133. člen ZUP

Tožnica je z zahtevkom z dne 11. 12. 2020 zaprosila za dostop do vse možne dokumentacije. Ko je v dopolnitvenem postopku (prvič) prejele še dodatno gradivo občine, pa je šele imela možnost da dokumente, za katere je menila, da vsebujejo zahtevane informacije glede ceste, tudi določno opredeli. S tem zahteve ni razširila, pač pa jo le konkretizirala. Toženec je zato napačno uporabil določbo 133. člena ZUP in se v tem delu ni opredelil do vsebinske utemeljenosti zahteve tožnice glede tam predlaganih dokumentov.

Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve. Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če t

V tej zadevi je Zavod za varstvo kulturne dediščine izdal negativno mnenje, iz katerega izhaja, da je isti organ tožniku za navedeni poseg izdal kulturnovarstvene pogoje. Kateri so ti pogoji, v kulturnovarstvenem mnenju ni navedeno. Obrazložitev kulturnovarstvenega mnenja je skopa, saj kulturnovarstvenih pogojev, na katere se izrecno sklicuje, ne navaja, navaja le tiste pogoje, s katerimi obravnavani poseh ni skladen. Sodišče pa v obravnavani zadevi ne more mimo dejstva, da je tožnik že v upravnem postopku zatrjeval, da mu kulturnovarstveni pogoji nikoli niso bili izdani. Do tega ugovora se ni opredelil niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ, oba upravna organa navajata le, da je pristojni organ vezan na izdano negativno mnenje, čemur pa sodišče ne sledi, saj po določbah GZ organ na izdano mnenje ni vezan. Tako niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, ali so bili tožniku sploh izdani kulturnovarstveni pogoji, na katere se sklicuje za tožnika sporno kulturnovarstveno mnenje, in kakšna je vsebina teh pogojev. Po presoji sodišča so navedeni razlogi za izdajo zavrnilnega dela izpodbijanega akta pomanjkljivi do te mere, da sodišču v t

Tožena stranka ni imela pravne podlage zahtevati predložitev soglasja druge zasebne (osnovne) šole, saj kot pogoj za izvajanje izobraževalnega programa, ki ga izvajalec želi izvajati, ni predpisan pogoj pridobitve soglasja druge zasebne (osnovne) šole, ki je za ta izobraževalni program pridobila javno veljavnost. Če zasebna osnovna šola želi izvajati lasten program oziroma uporabi program druge šole kot lasten, to pomeni, da njen program še ni javno veljaven, čeprav je druga šola za program, ki ga je zasebna osnovna šola uporabila kot lastnega, morebiti že pridobila javno veljavnost, saj gre za nov lasten program zasebne osnovne šole. Zato je zanj treba še pridobiti javno veljavnost v postopku za pridobitev javne veljavnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je Upravno sodišče kršilo četrti odstavek 64. člena ZUS-1 s tem ko je dopustilo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku odločanja o izdaji soglasja k regulativnemu okviru in tarifnim postavkam omrežnine s sklicevanjem na zadržan sodni nadzor glede pravil stroke odstopila od pravila vezanosti na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in svojo odločbo oprla na 16. člen Akta o metodologiji/18, čeprav je Upravno sodišče v predhodnem postopku ugotovilo, da je nezakonit in prepovedalo njegovo uporabo v ponovljenem postopku? Ali sprememba podatkov v obrazcu, na katerem je vložen zahtevek za odločanje o soglasju k regulativnemu okvirju, pomeni nedovoljeno spremembo zahtevka po 133. členu ZUP in prvem odstavka 254. člena EZ-1, četudi takšna sprememba zahtevka pomeni upoštevanje stališč sodbe Upravnega sodišča RS, s katero je bila prvotna odločba tožene stranke odpravljena? Ali so določbe Akta o metodologiji/18 po svoji vsebini strokovna pravila glede finančne regulacije in če ja, ali glede njih velja zadržana sodna presoja, zato se sodišču v takih primerih ni treba opredeliti do tožnikovih navedb o njihovi nezakon

Sprememba zahtevka, ki jo omogoča 133. člen ZUP, učinkuje od postavitve spremenjenega zahtevka, zato se tožnik ne more sklicevati, da bi moral organ šteti, da je bila vloga z dne 15. 6. 2018 popolna, ker s spremembo zahtevka oziroma mnenjem Elektra z dne 20. 9. 2018 izkazovanje pravice graditi na parcelah 1751/20 in 1754 k.o. ... (ki sta bili predmet poziva na dopolnitev) ni več potrebno iz razloga, ker se tam gradnja elektro priključka ne bo izvajala. V obravnavani zadevi sodišče rok iz šestega odstavka 35. člena ZUP šteje za instrukcijski, za kršitev instrukcijskih rokov pa ni predvidenih posledic, ki bi imele vpliv na vsebinsko obravnavo zadeve.

Vrhovno sodišče opozarja, da mora organ ob razveljavitvi gradbenega dovoljenja o zahtevi (ponovno) odločiti. Izrecna zahteva po odločanju na dan izdaje prvotne odločbe pa je določena le v primeru obnove po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Nadalje tudi iz 270. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ v obnovljenem postopku zbere (tudi) " nove podatke". Če bi toženka dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravila, bi ga lahko nadomestila le z odločitvijo, ki bi upoštevala stanje na dan izdaje prvotne odločbe, ker bi nova odločitev nadomeščala odpravljeno odločbo. Ker razveljavitev učinkuje ex nunc, pa je po presoji sodišča potrebno upoštevati trenutek, v katerem se ponovno odloča o zahtevi in tako ni mogoče upoštevati stanja na dan izdaje gradbenega dovoljenja, ampak zgolj stanje na dan odločanja o zahtevi za izdajo novega gradbenega dovoljenja. To pa je dan, ko je toženka izdala izpodbijano odločbo. Na ta dan je stranka z interesom, kot pravilno ugotavlja toženka, izkazala pravico graditi.

Zahteva, s katero je bil začet postopek, ni zajemala zahteve za odločitev o obveznosti prepisa oziroma vključitve otroka v drug vrtec kot tisti, v katerega je bila deklica vpisana ob vložitvi zahteve. S tem, ko je upravni organ odločil o taki zahtevi, ki je tožeče stranke niso vložile, je kršil določilo 125. člena ZUP. Tožena stranka je o zahtevi za uvedbo postopka usmerjanja odločila po opravljeni poizvedbi pri zasebnem vrtcu, v katerega je otrok vključen, in pri treh javnih vrtcih v okolici bivališča tožečih strank, ter na podlagi mnenja KUOPP. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP. Tožena stranka tožeče stranke pred izdajo odločbe ni seznanila z dejstvom, da je po uradni dolžnosti opravljala poizvedbe pri drugih vrtcih in posledično z ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za sprejem otroka s posebnimi potrebami, zato jima je onemogočila, da se v zvezi s tem izjavita.

Ker se je postopek začel na zahtevo tožeče stranke, sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ prekoračil meje postavljenega zahtevka s tem, ko je določil, da se otroka vključi v (drug) vrtec C., zaradi česar je bila odločitev sprejeta v nasprotju s postavljenim zahtevkom. V upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke, namreč velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega zahtevka. Mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se ne more šteti za seznanitev z dejanskim stanjem, temveč gre zgolj za dokaz v upravnem postopku.

Po ZPŠOIRSP je mogoče zahtevati odškodnino tako pred sodišči splošne pristojnosti kot tudi v upravnem postopku. V obravnavani zadevi je prosilec na vprašanje strokovne službe za brezplačno pravno pomoč dodatno pojasnil, da želi zahtevati odškodnino v pravdnem postopku, zato je za odločanje o njegovi prošnji pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je odvetnik prosilca po izdani odločbi v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči, dodatno pojasnil, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč nanaša na postopek pred upravnim sodiščem.

Toženka se pravilno sklicuje na prvi odstavek 133. člena ZUP, po katerem lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali spremeni (le) do izdaje odločbe na prvi stopnji. Zato je bilo pravilno tudi njeno ravnanje, ko je tožnikov zahtevek, kolikor je bil s pritožbo razširjen, obravnavala kot novo zahtevo za uvedbo postopka in na njeni podlagi uvedla nov, ločen postopek. Izdaja (nadomestne) odločbe na podlagi 243. člena ZUP že po temeljnem, jezikovnem pomenu zakonskih določb ne pomeni, da bi bil s tem ponovno "odprt" prvotni upravni postopek, temveč nasprotno – izdaja take odločbe je vezana na obravnavo pritožbe, torej smiselno na postopek po izdaji prvostopenjske odločbe. Toženka je morala za tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za oskrbo s pitno vodo pomožnih objektov pri teniških igriščih uporabiti Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, ki v četrti alineji drugega odstavka 2. člena določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati "zlasti" izjavo lastnika nepremičnine, na kateri je predviden odvzemni objekt. Pri tem gre za izjavo iz tretje alineje deve

Stranka v upravnem postopku, v katerem se zahteva izdaja ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine po petem odstavku 47. člena ZTuj-2, je lahko le tujec iz prvega odstavka omenjenega člena, saj je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku. V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja, izdanega zaradi povsem določenega razloga, ni dopustno upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi. Pritožnika v postopku izdaje upravnega akta nista nastopala v vlogi stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar ne moreta biti tožnika v upravnem sporu.

Tožnica je dopolnila svojo vlogo z zahtevanim obrazcem v roku 15 dni od izdaje prvostopne odločbe. Že pred tem je v vlogi „izjava vlagatelja za štipendijo“ dala dovoljenje, da uradna oseba, ki vodi postopek, pridobi podatke, ki se štejejo za davčno tajnost, za uveljavitev dodatka na dohodek v družini štipendista. ZUP v 3. odstavku 66. člena določa, da v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni potrebno prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc. Tožnica je v 15 dneh po izdani odločbi, ker ji sporni dodatek k Zoisovi štipendiji ni bil priznan, predložila še (neobvezen) obrazec „podatki o vseh družinskih članih in njihovih dohodkih“. Zato bi toženec moral postopati skladno s 1. odstavkom 243. člena ZUP in dopolniti postopek, saj bi to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na višino tožničine Zoisove štipendije, utemeljen. Tožena stranka bo morala izdati odločbo o novi višini Zoisove štipendije za tožnico, ki bo vsebovala tudi dodatek glede na dohodek v družini tožnice.

Tožnik svojega stališča o nezakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne more utemeljiti s sklicevanjem na dela, ki niso ne predmet tega dovoljenja, ne zahtevka za njegovo izdajo, čeprav so bila morda predmet katerega od prejšnjih zahtevkov za izdajo tega gradbenega dovoljenja oziroma so bila v naravi izvedena. Seveda pa taka dela z izdanim dovoljenjem tudi niso bila dovoljena; to pomeni, da gre v primeru, če so bila izvedena in niso bila dovoljena z nobenim drugim dovoljenjem ali na podlagi zakona, za nedovoljeno gradnjo. Vendar pa take gradnje ni mogoče obravnavati v okviru postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč v morebitnem inšpekcijskem postopku. Pravica iz drugega odstavka 9. člena ZUP se ne nanaša na navedbe stranke z nasprotnim interesom, ki so nepomembne za odločitev.

Tožnica je v svoji vlogi, o kateri se odloča z izpodbijano odločbo, zaprosila za obročno plačilo davčnega dolga. Prošnja za odpis davčnega dolga, ki jo je prvič dala v pritožbi, pomeni razširitev zahtevka, ki v skladu z določbami ZUP ni dopustna, zato je pritožbeni organ pritožbene ugovore v tej zvezi utemeljeno zavrnil.

Obstoječi tlorisni gabariti se s predvideno rekonstrukcijo ne spreminjajo, zato soglasje lastnikov sosednjih zemljišč, skladno z določbo 5. alineje tretjega odstavka 15. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper, ni potrebno. Tožeče stranke bi sicer morale biti, na podlagi drugega odstavka 133. člena ZUP, o spremembi zahtevka (iz predloga za spremembo gradbenega dovoljenja v predlog za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo obstoječega objekta) obveščene, vendar pa kršitev ni vplivala na zakonitost odločbe, saj se dejanska podlaga po ustni obravnavi, na kateri sta bili navzoči tožeči stranki, ni spremenila.

Iz tožničine vloge izhaja, da prosi za odpis davka, v nadaljevanju pa tudi za obročno plačilo ter za ustrezno "pomoč" v zvezi z zadevnim davčnim dolgom. Ne prosi torej zgolj za odpis, temveč tudi za vsakršno drugo ukrepanje, ki bi zmanjšalo ali olajšalo njeno davčno obveznost. To po presoji sodišča pomeni, da prošnja za odlog plačila davčnega dolga, ki jo vsebuje pritožba, ni nova in da zato ne gre za razširitev zahtevka, temveč bi se bil že davčni organ prve stopnje dolžan izreči tudi o odlogu oziroma obročnem plačilu, oziroma vsaj pozvati tožnico, da se o svojem zahtevku določno izjavi. Pri ponovnem odločanju se je pristojni organ, z oziroma na možnost odpisa ali delnega odpisa v izjemnih primerih, dolžan opredeliti tudi do tistih tožničinih navedb, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma invalidnost.

Med strankama ni spora o odločilnem dejstvu, da je tožnik svoj prvotni zahtevek za dostop do informacij javnega značaja opredelil kot zahtevo za „vpogled v zadnje aktualne študije“, na kar pravilno opozarja tožena stranka, ki je kot drugostopni organ na tak zahtevek stranke vezana pri odločanju o pritožbi v skladu z določilom 1. odstavka 133. člena ZUP v povezavi z 2. točko 2. odstavka 17. člena ZDIJZ in 4. odstavkom 27. člena ZDIJZ, po katerem se postopek s pritožbo izvaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Ob upoštevanju 1. odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, je pravilno tudi stališče tožene stranke, da (šele) v tožbi razširjenega zahtevka stranke (sedaj tožnika) pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe (tožene stranke kot drugostopnega organa v zvezi z odločitvijo o pritožbi zoper prvostopni akt) ni mogoče upoštevati, ker je postavljen šele v postopku upravnega spora.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Ker je vsebina spora zavrženje predloga za obnovo postopka, ki ga je revident vložil zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, pravna vprašanja, ki jih izpostavlja in ki se nanašajo na obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, niso pomembna pravna vprašanja po vsebini zadeve, zato revizija po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Če je bil predmet odločanja zahtevek, drugačen od prvotno vloženega, bi ga toženka morala obravnavati po pravilih ZUP o spremembi zahtevka, ni pa imela ne dejanske in ne pravne podlage, da šteje, da je bil s spremembo zahtevka začet nov postopek.