29.a člen ZIZ

Začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka, ki pa mora biti izkazana s stopnjo verjetnosti. Edini pogoj za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka je njegova ogroženost.

Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič. Izvedba dokaza je bila predlagana v fazi odločanja o ugovoru, torej po tem ko je bila začasna odredba že izdana. Iz ugovornih navedb toženke ni mogoče sklepati, da se njene trditve o obsegu podanega pojasnila s predloženimi dokazi ne bi mogle izkazati za verjetne. Presoja, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore). Zaključek o tem, katere navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti šele po izvedbi predlaganih dokazov. Za izdajo začasne odredbe, če je verjetnost terjatve izkazana, zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je stališče novejše sodne prakse.

Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ. Sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila. Sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni

Navedbe v zvezi z ogrožanjem otrokovega zdravja so presplošne, da bi lahko utemeljevale ukinitev stikov. Enako velja tudi za vzročno povezanost med otrokovim agresivnim ravnanjem in očetovimi ravnanji na stikih. Sodišče je na podlagi doslej zbranega procesnega gradiva ocenilo, da je sprožilcev otrokovih čustvenih in vedenjskih težav lahko več in da ob otrokovi želji po stikih z očetom in nedavni oceni, da so stiki z očetom otroku v korist, ni verjetno izkazana potreba po tako radikalnem posegu, kot je ukinitev stikov, niti po ponovni uvedbi nadzorovanih stikov ali omejitvi stikov na en dan v štirinajstih dneh.

Dolžnik v pritožbi ne konkretizira katere naj bi bile upnikove navedbe v odgovoru na ugovor, na katere naj bi se sodišče prve stopnje oprlo, niti kateri naj bi bili dokazi, na katere se sodišče sklicuje v sklepu ter se ni imel možnosti opredeliti.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo, je na toženki. Ker iz toženkinih ugovornih trditev diametralno nasprotno trditvam tožnika izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže.

Tožnici do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, je šteti, da bi bila prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva. Za zavarovanje oblikovalnega zahtevka že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke. Sodišče mora v okviru skrbi za enakovredno obravnavo strank paziti, da ne bi bila katera od njiju zaradi neizčrpane dokazne ponudbe procesno prikrajšana. Presoja, ali je neko dejstvo šteti za (ne)dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore).

Stališče sodišča prve stopnje, da narok v zadevah zavarovanja ni obvezen (29.a člen v zvezi z 239. členom ZIZ) in da se o začasni odredbi odloča zgolj s stopnjo verjetnosti, zaradi česar personalnih dokazov (zaslišana strank in prič) personalnih dokazov ni treba izvajati, je napačno. Sporočilo določbe 29. člena ZIZ je zgolj v tem, da za razliko od pravdnega postopka v izvršilnih zadevah in zadevah zavarovanja narok ni obvezen, iz česar pa ni mogoče sklepati, da ga ni treba nikoli izvesti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z doktrino Ustavnega sodišča1 v sumarnem postopku zavarovanja z začasno odredbo ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov; kajti dokazni standard je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, zato sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. V ugovornem postopku zoper začasno odredbo personalni dokazi sicer niso izključeni, vendar pa to ne pomeni, da je treba izvesti vse (personalne) dokaze, ki jih stranka predlaga; to je namreč predmet dokazovanja v postopku o glavni stvari, v ugovornem postopku je treba pri izvesti zgolj nezamudne dokaze,2 na podlagi katerih se lahko sodišče na hiter in primeren način prepriča,

V izvršilnem postopku sodišče vrednost nepremičnine sodišče praviloma ugotovi na podlagi s strani cenilca predložene cenitve. V izvršilnem postopku se namreč določbe ZPP uporabljajo le smiselno, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno. Izvršilni postopek je primarno pisen, zato narok niti ni obligatoren in ga sodišče izjemoma opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. Tudi cenilec zato v izvršilnem postopku svoje mnenje primarno izdela pisno, zaslišanje pa se izvede le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja dvom v pravilnost podane cenitve. Ker je cenilno mnenje strokovno ter jasno in argumentirano utemeljeno ter notranje skladno, enako pa velja tudi za odgovore na pripombe dolžnika, ki so vsebinsko prepričljivi, izčrpni, natančni in razumljivi, ustno pojasnjevanje mnenja in njegovo dopolnjevanje glede dolžnikovih navedb, do katerih se je cenilka prepričljivo in argumentirano opredelila, ni bilo ne potrebno ne smotrno.

Da bi lahko govorili o začetku teka zastaranja, bi moral tožnik v letu 2015 oz. že v letu 2010 (za kar se zavzema tožena stranka) vedeti ne le za zvišanje anuitete kredita, ampak tudi, da gre pri tem za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe. Iz trditvene podlage ne izhaja, da bi bil tožnik takrat seznanjen s kakšnimi novimi informacijami, na podlagi katerih bi lahko vedel, da gre za nepošten pogodbeni pogoj.

Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njuno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnikov, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo.

Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnico opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza bi omogočala presojo, ali je tožnica razumela (oziroma ni razumela) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja.

V postopku za izdajo začasne odredbe je potrebno upoštevati, da gre za vrsto nepravdnega (izvršilnega) postopka, ta pa ima posebnosti, med drugim je poudarjeno načelo hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odstavek 29. člena ZIZ) in omiljeni dokazni standard. Pri tem je tudi Ustavno sodišče že pojasnilo, da z vidika 22. člena Ustave ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Na podlagi takrat veljavnega 24. člena ZVPot, so materialnopravne predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja štiri, ki pa so določene v alternativnem razmerju (glej prvi odst. 24. člena ZVPot) in torej zadoščajo trditve o dejstvih za eno izmed njih (in izkazanost) za obstoj predpostavke verjetnosti terjatve. Ta razlaga temelji na odločbi SEU v zadevi C-405/21 (banka 1) in se postopoma uveljavlja tudi v razlagi sodišč splošne pristojnosti. Sodišče druge stopnje določbo 272. člena razlaga tako, da so materialnopravne predpostavke v primerih ureditvenih začasnih odredb tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t.i. reverzibilnost.

Glede na ureditveno naravo predlagane začasne odredbe je sodišče ustavnoskladno presojalo pogoj reverzibilnosti v povezavi z vsebinsko presojo pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V nadaljevanju obrazložitve je nato obširno in pravilno obrazložilo tako obstoj terjatve, ki je predmet pravnega varstva v nepravdnem postopku, kot zaradi posega v pravno razmerje tudi povezanost z vsebino predlaganega zavarovanja v smislu začasne ureditve razmerja med udeležencema kot bivšima zunajzakonskima partnerjema, med katerima, kot skupnima lastnikoma, ni soglasja o načinu uporabe dela skupnega premoženja, ki je predmet predloga, vse s stopnjo verjetnosti.

V postopku zavarovanja oprava naroka ni obvezna. Pravici do izjave je zato zadoščeno, če ima stranka možnost pisne izjasnitve.

Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.

Materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku je zelo omejeno; na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ namreč velja breme vložitve obrazloženega ugovora na eni strani in breme prekluzije na drugi. Dolžnik torej v fazi ugovora ne more računati na pomoč sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva. Ne samo, ker narok za obravnavo ugovora ni obligatoren (29.a člen ZIZ); zaradi določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ (sodišče je dolžno ugovor, ki ni obrazložen, zavrniti) in prekluzije ugovornih navedb (56. člen ZIZ), dolžnik po izteku ugovornega roka ne more učinkovito navajati dejstev, ki bi jih lahko že v predhodnem ugovoru. Dolžnik mora že v ugovoru navesti vsa dejstva, ki so v okviru posameznega ugovornega razloga pomembna, in zanje predložiti dokaze. Sicer pa je o tem poučen tudi v pravnem pouku sklepa o izvršbi. Zahteva po materialnem procesnem vodstvu dlje od tega ne gre. To pomeni, da mora dolžnik trditveno in dokazno breme v celoti izpolniti v pravočasnem ugovoru, ki ga mora vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi. Navedeno pomeni, da dolžnik kasneje, po ugovoru, ne more dopolniti svojih navedb, o katerih naj bi bili predlagan

Ko odloča o (ne)izdaji začasne odredbe, sodišče narok opravi, če je to smotrno (četrti odstavek 29. člena ZIZ v zvezi s 100. členom ZNP-1). Če v postopku za varstvo koristi otroka v procesnem gradivu ni dokazov o pravno relevantnih dejstvih oziroma ti ne zadostujejo za ugotovitev dejstev z dokaznim standardom verjetnosti, je izvedba naroka vsekakor smotrna. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora sodišče v teh postopkih, če je treba tudi z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 6. člena in 7. člen ZNP-1), ugotoviti ali je otrok ogrožen v smislu 157. člena DZ in če je, izdati (lahko tudi po uradni dolžnosti) tako začasno odredbo, ki bo njegovo ogroženost odpravila ali vsaj omilila. Zaključek, da A. A. stiska ne presega običajne stiske otrok ob konfliktih pri razpadu družine (točka 15 izpodbijanega sklepa), je brez opore v mnenju stroke vprašljiv. V postopkih za varstvo koristi otrok je treba pridobiti mnenje CSD. To mnenje ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj ga podajo strokovno usposobljeni delavci CSD.

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-1). Zakon, ki ureja zavarovanje, je Zakon o izvršbi in zavarovanju. Le-ta v 29.a členu določa, da sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Ker zakon obvezne izvedbe naroka pred izdajo začasne odredbe ne določa in ker glede na okoliščine predmetne zadeve to tudi ne bi bilo smotrno, izvedba naroka ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče nadalje izpostavlja, da sodišče izda začasno odredbo za varstvo koristi otrok na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Narava postopka za izdajo začasne odredbe je v primeru ogroženosti otroka takšna, da ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo hitro razumno oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.

Večinska sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da zgolj redno razpolaganje s premoženjem še ne zadošča za obstoj subjektivne nevarnosti, prav tako ne dejstvo, da je dolžnik v slabem finančnem stanju. Je pa zaslediti tudi primere, kjer sodna praksa subjektivno nevarnost razlaga širše, glede na okoliščine konkretnega primera in v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja.