VSM Sodba IV Kp 6416/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega S. F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi S. F. je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo I K 6416/2015 z dne 27. 1. 2017 obdolžena S. F. in Z. F. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, s katerima je vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca z njegovim premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega S. F. zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi izreka kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni v korist obdolženega tako, da se obtožni predlog zavrže, podredno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba ne obrazloži na način, da bi navedla, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja. Na osnovi obrazložitve pritožbe pa je sklepati, da meri na kršitvi iz 2. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja namreč, da je obdolženi zahteval izločitev sodnice, pa o njegovem predlogu ni bilo odločeno, in da bi sodišče moralo izločiti tudi nezakonite zapisnike, kar je zagovornik tudi zahteval, pa njegovemu predlogu ni bilo ugodeno.

5Zagovornik pa nima prav. Sodišče prve stopnje je predlog zagovornika za izločitev sodnice zavrglo s sklepom na podlagi določila petega odstavka 42. člena ZKP na glavni obravnavi dne 27. 1. 2017, ker je ugotovilo, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (str. 6 in 7). Pritožbeno sodišče z razlogi napadene sodbe v celoti soglaša in jih sprejema kot pravilne ter jim nima ničesar za dodati. Predhodno je na isti glavni obravnavi sodišče prve stopnje s sklepom pravilno odločilo, da zavrne zagovornikov predlog za izločitev dokazov. Zagovornik ga je namreč opiral na napačno trditev, da v obravnavani zadevi ni oškodovanca, vsled česar odvetnik P. in D. K. v njej ne moreta nastopati, prvi kot pooblaščenec družbe A.I. d.o.o., drugi pa kot njen zastopnik. Tudi o tem, zakaj je trditev zagovornika napačna, ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Pri ugotovitvi, ali je družba A. I. d.o.o. oškodovana z obravnavanim kaznivim dejanjem, se sodišče prve stopnje namreč pravilno opira na določbo šeste alineje 144. člena ZKP, po kateri je oškodovanec tisti, ki mu je bila z kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja pa je razvidno, da je z inkriminiranim ravnanjem obeh obdolžencev, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, bilo preprečeno poplačilo dolga obdolženega S. F. družbi A. I. d.o.o. Zagovornik trdi tudi, da je sodišče prve stopnje razveljavilo glavno obravnavo, vendar v pritožbi ne pojasni za katero glavno obravnavo bi naj šlo in na kakšen način bi naj to storilo. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi napadene sodbe navaja razloge, s katerimi pojasnjuje, zakaj je glavno obravnavo dne 13. 1. 2017 pričelo znova, in sicer zaradi poteka trimesečnega roka (tretji odstavek 311. člena ZKP) - str. 6 sodbe. Posledično temu so pritožbene navedbe, ki gredo v smeri uvodoma navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, brez vsakršne dejstvene podlage.

6Zagovornik v pritožbi tudi navaja, da nepremičnina, kot je zapisana v obtožnem aktu, sploh ne obstaja, in da to narekuje ponovno sojenje. Pri tem navaja, da ima sodišče dostop do zemljiške knjige, in da banka S. ni oškodovana, ker jim je obdolženi plačal zahtevano podkupnino 5.000,00 EUR, da je dobil kredit 50.000,00 EUR, predmetno stanovanje pa je vredno 50.000,00 EUR in ima banka na njem terjatev v višini 11.500,00 EUR, pri čemer v stanovanju stanuje mati obeh obeh obdolžencev, ki ima vpisano služnostno pravico.

7Navedena pritožbena izvajanja so povsem nerazumna in ne povzročajo dvoma v pravilnost napadene sodbe. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je sodišče prve stopnje na podlagi notarskega zapisa notarke J. Š. z dne 30. 8. 2011, kateremu je bila podlaga posojilna pogodba z dne 1. 1. 2010, vpisalo hipoteko na nepremičnini posamezni del št. 112 v stavbi št. 1496, k.o., last S. F., v korist Z. F., v višini 65.000,00 EUR. Kaj od navedenega naj ne bi bilo točno in pravilno, pritožba ne pojasni. Predmet obravnave je bila hipoteka, ki je bila vpisana na podlagi notarskega zapisa o Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), kateremu podlaga je bila že navedena posojilna pogodba, ki bi naj bila sklenjena med obema obdolžencema, ne pa upniško dolžniško razmerje, v katerem je kot upnik nastopala banka S.. Zato pritožba slednje neutemeljeno vpleta v sam opis kaznivega dejanja.

8Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo zakonitih izpovedb prič, zlasti matere obeh obdolžencev, ki je vodila evidenco o višini posojil in podala izjavo pod prisego. Po pritožbi obtožni predlog temelji izključno na domnevah in insinuacijah, tekom dokaznega postopka pa ni bil izveden niti en sam dokaz o tem, da obdolženi S. F. ne bi posojal denarja obdolženemu Z. F. in s tem financiral njegovo šolanje. Celotna družina F. je bila zelo povezana, oba starša in vsi trije sinovi, zaradi česar je S. F. financiral šolanje Z. F., tako da mu je dajal po 1.000,00 tedanjih DEM mesečno, kar je sedaj 500,00 EUR, za navedeno pa je imel dovolj visoke dohodke, ker je imel odlično plačano službo, prejemal je dnevnice za službene poti v tujino in ves čas delal na črno v tiskarstvu. Sodišče prve stopnje je povsem nepravilno postavilo izvedenca, da izračuna iz povprečne jugoslovanske plače dinarje v evre, izvedenec pa v svojem mnenju ni upošteval dnevnic v tujini, potnih stroškov, nadur in tudi dohodkov obdolženca iz dela na črno. Če bi to seštel, bi ugotovil, da je imel obdolženi S. F. več kot 1.000,00 EUR mesečnih dohodkov in je zato lahko posojal 500,00 EUR obdolženemu Z. F..

9Tudi z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je raziskalo vsa odločilna dejstva, zagovore obeh obdolžencev in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da sta storila očitano jima kaznivo dejanje. Take svoje ugotovitve je v napadeni sodbi obširno, tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti soglaša.

10Pritožbena trditev, da sodba temelji izključno na domnevah in insinuacijah je nasprotna temu, kar je zapisano v obrazložitvi prvostopne sodbe. V njej sodišče prve stopnje najprej navaja zagovora obeh obdolžence, dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi in dokazne predloge, katerim ni ugodilo in iz katerih razlogov, zatem pa obširno navaja t.i. nesporne ugotovitve dokaznega postopka, čemur sledijo dokazna ocena in nato pravni zaključki. Z navedenim v celoti pojasnjuje razloge, na osnovi katerih je obdolženca spoznalo za kriva in pritožba nima prav, ko trdi, da sodba temelji na domnevah in insinuacijah. Podlaga za njen izrek so bili zlasti listinski dokazi, in sicer posojilna pogodba z dne 1. 10. 2010, za katero je bilo v pravdni zadevi II P 241/2016 z dne 12. 5. 2016 ugotovljeno, da je nična, z isto sodbo je bilo ugotovljeno, da je ničen tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po členu 142 SPZ, sklenjen pri notarki J. Š. dne 30. 8. 2011 z notarskim zapisom opr. št. SV-844/11, vsled česar je bila vknjižba hipoteke zaradi zavarovanja terjatve v višini 65.000,00 EUR na nepremičnini posamezni del stavbe št. 112, v stavbi št. 1496 k.o. (ID) razveljavljena in je bilo vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa, na sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 843/2010 z dne 30. 8. 2011, s katero je bilo ugotovljeno, da obdolženi S. F. dolguje oškodovani družbi A. I. d.o.o. glavnico v višini 19.702,84 EUR z zamudnimi obrestmi in sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrci In 13/2014 z dne 13. 2. 2014. V sodbi sodišča prve stopnje navaja tehtne razloge, zakaj ne sprejema zagovora obeh obdolžencev in tudi ne izpovedbe njune matere L. F. ter priče A. P. ter kaj in zakaj zaključuje na osnovi izvedenih dokazov.

11Tako sodišče prve stopnje uvodoma ugotavlja, da je vsebina posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2010 v nasprotju z zagovorom obeh obdolžencev, iz katerega izhaja, da bi naj obdolženi S. F. obdolženemu Z. F. sukcesivno mesečno dajal po 500,00 EUR za kritje stroškov šolanja slednjega v Italiji, zatem pa v enkratnem znesku 20.000,00 EUR za adaptacijo stanovanja, ker iz pogodbe izhaja, da je bilo posojilo dano v enkratnem znesku 65.000,00 EUR za dobo 180 mesecev - to je 15 let, in sicer od 1. 1. 2010 do vključno 31. 12. 2025. Posojilna pogodba torej ne izkazuje prave vsebine, kot sta jo zatrjevala obdolženca in je že potem navidezna oziroma fiktivna, kar sta obdolženca vedela, ko sta jo predložila notarki. Nadalje je sodišče prve stopnje na osnovi izvedenih dokazov ugotovilo, da dohodki obdolženega S. F. nikakor niso bili tako visoki, da bi lahko financiral šolanje Z. F. in mu dal posojilo v enkratnem znesku 20.000,00 EUR, pri čemer je izhajalo iz podatkov o višini povprečnih osebnih dohodkov zaposlenih v gospodarskih subjektih v inkriminiranem času v dejavnosti kemijske in usnjarske predelovalne industrije, kamor je spadalo podjetje K., kjer je bil zaposlen obdolženi (razlogi na str. 17 in 18 sodbe), kakor tudi iz podatkov o prometu na transakcijskih računih obeh obdolžencev, iz katerih izhaja, da je v obdobju, v katerem bi naj obdolženi S. F. dal posojilo v višini 20.000,00 EUR obdolženemu Z. F., slednji razpolagal z bistveno višjimi zneski kot prvi (obrazložitev str. 18 in 19 sodbe). Ugotovilo je tudi, da sta obdolženca v različnih postopkih na sodišču navajala povsem različne temelje zatrjevanega posojila (str. 16 sodbe), da je v posojilni pogodbi naveden TRR Z. F., s katerim ta ni razpolagal, in da se je priča - mati obeh obdolžencev, zapletala v pojasnjevanju kdo je vodil evidenco o posojenih sredstvih in v kakšni višini bi naj ta bila posojena. Zaradi navedenega jo je ocenilo za neverodostojno. Na osnovi tega je pravilno zaključilo, da zagovoroma obeh obdolžencev ni mogoče slediti, ter da jima je dejanje, kot je opisano v krivdnem izreku, dokazano.

12Izvedenec finančne stroke je bil pritegnjen zgolj za prevedbo dinarjev v DEM in EUR, ne pa, da bi ugotavljal višino dohodkov, s katerimi je razpolagal obdolženi S. F.. Zato pritožba neutemeljeno naslavlja očitke izvedencu, da ni upošteval višine in števila dnevnic, ki jih je prejemal obdolženi, kilometrine in pa dohodkov na podlagi dela na črno. O slednjem tudi obramba ni predložila nobenih dokazil in je zagovor obdolženca glede tega ostal na ravni golega zatrjevanja.

13Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika, tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbo zagovornika, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

14Zagovornik v pritožbi navaja tudi, da se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, tega pritožbenega razloga pa z ničemer ne obrazloži in v zvezi z njim tudi nima nobenega končnega predloga. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu preizkusilo po 385. členu ZKP in ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo na prvi stopnji obdolžencu izrečene kazenske sankcije, saj je primerna teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji ugotovljene krivde obdolženca ter vsem ostalim za izbiro in odmero kazenskega sankcije upoštevnim okoliščinam.

15Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (člen 391 ZKP).

16Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe in temelji na prvem odstavku 95. členu v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in z upoštevanjem tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.