175. člen DZ

Izvedenka je ugotovila, da zaradi pomanjkanja materinih starševskih kapacitet in znakov zanemarjanja ter spolne zlorabe deklici že v osnovi nista razvili varne navezanosti in povezanosti z materjo ter zato nista v stiski zaradi manjšega obsega stikov. Nasprotno, manjši obseg stikov je koristen za njuno okrevanje in celostni razvoj, še vedno pa ohranja formalno, minimalno povezanost z materjo ter deluje v smeri postopnega in varnega predelovanja travme v zvezi z njo.

Zaradi dogovora, iz katerega je izhajalo soglasje nasprotne udeleženke, je bila ob vložitvi predloga za namestitev otrok v zavod podana podlaga po 175. členu DZ. V postopku nato nasprotna udeleženka z namestitvijo ni soglašala, nasprotno, predlogu predlagatelja za namestitev otrok v zavod je nasprotovala. Ob nasprotovanju nasprotne udeleženke sodišče prve stopnje ni imelo (več) podlage za odločanje po 175. členu DZ, pač pa bi lahko, če bi tako predlagal predlagatelj, oziroma bi moralo po uradni dolžnosti izreči ustrezen ukrep, potem ko je ugotovilo, da izrek ukrepa terja varstvo koristi mld. otrok.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stopnja utemeljitve verjetno izkazane ogroženosti otroka v sklepu o začasni odredbi v družinskih zadevah odvisna od teže posega v pravico do družinskega življenja staršev. Hujši kot je poseg države v pravico do družinskega življenja, bolj skrbno je treba obrazložiti obstoj ogroženosti otroka, ki opravičuje izdajo začasne odredbe, in sicer zaradi njenega neposrednega vpliva na končno odločitev sodišča (procesni vidik pravice do družinskega življenja). To sicer ne pomeni, da bi morala sodišča v postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otroka staršem pri obravnavanju ugovora staršev v vsakem primeru izvesti popolno dokazno oceno, morajo pa se temu približati, pri čemer morajo konkretizirano (ne pa pavšalno) opredeliti, zakaj štejejo posamezna sporna dejstva za dokazana s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ) in konkretizirano utemeljiti, zakaj ocenjujejo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo najhujši poseg države v pravico do družinskega življenja. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je kršilo procesni vidik pravice do družinskega življenja.

V obravnavani zadevi je tekom postopka mladoletna A. A. spremenila prijavljeno stalno prebivališče, ki je sedaj na območju CSD Savinjsko - Šaleška, zato je ta CSD tudi po določbi 82. člena ZSV krajevno pristojen za obravnavo mladoletne A. A.

Izjemnost okoliščin iz drugega odstavka 8. člena ZOOMTVI je pravni standard, kar pomeni, da se njegova konkretna vsebina oblikuje za vsak konkretni primer posebej. Odvzem otrok staršem in njihova namestitev v javno oskrbo zahteva utemeljitev, ki je skladna z drugim odstavkom 8. člena EKČP. Država je v zvezi z izobraževanjem romov sprejela nacionalne programe. Ukrep, s katerim bi država posegla v pravico do družinskega življenja, bi se težko izkazal za nujnega v demokratični družbi, ne da bi se k reševanju problema izobraževanja pristopilo s kakšno od praktičnih strategij, ki se jo je država v svojih programih v zvezi z Romi zavezala izvrševati.

Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve. Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba,

V okvir starševske skrbi, poleg skrbi za otrokovo življenje in zdravje, sodi tudi skrb za njegovo vzgojo in nadzor ter obveznost, da se mu omogoči skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Kot je pokazal dokazni postopek, nasprotna udeleženka v zadnjem, daljšem obdobju ne uspe na mld. A. A. vplivati na način, da ne bi imel resnih vedenjskih in učnih težav ter da se ne bi zapletal v nasilne incidente.

Sodišče druge stopnje ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti vendarle izpostavlja okoliščine, na katere mati opozarja v dopolnitvi pritožbe ter tudi izrečen ukrep očetu po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini z dne 12. 3. 2024, in sicer ukrep približevanja ne le materi, temveč tudi mld. sinu A. A. Tudi v ta spis bo sodišče moralo vpogledati, ko bo presojalo obstoj ogroženosti, ki je po določbi 173. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) razlog za izrek ukrepa trajnega značaja. Zaradi novo nastalih okoliščin bo moralo pridobiti dopolnitev mnenja CSD, ki bo vsebovala ugotovitev vseh relevantnih okoliščin ter tudi njihovo strokovno oceno (izvid in mnenje). Na tej dejanski podlagi bo sodišče moralo presoditi ali je stike kot ukrep trajnega značaja potrebno oziroma možno omejiti brez predlaganih izvedencev, sicer slediti predlogom za njihovo angažiranje.

Odvzem otroka staršem in namestitev drugam je eden najbolj radikalnih ukrepov države, ki nepovratno zareže v družinska razmerja in praviloma pusti trajne posledice, čeprav matična družinska celica ni združena le kratek čas. V predmetnem postopku starša nista dala soglasja za namestitev otroka v zavod, zato je potrebno v primeru, ko soglasja ni, otrok pa je v družini ogrožen odločati o odvzemu otroka v skladu s 174. členom DZ. Bistvo predmetnega ukrepa je, da ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo s strani staršev oz. za njihovo krivdno ravnanje ali opustitev (pasivnost), zadošča, da je otrokov razvoj pri starših ogrožen sam po sebi.

Otroka sta gotovo v stiski tudi zaradi ločitve od matere, vendar pa je njun ogrožujoč položaj (ki je trajal dalj časa) zahteval, da se ju staršema začasno odvzame, saj sta v svoji družini utrpela izdatno škodo. Njun zdrav psihosocialni razvoj ni bil zagotovljen. Namestitev dečkov v mladinski dom je še vedno v njuno največjo korist. V okviru vedenjske problematike otroka še vedno nihata, kar priča, da jima je treba zagotavljati stalno strokovno pomoč, pri čemer potrebujeta mir in stabilnost. Zato tudi stikov še ni mogoče izvajati izven prostorov ali zunanjih površin mladinskega doma. Pomembno je, da bi predlagateljica redno, ne pa le občasno, obiskovala programe za izboljšanje starševskih kapacitet, s čimer bi lahko bili bolj kvalitetni tudi njeni stiki s sinovoma.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ker je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku predlagatelj postopka CSD. V skladu z 98. členom ZNP-1 CSD, v kolikor ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka, sodišče glede koristi otrok pridobi mnenje slednjega. Glede na dejstvo, da je v predmetnem postopku predlagatelj CSD, se mnenje CSD-ja upošteva kot navedbe udeleženca. Sodišče in CSD lahko izvajata oziroma izrekata le zakonsko predvidene ukrepe pod zakonsko predvidljivimi pogoji.

Določbe tretjega in četrtega odstavka 184. člena DZ ne predstavljajo samostojnega pravnega temelja za postavitev skrbnika, ki bi razpolagal in upravljal s sredstvi na otrokovem (posebnem) računu. Gre za določbe, ki so po svoji vsebini operativne narave. Če otrok postavljenega skrbnika nima in če niso podani pogoji za omejitev posameznih starševskih upravičenj, ni (ustavno) sprejemljivo, da bi sodišče zgolj na tej podlagi imenovalo skrbnika. V tem primeru bi šlo za prikrit poseg v starševsko skrb, brez ustrezne vsebinske presoje otrokove ogroženosti.

Na podlagi 175. člena DZ sodišče odloči o namestitvi otroka v zavod zaradi psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, če je ogrožen on sam ali drugi otroci v družini in je le z njegovo namestitvijo v zavod mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi ali koristi drugih otrok v družini.

Če odločitev sama ni izpodbijana, ni mogoče izpodbijati zgolj posameznih razlogov, ki so navedeni v oporo njenemu sprejetju.

Namestitev otroka v zavod.

Dejstvo, da prvi tožnik ni ves čas v zavodu, bi moralo upoštevati pri ugotavljanju višine stroškov v zvezi z bivanjem v zavodu, ki so kriti z oskrbnino ter ugotoviti, koliko časa (povprečno) v posameznem mesecu (oziroma letu) je prvi tožnik v zavodu in koliko znaša sorazmerni del te oskrbnine (na mesečni ravni). Rejnina zajema otroški dodatek, plačilo za delo rejniku in materialne stroške (prvi odstavek 50. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti - v nadaljevanju: ZIRD v zvezi prvim odstavkom 51. člena ZIRD). Otroški dodatek ni strošek otroka in se v skladu z novejšo sodno prakso pri določitvi preživnini ne upošteva. Tudi plačila za delo rajniku ni mogoče šteti za del otrokovih (materialnih) potreb, saj gre za strošek, ki je v širšem smislu povezan z zagotavljanjem institucionalne oblike varstva in vzgoje otrok, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti v svoji biološki družini.

Dekličine hude čustvene stiske, ki so posledica negativnih izkušenj v primarni družini in travmatiziranosti, nazorno kažejo, da je le z namestitvijo v zavod mogoče v zadostni meri zavarovati njene koristi, pa tudi koristi njenih sorojencev. Odločitve o prenehanju rejništva je preuranjena. Rejnica za deklico predstavlja zelo pomembno osebo. Omogoča ji izkušnjo družinskega življenja ter pomaga pri vzpostavljanju vezi in stikov med materjo in hčerko.

Ob namestitvi otroka v zavod sodišče odloči, da morajo starši plačevati mesečno preživnino na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otroku skrbnik (drugi in tretji odstavek 184. člena DZ). Torej mora sodišče imenovati skrbnika, in sicer na podlagi četrtega odstavka 171. člena DZ. Skrbnik razpolaga z otrokovo preživnino in jo uporablja v skladu z določbami DZ o skrbništvu. Glede na to, da je nasprotna udeleženka preživninska zavezanka, ne more biti skrbnica za razpolaganje z otrokovo preživnino. Treba je postaviti skrbnika, da bo razpolagal s preživnino, ki jo bosta nakazovala nasprotna udeleženca na A. A. račun. Komu sodišče naloži, da odpre otrokov račun, predpisuje ZNP-1 v 110. členu.

Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev. Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti. Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.