VSM Sklep I Cp 653/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka in je zavrglo tisti del tožbe, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da nepremičnina na naslovu P. L., N., Republika Hrvaška predstavlja skupno premoženje pokojnega V.H. in tožnice, z deležem vsakega do 1/2, zaradi česar tožničin delež ne spada v zapuščino V.H., umrlega 25. 5. 2016, obravnavane v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pod D 323/2016. Obrazložilo je, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška članici Evropske unije, zaradi česar je potrebno uporabiti Uredbo (EU) št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012, ki v 1. točki 24. člena določa, da so, ne glede na stalno prebivališče strank, v postopkih, katerih predmet so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina. Menilo je, da gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah tudi v primeru, če se s tožbo zahteva ugotovitev deležev zakoncev na skupnem premoženju.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbo tudi glede nepremičnine v Republiki Hrvaški dovoli ter določi krajevno in stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu. Navaja, da se Uredba (EU) št. 1215/2012 ne uporablja za premoženjska razmerja iz zakonske zveze ali razmerja, ki imajo po zakonu primerljiv učinek. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, kot tudi ne drugih naveznih okoliščin, ki govorijo za pristojnost slovenskega sodišča. Zapustnik je bil slovenski državljan, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, prav tako v Sloveniji živita obe pravdni stranki in edini dedinji, zapuščinski postopek pa glede vsega zapustnikovega premoženja teče pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Zapustnikovo premoženje, z izjemo ene nepremičnine, je v Republiki Sloveniji. Absurdne bi bile nasprotne odločbe sodišč o delu skupnega premoženja, do katerih bi lahko prišlo, če bi bilo za del premoženja pristojno slovensko, za manjši del pa hrvaško sodišče.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožnica, ki navaja, da je državljanka Republike Slovenije in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, s tožbo zoper toženko, ki ima prav tako prebivališče v Republiki Sloveniji, zahteva ugotovitev, da je od sredine maja 2001 živela v izvenzakonski skupnosti s toženkinim očetom V.H., s katerim sta do njegove smrti 25. 5. 2016 ustvarila skupno premoženje, v katero spada pet stanovanj in poslovni prostori v kraju skupnega prebivališča na M. v Republiki Sloveniji, osebno vozilo ter 434/1000 hiše P. L., N., Republika Hrvaška, nadalje, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 1/2, ki v tem delu zato ne spada v njegovo zapuščino. Zapuščinski postopek po slovenskem državljanu V.H. glede celotne zapuščine teče pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu.

5Za premoženjsko razmerje med partnerjema, slovenskima državljanoma, ki sta živela in delala v Sloveniji, je treba uporabiti določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), zlasti določbe o pogojih za obstoj izvenzakonske skupnosti po 12. členu in o enakih posledicah glede premoženja, ki sta ga z delom pridobila v času skupnosti, kot za zakonca po petem odstavku 51. člena ZZZDR. Tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek iz naslova premoženjskega razmerja iz izvenzakonske skupnosti s pokojnim partnerjem, ki ima enake premoženjskopravne posledice kot zakonska zveza. Uredba (EU) št. 1215/2012, Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012, o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, v 1. členu najprej določa področje uporabe Uredbe, to so civilne in gospodarske zadeve, pri čemer v točki a drugega odstavka 1. člena izrecno določa, da se ne uporablja, med drugim, za premoženjska razmerja iz zakonske zveze ali razmerje, za katerega se v skladu z zakonom, ki se zanj uporablja, šteje, da ima primerljiv učinek kot zakonska zveza. Torej tudi ne za premoženjska razmerja iz izvenzakonske skupnosti po ZZZDR. Določba 1. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, po kateri so v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina, velja samo za področje uporabe Uredbe. Področje njene uporabe niso premoženjska razmerja iz zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo navedeni določbi Uredbe (EU) št. 1215/2012 in se je po njenem 27. členu neutemeljeno izreklo za nepristojno o delu zahtevka, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi nepremičnina v Republiki Hrvaški.

6Skupno premoženje zakoncev je enoten pojem, premoženjsko razmerje iz zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti pa je treba obravnavati enotno. Ni ga mogoče obravnavati posebej glede premičnega premoženja in posebej glede nepremičnega premoženja, pri tem pa še posebej glede nepremičnin v Republiki Sloveniji in posebej glede nepremičnin v Republiki Hrvaški. Zato je za odločanje o tožbenem zahtevku glede obstoja izvenzakonske skupnosti slovenskih državljanov, ki sta do smrti enega živela v Republiki Sloveniji in o njunem skupnem premoženju, ki je tudi glede nepremičnin pretežno v Sloveniji, pristojno slovensko sodišče. Za to govorijo vse navezne okoliščine, razen lege ene nepremičnine. Tudi glede ene nepremičnine v Republiki Hrvaški ne gre za spor o pridobitvi in varstvu stvarnih pravic na nepremičnini, ki bi se reševal po določbah stvarnega prava, pač pa za spor o tem, ali je ta stvar del skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev, za rešitev katerega je treba uporabiti ZZZDR.

7Uredba (EU) št. 1215/2012, ki se uporablja od 10. 1. 2015, predvideva celo izključno pristojnost več sodišč (prvi odstavek 31. člena), za kar bi šlo na primer v sporu o nepremičninah, ki so v več državah EU. V takšnem primeru se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist prvega sodišča. Tožnica je tožbo očitno vložila samo pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, ki je tožbo že vročilo toženki. V kolikor bi bilo v obravnavani zadevi treba uporabiti navedeno Uredbo EU, bi torej prav tako bila podana pristojnost slovenskega sodišča.

8Če za določitev pristojnosti sodišča v sporu z mednarodnim elementom o premoženjskem razmerju med izvenzakonskima partnerjema ni pogojev za uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012, je treba uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da se po 18. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti izreče za nepristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka glede nepremičnine na Hrvaškem, niti zaradi določbe drugega odstavka 67. člena ZMZPP, po katerem sme sodišče Republike Slovenije v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci (ali izvenzakonskimi partnerji) odločati tudi glede premoženja v tujini, če se odloča hkrati o večinskem premoženju, ki je v Republiki Sloveniji in če toženec v to privoli, kar po tretjem odstavku istega člena velja tudi po prenehanju zakonske zveze (oziroma izvenzakonske skupnosti).

9Tožničin tožbeni zahtevek je v zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojnem V.H., ki teče pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, saj je sporno, kaj oziroma v katerem delu spada v zapuščino. Odločitev zapuščinskega sodišča je v tem odvisna od odločitve pravdnega sodišča. V.H. je umrl po začetku uporabe Uredbe (EU) št. 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ki se uporablja za dedovanje po osebah, ki so umrle 17. 8. 2015 ali pozneje. 4. člen te Uredbe določa, da so za odločanje o celotnem dedovanju pristojna sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. To pristojnost priznavata tako Republika Slovenija kot Republika Hrvaška, kot članici EU, zato ni ovire po drugem odstavku 176. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) za pristojnost slovenskega zapuščinskega sodišča tudi za odločanje o dedovanju zapustnikovega nepremičnega premoženja na Hrvaškem.

10Uredba sveta (EU) št. 2016/1103, ki v 4. členu določa, da v primeru, če sodišče države članice začne postopek v zadevi dedovanja po zakonu na podlagi Uredbe (EU) št. 650/2012, so sodišča te države pristojna za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema, povezanih s to dedno zadevo, se še ne uporablja (uporabljala se bo od 29. 1. 2019). Po določbi 29. člena ZPP pa je v sporih z mednarodnim elementom, kadar v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti, sodišče Republike Slovenije v tovrstnem sporu pristojno tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. 62. člen ZPP za čas trajanja zapuščinskega postopka za sojenje v sporih iz dednopravnih razmerij določa krajevno pristojnost tudi sodišča, na območju katerega je sodišče, ki vodi zapuščinski postopek. Tudi te določbe utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča o delu tožbenega zahtevka tožnice, ki se nanaša na nepremičnino v Republiki Hrvaški.

11Sodišče prve stopnje je iz več razlogov zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 18. člena ZPP o nepristojnosti sodišč Republike Slovenije za odločanje o delu tožbenega zahtevka, posledica česar je nepravilnost izpodbijanega sklepa, kar je pritožba utemeljeno uveljavljala. Pritožbeno sodišče je pritožbi po 3. točki 365. člena ZPP ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo, da bo odločalo o celotnem tožbenem zahtevku. Pri tem ni določilo krajevne in stvarne pristojnosti sodišča prve stopnje, kot je predlagala pritožba, saj ni obravnavalo spora o pristojnosti.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.