UPRS Sodba IV U 51/2016-12

Tožbi se ugodi. Odločbi Upravne enote Celje št. 351-342/2015-15 (13107) z dne 5. 11. 2015 in Ministrstva za okolje in prostor št. 35110-1/2016-3-KB z dne 8. 3. 2016, se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

1Ministrstvo za okolje in prostor, je z izpodbijanim aktom v 1. točki izreka odpravilo odločbo prvostopenjskega organa, Upravne enote Celje, št. 351-342/2015-15 (13107) z dne 5. 11. 2015, s katero je prvostopenjski organ odpravil potrdilo, št. 351-342/2015-9 (13107) z dne 29. 7. 2015, ki ga je izdala Upravna enota Celje o tem, da ima stanovanjsko poslovna stavba ID ... uporabno dovoljenje po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-F). V 2. točki izreka je pritožbo A.A., ki ga zastopa B.B., zoper potrdilo UE Celje z dne 29. 7. 2015 zavrgel ter v 3. točki izreka zahtevi pritožnikov C.C. in Č.Č. ugodil in jima priznal stroške pravnega zastopanja v zvezi s pritožbo zoper odločbo UE Celje z dne 5. 11. 2015 v višini 142,80 EUR, ki ga je dolžan plačati A.A.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta je tožena stranka pojasnila, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo instituta obnove postopka, saj je potrdilo z dne 29. 7. 2015, s katerim je bilo odločeno, da ima stanovanjsko poslovna zgradba uporabno dovoljenje po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, A.A. vročeno 18. 8. 2015, 19. 8. 2015 pa je A.A., skupaj s pooblaščencem B.B. pri upravnem organu izjavil, da umika svojo vlogo in podpis, ker ni razumel pomena potrdila. Presoja prvostopenjskega organa, da je bil vložen predlog za obnovo postopka izdaje potrdila št. 351-342/2015-9 (13107) z dne 19. 7. 2015, po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni pravilna, saj je bila izjava A.A. podana v pritožbenem roku, zato bi jo bilo treba obravnavati kot pritožbo po določilih 224. člena ZUP. Ker torej ne gre za obnovo postopka, je bilo treba izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odpraviti.

3V nadaljevanju je tožena stranka zavrgla pritožbo A.A. zoper potrdilo UE Celje z dne 29. 7. 2015. Pritožnik, kot stranka v postopku izdaje potrdila, je bil upravičen do vložitve pritožbe po 229. členu ZUP, vendar mora imeti za tako pritožbo izkazan pravni interes. Tega v konkretnem primeru, ko je bilo z izdajo potrdila ugodeno njegovemu zahtevku ni izkazal, zato je bilo treba njegovo pritožbo, kot pritožbo s strani osebe, ki v postopku ne varuje svojega pravnega interesa, zavreči. Tožena stranka je pojasnila tudi, da v času podaje izjave in izdaje spornega potrdila opravilna sposobnost A.A. še ni bila odvzeta, zato ga je upravni organ pravilno obravnaval kot procesno sposobno stranko. Zgolj psihiatrični izvid z dne 24. 8. 2015 za drugačno sklepanje ne zadošča. Opravilna nesposobnost je bila imenovanemu odvzeta s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, št. N 63/2015 z dne 19. 1. 2016. Tako ni bilo izkazano, da se A.A. ni zavedal svoje izjave z dne 28. 7. 2015. Šteje se, da je bilo izpodbijano potrdilo izdano na podlagi zahteve tudi A.A. in ker svojega zahtevka ni umaknil vse do izdaje potrdila, tudi ni mogoče šteti, da je z zahtevkom razpolagal v smislu določb ZUP. Tožena stranka se je sklicevala na določbo 133. in 134. člena ZUP in tožniku pojasnila, da če bi stranka svojo zahtevo umaknila med potekom pritožbenega roka, ali po vložitvi pritožbe, bi se s sklepom o ustavitvi postopka odpravila odločba organa prve stopnje, s katero je bilo njenemu zahtevku v celoti ali deloma ugodeno.

4Odločitev o stroških postopka je tožena stranka utemeljila z določbo prvega odstavka 114. člena ZUP.

5Tožnik v tožbi odločitvi upravnega organa oporeka in predlaga, da se v celoti odpravi ter v veljavi obdrži odločba Upravne enote Celje z dne 5. 11. 2015. Predlaga tudi, da naj se stroškovni zahtevek C.C. in Č.Č. zavrne in naj se jima ne priznajo stroški pravnega zastopanja v zvezi s pritožbo zoper UE Celje z dne 5. 11. 2015. Svoj predlog utemeljuje s pojasnilom, da v delu hiše v lasti C.C. in Č.Č. obratuje v pritličju gostinski lokal in v prvem nadstropju frizerski salon. Dostop do frizerskega salona poteka po skupnem stopnišču, ki se nahaja v delu stavbe, katere solastnik je tožnik v deležu 2/4. Pojasnjuje, da je bila odsotnost tožnikovega zastopnika in sedaj skrbnika B.B. in njegove žene D.D. izkoriščena tako, da sta tožnika odpeljala z doma E. na Upravno enoto Celje, kjer je v strahu podal vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja brez da bi se identificiral, saj pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta. Referentu na upravni enoti je pooblaščenec takoj pojasnil, da je tožnik shizofrenik, s slabim razumevanjem slovenskega jezika in pomena svoje vloge ni razumel. Sklicuje se na vsebino zapisnika z dne 29. 10. 2015, v katerem je podal umik svoje vloge in podpisa z dne 18. 7. 2015 in meni, da bi moral upravni organ na podlagi uradnih podatkov ugotoviti ali je oseba opravilno sposobna, ali je začasno ali trajno nesposobna in postopek v primeru dvoma v opravilno sposobnost prekiniti ter ga nadaljevati po postavitvi skrbništva za navedeno osebo. Tožnik se sklicuje na seznanitev upravnega organa z izvidom domskega psihiatra, s katerim je bil prvostopenjski organ seznanjen s strani CSD Celje in podrobno pojasnjuje tudi okoliščine, zaradi katerih je CSD Celje 15. 10. 2015 podal predlog za odvzem poslovne sposobnosti. Glede na vse navedeno meni, da bi morala biti odločba drugostopenjskega organa v celoti razveljavljena.

6Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

7Stranki z interesom sta v odgovoru na tožbo pojasnili, da je bila odločitev upravnega organa napačna in nepravilna, zato sta tudi vložili pritožbo. Prvostopenjski organ je kršil določbe ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, saj bi le-ta lahko bila uvedena samo na podlagi ustreznega sklepa. Ugotavljata tudi, da je bilo v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Upravni organ v postopku ni ugotavljal procesne oziroma poslovne sposobnosti stranke, prejet dopis CSD z dne 11. 9. 2015 pa ne predstavlja dokaza, s katerim bi lahko bil sprejet zaključek, da stranka ni procesno sposobna. Neresnične so tudi navedbe B.B., da tožnik ne razume slovensko. V Slovenijo se je k mami preselil leta 2000, delal je v Rudniku Velenje, prav tako se je družil z njima. Njunega obiska je vedno vesel. Kot laž ocenjujeta trditev, da je bil iz Doma E. na Upravno enoto Celje odpeljan brez vednosti socialne delavke. Pritožujeta se nad ravnanjem B.B., tako v odnosu do premoženja tožnika, kot v odnosu do samega tožnika. Predlagata, da se tožbi ne ugodi ter povrnitev stroškov postopka.

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je Upravna enota Celje dne 29. 7. 2015 izdala potrdilo št. 351-342/2015-9 (13107), da ima stanovanjsko poslovna stavba ID ... uporabno dovoljenje po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Navedeno potrdilo je bilo tožniku vročeno 18. 8. 2015 (fikcija vročitve). Gre za podatek, ki v zadevi ni sporen.

10Prav tako v zadevi ni sporno, da je tožnik 19. 8. 2015 pri upravnemu organu podal izjavo, v kateri je navedel, da je izjavo dne 28. 7. 2015 podal v prisotnosti gospe C.C. in ni vedel na kaj se nanaša. Predhodno se je namreč gospa pri njemu zglasila zaradi odkupa deleža nepremičnine. Tako se ni zavedal, da se zahteva potrdilo po 197. členu ZGO-1, niti ni natančno razumel, kaj mu razlaga upravni delavec. Ker ne ve kaj je podpisal, svoj podpis umika.

11Zgoraj navedeno izjavo je upravni organ prve stopnje štel kot novo dejstvo in dokaz iz 1. točke 260. člena ZUP in potrdilo Upravne enota Celje št. 351-342/2015-9 (13107) z dne 29. 7. 2015 odpravil, tožena stranka pa je navedeno odločitev odpravila in štela, da tožnikovo izjavo z dne 19. 8. 2015 šteti za pravočasno pritožbo, ki pa jo je bilo treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.

12Sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da se je postopek izdaje potrdila po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 začel na zahtevo stranke, zato stranka s tem zahtevkom razpolaga in je od njene volje ter ravnanja odvisno, ali bo uveljavljala pravico oziroma zmanjšanje ali oprostitev obveznosti, ki ji gre po materialnem predpisu in vložila zahtevo. Tako kot sama uvedba postopka, je v takem primeru od strankine volje odvisno tudi nadaljevanje že začetega postopka, torej lahko stranka svojo zahtevo umakne ves čas postopka, tako kot to določa prvi odstavek 135. člena ZUP. Ker je torej z umikom zahtevka odpade podlaga za vodenje postopka in odločitev v upravni zadevi, se mora v skladu z določbo prvega odstavka 135. člena ZUP postopek ustaviti, ne da bi bilo o zadevi meritorno odločeno (če se je postopek začel na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi).

13Ker je po presoji sodišča tožnik dne 19. 8. 2015 pred prvostopenjskim organom podal izrecno izjavo, da umika svoj podpis na izjavi z dne 28. 7. 2015 in je njegov "umik podpisa" šteti kot nedvoumen umik zahtevka za izdajo potrdila po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO, bi torej moral upravni organ o umiku zahteve odločiti in pri odločitvi upoštevati, da lahko stranka delno ali v celoti, v skladu z določbo prvega odstavka 134. člena ZUP umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.

14Ker je iz listin priloženega upravnega spisa razvidno, da je Upravna enota Celje potrdilo št. 351-342/2015-9 (13107) za dne 29. 7. 2015 tožniku vročila 18. 8. 2015, je tožnik izjavo o umiku podal v splošnem roku za vložitev pritožbe. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da potrdilo št. 351-342/2015-9 (13107) z dne 29. 7. 2015 sicer ni opremljeno s poukom o pravnem sredstvu, kar pa po presoji sodišča ne spremeni pravne narave tega potrdila in tožniku ne preprečuje možnosti vložitve pravnega sredstva (določba 215. člena ZUP v povezavi s sodbo Upravnega sodišča I U 1484/2013 z dne 28. 8. 2014).

15Sodišče pojasnjuje tudi, da ZUP v določenih primerih omejuje strankino razpolaganje z zahtevkom. V določbi drugega odstavka 134. člena namreč določa, da če stranka uveljavlja svoj zahtevek nasproti drugi stranki, lahko umakne zahtevek do ustne obravnave, na ustni obravnavi pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, ga lahko umakne le, če v to privoli stranka z nasprotnim interesom, ki se mora o tem izreči v osmih dneh. Če se v osmih dneh ne izreče, se šteje, da je v umik privolila. Po presoji sodišča v postopku, kjer je tožnik vlogo za izdajo potrdila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 vložil skupaj s solastnikoma objekta, ne gre za stranke z nasprotnim interesom, zato uporaba te določbe v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

16Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral odločiti ob upoštevanju stališč sodišča in v roku, določenem v četrtega odstavku 64. člena ZUS-1.