VSL Sodba I Cp 830/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna vrniti v neposredno posest parc. št. 4 v izmeri 5257 m2 in parc. št.5 v izmeri 582 m2, obe k. o. X, in na svoje stroške s teh zemljišč odstraniti tam postavljeno ograjo z betonskimi temelji, kot je to natančneje specificirano v izreku. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo uporabnine v višini 58.390,00 EUR ter tožnici naložilo, da toženki povrne 2.547,91 EUR stroškov postopka.

V zvezi z zahtevkom za vrnitev posesti nepremičnin in odstranitev ograje je sodišče presodilo, da je toženka sicer posredna posestnica spornih nepremičnin, vendar zavrnitev zahtevka utemeljujejo okoliščine konkretnega primera: nepremičnini nista bili predmet leasing pogodbe, ki jo je toženka sklenila z neposredno posestnico družbo D., d. d., in ji zato toženka tudi ne more prepovedati njihove uporabe; prodajalca in predmeta leasing pogodbe ni izbrala toženka, ampak leasingojemalka, ki si je nepremičnino ogledala in jo od prodajalca sama prevzela v posest; toženka neposredne posesti na spornih nepremičninah nikoli ni imela; odgovornost toženke kot leasingodajalke za stvarne in pravne napake je po sklenjeni leasing pogodbi izključena, toženka kot leasingodajalka pa leasingojemalki (razen v primeru kršitve pogodbe) tudi nima pravice določati, kako naj predmet pogodbe uporablja. V konkretnem primeru zato ni utemeljeno pričakovati, da bi lastninsko pravico (učinkovito) branila toženka.

Zahtevek za plačilo uporabnine pa je zavrnilo zato, ker sporni nepremičnini s sklenjeno leasing pogodbo nista zajeti in toženki ne prinašata nobene koristi - tudi če bi leasingojemalka izgubila posest, to na višino koristi, ki jo prejema toženka, ne bi vplivalo.

2Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Navaja, da je zmotna ugotovitev, da je iz skice meritev pod prilogo B4 razvidno, da je ograjena le parcela 4 k. o. X. Prikaz na skici je informativen in ne odraža dejanskega stanja. Nanjo zato sodišče odločitve ne bi smelo opreti. Sodišče ob tem tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem geodetske stroke in ni opravilo ogleda. S tem je storilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, saj je kršilo pravico stranke do izvedbe dokaza. Kot protispisno označuje ugotovitev sodišča, da je ostala neprerekana trditev toženke, da si je nepremičnino ogledala D., d. d., oziroma njena pravna prednica, ki jo je sama izbrala in jo ima dejansko v posesti vse od sklenitve pogodbe v letu 2009. Toženka tega ni trdila. Sodišče je s tem zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O priposestvovanju služnosti, ki ga je zatrjevala toženka, se sodišče ni izjavilo in se sodba o tem vprašanju ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Vztraja pri tem, da je podana pasivna stvarna legitimacija toženke. Opozarja, da je že lastniški prednik toženke v letu 2002 zaprosil za tožnico za odkup spornih zemljišč in je torej vedel, da so v tožničini lasti. Ta okoliščina ob minimalni skrbnosti ni mogla ostati neznana niti toženki, saj je nepremičnine kupila od podjetja A. Morala si je ogledati, kaj kupuje in je neposredno zaznala tudi potek ceste in ograje na parcelah, ki niso njen last. Da si stanja v naravi ni ogledala in ni zaznala poteka ograje, je zmotno ugotovljeno tudi zato, ker se toženka ukvarja s trgovanjem lastnih nepremičnin. Ob pridobitvi lastninske pravice bi morala toženka ograjo, ki stoji na tujem zemljišču in jo je postavil nekdo od pravnih prednikov toženke, odstraniti. Ker je ni, je to enako, kot da bi jo postavila sama. Gre za odvzem posesti tožnici kot lastnici. V nadaljevanju izpostavlja odločbi VS RS II Ips 93/2013 in II Ips 894/2009. D., d. d., kot neposredni posestnik uporablja sporni zemljišči na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, ki je sklenjena s toženko. V pogodbi spornih nepremičnin ni, zato se sodišče povsem brez potrebe ukvarja z njeno vsebino. Vendar pa leasingojemalka poslovne stavbe brez uporabe tožničinih zemljišč ne bi mogla uporabljati, niti od tega imeti koristi. Po njih poteka asfaltirana krožna cesta po kateri dostopajo vozila, ki prihajajo v logistični center leasingojemalke. Leasing pogodba je odplačne narave in zato o koristi toženke ne more biti dvoma. Toženka je tudi tista, ki je leasingojemalki zemljišča nedobroverno izročila v posest in ji omogočila njihovo uporabo. Drugačna ugotovitev je zmotna. Toženka je imela neposredno posest vsaj od sklenitve leasing pogodbe dalje. Leasingojemalki določa tudi način uporabe in njegove omejitve. Toženka je zato tista, ki je kršila in krši lastninsko pravico tožnice, kršitev pa lahko prepreči. Ugotovitev, da je bila tožnica seznanjena z načinom uporabe stavb, zgrajenih v letu 1989, je napačna. Takšno stališče sodišča je za toženko nepričakovano. Iz gradbenega in uporabnega dovoljenja ne izhaja, da bi imel investitor upravičenje zgraditi asfaltno pot, toženka pa ni predložila niti dokaza o tem, da je imel investitor pravico uporabe na spornih zemljiščih. Gradbeno dovoljenje spornih parcel ne zajema. Investitor po podatkih zemljiške knjige na spornih parcelah nikoli ni imel pravice uporabe. K pritožbi prilaga (in navede razloge za pozno predložitev) pogodbo o prenosu pravice uporabe z dne 4. 4. 1991, katere vsebina kaže, da del projektne dokumentacije neverodostojno prikazuje pravico uporabe na spornih parcelah. Tožnica z delom projektne dokumentacije v prilogi B11 in B12 tudi ni bila seznanjena, še manj pa z načinom uporabe zgradb preko meje.

Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine. Toženka korist ima. Leasingojemalka s toženko pogodbe ne bi sklenila, če ne bi imela dostopa preko spornih parcel. Če ima korist leasingojemalka, ima korist zato tudi toženka. Sodišče bi moralo uporabiti 96. člen SPZ.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Nasprotuje presoji, da je posredna posestnica, saj sporne nepremičnine niso bile predmet pogodbe o finančnem leasingu. Trditev, da uporaba v leasing oddanih nepremičnin brez uporabe spornih parcel ni mogoča, so nedopustna pritožbena novota, ki je tudi neresnična. V ostalem pritrjuje razlogom in ugotovitvam sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih in sodbe posledično ni mogoče preizkusiti. Izostanek razlogov o dejstvih, ki glede na materialnopravno presojo, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, niso odločilna, zato ne pomeni te kršitve. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice za vračilo nepremičnin v posest in odstranitev ograje zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne (stvarne) legitimacije toženke, je v konkretnem primeru takšno neodločilno dejstvo tudi vprašanje, ali je bila na spornih nepremičninah res priposestvovana služnost. S tem, ko se sodišče prve stopnje s tem ugovorom toženke v sodbi ni ukvarjalo, zato očitane kršitve ni storilo.

6Pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je pravica, ki zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku in sega tudi na ustavno raven (kot vidik enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja, člen 22 Ustave). Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, stranki zagotovljena tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni neomejena. Sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben. Nepotreben pa je dokaz med drugim tudi v primeru, če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno oziroma je določeno dejstvo že dokazano¹. Zavrnitev dokaznega predloga pa mora sodišče ustrezno obrazložiti². V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokaz s postavitvijo izvedenca geodeta, ki ga je tožnica predlagala zaradi ugotovitve obsega uporabe tožničinih zemljišč oziroma lokacije ograje, zavrnilo zato, ker je zahtevek tožnice zavrnilo zaradi pomanjkanja toženkine pasivne stvarne legitimacije. Povedano drugače: vprašanje, ali družba D., d. d., uporablja zemljišča tožnice v takem obsegu, kot to trdi tožnica, ali v obsegu kot to trdi toženka, za presojo utemeljenosti zahtevka v konkretnem primeru ni odločilno. Izvedbo tega dokaza je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ker je zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo, do kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave ni prišlo. Enako velja za zavrnjen dokaz z ogledom. Ta je bil pravilno zavrnjen zato, ker je sodišče dejstva, ki bi jih na ogledu lahko zaznalo, ugotovilo že na podlagi drugih dokazov (to je fotografij in ortofotoposnetka). Izvedba tega dokaza je bila zato nepotrebna in bi zgolj povečala stroške postopka. Ker sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na ugotovitev, v kolikšnem delu sta parceli tožnice ograjeni³, je vprašanje, ali je skica meritev pod B4, ki jo je v spis predložila toženka, primeren dokaz ali ne, za pritožbeni postopek nerelevantno in podrobnejše opredelitve ne zahteva.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zapisalo, da so trditve toženke (o tem, da si je kupljene nepremičnine ogledala družba D., d. d. (oziroma njen pravni prednik), da jih je tudi sama izbrala in jih ima v posesti vse od sklenitve pogodbe v letu 2009 dalje) neprerekane, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj toženka tega sploh ni trdila. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je (glede odločilnih dejstev) zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, ne pa tudi v primeru, ko sodišče morda zmotno povzema strankine trditve v njenih vlogah. Ob tem pritožbeno sodišče, glede na pritožbeno navedbo o izostanku ustreznih trditev, še dodaja, da sodišče prve stopnje s takšnimi ugotovitvami tudi ni prekoračilo trditvene podlage, ki sta jo ponudili pravdni stranki. Tožnica je bila namreč tista, ki je postavila trditev, da toženka ob nakupu prevzela posest in posest nato izročila leasingojemalki⁴, toženka pa je to zanikala.⁵ To za ugotavljanje, ali je imela toženka sploh kdaj neposredno posest na spornih nepremičninah (in zakaj ne), zadošča. Sodišče prve stopnje je sicer ta dejstva res zmotno označilo kot neprerekana, vendar iz razlogov izhaja, da jih je (vseeno) preverjalo v izvedenem dokaznem postopku (to je z vpogledom v predloženo leasing pogodbo oziroma njen 4. člen⁶) in zato do kršitve 213. in 214. člena ZPP oziroma s tem povezane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni prišlo.

8Povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje:

- tožnica je lastnica parcele 127/174 in 127/175, obe k. o. X;

- parceli ležita ob stavbi L. 30, stoječi na parceli 367/4 iste k. o., ki jo je (skupaj z parcelami 128/1, 355/4, 355/15 in 367/6) v letu 2009 kupila toženka zato, da bi jo po dne 17. 6. 2009 sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu oddala v finančni leasing pravnemu predniku družbe D., d. d.;

- parceli tožnice nista bili predmet leasing pogodbe;

- predmet leasing pogodbe je izbral in si ga ogledal pravni prednik leasingojemalke in ga po pooblastilu toženke od prodajalca tudi prevzel v posest;

- toženka si kupljenih in v leasing oddanih nepremičnin ni ogledala in na njih ni nikoli imela neposredne posesti;

- toženka nikoli ni imela neposredne posesti na nepremičninah tožnice;

- leasingojemalka poleg nepremičnin, ki so predmet leasing pogodbe, uporablja oziroma ima v posesti tudi parcelo 127/174, po trditvah tožnice pa tudi parcelo 127/175, obe k. o. X, pri čemer ograja, ki jo je postavil eden od pravnih prednikov toženke, ograjuje tudi nepremičnini tožnice oziroma vsaj njun del;

- toženka na podlagi sklenjene leasing pogodbe lahko leasingojemalcu prepove uporabo oziroma določi način uporabe predmeta leasinga le v primeru neizpolnjevanja obveznosti iz pogodbe;

- po pogodbi o finančnem leasingu je odgovornost toženke za stvarne in pravne napake oziroma napake predmeta ter ravnanje tretjih oseb v zvezi z njim izključena.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da večji del tako ugotovljenih dejstev v pritožbenem postopku niti ni sporen, saj pritožnica oporeka le ugotovitvi, da si toženka kupljenih nepremičnin ni predhodno ogledala in poteka ograje ni zaznala ter ugotovitvi, da spornih (to je tožničinih) zemljišč nikoli ni imela v posesti in jih tudi ni izročila v uporabo lesingojemalki, v preostalem delu pa graja predvsem uporabo materialnega prava v pogledu presoje pasivne (stvarne) legitimacije.

10V zvezi z izpodbijanimi dejanskimi ugotovitvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te pravilne. Temeljijo namreč na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP ter utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih, ki jim ni kaj dodati. Pritožnica s trditvijo o minimalni skrbnosti ter trditvijo, da se toženka ukvarja s trgovanjem z lastnimi nepremičninami, ne more vzbuditi dvoma v ugotovitev, da si toženka kupljenih nepremičnin ni ogledala in poteka ograje (zato) ni zaznala in da toženka tožničinih nepremičnin nikoli ni imela v neposredni posesti jih tudi ni izročila v posest leasingojemalki. Kot je ob upoštevanju vsebine sklenjene leasing pogodbe pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je toženka v konkretnem primeru nepremične (ki mejijo na sporni tožničini parceli) kupila izključno z namenom oddaje le-teh v finančni leasing. Tudi ni sodelovala pri njihovi izbiri, za prevzem posesti od prodajalca pa je bila pooblaščena leasingojemalka. Takšno ravnanje, ob dejstvu, da je v pogodbi njena odgovornost za stvarne in pravne napake oziroma napake stvari ter ravnanje tretjih oseb v zvezi z njim izključena, ni neskrbno, pa tudi neobičajno ne in zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je toženka tako tudi ravnala in si torej predmeta kupne pogodbe ni ogledala in da pred nakupom postavljene ograje (zato) ni zaznala. Glede na to, da je toženka za prevzem predmeta leasinga od prodajalca pooblastila leasingojemalko, je pravilna tudi ugotovitev, da neposredne posesti na kupljenih nepremičninah nikoli ni imela. To zato še toliko bolj velja za tožničini parceli, ki v kupno in leasing pogodbo niti nista bili zajeti. Toženka zato tudi ni bila (niti ni mogla biti) tista, ki je lasingojemalki izročila v posest parceli tožnice.

11Tožbeni zahtevek temelji na 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, in na 99. členu SPZ, po katerem lahko lastnik v primeru protipravnega vznemirjanja lastnika s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Pasivno legitimacijo toženke tožnica utemeljuje s stališčem sodne prakse, ki se je oblikovala v zvezi s tožbami po 99. členu SPZ, po katerem je poleg tistega, ki protipravno vznemirja tožnikovo lastninsko pravico, pasivno legitimiran tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje oziroma v čigar korist je bilo vznemirjanje izvršeno, pa je tako ravnanje odobril oziroma z njim soglašal⁷. To stališče naj bi bilo, zaradi nejasne razmejitve med tožbo po 92. členu SPZ od tožbe po 99. členu SPZ, treba smiselno uporabiti tudi za posrednega posestnika, ko je lastniku posest stvari odvzeta.

12Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka posredna posestnica tožničinih nepremičnin, pa tudi stališče pritožnice, da so izpolnjeni kriteriji, ki jih je izoblikovala teorija⁸ in sprejela sodna praksa⁹ za pasivno legitimacijo posrednega motilca.

13Neposredna posest je v 24. členu SPZ opredeljena kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Gre torej za neposredno fizično izvrševanje oblasti nad stvarjo¹⁰. Posredno posest pa ima po drugem odstavku istega člena tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek nekoga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova. Iz te določbe torej izhaja, da je za obstoj razmerja posredne in neposredne posesti potreben obstoj nekega pravnega razmerja med obema posestnikoma glede stvari. V konkretnem primeru je bila med družbo D., d. d., ki je neposredna posestnica tožničinih nepremičnin (oziroma vsaj dela njih) in toženko sicer sklenjena pogodba o finančnem leasingu, vendar pa toženka s to pogodbo družbi D., d. d., ni dala v uporabo tožničinih nepremičnin. Kupila (in nato oddala v finančni leasing)¹¹ je le parcele 367/4, 128/1, 355/4, 355/15 in 367/6, vse k. o. X. Samo glede teh parcel je leasingojemalko tudi pooblastila, da jih od prodajalca prevzame v posest (glej 4. člen pogodbe). Nobene podlage zato ni za zaključek, da je toženka posredna posestnica tožničinih nepremičnin in zato pasivno legitimirana v tem sporu.

14Ni pa ji, ob upoštevanju kriterijev, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi (ob sklicevanju na odločbo VS RS II Ips 894/2009), mogoče pripisati niti položaja posredne motilke. Ker se sklenjena leasing pogodba ne nanaša na tožničini nepremičnini, o tem, da bi lasingojemalka posegla v tožničini nepremičnini po nalogu toženke, ni mogoče govoriti. Da bi ji to naročila na kakšni drugi podlagi, ni bilo zatrjevano. Pritrditi ni mogoče niti stališču pritožnice, da ima toženka od uporabe tožničinih nepremičnin korist. Korist, ki jo prejema na podlagi sklenjene leasing pogodbe, je posledica uporabe v leasing oddanih nepremičnin in ne uporabe nepremičnin tožnice. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, se ta korist, tudi če bi leasingojemalka opustila oziroma bi morala opustiti uporabo tožničinih nepremičnin, ne bo zmanjšala, saj se pogodba nanje ne nanaša. Trditev, da leasingojemalka predmeta leasinga brez tožničinih nepremičnin ne more uporabljati, je pritožbena novota, ki je tožnica ne opraviči in je zato neupoštevna (337. člen ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi to dejstvo na presojo, ali ima toženka od uporabe tožničinih nepremičnin korist, ne more vplivati. V pogodbi o finančnem leasingu je namreč odgovornost toženke za pravne in stvarne napake, napake predmeta oziroma ravnanja tretjih, izključena. Nemožnost, omejitev ali sprememba uporabe predmeta leasinga zato leasingojemalke ne odvezuje izpolnjevanja obveznosti po pogodbi (glej 1. člen leasing pogodbe).

15Toženka tudi sicer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nima možnosti vplivati na lasingojemalca, da opusti uporabo tujih nepremičnin, saj ji obstoječe pogodbeno razmerje, ki se na sporni parceli ne nanaša, podlage za to ne daje, ne daje pa ji ga niti zakon. Ker se postavljena ograja ne nahaja na nepremičninah v lasti toženke, ta tudi nima podlage, da bi zahtevala njeno odstranitev ali jo celo sama odstranila.

16Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevek za vračilo nepremičnin v posest in odstranitev ograje zavrnilo, je zato, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, pravilna.

17Ker toženka tožničinih nepremičnin ne uporablja ne neposredno ne posredno (z oddajo v finančni leasing) in posledično ne pridobiva nobene koristi, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine. Tudi presoja tega dela zahtevka na podlagi 96. člena SPZ glede na povzete ugotovitve na odločitev ne bi v ničemer vplivala.

18Na ostale pritožbene očitke, ki za odločitev niso relevantni¹², pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Ker tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.

21Toženki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi toženka sama.

¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/206, II Ip 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, stran 357 in 358.
² Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 90/98 z dne 10. 10. 2000, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004.
³ Tega niti ni ugotavljalo, ampak je zgolj povzelo, kaj kažejo v spis predloženi dokazi ter poudarilo, da je vprašanje, kaj ima družba D., d. d., v posesti, sporno (glej razloge v točki 8).
⁴ Glej navedbe v točki II tožbe in naroku 22. 11. 2016 (lit. št. 44).
⁵ Glej navedbe v točki 2 odgovora na tožbo in na naroku 22. 11. 2016 (list. št. 45).
⁶ Glej razloge v točki 10, stran 8 - spodaj.
⁷ Tožnica se ob tem sklicuje na sodbo VS RS II Ips 894/2009, takšno stališče pa je bilo zavzeto tudi v drugih odločbah (glej na primer sodba VSL II Cp 4537/2010, I Cp 3915/2011 in I Cp 1010/2014). Gre za kriterije, ki jih kot odločilne izpostavlja tudi tožnica v pritožbi.
⁸ M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, stran 504.
⁹ Glej odločbe, naštete v opombi 7.
¹⁰ M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, stran 148.
¹¹ Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, pa toženka predmeta leasinga tudi ni izbrala, ampak je to storila leasingojemalka.
¹² Gre predvsem za tisti del pritožbe, ki se ukvarja z vprašanjem, ali je bila tožnica seznanjena z uporabo stavb, zgrajenih v letu 1989.