VSRS Sklep I Up 62/2017

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 723/2016-37 z dne 5. 1. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo prepozno tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnice) zoper odločbo tožene stranke o delni zavrnitvi registracije znamke, št. 31212-171/2013-16 z dne 16. 3. 2016 in odločilo o stroških postopka.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo kot prepozno zavrglo, ker je bila vložena po tridesetdnevnem prekluzivnem roku iz 28. člena ZUS-1. Na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se šteje, da je bila odločba tožene stranke pritožničinemu takratnemu pooblaščencu (prvi odstavek 88. člena ZUP) vročena 2. 4. 2016, tj. z dnem, ko je poteklo petnajst dni od dneva, ko je bilo v njegovem hišnem predalčniku na naslovu A v Ljubljani puščeno sporočilo o prispelem pisanju. Pritožnica je tožbo zoper odločbo tožene stranke vložila priporočeno po pošti dne 17. 5. 2016, torej po izteku tridesetdnevnega roka iz 28. člena ZUS-1.

3Pritožnica v pritožbi navaja, da je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Njen takratni pooblaščenec v postopku pred toženo stranko, odvetnik A. B., je dne 30. 11. 2015 spremenil svoj sedež in ima od tedaj dalje svoj sedež na naslovu B, Ljubljana. Kljub temu, da je sprememba naslova razvidna iz sodnega registra, jasno pa jo je označil tudi na poštnem predalčniku na starem naslovu, A, Ljubljana, je vročevalec odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2016 nepravilno vročal na stari naslov pooblaščenca in jo tam tudi pustil. Zato ni res, da je bila odločba tožene stranke tožeči stranki vročena s tem, ko je bila puščena v predalčniku takratnega pooblaščenca že 2. 4. 2016. Sodišču prve stopnje je predložila tudi fotografijo hišnega predalčnika. iz katere izhaja, da je odvetnik preseljen in tudi kam je preseljen, predlagala pa je tudi zaslišanje odvetnika A. B., ki bi to potrdil, vendar se sodišče prve stopnje do slednjega dokaznega predloga sploh ni opredelilo. Ker meni, da postopanje tožene stranke, ki je izpodbijano odločbo vročala na naslov, na katerem pritožničin takratni pooblaščenec ni (več) posloval, predstavlja kršitev pritožničine pravice do sodnega varstva ter pravičnega in poštenega sojenja, predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

K 1. točki izreka:

5Pritožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno vprašanje, ali je bila pritožnici pravilno vročena odločba tožene stranke o delni zavrnitvi registracije znamke, št. 31212-171/2013-16 z dne 16. 3. 2016. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba namreč tožbo vložiti v tridesetih dneh od dneva vročitve upravnega akta, rok za tožbo pa začne teči z vročitvijo upravnega akta stranki (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).

7Kadar ima stranka pooblaščenca, se po izrecni določbi prvega odstavka 88. člena ZUP pisanja vročajo njemu. V skladu z določbama prvega in tretjega odstavka 85. člena ZUP, se odvetniku vroča v njegovi odvetniški pisarni, na naslovu navedenem v sodnem registru. Vročitev pomembnejših pisanj odvetniku se lahko opravi tudi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pri njem zaposlena (prvi odstavek 85. člena ZUP). Če vročitev po 85. členu ni možna, se uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP o t.i. osebni vročitvi, ki predvidevajo puščanje sporočila o prispelem pisanju (v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora oziroma delavnice) z navedbo, kje je pisanje in s petnajstdnevnim rokom za dvig. Na sporočilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede razlog za takšno ravnanje, kraj in dan, ko je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku ter se podpiše. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje prevzame, v nasprotnem primeru pa po poteku petnajstdnevnega roka (t.i. fikcija vročitve). Če ima naslovnik hišni ali izpostavljen predalčnik, se pisanje pusti tam, sicer pa se vrne pošiljatelju.

8V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZUP mora stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, ki med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek. Če stranka tega ne stori, vročevalec pa ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka (v konkretnem primeru torej pritožničin takratni pooblaščenec) odselila z naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače (drugi odstavek). Organ preveri, ali je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča oziroma sedež, enak naslovu, kjer je bil opravljen poskus vročitve. Če je naslov, kjer je bil opravljen poskus vročitve, enak naslovu za vročanje oziroma sedežu, organ odredi, naj se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo z objavo dokumenta na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e- uprava. Če pa organ iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje oziroma sedež drugačen kot naslov, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, se vročitev ponovno opravi na naslovu za vročanje oziroma na naslovu, navedenem v registru. Če vročitve iz razlogov iz drugega odstavka 96. člena ZUP tudi na tem naslovu ni mogoče opraviti, se opravi z objavo dokumenta na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e- uprava (četrti odstavek).

9V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi vročilnice, pripete izpodbijani odločbi, ugotovilo, da je bilo obvestilo o prispelem pisanju, tj. izpodbijani odločbi tožene stranke, 17. 3. 2016 puščeno v hišnem predalčniku takratnega pritožničinega pooblaščenca, odvetnika A. b., na naslovu A v Ljubljani. Ker pooblaščenec v roku petnajstih dni (tretji odstavek 87. člena ZUP) ni prevzel izpodbijane odločbe, je glede na četrti odstavek 87. člena štelo, da je bila vročitev opravljena 2. 4. 2016, tj. z dnem, ko je poteklo petnajst dni od dneva, ko je bilo v nabiralniku puščeno sporočilo o prispelem pismu. Rok za vložitev tožbe je začel teči 3. 4. 2016 in se je iztekel po preteku trideset dni (oz. prvi naslednji delovni dan), tj. 3. 5. 2016. Ker je iz podatkov na pisemski ovojnici razvidno, da je pritožnica tožbo priporočeno po pošti oddala šele 17. 5. 2016, je sodišče sklenilo, da je tožba glede na prekluzivni tridesetdnevni rok vložena prepozno, zato jo je zavrglo.

10Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).¹

11Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, je v obravnavanem primeru na pritožnici. Ta mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, ki vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve, ki ga je mogoče razrešiti ob celoviti presoji navedenih argumentov v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. In po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi zadostila.

12Pritožnica pravilnost vročanja oziroma pravilnost navedb na vročilnici v pritožbi izpodbija z navedbami, da njen takratni pooblaščenec, odvetnik A. b., že od 30. 11. 2015 ni več posloval na naslovu A, temveč na B. Sprememba sedeža je bila takoj zavedena v sodnem registru, prav tako pa je na hišnem predalčniku spremembo naslova tudi jasno označil. To potrjuje sodišču prve stopnje predložena fotografija, resničnost pritožničinih navedb pa bi potrdil lahko tudi odvetnik A. b., ki se ga sodišče, kljub temu, da je to predlagala, ni odločilo zaslišati (razlogov za zavrnitev dokaznega predloga pa tudi ni obrazložilo).

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V novem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze, ki bi mogli izpodbiti domnevo o resničnosti navedb vročevalca v vročilnici, pri čemer pa vprašanje morebitne krivde, nedobrovernega oziroma neskrbnega ravnanja pritožničinega takratnega pooblaščenca, glede na dolžnosti vročevalca in upravnega organa v primeru, ko stranka ne sporoči spremembe naslova (drugi in tretji odstavek 96. člena ZUP), niti ni relevantno.

K II. točki izreka:

14V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in številne druge.