VSL Sodba II Kp 46364/2014

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu na podlagi prvega odstavka 171. člena KZ-1

izreče kazen

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega B. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem in četrtem odstavku 171. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, nakar pa mu je ob upoštevanju določene zaporne kazni v enakem trajanju v pogojni obsodbi po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 2162/2014, pravnomočni dne 11. 7. 2015, ter določene kazni po tej sodbi določilo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju petih let. Odločilo je še, da je "obdolženi" (obtoženi) po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

- obtoženčev zagovornik zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da zoper "obdolženega" ustavi postopek zaradi izostanka vložitve predloga za kazenski pregon; podredno, da "obdolženca" oprosti "odgovornosti in krivde" (pravilno: obtožbe); še podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo "odločanje";

- državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona (pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP) in odločbe o kazenski sankciji (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP). Predlagal pa je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče efektivno zaporno kazen.

3Zagovornik je v odgovoru na pritožbo tožilca predlagal, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

4Na zagovornikovo pritožbo je sicer odgovorila pooblaščenka oškodovanke A. A., odvetnica C. C. iz Ljubljane, vendar sodišče druge stopnje vsebine odgovora pri odločanju ni upoštevalo, saj oškodovanec (ki v konkretni zadevi ni upravičeni tožilec) ni nasprotna stranka obtoženca ter posledično tudi ne stranka pritožbenega postopka (deveta alineja 144. člena ZKP). Postopanje sodišča prve stopnje, ki je pritožbo zagovornika vročilo v odgovor pooblaščenki oškodovanke, je bilo postopkovno zmotno (376. člen ZKP). Iz navedenih razlogov oškodovanka oziroma pooblaščenka nista bili obveščeni o seji pritožbenega senata (prvi odstavek 378. člena ZKP).

5Sodišče druge stopnje je postopalo po določbah prvega odstavka 378. člena ZKP, saj je zagovornik v pritožbi predlagal, da bi bilo potrebno "na seji, še bolje pa na obravnavi" ponoviti vse izvedene dokaze. Kolikor pritožnik v pritožbi vsaj smiselno predlaga opravo pritožbene obravnave, je treba šteti, da je podal tudi zahtevo, da je obveščen o seji senata.¹ Navkljub izkazanim obvestilom za vse vabljene stranke pa sta se seje udeležila le obtoženec in zagovornik, kar ni ovira za izvedbo seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

6Pritožbeno sodišče je na podlagi 295. člena ZKP s pritožbene seje izključilo javnost iz razloga varstva osebnega življenja oškodovanke.

7Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena. Pritožba zagovornika ni utemeljena.

K pritožbi zagovornika:

8Pravno zmotno je stališče pritožnika, da oškodovankine vloge "dopolnitev prijave nasilja", ki jo je slednja dne 26. 9. 2014 podala na državno tožilstvo, ni mogoče šteti kot procesno veljaven predlog za kazenski pregon v smislu četrtega odstavka 171. člena KZ-1. Kako je oškodovanka vlogo naslovila, ni relevantno; pomembno je, da iz pisanja (list. št. 3-5) vsebinsko izhaja njena nedvomna volja za uvedbo kazenskega postopka zoper obtoženega, ki je nad oškodovanko vse od leta 2009 dalje konstantno vršil spolno nasilje z izvršitvenimi ravnanji, ki so v vlogi z dne 26. 9. 2014 vsebinsko razčlenjena in meritorno sorodna tudi oškodovankinim izpovedbam pred sodiščem. Ves čas (pred)kazenskega postopka je oškodovanka esencialno enako navajala, da je v posledici obtoženčevega prisiljenja ter groženj tako v spalnici kot v dnevni sobi trpela konkretizirana spolna dejanja, ki jih je sicer decidirano zavračala. Življenjsko povsem logično je, da oškodovanka med zaslišanjem v preiskavi ni uporabljala natanko istega izrazoslovja kot v predhodni pisni prijavi, očitke pa je še natančneje substancirala, zaradi česar je razumljivo, da se opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu, ki temelji na oškodovankini izpovedbi v preiskavi in ne na pisni vlogi, ne prekriva povsem z navedbami v vlogi z dne 26. 9. 2014. To pa ne pomeni, da je iz tega razloga predlogu za pregon kakor koli odrekati postopkovno veljavnost ali celo sam obstoj.

9Zagovornik pravilno ugotavlja, da je oškodovanka zoper obtoženca že dne 27. 2. 2014 podala predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini (VIII K 3598/2015), spregleda pa, da je že v tem predlogu opisovala obtoženčeve alkoholizirane zahteve po spolnih odnosih, ki jih je odklanjala in v tej posledici poklicala celo policijo. Okoliščina, da je oškodovanka šele dne 26. 9. 2014 konkretizirano prijavila spolno nasilje, v ničemer ne omaje verodostojnosti prijave, saj je tako v sami prijavi kot kasneje v vlogi priče prepričljivo in izkustveno sprejemljivo pojasnila, da je o tovrstnem nasilju sprva molčala, saj je menila, da s toleriranjem obtoženčevih spolnih zahtev omili druge oblike nasilja ter tako ščiti oba otroka (vloga z dne 26. 9. 2014), oziroma da si je o spolnem nasilju drznila spregovoriti šele po udeleževanju ohrabrujočih seans pri Društvo za nenasilno komunikacijo, saj se je nasilje stopnjevalo in ga ni mogla več zdržati (izpovedba oškodovanke). Tudi priča D. D. je izpovedala, da ji je oškodovanka o spolnem nasilju pripovedovala "zelo ozko", saj jo je bilo najbrž sram, vse obrazloženo pa v zadostni meri pojasnjuje, zakaj dejstvo, da je oškodovanka spolno nasilje prijavila šele v letu 2014, nikakor ne more pomeniti, da nasilja v več letih pred tem ni bilo.

10Po obtožbenem očitku v konkretnem primeru je obtoženec zakonske znake kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 izvrševal v obdobju od leta 2009 vse do 28. 9. 2014, ko se je oškodovanka po lastni izpovedbi, v verodostojnost katere niti pritožbeni senat ne dvomi, izselila iz skupne spalnice. Opredelitev v opisu dejanja, tj. da je obtoženec zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja v relevantnem obdobju izvrševal "pogosto", je dovolj konkretizirana tako z vidika popolnosti opisa kot tudi z aspekta učinkovite obrambe obtoženega, ki temelji na zanikanju kaznivega dejanja.² Izvrševanje dejanja se torej izraža v seriji ponavljajočih se protipravnih posegov v spolno nedotakljivost (dogmatsko še ustrezneje - samoodločbo) oškodovanke, pri čemer je na ravni biti dejanja ključno, da storilca ves čas zaznamuje enoten subjektivni (naklepni) odnos do praktično nenehnih kršitev neodtujljive pravice oškodovanke do spolne samoodločbe, kar je temeljna esenca predmetnega kaznivega dejanja. Kadar in kolikor gre za konstantne insulte občečloveških vrednot, ki jih varuje kazensko pravo, v konkretnem primeru za vrsto spolnih napadov na oškodovanko v obdobju 2009 - 28. 9. 2014, je po naziranju pritožbenega sodišča, opirajoč se tudi na materialnopravna stališča precedenčnega sodišča v primerljivih dejstvenih položajih,³ ravnanje storilca treba opredeliti kot eno(vito) kaznivo dejanje, tj. dokončano z zadnjim izvršitvenim aktom. V obstoječi dejanski situaciji namreč posamezna ravnanja zoper oškodovanko, ki jih vselej zaznamuje izkoriščanje enake priložnosti v intimnem družinskem krogu, izgubijo svojo samostojnost. Gre torej za kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja skozi celotno obdobje, pri čemer so posamezni izvršitveni fakti, ves čas obseženi v perpetuirajočem naklepu obtoženca, med seboj v tolikšni meri neločljivo povezani, da je takšno ravnanje (podobno kot kolektivna dejanja ali kazniva dejanja z indiferentnim številom ponavljanj) življenjsko vrednotiti kot eno kaznivo dejanje. Tako obtoženec kot oškodovanka protipravnega ravnanja nedvomno nista doživljala kot posamične ekscese, temveč kot sestavne dele enovitega, tj. ponavljajočega se ravnanja. "Trpljenje" spolnih dejanj, kar je abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, je bilo pri oškodovanki izrazito kontinuirano, saj je bila vse obdobje (tudi v krajšem "vmesnem času", ko je obtoženec sicer ni izvedbeno spolno zlorabljal) pod stalnim vtisom ustrahovanosti ter konstantne viktimizacijske izkušnje objekta spolne zlorabe. Ne glede na dejstvo, da je očitano kaznivo dejanje seveda mogoče storiti tudi v enem samem historičnem dogodku, bi bilo po dejanski (življenjski) in dogmatski plati v konkretnih okoliščinah nesprejemljivo ter pravzaprav nevzdržno, kolikor obtoženčevih izvršitvenih ravnanj ne bi šteli za eno(vito) kaznivo dejanje, dokončano z iztekom roka, zajetega v opisu obtožnice. Upoštevaje decidirano izpovedbo oškodovanke, da je obtoženec z uporabo sile in groženj na njej tešil svojo spolno slo vse do izselitve iz spalnice dne 28. 9. 2014, ne more biti nikakršnega dvoma v dejstvo, da je bil predlog za pregon podan pravočasno (prvi odstavek 52. člena ZKP), neutemeljena pa je pritožba, ki navaja, da se v trimesečnem obdobju pred 26. 9. 2014 ni zgodilo nič na oškodovankino škodo. Izhajajoč iz že predstavljene materialnopravne vsebine kaznivega dejanja je tudi sicer nesprejemljivo naziranje zagovornika, da lahko predlog za pregon zajema le obtoženčeva izvršitvena ravnanja v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za pregon, ne pa tudi predhodnih kontinuiranih izvršitev kot dela enotne kriminalne vsebine - stalnega obnavljanja prepovedane posledice.

11Zagovorniku je pritrditi pri pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje res ni v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, katere dokaze je v postopku izvedlo, je pa obseg izvedenih dokazov razviden iz zapisnikov o glavni obravnavi. Med drugim je prvostopenjsko sodišče prebralo tudi sodbo v zadevi VIII K 2162/2014 in celotno spisovno gradivo v zadevi VIII K 3598/2015, vendar pritožnik z ničemer ne substancira, kateri pritožbeni razlog sploh uveljavlja z izvajanji, da ju (obeh kazenskih spisov) sodišče v izpodbijani sodbi "ni omenilo niti z besedo, še manj pa upoštevalo". Prav tako pa ne obrazloži, katero procesno gradivo bi bilo po mnenju pritožbe treba upoštevati ter iz katerih procesno- ali materialnopravno relevantnih razlogov, posledično pa teh pritožbenih navedb ni moč preizkusiti. Sorodno ni mogoče odgovoriti na povsem posplošene trditve o obstoju absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (pritožba v resnici ponuja le prepis zakonske dikcije po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, s čimer ne more uspeti), na pavšalno kritiko glede nepravilne uporabe materialnega prava, kot tudi na nesubstancirane očitke o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obtoženčevo morebitno presenečenje, nezadovoljstvo ter razočaranje nad obsodbo, kar poudarja zagovornik, ni razlog za poseg v izpodbijano sodbo.

12Pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se pridružuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo dokazno oceno o izpovedbi oškodovanke (ki potrjuje obtožbene očitke) kot verodostojne, prepričljive, nazorne ter podrobne. Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper njo, je razumljivo, da je oškodovankina izpovedba subjektivno obarvana, kar pa še ne pomeni, da ni resnicoljubna. Pritožbeni senat pritrjuje tudi dokazni oceni verodostojne izpovedbe priče D. D., ki se ji je oškodovanka kot psihologinji, zaposleni na isti osnovni šoli, o obtoženčevem nasilju zaupala že na prelomu leta 2011 oziroma 2012 (list. št. 14), o spolnem nasilju pa je oškodovanka priči D. D. nedvomno pripovedovala najmanj že pred zaslišanjem priče dne 29. 5. 2014 (list. št. 15), kar toliko bolj ovrže pritožbeno tezo, da so se očitki spolnega nasilja prvič pojavili šele v oškodovankini vlogi z dne 26. 9. 2014. D. D. je res posredna priča, vendar njena izpovedba tako glede vsebine pripovedi oškodovanke kot tudi glede spremljajoče emocionalne tonalitete pri slednji (intenziven jok) zgolj še okrepi oškodovankino verodostojnost. V izpovedbi D. D. o pljuvanju v obraz ni nič "tendencioznega", saj je bil obtoženec za tovrstno ravnanje zoper oškodovanko celo pravnomočno obsojen (VIII K 2162/2014), logično pa je, da so se pogovori med oškodovanko in D. D. glede posameznih oblik nasilja časovno ter vsebinsko prekrivali. Povsem neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na iztrgan del izpovedbe oškodovanke v preiskavi dne 4. 2. 2015, ko je slednja res izpovedala, da je nekje v maju 2014 občutila neke spremembe v kontekstu razmišljanja, ali se je obtoženec poglobil v situacijo, v kateri se je bil znašel; v celoti pa zagovornik zamolči neposredno sledeči del izpovedbe, da je obtoženi sicer obljubljal, da bo kaj naredil tudi na sebi, pa tega vseeno ni storil. V podatkih spisa ni najti prav nobene podlage za pritrditev tezi pritožbe, da je oškodovanka izpovedovala na splošno in nedoločno ter časovno dezorientirano. Pritožnik nadalje niti ne konkretizira, še manj pa dokaže insinuacij, da je obravnavana kazenska zadeva plod "nesprejemljive maščevalne osebnosti" oškodovanke, hkrati pa z ničemer ne substancira zatrjevane potrebe po "kritični analizi" osebnosti. S tako šibkimi pritožbenimi razlogi ni moč uspeti z golim reproduciranjem zagovora obtoženega, ki je bil v dokaznem postopku pred prvostopenjskim sodiščem z zanesljivostjo ovržen, prav tako pa v pritožbenem postopku ne more biti uspeha s pavšalnim podajanjem lastne ocene izvedenih dokazov. Če mladoletna otroka nista bila vpletena v "težave" staršev, to ne izključuje storitve predmetnega kaznivega dejanja, protispisne pa so navedbe pritožbe, da obtoženčevo ravnanje ni (negativno) vplivalo tudi na sina in hčer, saj je iz vrste oškodovankinih izjav ter izpovedb mogoče razbrati prav nasprotno.

13Po doslej pojasnjenem se je izkazalo, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podani, v dobršnem delu pa niso niti ustrezno obrazloženi.

K pritožbi državnega tožilca:

14Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja (čeravno to z ozirom na sprejeto odločitev ni ključno), da je sodišče prve stopnje z določitvijo enotne kazni dve leti in deset mesecev zapora v okviru pogojne obsodbe kršilo določbo prvega odstavka 58. člena KZ-1, po kateri sme sodišče v pogojni obsodbi določiti kazen največ dve leti zapora, kar pa velja tudi za določitev enotne kazni. S takšno odločbo je bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ter zagrešena kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP). Odločbe o nepreklicu pogojne obsodbe v zadevi VIII K 2162/2014 pritožba z ničemer substancirano ne izpodbija, navsezadnje preklica niti ne predlaga, zatorej se v to smer pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe ni mogel širiti.

15Soglašati pa je z državnim tožilcem, da prvostopenjsko sodišče ni ustrezno ovrednotilo okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije za predmetno kaznivo dejanje. Dejstvo, da je bil obtoženec s sodbo v zadevi VIII K 2162/2014 (po izreku izpodbijane sodbe pa še s sodbo v zadevi VIII K 3598/2015) pravnomočno obsojen "zgolj" za kazniva dejanja na škodo iste oškodovanke, ki je po razpadu njune skupnosti in razvezi zakonske zveze ne nadleguje več, čeravno še vedno živita v isti hiši, zbledi ob upoštevanju okoliščin, na katere državni tožilec pritožbeno utemeljeno opozarja. Kljub temu, da obtoženec pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja ni bil predkaznovan, ni moč spregledati kriterija teže oziroma velike kriminalne količine kaznivega dejanja, z izvrševanjem katerega je v obdobju kar petih let obtoženi odloč(e)no, nemoteno ter trdovratno vztrajal pri kontinuiranem ustrahovanju oškodovanke in siljenjem v spolna dejanja, ki jih je neuspešno zavračala. Kot izhaja iz izsledkov dokaznega postopka, je bila oškodovanka v svoji spolni samoodločbi prizadeta praktično vsakodnevno, življenje v perzistirajočem strahu pred obtožencem ter trpljenje prisilnih aktivnosti pa je dodobra porušilo ne le njeno psihično dobrobit in duševno ravnovesje, temveč tudi človeka vredno funkcioniranje celotne družine. Strinjati se je s pritožnikom, da je v ravnanju obtoženca prepoznati veliko mero zavržnosti, ki jo po prepričanju pritožbenega senata dejstvo, da gre za nasilje, skrito za štirimi stenami, le še potencira v kontekstu družbene nesprejemljivosti ter izrabljanju intimnega družinskega okolja za psihološko in spolno zlorabo oškodovanke, ki bi ji obtoženec kot zakonski partner prav nasprotno moral zagotavljati občutek varnosti ter spoštovanja, tako pa ji je izkazoval zgolj popolno ignoriranje njenega mnogokrat decidirano izraženega trpljenja. Ne glede na ugotovitev, da je bil kazenski postopek zoper obtoženega v zadevi VIII K 2162/2014 pravnomočno uveden že dne 7. 5. 2014, kar je bil zanj gotovo jasen pokazatelj odklonskosti razmerja do oškodovanke, je obtoženi z izvrševanjem predmetnega kaznivega dejanja nadaljeval še vse do 28. 9. 2014, kar nedvomno kaže na izrazito nekritičnost in odsotnost potrebnega uvida v problematičnost lastnih ravnanj. Ob pravilnem vrednotenju takšnih okoliščin, ki so v izpodbijani sodbi sicer predstavljene, pa ne kaže sprejeti neprepričljivega sodbenega razlogovanja, da bo namenu sankcioniranja v konkretnem primeru zadoščeno že z izrekom pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave. Zato je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožbenemu predlogu državnega tožilca ter obtožencu izreklo efektivno zaporno kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev. Tako odmerjena kazen je po presoji pritožbenega sodišča primerno ter pravično povračilo za kaznivo dejanje.

16Ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo na način in iz razlogov, ki so bili pojasnjeni (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbo zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Kršitve, ki jih je pritožbeno sodišče zavezano preizkusiti uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP), niso bile ugotovljene.

17Ker obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, uspel pa je državni tožilec, je za obtoženega nastopila taksna obveznost za pritožbeni postopek (prvi odstavek 95. člena ZKP; prvi odstavek 98. člena ZKP). Znesek sodne takse 400,00 EUR po tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pomnožen s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe (tar. št. 7122 ZST-1), kar znese skupaj 600,00 EUR, je bil odmerjen po kriterijih trajanja in zahtevnosti postopka ter dohodkovnih in družinskih razmer obtoženca kot taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1), tj. izhajajoč iz njegovih osebnih podatkov.

¹ Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 818.
² Smiselno enako stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 244/2010 z dne 17. 2. 2011 in številnih drugih.
³ Sodba I Ips 212/2010 z dne 9. 6. 2011.