnjuje pogoje za dodelitev redne BPP, češ da je brez premoženja in prejema le 600,00 EUR mesečno zaradi sodnih rubežev, zato ne more uresničiti svojih pravic iz 22., 23., 25., 26., 33., 34. in 67. člena Ustave. Ker je po mnenju tožnika določba 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP diskriminatorna in protiustavna, sodišču predlaga, da prekine postopek v predmetni zadevi in na podlagi 156. člena Ustave začne postopek pred Ustavnim sodiščem. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnika z dne z dne 29. 11. 2016, z naknadno dopolnitvijo z dne 27. 12. 2016, za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem za vložitev tožbe zoper sklepa Informacijske pooblaščenca št. 0710-79/2016/2 z dne 8. 11. 2016 in 0710-80/2016/2 z dne 8. 11. 2016 po ugotovitvi, ki med strankama ni sporna, saj ji tožnik v tožbi ne nasprotuje, da mesečni dohodek tožnika v ugotovljeni višini presega znesek, ki je na podlagi prvega odstavka 8. člena ZSVarPre določen kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP in je za relevantno obdobje znašal 585,12 EUR, medtem ko mesečni prejemki tožnika, kakor sam navaja v tožbi, zmanjšani zaradi sodnih izvršb, znašajo 600,00 EUR.

6Sodišče na podlagi navedb tožnika v tožbi in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik polnoletna oseba, ki ji je bila s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 zaradi kverulantstva delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, s čimer je tožnik, kot tudi sam poudarja v tožbi, izgubil svojo procesno sposobnost v smislu določil drugega odstavka 46. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, saj v primerih, ko ZBPP ne določa drugače, pristojni organ postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po določbah ZUP, in mora skladno z 49. členom ZUP med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To je tožena stranka v konkretnem primeru tudi upoštevala, kot je razvidno že iz uvoda izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja, da je v konkretnem primeru tožena stranka odločila o prošnji tožnika, zastopanega po stalnem skrbniku združenju A., Ljubljana. Slednji je bil tožniku postavljen kot stalni skrbnik z odločbo CSD Domžale št. 1221-122/2016/10 z dne 12. 8. 2016, kar je razvidno iz devetega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe (na strani 3). Skladno z določbo 1. odstavka 47. člena ZUP stranko, ki nima procesne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik in skladno s 3. odstavkom 47. člena ZUP lahko opravlja v imenu stranke vsa procesna dejanja, razen v primerih, ko je s predpisom določeno, da mora imeti za posamezna procesna dejanja posebno dovoljenje, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, kar tudi ni sporno. V obravnavani zadevi torej ni sporno, da je tožnik procesno nesposobna oseba in da ne more sam veljavno opravljati procesnih dejanj v upravnem postopku, kar pomeni, da sam ne more veljavno vložiti niti vloge za dodelitev BPP, na podlagi katere se upravni postopek sploh začne. Vendar je v njegovem imenu upravni postopek za dodelitev BPP sprožil tožnikov stalni skrbnik, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb ZUP glede obravnavanja prošnje tožnika. Sodišče prav tako ne more slediti tožnikovemu stališču o protiustavnosti in diskriminatornosti določila 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP, ki določa izjemo za prosilce, ki jim je bila poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, saj navedena zakonska določba ne obravnavava kategorije oseb, na katere se nanaša na diskriminatorno nedopusten način, ki bi zadeval katerokoli njihovo osebno okoliščino, kot je na primer rasa, narodnost, spol, starost, invalidnost, versko ali politično prepričanje in podobno, temveč enako velja za vse osebe, ki jim je zaradi kverulantstva bila tako kot tožniku omejena ali odvzeta poslovna, s tem pa tudi procesna sposobnost. Sodišče zato nima pomislekov glede ustavne skladnosti izpostavljene določbe 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP, zato ni sledilo smiselnemu predlogu tožnika za sprožitev postopka za presojo ustavnosti citirane zakonske določbe 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP pred Ustavnim sodiščem na podlagi 156. člena Ustave, saj tožba v zvezi s tem le posplošeno in neobrazloženo navaja, naj bi bila takšna ureditev "očitno diskriminatorna in protiustavna".

7Prav tako sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je tožena stranka vezana na prosilčevo opredelitev zaprošene (nujne) oblike BPP v smislu prvega odstavka 36. člena ZBPP, kot zmotno meni tožnik in očita nezakonitost odločitve tožene stranke, saj tožena stranka na prosilčevo opredelitev zaprošene (nujne ali izjemne) oblike BPP ni vezana, o čemer se je večkrat izrekla tudi že sodna praksa, med drugim v sodbi št. I U 300/2016, ki jo pravilno izpostavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, enako kot pred tem že na primer v sodbi št. I U 279/2012 (6. odstavek obrazložitve). Po prvem odstavku 36. člena ZBPP pristojni organ v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje zamudil kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega zamudil pravico opraviti to dejanje, pristojni organ, ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev BPP, nemudoma odobri BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP). Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je glede na podatke, na podlagi katerih je opravila presojo izpolnjevanja pogojev ter ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretnem primeru v nasprotju z navedeno zakonsko prepovedjo njegovega dodatnega finančnega obremenjevanja, saj so bila toženi stranki, kot rečeno, znana dejstva o finančnem stanju tožnika, to je o preseganju cenzusa za dodelitev BPP, kar med strankama niti ni sporno. V obravnavanem primeru namreč med strankama niti ni sporno, da je tožnik v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje prejemal pokojnino v višini 830,42 EUR za meseca avgust in september ter 833,74 EUR za mesec oktober in tako njegov mesečni dohodek (lastni dohodek prosilca) nedvomno presega znesek, določen v 2. odstavku 13. člena ZBPP v zvezi z 2. odstavkom 8. člena ZSVarPre, ki je določen kot cenzus za dodelitev BPP, ki je v času odločanja tožene stranke znašal 585,12 EUR, česar tožnik niti ne izpodbija, temveč v tožbi izrecno navaja, da mesečno prejema 600,00 EUR, kar ostane po sodnih rubežih. Po povedanem torej med strankama ni sporno, da je mesečni dohodek tožnika (lastni dohodek prosilca) tako presegal znesek, ki je določen kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP, ki je za relevantno obdobje znašal 585,12 EUR, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi (14. točka obrazložitve). Navedenih podatkov tožnik v tožbi ne izpodbija in glede teh podatkov ne navaja kakorkoli drugače, zato jih je sodišče štelo za med strankama nesporne. Po povedanem je tožena stranka, glede na tako ugotovljeno in med strankama nesporno dejansko stanje, pravilno tudi uporabila določila 11., 13., 14., 22., 31. a in 34. člena ter 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP, na katere se je oprla pri svoji odločitvi, da se tožniku zaprošena BPP na podlagi teh določb ne dodeli. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, zato jih ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

8Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in je zato v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je sicer v tožbi predlagal izvedbo več dokazov, vendar se ti predlogi deloma nanašajo na obstoj in vsebino listin v predloženem upravnem spisu, kar med strankama ni sporno, za preostale listine, na katere se sklicuje, pa tožnik ni obrazložil, katera dejstva oziroma okoliščine želi z njimi dokazati, oziroma kako bi lahko izvedba teh dokazov vplivala na izid postopka v obravnavani sporni zadevi. Sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji sodnega senata.