67. člen ZMZPP

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih v neregistrirani zunajzakonski skupnosti z mednarodnim elementom uporablja Uredba 2016/1103 ali nacionalno mednarodno zasebno pravo. Ker tako uporaba določb Uredbe 2016/1103, kot tudi pravilna uporaba določb ZMZPP pripelje do odločitve, da je za odločanje pristojno slovensko sodišče, izpostavljene dileme v obravnavani zadevi ni. To pa pomeni tudi, da Vrhovno sodišče nima predložitvene obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Sodišče prve stopnje namreč za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča, ne bi smelo uporabiti 67. člena ZMZPP, temveč 48. člen ZMZZP, ki ureja splošno pristojnost v vseh zadevah z mednarodnim elementom. Po 48. členu ZMZPP je sodišče na območju RS pristojno, če ima toženec ob začetku sodnega postopka stalno prebivališče v RS (forum domicilii). V obravnavani zadevi ima toženec stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da je po 48. členu ZMZPP slovensko sodišče pristojno za odločanje o vsem skupnem premoženju, tudi o nepremičninah, ki se nahajajo v tujini.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede pristojnosti slovenskega sodišča v sporu o premoženjskih razmerjih med zunajzakonskima partnerjema uporabilo določbe Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema.

Po spremembi tožbe tožnica uveljavlja v zvezi s prodano nepremičnino v Republiki Hrvaški denarni zahtevek iz naslova realne subrogacije, zato v tem delu ne gre za spor z mednarodnim elementom, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Predmet tožbenega zahtevka so sicer še vedno tudi premičnine, ki se po tožbenih navedbah nahajajo delno v Republiki Sloveniji, delno pa tudi v Republiki Hrvaški, v vikend stanovanju. Ne glede na to je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, saj njegova pristojnost izhaja (tudi) iz določb mednarodne pogodbe (29. člen ZPP), in sicer iz 6. člena (točke a) Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 (ki je začela veljati 28. 7. 2016), v zvezi s 1. točko 69. člena te uredbe (tožba je bila vložena 29. 7. 2022, torej po 29. 1. 2019). Določbe ZMZPP za to zadevo niso uporabne (4. člen tega zakona).

Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja. V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar bo določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi (čeprav je predmet postopka le ena stvar iz skupnega premoženja) zaradi učinka res iudicata zavezovala tudi v naslednji pravdi, katere predmet bo druga stvar, ki prav tako spada v skupno premoženje. Zakonec zato ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka.

Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.

Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP). Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le

Iz trditev obeh strank sicer izhaja, da v njuno skupno premoženje poleg hiše v Sloveniji sodita tudi dve nepremičnini v F., vendar pa tožbenega zahtevka, ki bi se nanašal na ugotovitev lastništva na nepremičninah v F., vsaj zaenkrat ni. Poleg tega se toženka, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZMZPP), pristojnosti slovenskega sodišča ni uprla, preden je vložila odgovor na tožbo, niti preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (drugi odstavek 53. člena ZMZPP). Zato je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na drugi odstavek 67. člena ZMZPP materialno pravno zmotno in odločitev o zavrženju tistih delov tožbe, ki se neposredno ne nanašajo na hišo v Sloveniji, nima podlage v zakonu.

Pri ugotavljanju višine uporabnine, ki pripada tožnici, je predhodno vprašanje, kolikšen je njen delež na skupnem premoženju zakoncev. Glede uporabnine, višina katere je odvisna med drugim tudi od višine tožničinega deleža na skupnem premoženju, ki po slovenskem pravu ne more biti različen na različnih predmetih skupnega premoženja, se hrvaške sodbe ne more upoštevati.

Sodna praksa pravi, da bi bilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti od zakoncev zahtevati, da morajo z zahtevkom za ugotovitev obsega skupnega premoženja zajeti vse skupno premoženje; da sodišče lahko strankam zagotovi pravno varstvo le na njihovo zahtevo, in sicer v obsegu zahtevka; da pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde za ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje ter da lahko tožena stranka glede premoženja, ki ga tožeča stranka s tožbo ni zaobsegla, vloži nasprotno tožbo in na ta način doseže obravnavanje skupnega premoženja kot celote. Sodna praksa je v času vložitve nasprotne tožbe in odločitve sodišča prve stopnje omogočala delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če je nasprotnik stranke, ki je delitev predlagal, s tem soglašal ali če so obstajale druge posebne okoliščine, na primer, če so bile stvari iz skupnega premoženja po namenu ali svoji naravi namenjene le enemu zakoncu, če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil in podobno.

Skupno premoženje zakoncev je enoten pojem, premoženjsko razmerje iz zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti pa je treba obravnavati enotno. Ni ga mogoče obravnavati posebej glede premičnega premoženja in posebej glede nepremičnega premoženja, pri tem pa še posebej glede nepremičnin v Republiki Sloveniji in posebej glede nepremičnin v Republiki Hrvaški. Zato je za odločanje o tožbenem zahtevku glede obstoja izvenzakonske skupnosti slovenskih državljanov, ki sta do smrti enega živela v Republiki Sloveniji in o njunem skupnem premoženju, ki je tudi glede nepremičnin pretežno v Sloveniji, pristojno slovensko sodišče. Za to govorijo vse navezne okoliščine, razen lege ene nepremičnine. Tudi glede ene nepremičnine v Republiki Hrvaški ne gre za spor o pridobitvi in varstvu stvarnih pravic na nepremičnini, ki bi se reševal po določbah stvarnega prava, pač pa za spor o tem, ali je ta stvar del skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev, za rešitev katerega je treba uporabiti ZZZDR.

Kljub določbi šestega odstavka 236.a člena, po katerem mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, namreč lahko sodišče vendarle tudi argumentirano zavrne takšen dokazni predlog. V konkretnem primeru gre namreč za zahtevek stvarnopravne narave - predmet tožbe so vlaganja (denarni in fizični prispevki v času trajanja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti) iz skupnega premoženja zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev (pravdnih strank) v posebno premoženje enega od partnerjev - toženke. Kljub temu pa ne pride v poštev 64. člen ZMZPP, po katerem je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije (po nasprotnem razlogovanju - torej ne tudi v primerih, če je nepremičnina oziroma kakšna nepremičnina na ozemlju druge države). Konkretni spor namreč evidentno ni spor o kakšni stvarni pravici na nepremičnini. Prav tako pa ni mogoče uporabiti cit. določbe drugega odstavka 67. člena ZMZPP, saj je predmet te pravde denarni zahtevek iz naslova realne subrogacije (dejansko gre za civilno delitev skupnega premoženja) zaradi že prodanega premoženja (v

Ker gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče pri presoji jurisdikcije pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Kar se tiče v nasprotni tožbi zajetega premoženja v Sloveniji, je na podlagi določb 64. in prvega odstavka 67. člena ZMZPP nedvomno podana jurisdikcija slovenskega sodišča. Ni sporno, da zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi premoženje v tujini, ni bil postavljen. Toženka se ni zavzemala za to, da sta deleža strank na skupnem premoženju kot celoti (upoštevaje premoženje v Sloveniji in Italiji) različna. Sodišču neutemeljeno očita kršitve iz razloga, ker se ni ukvarjalo s premoženjem strank v Italiji. Toženka zmotno meni, da je bila kršena pravica do odgovora na nasprotno tožbo. Sodna praksa dopušča zahtevke, ki merijo na civilno delitev premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V konkretni zadevi je taka ugotovljena okoliščina dejstvo, da je toženka v znatnem delu brez soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem. Poleg tega iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženka v dosedanjem postopku nasprotovala civilni delitvi v pravdi.

V tej pravdi se odloča samo o imetništvu (lastništvu) poslovnega deleža v družbi, ne odloča pa se o pravicah družbenikov, ki jih imajo pri upravljanju družbe. Z delom začasne odredbe pa upnica uveljavlja upravljalske pravice, ki ji gredo kot družbenici družbe. Predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ni utemeljen, ker se z njim ne more zavarovati zahtevek iz tožbe: da poslovni delež v teh družbah predstavlja skupno premoženje upnice in dolžnika. Ker se s predlogom, da se dolžniku kot poslovodju družbe prepove razpolaganje z nepremičnim premoženjem d.o.o., ne varuje zahtevka na ugotovitev, da je poslovni delež v tej družbi skupno premoženje upnice in dolžnika, predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Slovensko sodišče ni pristojno opravljati izvršilnih dejanj v tujini in zato tudi ne dovoljevati izvršbe, ki naj bi se izvršila v tujini.

Skupno premoženje je nedeljiv materialnopravni pojem, kar v postopku njegove delitve terja sočasno odločanje o celotnem premoženju. Glede na trditve nasprotne udeleženke je večji del skupnega premoženja udeležencev v Sloveniji, zato je sodišče Republike Slovenije pristojno odločati o nepremičnini na Hrvaškem v tem nepravdnem postopku, saj je na podlagi predlagateljevih procesnih dejanj moč ugotoviti, da je privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije. Okoliščina, da je lastninska pravica na nepremičnini na P v zemljiški knjigi vpisana v korist tretje osebe (prodajalke), ni ovira, da se tudi ta nepremičnina kot del zatrjevanega skupnega premoženja, obravnava v tem nepravdnem postopku.

Vlaganje zakonca (čeprav iz posebnih sredstev) v skupno premoženje po razpadu ekonomske skupnosti ne vpliva na višino deleža na skupnem premoženju. Z uveljavljanjem zahtevka, da je nepremičnina v S. njegovo posebno premoženje (toženka je z nasprotno tožbo uveljavljala, da je skupno premoženje), je tožnik soglašal, da o nepremičnini v Republiki Hrvaški odloča sodišče Republike Slovenije. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje vpliva na delež na skupnem premoženju, ne pa na višji delež na posameznem predmetu skupnega premoženja. Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče izjemoma odstopiti, med drugim v primeru vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja.

Za spore o premoženjskih razmerjih med zakonci, katerih pretežni del je v RS, drugi del pa v tujini, 67. člen ZMZPP dovoljuje, da sme sodišče v RS odločati o premoženju, ki je v tujini, vendar z omejitvami: samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v RS in le, če toženec v to privoli. Po 2. odstavku 53. člena ZMZPP se šteje, da je toženec dal privolitev, če je vložil odgovor na tožbo, ugovor oziroma če se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti.

Nosilni razlog za ugoditev ugovoru nasprotnega udeleženca proti priznanju tujih sodnih odločb glede nepremičnine v Ljubljani je bil razlog iz prvega odstavka 97. člena, po katerem se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Tudi samo pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom ureja ZMZPP. V prvem odstavku 64. člena določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Navedena določba velja tudi za spore (razvezanih) zakoncev o skupnem nepremičnem premoženju, saj 67. člen ZMZPP ne pomeni izbirne pristojnosti za spore o nepremičninah.

Tuje sodišče ni pristojno odločati o stvarni pravici na nepremičnini, ki je v naši državi, čeprav je ta del skupnega premoženja zakoncev, o katerem se odloča pred tujim sodiščem. Zato tuje sodbe glede takšne nepremičnine ni mogoče priznati.