176. člen ZD

Čeprav se zdi, da so v zapuščinskem postopku možnosti navajanja novih dejstev relativno široke, natančnejša razlaga drugih določb kaže, da obstajajo tudi omejitve. Najbolj splošna izhaja iz logičnega argumenta narave stvari, kajti sodiščem ne morejo biti znane okoliščine povsem osebne narave, ki jih dedič povezuje z določbami 32. in 29. člena ZD. Tako za institut izločitve v korist potomcev (32. člen ZD) in vračunanja daril (46. člen do 58. člen ZD) že sam ZD določa, da se o teh pravnih podlagah odloča le na njihovo "zahtevo", ne pa po uradni dolžnosti. Zato je razumno tudi nadaljnje sklepanje, da morajo dediči v teh primerih navajati okoliščine, šele potem lahko o tem odločajo sodišča. Takšne določbe vsebuje tako ZNP-1 (34. člen, ki se pa v tem primeru ne more uporabiti), predvsem pa ZPP, ki v 337. členu takšno možnost dopušča, a ne neomejeno.

Po določilu 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Zakon ne vsebuje meril za to presojo. Prav tako zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico šteje za manj verjetno. Oceno o tem mora opraviti na podlagi podatkov spisa v povezavi s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Ni relevantno, ali predmeti, za katere dedič zatrjuje, da sodijo v zapuščino, res še obstajajo, ampak, ali sodijo v zapuščino, pri čemer je relevanten čas zapustnikove smrti. Če so tudi dejstva o tem med dedičema sporna, je to stvar dokazovanja v pravdi.

Pri razlagi pojma običajno prebivališče zapustnika ob smrti je treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo EU. Na podlagi Uredbe se navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabi za celotno zapuščino. To pomeni, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče, upoštevajoč več meril, ki so primeroma našteta v 23. in 24. točki besedila preambule Uredbe. Za določitev običajnega prebivališča mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bil v zadevni državi, pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Običajno prebivališče mora izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov glede na družino in svoje družabno življenje.

Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.

Skupno premoženje zakoncev je enoten pojem, premoženjsko razmerje iz zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti pa je treba obravnavati enotno. Ni ga mogoče obravnavati posebej glede premičnega premoženja in posebej glede nepremičnega premoženja, pri tem pa še posebej glede nepremičnin v Republiki Sloveniji in posebej glede nepremičnin v Republiki Hrvaški. Zato je za odločanje o tožbenem zahtevku glede obstoja izvenzakonske skupnosti slovenskih državljanov, ki sta do smrti enega živela v Republiki Sloveniji in o njunem skupnem premoženju, ki je tudi glede nepremičnin pretežno v Sloveniji, pristojno slovensko sodišče. Za to govorijo vse navezne okoliščine, razen lege ene nepremičnine. Tudi glede ene nepremičnine v Republiki Hrvaški ne gre za spor o pridobitvi in varstvu stvarnih pravic na nepremičnini, ki bi se reševal po določbah stvarnega prava, pač pa za spor o tem, ali je ta stvar del skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev, za rešitev katerega je treba uporabiti ZZZDR.

Uredba o dedovanju, ki se uporablja za dedovanje po osebah, ki umrejo na ali po 17.8.2015, namreč v 4. členu določa, da so za odločanje o celotnem dedovanju pristojna sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. Zapustničino običajno prebivališče pa je bilo v Trstu, torej v Republiki Italiji, zaradi česar se je prvostopenjsko sodišče na podlagi 15. člena Uredbe o dedovanju izreklo za nepristojno.

Tovrstna določitev krajevne pristojnosti (forum ordinatum) je običajno povezana tudi s smotrnostjo postopka, ki narekuje, da se postopek nadaljuje brez nepotrebnih zastojev. Stvarno pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je že izvedlo večino relevantnih procesnih dejanj in se seznanilo z zadevo. Zato je smotrno, da to sodišče tudi nadaljuje zapuščinski postopek.

Okoliščina, da se nepremičnina (pa čeprav zapustnika, ki je bil slovenski državljan) nahaja v BiH, v konkretnem primeru (sama za sebe) izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v (z njo povezanih) sporih iz dednopravnih razmerij (kot je to predmetni).