VSL Sklep II Ip 1415/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep glede odločitve o zavrnitvi ugovora v preostalem delu (II. točka izreka) in glede odločitve o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (del III. točke izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; v delu, v katerem sta izpodbijani odločitev o delni ugoditvi ugovoru (I. točka izreka) in odločitev o upnikovih stroških ugovornega postopka (del III. točke izreka), pa se pritožba zavrže.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka: delno ugodilo ugovoru dolžnika z dne 11. 4. 2016 ter razveljavilo sklep o izvršbi z dne 23. 3. 2016 in opravljena izvršilna dejanja, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice v znesku nad 4.831.088,75 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska nad 4.030.826,08 EUR od 5. 2. 2016 do plačila,

- v II. točki izreka: v preostalem delu isti ugovor dolžnika zavrnilo,

- v III. točki izreka: odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka.

2Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Izrecno izjavlja, da vlaga pritožbo zoper celotni izpodbijani sklep. V pritožbi navaja razloge za nasprotovanje svoji pasivni materialnopravni legitimaciji in upnikovi aktivni materialnopravni legitimaciji. Meni, da v notarskem zapisu Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 18. 10. 2007, ki se nanaša na osnovno Kreditno pogodbo (SV 428/07), ni bilo dano izrecno soglasje dolžnika z njegovo neposredno izvršljivostjo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bila terjatev iz notarskega zapisa SV 428/07 celo višja kot izterjevana terjatev. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je podrobno pojasnil, zakaj izterjevana terjatev ne temelji v navedenem notarskem zapisu, ampak kvečjemu v aneksih. Kakor hitro pa je sprejet zaključek, da štirje aneksi ne predstavljajo izvršilnega naslova, je jasno, da sklep o izvršbi ne more biti izdan samo na podlagi notarskega zapisa SV 428/07, v katerega so aneksi temeljito posegli. Trdi, da je glede na posege aneksov prišlo do novacije (prenovitve) kreditne pogodbe in da je obveznost iz prvotne kreditne pogodbe ugasnila. Poudarja, da izterjevana terjatev temelji samo na vseh štirih aneksih, ki pa ne predstavljajo izvršilnega naslova, niti v zemljiški knjigi vknjižene hipoteke niso vknjižene za zavarovanje obveznosti iz teh aneksov. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 214. člena ZPP in poudarja, da je višino terjatve obrazloženo prerekal že v ugovoru, zaradi česar mu je ni bilo treba prerekati ponovno. Opozarja, da predstavlja vprašanje višine izterjevane terjatve v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Svoje odločitve glede višine dolga sodišče zato ne more utemeljiti s tem, da dolžnik ni prerekal upnikovih navedb o višini dolga, temveč bi moralo sámo izračunati tako glavnico kot tudi pogodbene in zamudne obresti iz izvršilnega naslova in svoje stališče obrazložiti. Ker je sodišče ugotovilo, da posamezni aneksi ne predstavljajo izvršilnih naslovov, bi lahko ugovor dolžnika zavrnilo samo, če bi iz notarskega zapisa SV 428/07 izhajalo, kakšna je sploh terjatev upnika po višini. Višina terjatve pa iz navedenega notarskega zapisa in iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo ne izhaja. Poudarja, da opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o dolgovani obveznosti in od izvršilnega sodišča zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Meni, da upnik ni zadostil bremenu glede opredelitve posameznih kreditnih obveznostih in da sodišče višine terjatve in načina izračuna posameznih obveznosti (glavnica, pogodbene in zamudne obresti, stroški) v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, čeprav je sam v ugovoru po višini prerekal vse posamezne obveznosti. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi pri hipotekah izrecno določeno, da so ustanovljene samo za zavarovanje terjatve po Kreditni pogodbi z dne 18. 10. 2007, je upnik predlagal izvršbo glede glavnice, kot je določena šele v 4. aneksu (4.015.366,88 EUR), ter celotno terjatev obrestoval po višjih obrestnih merah, ki so določene šele v aneksih. Vztraja tudi pri že podanem ugovoru zastaranja. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep in sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže oziroma zavrne, upniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Upnik je vložil pravočasen odgovor na pritožbo po pooblaščenki S. M., ki pa ni niti zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na to, da je lahko po tretjem odstavku 87. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v postopku pred višjim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (na to določilo pa sta bili stranki v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ opozorjeni v pravnem pouku izpodbijanega sklepa), ter upoštevaje pravilo, da mora pooblaščenec že ob vložitvi pritožbe izkazati svojo kvalificiranost, višje sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 90. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upnikovega odgovora na pritožbo ni upoštevalo (glej tudi Aleš Galič v: Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005 - str. 380, 2. točka).

4Pritožba je deloma nedovoljena, deloma pa utemeljena.

Glede delnega zavrženja pritožbe

5Ob predhodnem preizkusu pritožbe je višje sodišče ugotovilo, da dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev o delni ugoditvi njegovemu ugovoru (glede določenega dela glavnice in zakonskih zamudnih obresti), ki je imela za posledico delno razveljavitev sklepa o izvršbi in opravljenih izvršilnih dejanj, delno zavrnitev predloga za izvršbo ter delno ustavitev izvršbe (I. točka izreka), prav tako pa nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (del III. točke izreka), saj sta mu navedeni odločitvi v korist. Ker dolžnik z vložitvijo pritožbe zoper ti dve odločitvi ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta dva dela sklepa.

6Glede na to, da ima pomanjkanje pravnega interesa (kot ene od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe) za posledico nedovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ), je višje sodišče pritožbo v navedenem delu zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede delne ugoditve pritožbi

7V preostalem delu je višje sodišče sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

8Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavzelo pravilna stališča glede dolžnikove pasivne materialnopravne legitimacije, glede upnikove aktivne materialnopravne legitimacije, glede neposredne izvršljivosti notarskega zapisa SV 428/07 z dne 18. 10. 2007, v katerem je vsebovana (osnovna) Kreditna pogodba, ter glede ugovora zastaranja terjatev iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Za navedena stališča je sodišče prve stopnje navedlo popolne in prepričljive razloge, zato dolžnikovo pritožbeno vztrajanje pri ugovornih trditvah glede teh pravnih vprašanj ni utemeljeno in dodatna pojasnila višjega sodišča niso potrebna.

9Dolžnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja na pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa glede višine terjatve, do izterjave katere je v tem postopku upravičen upnik.

10Sodišče prve stopnje je sicer napravilo pravilen zaključek, da notarska zapisa SV 774/12 z dne 16. 10. 2012 in SV 545/13 z dne 24. 7. 2013, v obliki katerih so bili sklenjeni Dodatki št. 1, 2, 3 in 4 h Kreditni pogodbi, nista izvršilna naslova za izvršbo na nepremičnine, navedene v predlogu za izvršbo (kajti v nobenem od teh dveh notarskih zapisov ni soglasja dolžnika tega postopka z njuno neposredno izvršljivostjo glede dogovorjenih obveznosti, ob sklenitvi teh notarskih zapisov pa je bil aktualni zemljiškoknjižni lastnik navedenih nepremičnin že on in ne več kreditojemalec), vendar pa se je sodišče prve stopnje nato v nadaljevanju obrazložitve postavilo na zmotno stališče, po katerem za upnikovo upravičenost do izterjave pretežnega zneska terjatve (razen v delu, v katerem je bilo ugovoru delno ugodeno - I. točka izreka) zadošča že sámo dejstvo, da je upnik podal pojasnila in opravil specifikacijo terjatve po notarskem zapisu SV 428/07 z dne 18. 10. 2007, v obliki katerega je bila sklenjena (osnovna) Kreditna pogodba (brez upoštevanja Dodatkov). Preverjanje pravilnosti upnikovih pojasnil in specifikacije terjatve se sodišču prve stopnje ni zdelo potrebno, ker je štelo upnikov izračun terjatve po notarskem zapisu SV 428/07 z dne 18. 10. 2007 (brez upoštevanja Dodatkov) v znesku 5.198.712,54 EUR in njegovo trditev, da bi navedena terjatev znašala več kot izterjevana terjatev (4.832.615,68 EUR), za neprerekani dejstvi s strani dolžnika. Takšno razlogovanje je zmotno iz dveh razlogov: ker je (bila) višina izterjevane terjatve za dolžnika v tem postopku vseskozi sporna in ker tudi v primeru, da ne bi bila, sodišča prve stopnje to ne bi odvezovalo od osnovnega uradnega preizkusa skladnosti izterjevane terjatve z relevantnim izvršilnim naslovom.

11Dolžnik ima prav, ko v pritožbi poudarja, da ugotovitve sodišča prve stopnje glede njegovega neprerekanja upnikovih navedb iz odgovora na ugovor ne držijo. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik zatrjeval, da so se s sklenitvijo Dodatkov (aneksov) obveznosti iz Kreditne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 428/07 z dne 18. 10. 2007, povečale (na 5. strani ugovora je opozoril na zvišanje obrestne mere za pogodbene in pogodbene zamudne obresti ter na zvišanje glavnice) - torej bi obveznost po (osnovni) Kreditni pogodbi (brez upoštevanja Dodatkov) morala biti nižja, poleg tega pa je dolžnik v ugovoru (na 6. strani) izpostavil, da višine izterjevane terjatve ne more preveriti, ker upnik ni opredelil načina izračuna posameznih postavk terjatve. V repliki na upnikov odgovor na ugovor je dolžnik sicer navedel izrecne razloge le za nasprotovanje izterjavi stroškov opominov in stroškov vodenja kredita, vendar pa je obenem (kot je razvidno iz 1. točke replike) vztrajal pri svojih ugovornih navedbah in prerekal upnikove navedbe v odgovoru na ugovor (torej je nasprotoval tudi upnikovemu izračunu terjatve zgolj po (osnovni) Kreditni pogodbi (v skupnem znesku 5.198.712,54 EUR) in njegovi trditvi, da naj bi bila ta terjatev višja od izterjevane (v skupnem znesku 4.832.615,68 EUR)).

12Sicer pa dolžnik v pritožbi tudi pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v vsakem primeru po uradni dolžnosti preveriti, ali je upnik (glede na v tem izvršilnem postopku pravno upošteven izvršilni naslov) upravičen do izterjave vseh postavk terjatve v zatrjevani višini. Tudi še v fazi odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi (ne le ob odločanju o dovolitvi izvršbe) je izvršilno sodišče dolžno paziti na to, da ima upnikov zahtevek iz predloga za izvršbo pravno podlago v konkretnem izvršilnem naslovu, in to ne glede na vsebino dolžnikovega ugovora (primerjaj 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ ter prvi odstavek 17. člena ZIZ in prvi odstavek 21. člena ZIZ). Tak preizkus je sicer v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja notarski zapis kreditne pogodbe, v kateri je bila dolžnikova obveznost deloma določena zgolj opisno in je (končna) višina obveznosti odvisna od več vnaprej neznanih okoliščin po sklenitvi kreditne pogodbe (kot npr. od datumov posameznih črpanj kredita, spremenljivih obrestnih mer, datumov plačil posameznih obrokov), nekoliko težji, vendar pa to izvršilnega sodišča ne odvezuje, da tega preizkusa ne bi bilo dolžno opraviti vsaj v osnovnem obsegu. V ta namen pa mora izvršilno sodišče najprej sploh preveriti, ali je upnik za svojo specifikacijo terjatve, do katere naj bi bil upravičen po pravno upoštevnem izvršilnem naslovu, podal zadostna, med seboj skladna in logična pojasnila glede višine in načina izračuna vseh posamičnih postavk terjatve (glavnice, pogodbenih obresti, zamudnih obresti, stroškov), pri čemer mora biti iz izračuna terjatve razviden tudi način upoštevanja morebitnih delnih plačil terjatve. Šele v primeru, da izvršilno sodišče oceni, da je upnik temu svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil, se breme za dokazovanje nepravilnosti višine izterjevane terjatve prevali na dolžnika. Ni pa mogoče upnikovih navedb in dokazov glede višine izterjevane terjatve po pravno upoštevnem izvršilnem naslovu šteti kot pravilnih že iz razloga, ker naj jim dolžnik ne bi oporekal.

13Glede na navedeno zgolj sklicevanje sodišča na obstoj upnikovih pojasnil in specifikacijo terjatve ter končni znesek terjatve po upnikovem izračunu ne predstavlja ustreznega preizkusa skladnosti upnikovega zahtevka s pravno upoštevnim izvršilnim naslovom, ta preizkus pa je bilo sodišče prve stopnje dolžno opraviti še pred odločanjem o utemeljenosti dolžnikovih ugovornih trditev glede nepravilne višine izterjevane terjatve.

14Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega stališča, da odločilna dejstva glede višine izterjevane terjatve med strankama niso sporna in da mu iz tega razloga pa tudi nasploh teh dejstev ni treba preverjati, je bilo dejansko stanje glede neutemeljenosti pretežnega dela dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi (II. točka izreka) ter posledično tudi glede dolžnikovih stroškov ugovornega postopka (del III. točke izreka) ugotovljeno pomanjkljivo. Zato je višje sodišče dolžnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera sámo ne more dopolniti postopka (3. točka 365. člena in 355. člen v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Glede na to, da je pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se višje sodišče do preostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

17V novem postopku naj sodišče prve stopnje pred presojanjem utemeljenosti dolžnikovega ugovora v preostalem delu najprej preveri in obrazloži, ali in zakaj (ne) šteje, da je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine in načina izračuna vseh postavk izterjevane terjatve po pravno upoštevnem izvršilnem naslovu - to je notarskem zapisu SV 428/07 z dne 18. 10. 2007, v obliki katerega je bila sklenjena (osnovna) Kreditna pogodba.