VSL Sklep II Cp 1062/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 9. 2016 zavrnilo (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po 366. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. in 19. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postopek za izdajo začasne odredbe je sumaren in hiter, kar je sodišče prve stopnje prekršilo, saj je o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi odločalo od 18. 10. 2016 do 2. 2. 2017, torej tri mesece in pol. Glede na kratkost prekluzivnega pritožbenega roka (8 dni) je s takim ravnanjem poseglo v toženčevo ustavno in zakonito pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje si je ob odločanju o ugovoru napačno pripisalo položaj pritožbenega sodišča in je dopolnjevalo razloge v obrazložitvi sklepa, s čimer je sámo saniralo kršitve, na katere je v ugovoru opozoril pritožnik, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Narok v postopku izdaje začasne odredbe ne sme biti predpisan kot sredstvo, s katerim se upniku omogoči dopolnjevanje manjkajoče trditvene in dokazne podlage, kar pa je sodišče v obravnavanem primeru storilo, saj je upniku dopustilo vložitev dopolnitve predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je kršitev, ki jo je pritožnik uveljavljal v ugovoru (da je sodišče izpodbijani sklep izdalo brez upoštevanja dokazov, ki jih je na naroku predlagal toženec), zavrnilo z razlogi, ki so protispisni, zmotni in napačni, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži in je protispisno, da je bil rok osmih dni določen za predložitev dokazov glede odločanja o glavni stvari, ne pa za predložitev dokazov v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj to iz zapisnika o naroku ne izhaja. Poleg tega je bil narok razpisan zaradi obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepa ni mogoče preizkusiti v smeri, katere dokaze je sodišče pri odločanju sploh upoštevalo. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, do pritožnikovih ugovornih navedb v zvezi s tem ugovorom pa se ni opredelilo, ampak jih je zgolj pavšalno zavrnilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo verjetnost obstoja terjatve. Zgolj dejstvo, da je tožnica vložila finančna sredstva v nepremičnino toženca in da jih ji slednji ni povrnil, ne utemeljuje verjetnosti obstoja terjatve. Dejstvo, da je toženec skupaj z materjo tožnici dovolil izvedbo vlaganj, ki so bila izključno v interesu tožnice - ta se je zavezala, da bo posege opravila na svoje stroške - ne pomeni, da je toženec vlaganja dolžan povrniti. Sodišče je povsem spregledalo okoliščino, da je šlo za poslovni najem; zanj pa glede vlaganj veljajo drugačna pravila. V obravnavanem primeru je tožnica izdelala prizidek zaradi razširitve svoje dejavnosti in ne za usposobitev predmeta poslovnega najema za namen, za katerega je bil oddan. V tovrstnih primerih je sodna praksa zavzela stališče, da ne obstoji dolžnost najemodajalca za povrnitev vlaganj, razen če se stranki ne dogovorita drugače. V Aneksu 5 pa stranke niso dosegle drugačnega dogovora. Sodišče prve stopnje je na verjeten obstoj terjatve napačno sklepalo iz skonstruiranega dogovora o delitvi kupnine od prodaje nepremičnine, ki ne obstoji. Tak zaključek o obstoju dogovora je napačno povzelo iz toženčevih navedb, pri tem pa povsem spregledalo in opustilo presojo pravno pomembnih okoliščin in tudi dokaznih listin, ki jih je predložil toženec¹ . Zaradi dobrih odnosov, ki jih je toženec imel s tožnico, ji je kot pomoč ponudil posojilo za odplačilo njenih dolgov, zato da bi se lahko upokojila, kar vse bi ji lahko omogočil šele po prejetju kupnine. Toženec je zgolj želel pomagati tožnici v stiski, zato sodišče ne bi smelo zaključiti, da je bil med strankama sklenjen dogovor o delitvi kupnine. Domnevni dogovor o delitvi kupnine ni izkazan niti na stopnji verjetnosti, pa tudi če bi obstajal, ne daje podlage za sklepanje o obstoju terjatve niti po temelju niti po višini, saj ni izkazan niti namen niti predmet dogovora niti način delitve kupnine. Zato je odločitev sodišča napačna in brez podlage. Zaključka sodišča prve stopnje o toženčevem priznanju, da je bila delitev kupnine dogovorjena tudi glede dolga tožnice do zastavnega upnika Javnega sklada, zaradi neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je izpodbijani sklep neobrazložen, sodišče pa se ni izreklo do ugovornih navedb toženca, s čimer je zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo, kakšno obligacijsko upravičenje naj bi toženec priznaval tožnici. Izpodbijani sklep, da je tožnica v toženčevo nepremičnino vložila 202.305,99 EUR, kar naj bi ugotovilo na podlagi končnega obračuna 751/2006, je neobrazložen. Toženec je ugovarjal, da iz navedene listine višina vlaganj ni razvidna; iz nje ne izhaja, da so bila dela v navedeni višini opravljena, še manj pa, da je tožnica navedeni račun plačala iz svojih sredstev. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je ta zaključek neobrazložen in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje glede višine terjatve so nasprotujoči, saj je sodišče prve stopnje za verjetno štelo terjatev do višine 86.511,66 EUR, zavarovanje pa je dovolilo za celotno terjatev do 202.305,99 EUR. Razlogi so nasprotujoči in nerazumljivi. Sodišče bi moralo ugotoviti, da terjatev tožnice ne obstoji niti v nižjem znesku, ker tožnica svoje obveznosti do Sklada, ki je zagotovil finančna sredstva, ni plačevala, torej njena terjatev ni nastala. Pritožnik izpodbija zavrnitev ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je napačno razporedilo trditveno in dokazno breme glede sorazmernosti zavarovanja. Razlogi sodišča v tem delu so protispisni in nasprotujoči, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo začasno odredbo, s katero je prekomerno - glede na višino ugotovljene terjatve - dovolilo zavarovanje, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Hkrati je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je neupravičeno zavrnilo dokazne predloge toženca, s katerimi je izkazoval vrednost nepremičnin parc. št. 267/16 in 267/17. Njuna vrednost bistveno presega vrednost terjatve v višini 86.511,66 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno obrazložilo obstoj subjektivne nevarnosti, saj se ni opredelilo do navedb toženca, da je bil k prodaji primoran iz razlogov v sferi tožnice, ki obrokov kredita ni plačevala, zastavni upnik pa ga je obvestil, da bo aktiviral zastavno pravico. Ker se sodišče do navedenega ni opredelilo, je zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstoj subjektivne nevarnosti je neizkazan tudi zato, ker tožnica ni zatrjevala, da je toženec v takšnem finančnem in premoženjskem stanju, da do poplačila svoje terjatve v primeru uspeha v pravdi ne bi mogla priti.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnica zaradi zavarovanja denarne terjatve iz naslova vlaganj v toženčevo nepremičnino predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin toženca, in sicer parc. št. 267/17, k. o. ..., 267/16, k. o. ..., 184/2, k. o. ..., 217/3, k. o. ... in 847/0, k. o. .... Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi.

6Pritožbeni očitek, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je verjetnost obstoja tožničine terjatve ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe toženca. Slednji je izpovedal o namenu poplačila tožničinega dolga do DURS (sedaj FURS) ter Javnega sklada RS za razvoj, navajal pa je tudi, da je bil pripravljen tožnici pomagati pri oddaji objekta. Tako je toženec v svoji izpovedbi potrdil obstoj dogovora o delitvi kupnine ali skupni oddaji objekta. Navedena ugotovitev v tej fazi postopka utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve na podlagi dogovora pravdnih strank. Zato so izjemno obširne pritožbene navedbe, ki verjetnost obstoja terjatve izpodbijajo, neutemeljene. Glede na ugotovljen obstoj dogovora med strankama o delitvi kupnine ali skupni oddaji so neutemeljene pritožbene navedbe, ki verjetnost obstoja terjatve izpodbijajo s sklicevanjem na okoliščino, da je šlo v obravnavani zadevi za poslovni najem, kot tudi navedbe o razlogih za sklenitev omenjenega dogovora (bolezen tožnice), kar obširno izpostavlja pritožba. Poleg izrecne toženčeve izpovedbe izkazuje namen skupne oddaje ali prodaje objekta podnajemna pogodba, ki sta jo s podnajemnikom N., d. o. o. sklenili obe pravdni stranki. Obe pravdni stranki sta obiskali nepremičninskega agenta N., ki nepremičnino sedaj prodaja. Tako ne drži pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča glede obstoja verjetnosti terjatve brez podlage; kot tudi nista utemeljena pritožbena očitka o neobrazloženosti odločitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Pritožbeni očitek o odsotnosti opredelitve prvega sodišča do ugovora pasivne legitimacije, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za zavrnitev ugovora pasivne legitimacije in jih tudi utemeljilo. Na podlagi 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) je po smrti matere M. P. na toženca prešla celotna korist, ki je nastala z vlaganjem tožnice v nepremičnino, zato ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen.

8V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. To pomeni, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. V predmetni zadevi je tožnica za zavarovanje svoje terjatve predlagala prepoved odtujitve in obremenitve petih toženčevih nepremičnin. Toženec ni navedel vrednosti nepremičnin, na katerih je tožnica predlagala zavarovanje. V primeru, da bi želel odpraviti začasno odredbo na določenih nepremičninah, bi moral konkretno navesti, v katerem delu je začasna odredba nesorazmerna in za koliko² . Upoštevajoč uveljavljeno razpravno načelo v pravdnem postopku toženec neupravičeno zatrjuje dolžnost sodišča prve stopnje, ki bi moralo sámo ugotavljati nesorazmernost zavarovanja s primerjavo vrednosti premoženja in obveznostmi dolžnika. Prav tako neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme glede nesorazmernosti zavarovanja napačno razporedilo. Sodišče je ugotovilo verjeten obstoj terjatve v višini 86.511,66 EUR. Iz izpiska za stavbo 1275, ki stoji na nepremičnini 267/17, k. o. ..., ki ga je predložila tožnica, izhaja vrednost 95.392,37 EUR. Vendar je na navedeni nepremičnini zaznamovana predznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice z začetkom učinkovanja 2. 6. 2016 (priloga A6), kar pomeni, da je dejanska vrednost navedene nepremičnine vprašljiva, vrednosti drugih nepremičnin pa toženec, kot že rečeno, ni izkazal. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izdana začasna odredba v nasprotju z načelom sorazmernosti. Ker toženec svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nesorazmernosti zavarovanja (7. člen ZPP) ni zadostil, očitek pritožbe, da je z izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaze o vrednosti nepremičnin 267/16 in 267/17, saj listini, s katerima je njuno vrednost izkazoval - oglas o prodaji in posredniška pogodba - ne predstavljata primernega dokaza za dokazovanje vrednosti nepremičnin. Poleg tega je na obeh nepremičninah, kot izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov, že zaznamovana predznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice z dnem učinkovanja 2. 6. 2016.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo verjetnost obstoja terjatve v višini 86.511,66 EUR, glede višine do zneska 202.305,99 EUR pa je navedlo, da bo predmet dokazovanja v pravdnem postopku. Torej ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dovolilo zavarovanje za celotno vtoževano terjatev v višini 202.305,99 EUR. Razlogi sodišča prve stopnje glede višine verjetno izkazane terjatve zato niso nasprotujoči, niti nerazumljivi: očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen.

10Na podlagi ugotovitev prvega sodišča je tožnica 30. 5. 2016 izvedela, da do skupne prodaje nepremičnine ne bo prišlo. Tožbo na povrnitev vlaganj je vložila 30. 8. 2016, kar pomeni, da se 5-letni zastaralni rok ni iztekel, zato je sodišče ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

11Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija obstoj subjektivne nevarnosti - sodišče prve stopnje naj se ne bi opredelilo do toženčevih navedb, da je bil k prodaji nepremičnin primoran, ker tožnica ni plačevala obrokov kredita, zavarovanega s hipoteko na njegovih nepremičninah - niso utemeljene. Do izpostavljenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v 36. točki obrazložitve in jih kot nerelevantne za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ) pravilno zavrnilo. Zato očitka o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena nista utemeljena. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni izkazala subjektivne nevarnosti, da bo zaradi razpolaganja toženca uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnine parc. št. 267/16, 167/17 in 184/2, vse k. o. ... izhaja vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice. Iz toženčevega oglasa z dne 11. 6. 2016 pa izhaja, da toženec prodaja celoten gostinski lokal, vključno z delom, ki ga je zgradila tožnica, česar ni zanikal.

12Pritožba pravilno izpostavlja, da mora biti postopek za izdajo začasne odredbe sumaren in hiter (11. člen ZIZ). ZIZ pa instrukcijskih rokov za odločanje sodišča ne predpisuje, zato navedeni očitek pritožbe, da je sodišče prekršilo načelo hitrosti odločanja, ker je o ugovoru toženca odločalo tri mesece in pol, predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Zato očitek o kršitvi toženčeve ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni utemeljen.

13V postopku zavarovanja terjatev sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka le tiste najpomembnejše oziroma ključne dokaze, ki naj bi potrjevali oziroma ovrgli verjetnost izkaza terjatve. Celovit dokazni postopek je prihranjen za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. Zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti prav vse dokazne predloge, ki jih je toženec predlagal na naroku v postopku izdaje začasne odredbe, ni utemeljen; pa tudi ne pritožbeni očitki o zagrešenih kršitvah iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14V postopku obravnavanja predloga za začasno odredbo sodišče narok izvede le takrat, ko je to smotrno (29. a člen ZIZ). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvedlo narok zgolj zato, da je tožnici z dopolnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe omogočilo dopolnjevanje pomanjkljive trditvene in dokazne podlage, ni utemeljen, saj je narok v postopku izdaje začasne odredbe razpisalo takoj po prejemu predloga za izdajo začasne odredbe - že 18. 8. 2016. Torej še pred tožničino vložitvijo dopolnitve predloga za izdajo začasne odredbe z dne 15. 9. 2016, s katero je bil toženec seznanjen in je imel nanjo možnost odgovoriti.

15Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato se pritožbeno sodišče glede njih ni posebej opredeljevalo (360. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 9. 2016 potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Izjave prič in Javnega sklada, da je tožnica leta 2009 zbolela in zaradi tega ni mogla opravljati dejavnosti in ni odplačevala dolga, zaradi česar je hipotekarna upnica, ki je napovedala sprožitev postopka s prodajo nepremičnine, tožencu predlagala, naj nepremičnino raje sam proda zaradi pridobitve boljše kupnine.
² Tako tudi VSL sklep I Cpg 1209/2013.